<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep II Ips 48/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.48.2019

Evidenčna številka:VS00026837
Datum odločbe:08.08.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sklep I Cp 1395/2017
Datum odločbe II.stopnje:20.12.2017
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), dr. Mile Dolenc, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:vzpostavitev etažne lastnine - pripadajoče zemljišče - skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - nepravdni postopek - pravica do izjave v postopku - dokazovanje z izvedencem - izvedenec ustrezne stroke - določitev drugega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - sprememba materialnega predpisa - pravica do revizije - dopuščena revizija - prehodne in končne določbe ZVEtL-1

Jedro

Ugotavljanje pripadajočega zemljišča v isti zadevi mora dati ob pravilni razlagi in uporabi kriterijev iz relevantnih določb ZVEtL in ZVEtL-1 enak rezultat. Tako na podlagi ZVEtL kot na podlagi ZVEtL-1 je skupna pripadajoča zemljišča potrebno obravnavati kot izjemo. Predlagatelji s pripombami na izvedensko mnenje niso uspeli vzbuditi resnega dvoma v pravilnost izvedenkinega strokovnega izhodišča, da je sporna nepremičnina skupno pripadajoče zemljišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Dopuščena revizija se nanaša na del pravnomočnega sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bilo odločeno, da del spornega zemljišča parc. št. 124/6 k. o ... (v naravi zelenica z drevesi ob bloku predlagateljev, v nadaljevanju parcela 124/6), ni individualno pripadajoče zemljišče stavbe revidentov.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Stavbe udeležencev tega postopka so bile zgrajene leta 1961. Zunanja ureditev zelenih površin okoli blokov, igrišč, parkirišč in dovoznih poti k stanovanjskim blokom se je izvedla na podlagi dveh prostorskih aktov iz časa gradnje, in sicer Zazidalnega načrta soseske S, Š., 1965 (v nadaljevanju Zazidalni načrt) in Ureditvenega načrta soseske S. (v nadaljevanju Ureditveni načrt). Odločba za določitev funkcionalnega zemljišča ni bila izdana. Parcela 124/6 je bila zajeta v Ureditvenem načrtu. Predlagatelji so jo urejali in vzdrževali sami. V posameznih časovnih obdobjih so jo uporabljali tudi kot prostor za smetnjake.

- Pripadajoče zemljišče je bilo ugotovljeno na podlagi mnenja izvedenke geodetske stroke A. A.. Mnenje je utemeljila na podlagi Zazidalnega in Ureditvenega načrta. Glede na zasnovo naselja je pripadajoče zemljišče določila v minimalnem obsegu. Pojasnila je, da so stavbe udeležencev strnjene okrog osrednje zelenice z otroškim igriščem. Med stavbami so speljane dostopne poti neposredno ob vhodih, ki so skupne za lastnike stanovanj in garaž. Manipulativnih površin je malo in komaj zadoščajo za vse potrebe stanovalcev. Del zemljišča s parc. št. 124/5, ki ga etažni lastniki Ulice 1 in 3 želijo pripojiti k stavbi kot njihovo pripadajoče zemljišče, se nahaja severno od stavbe in sega do Ulice 1.1 V naravi gre za zelenico z drevesi, ki je imisijska zaščita v sklopu celotne soseske, ter dostopna pot in dovoz. To zemljišče je del osrednje zelenice z otroškim igriščem, namenjene vsem stanovalcem tega območja. Zelenica je urejena v skladu z Ureditvenim načrtom. Od ostalih površin je ločena z robnikom in tvori zaključeno celoto. Sporna zelena površina je namenjena širšemu krogu uporabnikov območja. Po danes veljavnem OPN se območje nahaja znotraj enote urejanja prostora z enotno namensko rabo, enotnim tipom pozidave ter z enakimi prostorskimi izvedbenimi pogoji.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je določilo pet parcel kot pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu Ulica 1 in 3 ter odločilo, da se vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe, v preostanku pa je predlog zavrnilo (I., II. in III. točka izreka). Prav tako je določilo tri parcele kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu Ulica 5 in Ulica 7 ter odločilo, da se v zemljiški knjigi vpišejo kot splošni skupni deli v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe, v preostanku pa je predlog zavrnilo (IV., V. in VI. točka izreka). Odločilo je na podlagi četrtega odstavka 7. člena v povezavi s 30. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), in sicer na podlagi izpolnjenega primarnega kriterija - obstoja prostorskega akta, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev.2 Ker je prostorski akt, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev, določno opredelil, kaj je mogoče šteti za zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi predmetne stavbe, subsidiarnih kriterijev iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL ni mogoče uporabiti. Po stališču sodišča prve stopnje je pripadajoče zemljišče le ozek pas zemljišča ob fasadi objektov, ki zagotavlja njihovo nujno funkcioniranje, saj iz prostorskega akta iz časa gradnje, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev, izhaja, da je širši obseg od navedenega skupno pripadajoče zemljišče tudi k nekaterim drugim stavbam v soseski. Na enak način je bil na podlagi istega prostorskega akta že pravnomočno določen obseg individualnega pripadajočega zemljišča tudi k objektu C. 1A in 1B. Izvedenka geodetske stroke je izhajala iz dejstva, da se stavbe nahajajo znotraj kareja z enotnim konceptom pozidave in zunanje ureditve, ki ga je v bodoče smiselno ohraniti. Zaradi zasnove naselja je pripadajoče zemljišče določeno v minimalnem obsegu, ki etažnim lastnikom zagotavlja nujno funkcioniranje v smislu vzdrževanja stavb, medtem ko so dovozi, dostopi, parkirne površine, prostori za smetnjake in prostori za igro zagotovljeni na skupnih zemljiščih. Sodišče se je strinjalo z izvedenko, da bi poseganje v skupno zelenico na način, ki ga predlagajo etažni lastniki Ulica 1 in 3, pomenilo krčenje zelenih površin pod normativ zelenih površin na prebivalca iz urbanističnega načrta, ki je zaradi neskladnosti z Ureditvenim načrtom neprimerno. Izvedenka je strokovnjakinja s področja prostorskega načrtovanja, urbanizma in geodezije, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo s praktičnimi izkušnjami. Delo je opravila natančno in po pravilih stroke. Na pripombe predlagateljev je odgovorila.

Odločitev sodišča druge stopnje

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da subsidiarni kriteriji iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL niso uporabljivi. Pripadajoče zemljišče je bilo pravilno določeno v skladu s primarnim kriterijem iz 7. člena ZVEtL. Dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične stroke je bil utemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje, ki je kot podlago za določitev pripadajočega zemljišča uporabilo Ureditveni načrt, ki je sestavni del Zazidalnega načrta. Predmet konkretnega postopka je bila le identifikacija v prostorskih aktih opredeljenih zemljišč. Izvedenka geodetske stroke je bila za ugotavljanje rabe spornega zemljišča v času izdelave prostorskih aktov dovolj strokovno usposobljena. Iz ZVEtL in Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1)3 ne izhaja, da imajo individualna funkcionalna zemljišča prednost pred skupnimi. Čeprav so predlagatelji uspeli dokazati preteklo rabo parcele, kriteriji iz 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče. Izvedenka je pojasnila, da je zaradi zagotavljanja pravilnih rešitev za vse stavbe znotraj območja, ki so zgrajene v istem obdobju, v enakem standardu in na podlagi istega prostorskega dokumenta, nujno, da se območje obravnava v celoti in ne parcialno za posamezne stavbe.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 61/2018 z dne 24. 5. 2018 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: (1) katera dejstva in strokovna pravila so odločilna za razmejitev med pripadajočimi zemljišči posameznih stavb in skupnimi pripadajočimi zemljišči več ali vseh stavb v enotno grajeni in urejeni soseski, če prostorski akt, na podlagi katerega je bila soseska urejena, o tem molči; (2) ali je kršena pravica udeleženca nepravdnega postopka do izjave, če sodišče ne dopusti dokazovanja z izvedencem urbanistične stroke o strokovni nepravilnosti mnenja izvedenca geodetske stroke glede tolmačenja prostorskega akta in uporabe urbanističnih standardov.

Revizija predlagateljev

5. Predlagatelji vlagajo dopuščeno revizijo. Sklicujejo se na 42. in 43 člen ZVEtl-1 in zakonodajalčev namen pri sprejemanju ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje ni uporabilo urbanističnih standardov o razmejevanju skupnih in individualnih pripadajočih zemljišč iz časa gradnje in ureditve obravnavane soseske. Pri razmejevanju individualnih in skupnih pripadajočih zemljišč je sodišče druge stopnje napačno uporabilo ZVEtL-1. Odločitev nima opore v Zazidalnem načrtu. V prostorskem aktu ni konkretnega določila, ki bi določal, da je bila sporna zelenica načrtovana kot zelenica v funkciji več oziroma vseh stavb v soseski in ne zgolj stavbe predlagateljev. Sodišče druge stopnje ni pojasnilo, katerim stavbam sporna zelenica zagotavlja funkcijo imisijske zaščite. Ni se opredelilo do pritožbenih navedb o specifični lokaciji sporne zelenice (da gre za zelenico zgolj in samo ob stavbi predlagateljev, ki njihovo stavbo razmejuje od javne prometnice) in o njeni oddaljenosti od drugih stavb v obravnavani soseski. V okviru presoje kriterija iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se je sodišče napačno sklicevalo le na zdaj veljavni prostorski akt. Okoliščini, da je bilo sporno zemljišče v prostorskem aktu načrtovano kot zelenica s funkcijo imisijske zaščite in da gre po zdaj veljavnem prostorskem aktu za enotno namensko rabo, enotni tip pozidave in enake prostorske pogoje, nista zadostni podlagi za sklep, da gre za skupno pripadajoče zemljišče celotne soseske. Nasprotovali so izvedenkinemu strokovnemu izhodišču, da morajo biti individualna funkcionalna zemljišča minimalna, skupna pa maksimalna. Citirali so strokovno literaturo. Izvedenka ni pojasnila urbanističnih pravil o razmejevanju med individualnimi in skupnimi pripadajočimi zemljišči, ki so veljala v času družbene lastnine. V zvezi s pravilnostjo tolmačenja prostorskega akta (1. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) in urbanističnih standardov (4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) so predlagali postavitev izvedenca urbanistične stroke. Sodišče prve stopnje je skoraj v celoti prepisalo izvedensko mnenje. Dodalo je le tipsko frazo o njegovi vsesplošni prepričljivosti, natančnosti, popolnosti in jasnosti. Sodišče druge stopnje je pri uporabi kriterijev iz 1. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 v delu, v katerem gre za tolmačenje prostorskega akta in uporabo strokovnih pravil urbanizma, enako kot sodišče prve stopnje, odločitev oprlo izključno na izvedensko mnenje. Preprečeno jim je bilo, da bi dokazovali nepravilnost in strokovno nesprejemljivost izvedenkinega mnenja z izvedencem urbanistične stroke. Podana je kršitev 22. člena Ustave v povezavi s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tolmačenje vsebine prostorskega akta in razlaga ter uporaba urbanističnih standardov v smislu 1. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 so izvirno urbanistična vprašanja. V izpodbijanem sklepu se izvedenec geodetske stroke označuje za primernega tudi za dajanje mnenja o urbanističnih vprašanjih (tolmačenje in razlaga nedoločenega prostorskega akta, ugotavljanje in uporaba urbanističnih standardov). Dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične stroke je bil primeren. Njegova izvedba bi lahko bistveno vplivala na izid postopka, saj bi lahko dokazali nepravilnost izvedenkinega mnenja glede podlage za sklepanje o pripadnosti spornega zemljišča po kriterijih iz 1. in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca urbanistične stroke odstopa od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. Predlagatelji se sklicujejo na odločbe z opr. št. Up-77/01, Up-121/00 ter II Ips 69/2015, II Ips 353/2013 in II Ips 433/2011. O vprašanju, kateri izvedenec je primeren za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča, ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, praksa višjih sodišč pa ni enotna. Sklicujejo se na odločbe z opr. št. I Cp 2479/2014, II Cp 3349/2016 in I Cp 249/2017. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Odgovor na revizijo

6. Udeleženka Mestna občina Ljubljana je na revizijo odgovorila in predlagala, da se jo zavrne. Pojasnila je, da so v konkretnem primeru ključni prostorski akti iz časa gradnje. Izvedenki za geodezijo, gradbeništvo, stavbna zemljišča in gradbene objekte ni mogoče oporekati dolgoletnih izkušenj in prakse na področju prostorskega načrtovanja in urbanizma. Njena dopolnitev izvedenskega mnenja iz januarja 2017 je prepričljiva. V decembru 2013 je izdelala izvedensko mnenje in zatem še šest dopolnitev. Izhajala je iz Ureditvenega ter Zazidalnega načrta. Sodnik ni vezan na predloge glede izbire konkretnega izvedenca. Med merili za izbiro so pomembni strokovnost, neodvisnost, nepristranskost in tudi dobre izkušnje z dosedanjim sodelovanjem. Izvedenka je ugotovila vse relevantne okoliščine in jih strokovno utemeljila. Nezadovoljstvo z izborom izvedenke kot geodetke in s podanim izvedenskim mnenjem ne narekuje postavitve novega izvedenca. Sklicuje se na tretji odstavek 254. člena ZPP. Sodišče ni dvomilo v strokovno pravilnost izvedenkinega mnenja. Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in ZVEtL ne zahtevata, da bi moral biti v konkretnem primeru postavljen izvedenec urbanist.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Za pripadajoče zemljišče k stavbi po ZVEtL se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: (1) tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, (2) preteklo redno rabo zemljišča in (3) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži (četrti odstavek 7. člena ZVEtL).4 Če sodišče v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu na podlagi kriterijev iz četrtega odstavka 7. člena ugotovi, da je pripadajoče zemljišče neposredno namenjeno za redno rabo tudi drugih stavb, takšno zemljišče določi kot pripadajoče zemljišče k več stavbam (prvi odstavek 8. člena ZVEtL). Sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po uradni dolžnosti ugotovi pripadajoče zemljišče k stavbi, ki je predmet predloga (2. točka prvega odstavka 23. člena ZVEtL). Če oceni, da je za opravila iz prejšnjega odstavka potrebno povabiti izvedenca ali izvedenko ustrezne stroke, stori to po uradni dolžnosti (drugi odstavek 23. člena ZVEtL).

9. Dne 19. 7. 2017, torej po izdaji sklepa sodišča prve stopnje in pred izdajo sklepa sodišča druge stopnje, je stopil v uporabo ZVEtL-1, ki je v prehodnih in končnih določbah določil, da se tudi v primeru, ko je bila že pred uveljavitvijo ZVEtL-1 na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, v nadaljnjih postopkih uporabljajo določbe tega zakona, razen določbe prejšnjega odstavka in 4., 6., 9. ter 10. člena tega zakona. Če je po uveljavitvi ZVEtL-1 odločba prve stopnje razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona (tretji odstavek 57. člena ZVEtL-1).

10. Vrhovno sodišče je v sklepu z opr. št. II Ips 354/2017 z dne 28. 6. 2018 pojasnilo, da bi v primeru uporabe drugačne materialnopravne podlage pred sodiščem druge stopnje - in to take, ki v času odločanja sodišča prve stopnje niti še ni obstajala - lahko prišlo do kršitve pravice do izjave kot enega od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), lahko pa tudi do kršitve prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave). Presodilo je, da je ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 lahko samo taka, da »nadaljnji postopki« po izdaji prvostopenjske odločbe (ki je bila izdana še pred uveljavitvijo ZVEtL-1), v katerih naj se uporabljajo določbe ZVEtL-1, ne pomenijo tudi postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper to odločbo na način, da bi se v njih uporabljale materialnopravne določbe ZVEtL-1. ZVEtL-1 se lahko uporabi zgolj v tistih postopkih, ki jih je zakonodajalec izrecno opredelil v zadnjem stavku tretjega odstavka 58. člena ZVEtL-1, ki določa, da če je po uveljavitvi tega zakona odločba prve stopnje razveljavljena, se postopek nadaljuje po določbah tega zakona. Uporaba materialnopravnih določb ZVEtL-1 v instančnih postopkih bi namreč lahko pomenila retroaktivni poseg v pridobljene pravice, predvsem pa tudi poseg v pravico strank do izjave. Hkrati pa taka razlaga tretjega odstavka 57. člena ZVEtL-1 omogoča uporabo procesnih določb ZVEtL-1 o pravici do revizije.5 Ker se konkretni procesni položaj ujema s procesnim dejanskim stanjem iz sklepa II Ips 354/2017, mora Vrhovno sodišče pri odločanju o utemeljenosti revizije kot materialnopravno podlago uporabiti ZVEtL. O vseh vidikih te pravne podlage so se udeleženci med postopkom pred nižjima sodiščema imeli možnost izjaviti.

11. Vrhovno sodišče je v sklepu z opr. št. II Ips 86/2014 z dne 3. 7. 2014 pojasnilo, da se v primeru, ko pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele še ni bila izdana, pripadajoče zemljišče pa je mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, kot pripadajoče zemljišče določijo (zgolj) nepremičnine, ki so v navedenih aktih zajete, ne pa tudi druge nepremičnine, ki sicer ustrezajo kriterijem iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. Vrhovno sodišče je takšno stališče o izključevalnem oziroma selektivnem upoštevanju primarnih in subsidiarnih kriterijev v sodbi in sklepu z opr. št. II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019 preseglo. Pojasnilo je, da je treba določbo četrtega odstavka 7. člena ZVEtL v skladu z njenim namenom razumeti enako kot vsebinsko jasnejše besedilo 43. člena ZVEtL-1, ki sploh ne določa nobenega razmerja med kriteriji, ampak jih opredeljuje enakovredno.6 Ugotavljanje pripadajočega zemljišča v isti zadevi mora dati ob pravilni razlagi in uporabi kriterijev iz relevantnih določb ZVEtL in ZVEtL-1 enak rezultat.7 Tudi po presoji predlagatelja ZVEtL-1 selektivni pristop po sistemu podrejanja posameznih kriterijev iz 7. člena ZVEtL ni bil primeren za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003. Zakonodajalec je zato želel merila za ugotavljanje pripadajočega zemljišč prilagoditi na način, da prepusti sodiščem, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovijo obseg pripadajočega zemljišča. Za ta namen je v zakonu določil le temeljna napotila in merila. Ocenil je, da je skupna pripadajoča zemljišča treba obravnavati kot izjemo in da je v primeru, ko ni zanesljivo dokazano, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, takšno zemljišče razdeliti med stavbe soseske kot njihova individualna pripadajoča zemljišča.8

12. Revizijski očitek o kršitvi pravice do izjave predlagatelji utemeljujejo z argumentom, da je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične stroke primeren in da jim je bilo preprečeno dokazovanje nepravilnosti in strokovne nesprejemljivost mnenja izvedenke geodetske stroke. Ker se je dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične stroke nanašal na izpodbijanje strokovnih izhodišč iz mnenja izvedenke geodetske stroke kot glavnega dokaza, je presoja o utemeljenosti revizije odvisna od odgovora na vprašanje, ali so revidenti uspeli vzbuditi resen dvom v pravilnost izvedenkinega strokovnega mnenja, da je sporna nepremičnina skupno pripadajoče zemljišče. Predlagatelji so v pripombah zoper izvedensko mnenje navajali, da sporno zemljišče služi zgolj in izključno redni rabi njihove stavbe, saj gre za zelenico, emisijsko razmejitev in manipulativno površino, ki bi lahko glede na svojo lokacijo služila zgolj njihovi stavbi, in da je sporna zelena površina, ki je urejena neposredno ob njihovi stavbi in ki nima nobenega namena ali funkcije še za kakšno drugo stavbo (npr. za dostop, dovoz, emisijsko zaščito, ekološki otok, igrišče, zelenica, vrt), njihovo individualno pripadajoče zemljišče.

13. ZPP v prvem odstavku 243. člena določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).

14. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca urbanistične stroke ni izkazan. Revizijsko sklicevanje na odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča je zaradi neprimerljivosti procesnih položajev neutemeljeno. Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da zgolj strankino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca.9 Čeprav je za ugotavljanje obsega individualnih pripadajočih zemljišč praviloma pristojen izvedenec urbanistične stroke, je v konkretnem primeru izvedenka geodetske stroke imela potrebna znanja o umeščanju objektov v prostor. Pojasnila je, da iz prostorskega akta izhaja, da je sporno zemljišče del osrednje zelenice z otroškim igriščem, namenjene vsem stanovalcem tega območja. Na pripombe predlagateljev je prepričljivo odgovorila, (1) da je glede na zasnovo naselja pripadajoče zemljišče za vse tri stavbe določeno v minimalnem obsegu, (2) da je sporno zemljišče del osrednje zelenice z otroškim igriščem, namenjene vsem stanovalcem tega območja in (3) da bi poseganje v skupno zelenico na predlagan način pomenilo krčenje zelenih površin pod normativ zelenih površin na prebivalca iz Urbanističnega načrta. Predlagatelji s pripombami na izvedensko mnenje niso uspeli vzbuditi resnega dvoma v pravilnost izvedenkinega strokovnega izhodišča, da je sporna nepremičnina skupno pripadajoče zemljišče. Ker je dokaz s postavitvijo izvedenke geodetske stroke uspel, je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične stroke utemeljeno zavrnjen.

15. Na prvo dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da je treba pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča po ZVEtL kriterije iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL upoštevati celovito. Iz 8. člena ZVEtL izhaja, da mora biti za obstoj skupnega pripadajočega zemljišča ugotovljeno, da gre za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo tudi drugih stavb (npr. skupne dostopne poti, skupni parkirni prostori in zelenice). Tako na podlagi ZVEtL kot na podlagi ZVEtL-1 je skupna pripadajoča zemljišča treba obravnavati kot izjemo. Čeprav je napačno stališče sodišča druge stopnje, da iz ZVEtL in ZVEtL-1 ne izhaja zaključek, da imajo individualna funkcionalna zemljišča prednost pred skupnimi in da je bila predmet konkretnega postopka le identifikacija v prostorskem aktu jasno opredeljenih zemljišč, je za konkretno presojo ključno, da iz prostorskega akta izhaja izkustveno prepričljiv zaključek, da je sporna nepremičnina namenjena vsem stanovalcem območja, ker je del osrednje oziroma skupne zelenice z otroškim igriščem in obenem tvori še imisijko zaščito za celotno sosesko. Iz ugotovitve, da so predlagatelji v preteklosti sporno nepremičnino urejali in vzdrževali sami in so jo v posameznih časovnih obdobjih uporabljali tudi kot prostor za smetnjake, še ne izhaja zaključek, da je bila njihova uporaba sporne nepremičnine v razmerju do drugih stavb v soseski izključujoča. V okoliščinah konkretnega primera je ob hkratnem upoštevanju kriterijev iz četrtega odstavka 7. člena v povezavi z 8. členom ZVEtL pravilen zaključek, da je sporna nepremičnina skupno pripadajoče zemljišče.

16. Vrhovno sodišče je revizijo predlagateljev kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revidenti in udeleženka A. niso priglasili revizijskih stroškov, Vrhovnemu sodišču ni bilo treba odločiti o povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Sodišče je na podlagi elaborata izvedenca geodetske stroke mag. D. D. nepremičnino s parc. št. 124/5 ukinilo. Iz nje sta nastali nepremičnini s parc. št. 124/6 in 124/7 (51 m2, ki je pripadajoče zemljišče k stavbi revidentov).
2 Uradni list RS, št. 45/2008, 59/2011.
3 Uradni list RS, št. 34/2017.
4 O razlagi te določbe glej 11. točko obrazložitve.
5 17. točka obrazložitve odločbe II Ips 354/2017.
6 Prim. prvi odstavek 43. člena ZVEtL-1, ki določa, da sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, (3) preteklo redno rabo zemljišča in (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.
7 47. točka obrazložitve odločbe II Ips 128/2018.
8 Prim. Predlog Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), Poročevalec DZ, 25. 4. 2017, str. 14 - 16.
9 Sodba VS RS z dne 14. 6. 2018, opr. št. II Ips 72/2018; sodba VS RS z dne 13. 7. 2017, opr. št. II Ips 171/2017; sodba VS RS z dne 21. 12. 2006, opr. št. II Ips 724/2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 254, 254/3
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (2008) - ZVEtL - člen 7, 8
Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 43, 51, 57, 57/3
Datum zadnje spremembe:
16.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMzAw