<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 92/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.92.2011

Evidenčna številka:VS3005433
Datum odločbe:03.09.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1397/2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pisna obdolžitev - zagovor - pravica do zagovora - hujša kršitev delovnih obveznosti - krivda - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - sindikalni zaupnik - varstvo sindikalnega zaupnika

Jedro

Iz 7. člena Konvencije MOD št. 158 ne izhaja, v kakšni obliki se delavec lahko zagovarja, niti ne določa oblike, v kateri naj bi bile delavcu predstavljene obdolžitve v zvezi z njegovim obnašanjem ali delom. Pomembno je zgolj to, da je obdolžitev jasno izražena in posredovana delavcu ter da ima ta dejansko možnost obrambe. Ta možnost mora biti delavcu dana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izhajajoč iz ugotovitev o poteku dogodkov in pojasnil izvedenca sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno obrazložili obstoj hude malomarnosti tožnikov pri izpolnjevanju delovnih nalog - torej zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od delavca, ki opravlja takšno delo, kot so ga opravljali tožniki.

Izrek

Revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnikov (tudi podrejene zahtevke prvih dveh tožnikov) za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009 in 3. 4. 2009, ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, reintegracijo in reparacijo ter zahtevek prvih dveh tožnikov za povračilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.000 EUR. Odločitev je posledica ugotovitve, da so tožniki v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti dne 13. 3. 2009 pri pripravi sinteze smole tipa LF-200NH iz hude malomarnosti huje kršili pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR,Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pri tem pa je za izredne odpovedi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR – nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka (niti ni prišlo do kršitve Ustave Republike Slovenije), da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožniki, in sicer vsak od njih, vložili revizijo. Pri tem sta reviziji prvega in drugega tožnika, razen minimalnih razlik enaki, enaki pa sta reviziji tretjega in četrtega tožnika.

4. Prvi tožnik se v uvodu revizije sklicuje na določbe 22., 23., 25., 33. in 49. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.), pri tem pa zlasti navaja, da sta sodišči kršili 22. člen URS, saj odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse, 25. člen URS, saj iz odločitve sodišča prve stopnje ne izhaja, na kakšni dejanski in pravni podlagi je prišlo do zaključka o izpolnjenih zakonskih pogojih za izredno odpoved, 23. člen zaradi arbitrarne odločitve obeh sodišč, na določbe URS pa se sklicuje tudi v nadaljevanju. Nato opozarja na razliko med očitki tožniku v pisni obdolžitvi in v izredni odpovedi, saj mu je bila v obdolžitvi očitana tudi premoženjska škoda v višini 75.000 EUR in ogrožanje varnosti, v izredni odpovedi pa tega ni več. Že zato naj bi bila izredna odpoved neutemeljena in nezakonita. Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da se tožniku v izredni odpovedi očita manj kot pred tem, vendar je odločitev nezakonita tudi zato, ker sta sodišči ocenili, da za vsebino izredne odpovedi ni nujno, da je enaka vsebini pisne obdolžitve; sicer pa se sodišče prve stopnje o tem sploh ni izreklo in pritožbeno sodišče teh razlogov ni smelo dodatno pojasnjevati. Gre tudi za kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), prav tako tudi URS. V nadaljevanju se sklicuje na Konvencijo MOD št. 158 in Priporočilo št. 166, po katerem bi moral biti delavec seznanjen z vsemi podatki dejanske in pravne narave, da se lahko pripravi na obrambo, torej mora delodajalec že v pisni obdolžitvi navesti, na podlagi katerih dokazov je delavca pisno obdolžil. V nasprotju s tem izhodiščem so navedbe tožene stranke v pisni obdolžitvi odpovedi pavšalne in niso podkrepljene z dokazi, kar je tudi v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 267/2004. Tožnik pojasnjuje, da mu morajo biti jasno predočene kršitve, na podlagi katerih se lahko brani, zagovor pa je namenjen tudi izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Tožena stranka mu tega ni omogočila. Nadalje iz odpovedi ne izhaja, katera pogodba se mu sploh odpoveduje (sklenjenih ima več pogodb o zaposlitvi s toženo stranko) in iz tega razloga ni mogoče presoditi o zakonitosti odpovedi. V obdolžitvi mu je bila očitana kršitev 32. člena ZDR in 1. točke 119. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, s katero pa ni bil seznanjen. Ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj to za spor ne bi bilo pomembno, saj zadošča presoja očitka le glede na določbe ZDR. Iz pisne obdolžitve tudi ne izhaja očitek kršitve iz hude malomarnosti, čeprav morajo biti pogoji za izredno odpoved in kvalifikacija dejanja razvidni že v pisni obdolžitvi, to pa je tudi bistvenega pomena za postopek izredne odpovedi. Iz obdolžitve izhaja, da naj bi malomarno izpolnjeval delovne obveznosti vodenja koordinarja in kontrole dela delavcev in procesnih naprav, vendar pri tem ni razvidno, katere delavce naj bi koordiniral in katere procesne naprave reaktorja RK-90 bi moral oziroma je bil dolžan voditi, v zvezi s tem pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka ni pojasnila, na kakšen način bi moral ravnati, da bi bilo njeno ravnanje sploh pravilno. Tudi če bi sprejeli ravnanje tožene stranke o kršitvi delovnih obveznosti s strani tožnika bi to lahko morda predstavljalo le podlago za pisni opomin v okviru postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne drži obrazložitev pritožbenega sodišča, da vprašanja ogroženosti in nastanka škode ni pomembno, saj naj bi bili pogoji za izredno odpoved podani že zaradi očitka opustitve nadzora. Tožena stranka ni dokazala obstoja premoženjske škode. Iz obrazložitev sodišč ni mogoče ugotoviti, ali mu je bila odpovedana pogodba, ker naj bi prišlo do ogrožanja varnosti in nastanek škode. Sodišče s stopnjo gotovosti ni moglo ugotoviti, da bi šlo lahko za identičen primer, kot ga je izvedenec navedel v primeru nesreče 1997 (v ZDA), sicer pa obrazložitev pritožbenega sodišča, da zadošča obstoj možnosti eksplozije, ni pravilen. V zvezi s tem se sklicuje tudi na dodatna pojasnila izvedenca, da je šlo za nizko stopnjo tveganja in da bi sistem hlajenja preprečil eksplozijo, tudi če mešalo ne bi delovalo. Izpodbijana sodba nima razlogov o teh dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, sodba sodišča prve stopnje pa je v tem delu celo v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Ne moremo govoriti o tem, da naj bi ravnal s hudo malomarnostjo in kršil jasna navodila delodajalca, temveč je ravnal tako, kot se pričakuje od povprečnega delavca. Pisna navodila za njegovo delo niso bila izdana; ob prevzemu izmene je ravnal na način, kot je to delal že 20 let (kot vodja izmene), sicer pa je bil dolžan spremljati delovanje več kot 30 naprav, kar je tudi po pojasnilu izvedenca neobičajno. Tožnik ni bil seznanjen z navodili za varno delo pri sintezi LF-200NH, sicer pa tudi ni dobil navodil, da bi moral ob prevzemu izmene osebno preverjati delovanje mešala. Tožena stranka bi dogajanje lahko preprečila, če bi v komandni prostor vgradila indikator delovanja mešala, ne pa da odgovornost prenaša na tožnika. Tudi priča F. H. je izpovedal, da ob predočbi toplotnega diagrama iz tega ne izhaja, da bi se dalo ugotoviti, da mešalo ni delovalo. Tožena stranka v izredni odpovedi tudi ni navedla okoliščin o porušenem oziroma bistveno omajanem medsebojnem razmerju, zaradi česar je tudi v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Kot navedeno je tudi revizija drugega tožnika enaka, z izjemami, med katerimi je tudi izpostavljeno njegovo varstvo po 113. členu ZDR (sindikalni zaupnik), dejstvo, da je delal kot operater z določenim opisom delovnih nalog, sicer pa navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino premoženjske škode.

6. Tretji in četrti tožnik v svojih revizijah navajata, da očitana kršitev ne more biti takšne narave, da bi lahko predstavljala podlago za izredno odpoved, saj toženi stranki ni nastala nobena posebna škoda, predvsem pa ni bila ogrožena njuna varnost. Kvečjemu je tretjemu in četrtemu tožniku mogoče očitati navadno malomarnost, pa še to ne, saj tožena stranka prvenstveno ni poskrbela za varno opravljanje delovnih nalog, predvsem ne zato, da bi se lahko v celoti posvetila procesu sinteze smole. Istega dne sta imela tožnika več zadolžitev in nista mogla biti stalno prisotna pri reaktorju RK-90. Izvedenec je na drugi strani poudaril, da bi moral en delavec tožene stranke stalno opravljati eno delo – kontroliranje delovanja reaktorja, brez drugih zadolžitev. Iz navodil za sintezo smole nikjer ne izhaja, da bi bila tožnika dolžna posebej kontrolirati proces sinteze, saj je v navodilih navedeno, da se reakcijska zmes kontrolira vsake 4 ure. Proces kondenzacije se je začel okrog 12.25 ure, tožnika pa sta izmeno predala okrog 14.00 ure. To pomeni, da ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Revizije niso utemeljene.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Upoštevajoč te določbo in vsebino revizij prvega in drugega tožnika revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da iz teh revizij ne izhaja izpodbijanje odločitve sodišč druge in prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za priznanje nepremoženjske škode. Glede na to je štelo, da je predmet odločanja le zavrnitev zahtevka za ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo.

10. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in URS s strani prvega in drugega tožnika ni utemeljen. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili razloge svojih odločitev, ta obrazložitev pa omogoča ustrezen preizkus. Že sodišče druge stopnje je natančneje pojasnilo neutemeljenost pritožbenih navedb tožnikov glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka in URS, teh zaključkov pa reviziji prvega in drugega tožnika konkretno niti ne izpodbijata. Dejstvo, da odločitev sodišča druge stopnje niti sodišča prve stopnje ni arbitrarna, dokazujejo že številne revizijske navedbe o nestrinjanju z posameznimi deli obrazložitve oziroma razlogi sodišča, pri čemer drugi tožnik tudi pozablja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Tako kot že pritožbeno sodišče se tudi revizijsko sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča druge stopnje o nesprejemljivih navedbah prvega in drugega tožnika, da naj ne bi bilo jasno, katera pogodba o zaposlitvi jima je bila sploh odpovedana. Evidentno je namreč, da jim je bila odpovedana zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi in da to dejstvo tudi ne zahteva neke posebne obrazložitve (1).

12. V zvezi z revizijskim ugovorom prvega in drugega tožnika o razlikah med pisno obdolžitvijo in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je treba najprej poudariti protispisnost trditev, da v izredni odpovedi ni več očitka premoženjske škode oziroma ogrožanja varnosti ljudi in premoženja družbe. To jasno izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na naravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot odpovedi civilnopravnega razmerja (sicer s posebnostmi, ki izhajajo iz delovnega prava) in določbo 86. člena ZDR, ni potrebno posebne obličnosti, ki bi narekovala, da morajo biti tudi očitki ogrožanja življenja in zdravja delavcev oziroma nastanek škode navedeni v izreku izredne odpovedi. Tožnikoma je bila v obdolžitvi očitana materialna škoda, ocenjena na cca 75.000 EUR, v izredni odpovedi pa ne več škoda v konkretnem znesku temveč škoda v višini, ki še ni dokončno ugotovljena – vendar navedeno nikakor ne pomeni nezakonitosti izredne odpovedi.

13. Prvi in drugi tožnik tudi napačno razumeta določbe Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in spremljajoče Priporočilo št. 166 ter sodno prakso v zvezi s pravico do zagovora delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz 7. člena Konvencije MOD št. 158 ne izhaja, v kakšni obliki se delavec lahko zagovarja, niti ne določa oblike, v kateri naj bi bile delavcu predstavljene obdolžitve v zvezi z njegovim obnašanjem ali delom. Pomembno je zgolj to, da je obdolžitev jasno izražena in posredovana delavcu ter da ima ta dejansko možnost obrambe. Ta možnost mora biti delavcu dana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (2). Tudi tolmačenje tožnikov, ki se nanaša na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 267/2004 ni ustrezno, saj iz obrazložitve tega sklepa razen zahteve po jasno predočenih očitkih kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ne izhaja, da bi delodajalec moral delavca seznaniti tudi z vsemi dokazi za izredno odpoved, oziroma da delodajalec utemeljenosti izredne odpovedi ne bi mogel dodatno dokazovati z naknadnimi dejstvi. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu med drugim poudarilo tudi, da je bistvo pravice do zagovora v zagotoviti možnosti sodelovanja in vplivanja na potek rezultatov odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa zakon določa strogih meril obličnosti njenega uresničevanja. V sodbi VIII Ips 105/2010 pa je med drugim tudi obrazložilo, da delodajalec dejansko podlago v zvezi z odpovednimi razlogi v sodnem postopku lahko dokazuje tudi z drugimi – naknadno ugotovljenimi dejstvi oziroma dokazi, ki ta dejstva potrjujejo, da dodano pridobljenih dokazov za odpoved ni mogoče že vnaprej izključiti; pri tem je pomembno le, da sodišče ostane v mejah dejanske podlage, na katero se je pri opredelitvi razloga za odpoved oprl že delodajalec.

14. Revizijsko sodišče se tudi strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da na zakonitost izrednih odpovedi ne vpliva dejstvo, da je bilo tožnikom v obdolžitvi očitano malomarno opravljanje dela, v izredni odpovedi pa je bila ugotovljena huda malomarnost in da za zakonitost redne odpovedi tudi ni bistveno, če tožena stranka ni predložila kolektivne pogodbe ter s tem dejansko onemogočila preizkus zakonitosti izredne odpovedi v smeri tega, ali očitane kršitve predstavljajo tudi kršitev 119. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Tožnikom ni mogoče očitati tudi kršitve tega navedenega člena kolektivne pogodbe tožene stranke (zaradi nepredložene kolektivne pogodbe tega očitka ni bilo mogoče niti preizkusiti, kar pa je v breme delodajalca), vendar to ne pomeni, da je s tem odpadel razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za to namreč zadošča ugotovitev, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

15. V zvezi z že obrazloženimi zahtevami glede obličnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tega, da niti Konvencija MOD št. 158 niti ZDR ne zahtevata še posebne obličnosti glede pisnega vabila na zagovor (v tem mora biti naveden le obrazložen razlog za nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora – tretji odstavek 83. člena ZDR), so tudi nesprejemljive revizijske navedbe, da naj bi bila odpoved nezakonita, ker iz pisne obdolžitve ne izhaja, katerega delavca bi tožnik moral koordinirati, oziroma katere procese bi moral voditi, koordinirati in kontrolirati in nadaljnja revizijska trditev, da bi morala tožena stranka že obrazložiti in pojasniti, na kakšen način bi moral tožnik glede na okoliščine primera ravnati.

16. Protispisna je navedba, da prvi in drugi tožnik nista bila seznanjena z navodili za varno delo pri sintezi LF-200NH, kar naj bi sodišče navedlo na peti strani obrazložitve, saj iz pete strani obrazložitve sodišča prve ali druge stopnje kaj takšnega ne izhaja (na tej strani gre namreč za povzemanje navedb strank in ne razloge sodišča). V zvezi s seznanjenostjo tožnikov za varno delo se je sodišče prve stopnje na 6. strani oprlo na izpoved tehnologa F. H., enako tudi sodišče druge stopnje (na 11. strani). Gre za stvar dokazne ocene, ki ne more biti predmet revizije. Sodišči govorita tudi o seznanjenosti tožnikov z navodili za delo na obratu SM-FF DEL, v zvezi s katerimi se pravilno sklicujeta na prilogo B5 (iz katere izhaja podpis tožnikov, da so seznanjeni z navodili). Iz dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, ki povzema ugotovitve sodnega izvedenca, izhaja tudi, da so bila navodila glede tehnoloških postopkov pri toženi stranki ustrezna.

17. V zvezi s samo kršitvijo sta sodišči prve in druge stopnje ob presoji izvedenih dokazov, predvsem pa ob upoštevanju izvedenskega mnenja prof. dr. J. L., ki ga je ta dodatno utemeljil tudi ob neposrednem zaslišanju, izhajali iz določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, v kateri je kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo delavec stori naklepoma ali iz hude malomarnosti. Izvedenec je pojasnil, da mešalo reaktorja z dne 13. 3. 2009 ni bilo vključeno pri doziranju komponent v reaktorsko posodo (ta ugotovitev se nanaša na izmeno, v kateri sta bila tretji in četrti tožnik) in da je termogram tisti dan odstopal od termogramov z normalnim potekom, kar bi moralo povečati pozornost upravljalcev procesa in kar se nanaša tudi na prvega in drugega tožnika, kot delavca druge izmene, ki sta to opravilo prevzela ob 14.00 uri. Izvedenec je pojasnil, da je bil termogram že pred prevzemom izmene atipičen, to pa bi že takrat zahtevalo preverjanje razloga za odstopanje. Med drugim je tudi pojasnil, da spada v dobro in običajno prakso intervalno preverjanje stanja reaktorja oziroma, da bi moral izkušen delavec glede na atipičnost termograma tudi ob predaji izmene ugotoviti, da je z delovanjem reaktorja nekaj narobe. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da delavci v okviru dobre in običajne prakse preverjajo delovanje mešala in da na njihovo odgovornost ne vpliva dejstvo, da so toženi stranki predlagali spremembo pri delovanju računalnika, na katerem bi bilo možno tudi opaziti delovanje mešala. Izhajajoč iz ugotovitev o poteku dogodkov in pojasnil izvedenca sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno obrazložili obstoj hude malomarnosti tožnikov pri izpolnjevanju delovnih nalog - torej zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od delavca, ki opravlja takšno delo, kot so ga opravljali tožniki.

18. Takšne presoje ne more spremeniti revizijsko zatrjevanje, da tožena stranka ni poskrbela za varno opravljanje delovnih nalog, predvsem v smeri, na katero je opozoril izvedenec, da bi moral le en delavec tožene stranke stalno opravljati eno delo – kontrolirati delovanje reaktorja in ne imeti drugih zadolžitev, ki so jih imeli tožniki. Iz dokaznih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč ne izhaja, da bi bila prav preobremenjenost tožnikov z ostalimi opravili razlog, zaradi katerega niso opazili, da mešalo na reaktorju ne deluje (tako delavci v prvi kot drugi izmeni) vse do 17.00 ure. Tako je ugotovitve in napotke izvedenca, da bi moral biti na kontrolnem mestu prisoten vsaj en delavec in da je neobičajno, da so lahko delavci delali na več reaktorjih istočasno, mogoče razumeti predvsem kot napotek toženi stranki, da ustrezno organizira delovni proces, kar pa glede na sedanje ugotovitve ne razbremenjuje odgovornosti tožnikov oziroma ne pomeni, da njihovo opustitev nadzora lahko obravnavamo le kot navadno malomarnost.

19. Že sodišče druge stopnje je ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe tožnikov, ki jih ponavljajo v reviziji, in sicer v zvezi z nastankom in višino škode ter ogrožanje varnosti ljudi in premoženja. Poudarilo je, da ni pomembna višina škode, do katere je prišlo in dejstvo, da je to višino tožena stranka ugotovila šele naknadno, ter da je bila nevarnost za nastanek eksplozije in s tem ogrožanja ostalega premoženja in delavcev relativno nizka, vendar na drugi strani tudi, da takšne možnosti ni bilo mogoče popolnoma izključiti. Pri tem je potrebno dodati, da višina škode niti ogrožanje ljudi in premoženja nista pomembna za samo kršitev iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in da ZDR med obveznostmi delavca v 31. členu določa vestno opravljanje dela, ob upoštevanju zahtev in navodil delodajalca (32. člen), spoštovanje in izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivem opravljanju dela z namenom zavarovanja svojega življenja in zdravja ter življenja in zdravja drugih oseb (33. člen ZDR), prepoved škodljivega ravnanja pa zajema vsa ravnanja, ki delodajalcu materialno ali moralno škodujejo in tudi dejanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR).

20. Iz izpodbijane sodbe izhaja tudi utemeljena obrazložitev o obstoju pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa prvi odstavek 110. člena ZDR, namreč če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je že v obrazložitvi odpovedi navedla, da je zaradi opustitev delavcev prišlo do v celoti porušenega zaupanja in onemogočenega nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka teh okoliščin tudi ni bila dolžna še natančneje obrazložiti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z ustaljeno sodno prakso bi te okoliščine lahko dokazovala tudi šele v sodnem postopku. Revizijsko sodišče sicer soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje o tem, da ob upoštevanju okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

21. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil drugi tožnik sindikalni zaupnik, saj delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, če ta ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi (druga alineja prvega odstavka 113. člena ZDR). Takšno stališče je revizijsko sodišče že zavzelo v zadevah VIII Ips 166/2006, VIII Ips 156/2007, VIII Ips 393/2009, itd.

22. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizije tožnikov kot neutemeljene.

---.---

Op. št. (1): Ta ugotovitev se nanaša tudi na revizijski očitek, da sodbe v zvezi s tem sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Op. št. (2): Glej tudi Protection against Unjustified Dismissal, International Labour Office, Geneva, 1995, stran 63-65


Zveza:

ZDR člen 31, 32, 33, 35, 111, 111/1, 111/1-2, 113, 113/1, 113/1-2.
Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
Datum zadnje spremembe:
08.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3NjQw