<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 393/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.393.2009

Evidenčna številka:VS3004265
Datum odločbe:20.04.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 372/2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - neupravičen izostanek z dela - izraba ur za sindikalno delo - sindikalni zastopnik - varstvo pred odpovedjo - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja

Jedro

Tožnik je v očitanih dneh sicer imel utemeljen razlog za odsotnost z dela zaradi sestankov v zvezi s sindikalno dejavnostjo, vendar je kršil pravilo tožene stranke, da jo je dolžan (vnaprej) obvestiti o izrabi ur za sindikalno delovanje. Tožnikovo ravnanje predstavlja tako kršitev 32. člena ZDR kot tudi kršitev 31. člena ZDR, zato je bil podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Večkratna kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je povzročila težave pri zagotavljanju nemotenega teka delovnega procesa pri toženi stranki, nedvomno utemeljuje pravilnost drugostopenjske presoje o tem, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati.

Po ZDR (113. člen) je varstvo sindikalnega predstavnika nekoliko širše kot po stari delovnopravni ureditvi, saj ni več vezano izrecno na sindikalno dejavnost. Tudi po ZDR pa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ostaja še vedno vezano na ravnanje sindikalnega predstavnika v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2004, obstoj delovnega razmerja, tožnika pozove nazaj na delo in se mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja dalje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da je tožena stranka utemeljeno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alinea prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnik ni obvestil delodajalca o nameravani odsotnosti z dela (27. 1. 2004, 4. 2. 2004 in 5. 2. 2004) zaradi izrabe ur za sindikalno delo, s čimer je kršil 32. člen in prvi odstavek 34. člena ZDR, delovnega razmerja med strankama pa ni bilo mogoče nadaljevati. Ker pravno varstvo pred odpovedjo brez soglasja sindikata (113. člen ZDR) velja le, če sindikalni zaupnik ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, za pričetek postopka odpovedi tožnikove pogodbe ni bilo potrebno soglasje sindikata.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo (izpodbijani del?) sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni pojasnjeno, zakaj tožnik ne uživa zaščite po četrtem odstavku 40. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/1995 in nadaljnji; v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba). Glede citiranega določila je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Določbe kolektivne pogodbe so samostojne norme kolektivnega prava, ki jih je potrebno uporabiti tako, kot so zapisane, če niso v nasprotju s prisilnimi zakonskimi določbami. Določba četrtega odstavka 40. člena panožne kolektivne pogodbe ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, iz nje pa jasno izhaja, da brez soglasja sindikata zoper sindikalnega zaupnika ni mogoče začeti disciplinskega postopka in sedaj tudi ne postopka odpovedi iz krivdnih razlogov. Napačno uporabo materialnega prava predstavlja tudi strinjanje pritožbenega sodišča s prvostopenjskim stališčem, da je bil odpovedni razlog resen in utemeljen. Sodišče ni upoštevalo, da je šlo sicer za upravičene izostanke in da samo neobveščanje delodajalca ni tako hud prekršek, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6. Revizija neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj je pritožbeno sodišče navedlo ustrezne razloge za svojo odločitev in v tem okviru tudi za stališče, zakaj tožnik ne uživa imunitete iz četrtega odstavka 40. člena panožne kolektivne pogodbe. Tega stališča ni zavzelo zgolj pavšalno, temveč ga je obrazložilo ustrezno in oprlo na določila, ki urejajo varstvo predstavnikov delavcev v podjetju in jih je potrebno uporabiti v konkretnem primeru, t. j. na določila Konvencije MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14/1982, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/1992), ZDR in panožno kolektivno pogodbo. Ali je drugostopenjsko stališče o neupravičenosti tožnika do priznanja sindikalne imunitete pravilno, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik v očitanih dneh sicer imel utemeljen razlog za odsotnost z dela zaradi sestankov v zvezi s sindikalno dejavnostjo, vendar je kršil pravilo tožene stranke, da jo je dolžan (vnaprej) obvestiti o izrabi ur za sindikalno delovanje. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da navedeno tožnikovo ravnanje predstavlja tako kršitev 32. člena ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi kršitev 31. člena ZDR, ki zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zaradi kršitve citiranih določil ZDR je bil podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga (3. alinea prvega odstavka in drugi odstavek 88. člena ZDR).

9. V skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR mora biti odpovedni razlog tak, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Revizija zmotno uveljavlja, da ta pogoj ni izpolnjen in se sklicuje „da je šlo le za par izostankov.“ Izpodbijana sodba ugotavlja, da je imela tožena stranka zaradi tožnikovega nenapovedanega izostanka težave pri zagotavljanju zadostnega števila delavcev v posamezni izmeni, zaradi česar je tudi izgubila zaupanje vanj. Takšna, večkratna kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je povzročila težave pri zagotavljanju nemotenega teka delovnega procesa pri toženi stranki, nedvomno utemeljuje pravilnost drugostopenjske presoje o tem, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati.

10. Neutemeljene so obširne revizijske navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do sindikalne imunitete iz četrtega odstavka panožne kolektivne pogodbe, v katerem je med drugim določeno, da zoper sindikalnega zaupnika ni mogoče brez soglasja sindikata organizacije začeti disciplinskega postopka. Panožna kolektivna pogodba je bila sprejeta še v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji, ki se je v RS uporabljal smiselno kot republiški predpis) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji) (1). Razlago citiranega določila panožne kolektivne pogodbe je Vrhovno sodišče RS že podalo v odločbah VIII Ips 120/2006 z dne 13. 3. 2007 in VIII Ips 171/2008 z dne 9. 9. 2008. Iz teh odločb uvodoma izhaja, da je v tretjem odstavku 4. člena ZTPDR in četrtem odstavku 5. člena ZDR/90 določeno takšno varstvo sindikalnega predstavnika pred prenehanjem delovnega razmerja, kot ga uveljavlja Konvencija MOD št. 135 v 1. členu: varstvo sindikalnega predstavnika ni absolutno, ampak ga je mogoče uveljaviti le, če gre za odpoved zaradi njegovega statusa sindikalnega predstavnika ali njegove sindikalne dejavnosti. Varstvo pa je izključeno, če sindikalni predstavnik pri opravljanju sindikalne dejavnosti krši zakon, kolektivne pogodbe ali druge predpisane oziroma dogovorjene obveznosti. Po stališču Vrhovnega sodišča je tudi po določilu četrtega odstavka panožne kolektivne pogodbe (v zvezi s 41. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadaljnji) zaščita sindikalnega predstavnika vezana le na sindikalno dejavnost in dodatno omejena na ravnanje v skladu z zakoni, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Le v takšnem primeru je bilo soglasje sindikata pogoj za začetek disciplinskega postopka zoper sindikalnega predstavnika.

11. V času, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, so veljala določila novega ZDR. Ta v prvem odstavku 113. člena določa, da delodajalec ne sme odpovedati sindikalnemu zaupniku pogodbe o zaposlitvi brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Po ZDR je torej varstvo sindikalnega predstavnika nekoliko širše (2) kot po stari delovnopravni ureditvi (vključno s panožno kolektivno pogodbo), saj ni več vezano izrecno na sindikalno dejavnost. Zaradi takšnega, širšega obsega varstva sindikalnega predstavnika po ZDR, je zatrjevanje revizije, da bi sodišče tožniku moralo priznati varstvo po četrtem odstavku panožne kolektivne pogodbe, dejansko v škodo tožnika. Tudi po ZDR pa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ostaja še vedno vezano na ravnanje sindikalnega predstavnika v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila tožniku pogodba odpovedana iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti obveznosti iz delovnega razmerja, izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da tožnik ne uživa zaščite po prvem odstavku 113. člena ZDR in mu je tožena stranka zato pogodbo o zaposlitvi zakonito odpovedala.

12. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Po določbah ZTPDR in ZDR/90 je bilo mogoče v disciplinskem postopku izreči tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Op. št. (2): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 166/2006 z dne 6. 6. 2006.


Zveza:

ZDR člen 31, 32, 88, 88/1, 88/1-3, 113. Kolektivna pogodba za lesarstvo Slovenije (1995) člen 40. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju člen 1.
Datum zadnje spremembe:
08.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzOTM4