<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 20654/2010-717
ECLI:SI:VSRS:2016:I.IPS.20654.2010.717

Evidenčna številka:VS2007972
Datum odločbe:07.04.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 20654/2010
Senat:Marko Šorli (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Damijan Florjančič, mag. Kristina Ožbolt, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:izločitev sodnika - bistvene kršitve določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - dokazni postopek - dokazi iz drugega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - obrazložitev odločbe - razlogi o odločilnih dejstvih

Jedro

Po ustaljeni sodni praksi stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa za to ni bilo objektivnih ovir (kar pomeni: stranki, ki ne izpolnjuje pogoja iz 384. člena ZKP), z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Po prvem odstavku 145. člena ZKP so dolžni vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Skladno z drugim odstavkom 145. člena ZKP morajo navedeni organi in organizacije obenem z ovadbo navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila.

Ker so dokazi, ki jih kazenski ovadbi priloži državni organ, pridobljeni oziroma zbrani po postopku, ki se ne ravna po določbah 29. člena URS in ZKP, se kljub določbi 145. člena ZKP, ki državnemu organu nalaga dolžnost naznaniti kazniva dejanja in predložiti dokaze, lahko postavi vprašanje dopustnosti takšnih dokazov v kazenskem postopku (18. člen ZKP). V določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti. Dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Iz navedenega izhaja, da je dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

V (ustavno)sodni praksi je bilo že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 obrazložilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena. Ustavno sodišče je v zvezi z dometom privilegija zoper samoobtožbo sprejelo stališče v odločbi U-I-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Navedlo je, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo in popravnima sklepoma B. Č. spoznalo za krivega storitve:

- nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234a. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) (točke 1-20 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen štiri leta zapora,

- nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točki 21-22 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora,

- kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ (točka 23/1-2 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen štiri leta zapora,

- kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ (točka 24/1-2 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, in

- kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ (točka 25 izreka sodbe), za katero mu je določilo kazen treh let zapora in 1.500 dnevnih zneskov denarne kazni.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju kazni enega leta in osmih mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 10305/2011 z dne 2. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 10305/2011 z dne 18. 4. 2013, obsojencu izreklo enotno kazen štirinajst let in sedem mesecev zapora ter denarno kazen v višini 1.500 dnevnih zneskov, kar znaša 26.110,00 EUR. Obsojencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas, ki ga je prebil v priporu. Odločilo je o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, obsojencu odvzelo znesek v višini 2,012.439,53 EUR in premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem v višini 50.680,00 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo obtožbo v delu, ki je obsojencu očitala storitev kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po drugem in prvem odstavku 297. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in popravnima sklepoma G. Č. spoznalo za krivo storitve pomoči pri kaznivem dejanju pranja dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena v zvezi s 27. členom KZ ter ji določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora in 360 dnevnih zneskov denarne kazni. Obtoženki je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 10305/2011 z dne 2. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 10305/2011 z dne 18. 4. 2013 ter ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora, določene z navedeno sodbo, obtoženki izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora ter 360 dnevnih zneskov denarne kazni, kar znaša 11.880,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je obsojencu in obtoženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, obsojencu pa tudi plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. Odločilo je, da stroški zavrnilnega dela sodbe bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi zagovornika obtoženke, delno ugodilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika ter tudi po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako:

- da je obtoženko po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za storitev pomoči pri kaznivem dejanju pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena v zvezi s 27. členom KZ in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki in nagrade njenih zagovornikov bremenijo proračun;

- da je pri kaznivem dejanju, opisanem v točkah 23/1-2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, v drugem odstavku izpustilo besedilo „oktober 2007 v višini 37.849,53 EUR“, v šestem odstavku pa znesek 1.194.420,57 EUR nadomestilo z zneskom 1,194.419,57 EUR;

- da je kaznivo dejanje, opisano pod točkami 1-20 izreka sodbe sodišča prve stopnje, opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in 54. členom ter drugim odstavkom 7. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), kaznivo dejanje, opisano pod točkama 21-22 izreka sodbe sodišča prve stopnje, opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena in 54. členom ter drugim odstavkom 7. člena KZ-1B, kaznivo dejanje, opisano pot točko 23/1-2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, opredelilo kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B;

- da je obsojencu določeno kazen za kaznivo dejanje, opisano pod točko 24/1-2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, znižalo na šest mesecev zapora in mu nato za kaznivo dejanje, opisano pod točkami 1-20 izreka sodbe sodišča prve stopnje, določilo kazen štiri leta zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točkama 21 in 22 izreka sobe sodišča prve stopnje, določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko 23/1-2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, določilo kazen štiri leta zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko 25 izreka sodbe sodišča prve stopnje, določilo kazen tri leta zapora in denarno kazen v višini 6.000,00 EUR, nakar mu je ob upoštevanju kazni eno leto in osem mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 10305/2011 z dne 2. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 10305/2011 z dne 18. 4. 2013, izreklo enotno kazen trinajst let zapora in denarno kazen v višini 6.000,00 EUR;

- da je obsojencu odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem v višini 50.680,00 EUR.

V ostalem je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 5. 6. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlaga), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe za obravnavana kazniva dejanja, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 9. 7. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca okoliščine, da je sodnica posameznica odločala o nadzorstveni pritožbi v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 43/09 (III K 8434/10), ki je bil nato združen z obravnavanim postopkom, ni mogoče enačiti z okoliščinami, zaradi katerih mora biti sodnik po določbah ZKP izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in drugi odstavek 39. člena ZKP). Vrhovni državni tožilec v nadaljevanju navaja, da zagovornik ni utemeljil, kako bi lahko odločanje o nadzorstveni pritožbi vplivalo na zakonitost sodbe v obravnavani zadevi. Trditve zagovornika v zvezi z zavrženjem predloga za izločitev sodnice posameznice ocenjuje kot nekonkretizirane, saj sklicevanje na že podan predlog za izločitev ne zadostuje. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca izpodbijana pravnomočna sodba ne temelji zgolj na ugotovitvah davčno inšpekcijskega nadzora zoper družbo A., d. o. o., saj so bile v postopku zaslišane priče, višino škode oziroma pridobljene premoženjske koristi pa je ugotavljal izvedenec davčne oziroma finančne stroke. Ocenjuje, da je sodišče druge stopnje ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča ustrezno obrazložilo povezavo med davčnim in kazenskim postopkom ter utemeljeno zaključilo, da kršitev privilegija zoper samoobtožbo ni podana. Vrhovni državni tožilec navaja, da je zakonodajalec inkriminiral ravnanja, pri katerih storilec davčnemu organu ne posreduje podatkov (tretji odstavek 249. člena KZ-1B), kar pomeni, da je kazniva že naklepna kršitev sodelovalne dolžnosti v davčnem postopku. Bistvo kaznivega dejanja davčne zatajitve je v zavajanju in posredovanju napačnih podatkov davčnemu organu, s katerimi poskuša storilec lažno prikazati davčno osnovo oziroma višino davčne obveznosti. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca sme izvedenec v izvedenskem mnenju uporabiti ugotovitve davčnih odločb, nestrinjanje z višino zatajenih davčnih obveznosti pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

7. Po navedbah zagovornika bi se sodnica sodišča prve stopnje morala izločiti, saj je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III K 43/2009 oziroma III K 8434/2010, ki je bil nato združen s predmetnim postopkom, odločala tako o nadzorstveni pritožbi zoper predsednico senata A. G. kot tudi o odpravi pripora zoper obsojenca (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 39. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ni zahtevala izločitve prvostopenjske sodnice iz razloga 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP oziroma v pritožbi tudi ni zatrjevala, da na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali da je opozorila, pa je sodišče ni upoštevalo (384. člen ZKP). Po ustaljeni sodni praksi(1) stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa za to ni bilo objektivnih ovir (kar pomeni: stranki, ki ne izpolnjuje pogoja iz 384. člena ZKP), z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornik neutemeljeno navaja, da je obrazložitev sklepa z dne 1. 7. 2013, s katerim je sodnica posameznica zavrgla obsojenčev predlog za svojo izločitev, subjektivna oziroma da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Kot izhaja tudi iz zagovornikovih navedb, je sklep sodnice posameznice z dne 1. 7. 2013, obrazložen. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišč prve in druge stopnje (sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 7. 2013, list. št. 1868-1871 in točka 25 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), da se očitki, da sodnica posameznica ni odredila snemanja glavne obravnave, da na zapisnik ni narekovala dejanskih izpovedb prič in da je izvedenki dala natančna navodila za izdelavo izvedenskega mnenja, nanašajo na procesno vodstvo glavne obravnave in ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom v nepristranskost sodnice. Sodišči prve in druge stopnje sta tako utemeljeno zaključili, da je zahteva za izločitev očitno neutemeljena in podana z namenom zavlačevanja postopka ter spodkopavanja avtoritete sodišča.

10. Zagovornik uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji izključno na ugotovitvah davčnega postopka zoper družbo A., d. o. o., ki jo je zastopal obsojenec. Po trditvah zagovornika bi moralo sodišče vse dokaze, pridobljene na podlagi davčnega postopka, izločiti iz kazenskega spisa. Izločitev navedenih dokazov je potrebna tudi zaradi dejstva, da je Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčna uprava) tekom inšpekcijskega postopka dejansko vršila predkazenski postopek zoper obsojenca. Vložnik meni, da ni odločilno, ali je obsojenec sodeloval v davčnem postopku, temveč da so se v davčnem postopku zbirali dokazi, ki so bili zoper njega uporabljeni v kazenskem postopku.

Zagovornik v nadaljevanju zahteve kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da procesna jamstva obdolženca v kazenskem postopku (29. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) narekujejo izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo v drugih postopkih. Obsojenec kot zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o., ni mogel uporabiti privilegija zoper samoobtožbo, ki velja tudi za zastopnike družb, saj je moral davčni upravi izročiti dokumentacijo družbe, ki je bila uporabljena v konkretnem postopku. Po navedbah zagovornika obsojenec v trenutku, ko je davčna uprava okrožnemu državnemu tožilstvu predala dokumentacijo, ni bil seznanjen s statusom osumljenca, zato ni mogel uporabiti privilegija zoper samoobtožbo.

11. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

12. Po prvem odstavku 145. člena ZKP so dolžni vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Skladno z drugim odstavkom 145. člena ZKP morajo navedeni organi in organizacije obenem z ovadbo navesti dokaze, za katere vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila.

Ker so dokazi, ki jih kazenski ovadbi priloži državni organ, pridobljeni oziroma zbrani po postopku, ki se ne ravna po določbah 29. člena URS in ZKP, se kljub določbi 145. člena ZKP, ki državnemu organu nalaga dolžnost naznaniti kazniva dejanja in predložiti dokaze, lahko postavi vprašanje dopustnosti takšnih dokazov v kazenskem postopku (18. člen ZKP). V določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti. Dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Iz navedenega izhaja, da je dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin(2).

V (ustavno)sodni praksi(3) je bilo že nekajkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo na davčni postopek ne razteza. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 obrazložilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena. Ustavno sodišče je v zvezi z dometom privilegija zoper samoobtožbo sprejelo stališče v odločbi U-I-1293/08 z dne 6. 7. 2011. Navedlo je, da se ta pravica ne razteza na inšpekcijske in nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Nasprotno pa se privilegij zoper samoobtožbo razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz točk 6 in 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče na glavni obravnavi zaslišalo priče ter izvedenca finančne in davčne stroke, prebralo izpovedbe prič in listinske dokaze, zato navedbe vložnika zahteve, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji zgolj na ugotovitvah davčnega postopka, niso utemeljene. Navedbam zagovornika, da je v kazenskem postopku potrebno izločiti vse dokaze, pridobljene v davčnem postopku, prav tako ni mogoče pritrditi; kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, je v kazenskem postopku potrebno izločiti dokaze, pridobljene v nekazenskih postopkih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zagovornik v zahtevi ni opredelil, kateri dokazi, ki so bili pridobljeni v davčnem postopku in se nanje opira izpodbijana pravnomočna sodba, naj bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako ni opredelil, s katero kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin naj bi bili dokazi pridobljeni; gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da obsojenec v davčno inšpekcijskem postopku zoper družbo A., d. o. o., sploh ni podal izjave (točka 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Kot že navedeno, procesna jamstva iz 29. člena URS zagotavljajo pravice le v kazenskem, ne pa tudi v drugih, torej (na primer) davčnih postopkih. Zagovornik v zahtevi ni izkazal, da bi bile v obravnavani zadevi podane okoliščine, ki bi kazale, da je davčna uprava pod krinko inšpekcijskega postopka dejansko vršila predkazenski postopek in v njem (namesto organov pregona) zbirala za obsojenca obremenilne dokaze. Ker privilegij zoper samoobtožbo zadeva le fizične, ne pa tudi pravne osebe(4) , navedbe zagovornika, da je bil obsojencu kot zastopniku družbe A., d. o. o., ob izročitvi dokumentacije družbe kršen privilegij do samoobtožbe, niso utemeljene. Zagovornik ni navedel, kdaj oziroma na katerem zaslišanju v (pred)kazenskem postopku obsojenec naj ne bi mogel uporabiti privilegija zoper samoobtožbo; gre za nekonkretizirane navedbe, do katerih se Vrhovno sodišče ni moglo opredeliti.

14. Zagovornik z navedbami, 1) da je sodišče prve stopnje z navodili izvedencema, da naj pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevata dokončno davčno odločbo, ravnalo v nasprotju s svojim zaključkom, da je kazenski postopek samostojen in neodvisen od davčnega postopka, 2) da je v konkretnem primeru potekal davčni nadzor družbe A., d. o. o., pri čemer vse posledice postopka nosi obsojenec in 3) da je obrazložitev sodišča druge stopnje glede privilegija zoper samoobtožbo napačna, ne uveljavlja nobene izmed kršitev, ki jih je dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Sodbi VSRS I Ips 255/2000 z dne 7. 11. 2000 in I Ips 224/2001 z dne 28. 11. 2002.

(2) Dr. Liljana Selinšek: Pravna dopustnost dokazov, zbranih v nekazenskih postopkih, Zbornik 2. Konference kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 76.

(3) Sodbe VSRS I Ips 4/2008 z dne 5. 6. 2008, I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011 in I Ips 8092/2010 z dne 8. 5. 2014.

(4) Sklep US U-I-108/99 z dne 20. 3. 2003.


Zveza:

ZKP člen 39, 371, 371/1-2, 371/1-8, 371/1-11, 384, 420, 420/1-2.
Datum zadnje spremembe:
19.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2NDgx