<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 210/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.210.2014

Evidenčna številka:VS0017950
Datum odločbe:08.10.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2062/2013
Senat:Janez Vlaj (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - RAZLASTITEV
Institut:dopuščena revizija - stvarna služnost - služnost v javno korist - priposestvovanje - razlastitev - razlastitveni akt - teleološka redukcija - dobra vera - pravni posel - neprava stvarna služnost

Jedro

Priposestvovanje služnosti v javno korist je mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej če temelji na pravnoposlovni podlagi. Pri tem ni pogoj, da je posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške za odgovor na revizijo v znesku 1042,36 EUR, v petnajstih dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je leta 1995 na nepremičnini, ki je bila tedaj še v lasti pravne prednice tožnika, postavila transformatorsko postajo s priključnim daljnovodom. Tožnik kot lastnik zahteva, naj postavljeno infrastrukturo odstrani, toženka pa se zoper to brani, češ da ima služnostno pravico v javno korist. Osrednje vprašanje, od katerega je odvisna rešitev o še odprtih zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi, torej je, ali je tožena stranka služnost (neprava stvarna služnost v javno korist) priposestvovala ali ne.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi pisnega dovoljenja tožnikove pravne prednice na njeni nepremičnini zgradila sporno elektro infrastrukturo. Toženi stranki je bilo hkrati dovoljeno tudi, da ob vzdrževalnih delih hodi in vozi po nepremičnini. Dalje ugotovi, da je tožena stranka v dobri veri (na podlagi soglasja in na njegovi podlagi pridobljenega gradbenega dovoljenja) in brez slehernega nasprotovanja od 31. 5. 1995 do leta 2007 izvrševala služnost. Sklep sodišča prve stopnje je, da je tožena stranka priposestvovala služnostno pravico v javno korist, zato je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku po nasprotni tožni, lastninske zahtevke po tožbi pa je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Revizija je bila dopuščena glede naslednjega pravnega vprašanja: „Ali je v primeru, ko je priposestvovanje služnosti v javno korist začelo teči pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora in Energetskega zakona, vendar se do uveljavitve teh zakonov ni izteklo, služnost v javno korist mogoče pridobiti le na podlagi pravnega posla in odločbe upravnega organa, ali jo je mogoče tudi priposestvovati?“

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Bistvo revizijskih navedb je, da je v času, ko služnost še ni bila priposestvovana, začel veljati Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1)(1) Gre za specialni zakon, ki za nastanek služnosti v javno korist določa le pravni posel in odločbo upravnega organa, zaradi česar subsidiarna ali smiselna uporaba 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni mogoča. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, v kateri naj bi vrhovno sodišče ugotovilo, da se je priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo ZUreP-1, zaradi česar določb tega zakona ni bilo mogoče uporabiti, ker bi šlo za retroaktivno poseganje v pridobljeno (že priposestvovano) pravico. Ker pa v obravnavani zadevi služnost do uveljavitve ZUreP-1 še ni bila prisposestvovana, uporaba specialnih določb ZUreP-1 ne bo imela retroaktivnega učinka.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zagovarja najprej to, da določbe ZUreP-1 ne izključujejo uporabe splošnih določb glede pridobitve služnosti. To utemeljuje s tem, da ureditev po ZUreP-1 ni v bistvenem drugačna, kot je bila poprejšnja ureditev po Zakonu o stavbnih zemljiščih(2) (v nadaljevanju ZSZ/97). Sklicuje se na 18, 28. in 31. člen ZSZ/97. ZUreP-1 vsebuje le natančnejšo ureditev prisilnih posegov v lastninsko pravico. Da je to namen zakona, dokazuje tudi zakonodajno gradivo. Tudi sicer meni, da ni tehtnih razlogov za neuporabo splošnih pravil, katerih namen je, da se zaradi varstva pravnega prometa po določenem času pravno stanje uskladi z dejanskim. Tožena stranka nadalje opozarja tudi na to, da bi tudi sicer uporaba ZUreP-1, kakršno zagovarja revident, posegla v pričakovalne pravice tožene stranke in bi šlo torej za t. i. nepravo retroaktivnost.

7. Revizija ni utemeljena.

Razčlenitev spornega pravnega vprašanja

8. Vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, vsebuje (resda ne izrecno) predpostavko, da je bilo služnost v javno korist pred uveljavitvijo ZUreP-1 mogoče priposestvovati, po novi zakonski ureditvi pa ne več. Vprašanje, kot je zastavljeno, je zato na prvi pogled vprašanje o tem, ali je neprava retroaktivnost v danem primeru pravno dopustna ali ne. Ta prvi pogled dodatno podkrepi tudi revidentovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, v kateri je med drugim rečeno, da ZUreP-1 ni mogel retroaktivno poseči v že pridobljene (priposestvovane) pravice.

9. Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pa je treba vendarle najprej razčistiti osnovne predpostavke o tem, kako je bilo z dopustnostjo priposestvovanja služnosti (v javno korist) skozi čas. Najprej, ali sedanja ureditev po ZUreP-1 v resnici izključuje možnost priposestvovanja. In dalje, ali je prejšnja ureditev (pred ZUreP-1) res dopuščala možnost priposestvovanja služnosti v javno korist.

10. Tožena stranka v odgovoru na revizijo utemeljuje tezo, da med ureditvijo, kakršna je bila pred uveljavitvijo ZUreP-1 in ureditvijo, ki jo prinaša ta zakon (predvsem določbe njegovega 110. člena), sploh ni bistvene razlike. Ta teza je točna.

11. Razlagalni argument, ki naj bi namreč po uveljavitvi ZUreP-1 govoril zoper možnost priposestvovanja, in na katerega se opira tudi revident, je naslednji. ZUreP-1 v 110. členu ureja služnost v javno korist in kot pridobitna načina te stvarne pravice določa pogodbo (s posledično vknjižbo) ter upravno odločbo. Ker gre za razlaščujoč poseg, naj bi bile druge možnosti izključene.

12. Vendar pa je že pred uveljavitvijo ZUreP-1 podobno določal tudi ZSZ/97 in sicer v 28. in 31. členu zakona.

13. Iz tega sledi sklep, da je z vidika možnosti priposestvovanja zakonodajni položaj (kakršenkoli že) nespremenjen že vsaj od 25. 7. 1997. Še starejši ZSZ (Uradni list SRS, št. 18/1984) pa je vseboval povsem drugačno, k družbeni lastnini gravitirajočo ureditev, ki pa je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-105/91-18 z dne 23. 4. 1992. Posebnih določb o služnosti v javno korist tedanja zakonodaja torej ni vsebovala.

14. O vprašanju, ali je služnost v javno korist mogoče priposestvovati, je enkrat revizijsko sodišče že odločalo. V že citirani sodbi in sklepu II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012 je razsodilo, da je bilo služnost v javno korist mogoče priposestvovati po določbah Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Pritrdilo je nižjima sodiščema, da se je priposestvovalna doba iztekla leta 1979. Revizijskemu sodišču v tisti zadevi tako ni bilo treba neposredno (kot ratio decidendi) odgovoriti niti na vprašanje, ali je priposestvovanje možno tudi po uveljavitvi ZUreP-1 niti na to, ali je bilo možno (v določenem obdobju) pred njegovo uveljavitvijo. Zadoščalo namreč je, da je tedaj revizijsko sodišče zavrnilo možnost, da bi (morebitna) drugačna ureditev po ZUreP-1 retroaktivno posegla v že priposestvovano pravico. V tistem primeru pa v resnici ni bilo treba odgovoriti niti na to, ali je bilo služnost v javno korist mogoče priposestvovati v času veljavnosti ZSZ/97 in tudi ne, kakšen učinek je imela na možnost priposestvovanja določba 69. člena Ustave. Na ta vprašanja bo zato v nadaljevanju odgovorilo revizijsko sodišče v tej zadevi.

Stališča v pravni literaturi

15. O tem, ali je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ali ne, obstajajo v literaturi različna stališča: od pritrdilnih(3) , prek pritrdilnih, a zemljiškoknjižno strogih(4) ter, nazadnje, razmeroma odklonilnih(5). Po slednjem stališču sta pravna temelja za ustanovitev služnosti v javno korist lahko le pravni posel in oblikovalna odločba v postopku (nepopolne) razlastitve. To naj bi veljalo tudi za stare služnosti. Pri instituta razlastitve naj bi analogna uporaba civilnopravnih institutov ne bila dopustna, saj „pridobitev neodplačne služnosti v korist sistemskih operaterjev na temelju priposestvovanja nasprotuje osnovnemu konceptu (dopustnega) prisilnega posega v lastninsko pravico (…)“ . Ob analizi 552. člena Energetskega zakona (EZ-1) je to stališče vendarle nekoliko relativizirano. Bistvo tega stališča je, da ustava ne dopušča razlastitve neposredno na podlagi zakona (še zlasti ne na podlagi pravnih pravil ODZ), marveč v ustreznem razlastitvenem postopku (z ustreznim denarnim nadomestilom). Priposestvovanje je po tem stališču vendarle možno, vendar ob naslednjih pogojih: izvrševanje služnosti mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, v dobri veri ter ob poprejšnjem plačilu nadomestila. To hkrati pomeni, da je priposestvovanje omejeno na možnost iz prvega odstavka 217. člena SPZ.

Presoja revizijskega sodišča

16. Pri ustanovitvi služnosti v javno korist gre za razlaščujoč poseg. To pomeni, da mora biti tak poseg skladen z zahtevami 69. člena Ustave. Ta določa: „Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.“ Do razlastitve po ustavnosodni praksi „ne more priti ex lege, tako da bi že zakon sam imel razlastitvene učinke“.(6)

17. Iz ustavne določbe in njene ustavnosodne razlage tako nedvoumno izhaja, da je predpostavka veljavne razlastitve vselej ta, da obstaja konkreten razlastitveni pravni akt. S tega izhodišča izhajata tudi ZUreP-1 v 110. členu ter ZSZ/97 v 31. členu. Konkreten razlastitveni akt je lahko bodisi oblasten (odločba državnega organa) bodisi avtonomen (pravni posel).

18. V literaturi se poudarja, da mora biti razlastitveni akt odplačen. To nedvomno in brezpogojno velja, kadar je razlastitveni akt odločba državnega organa. Vprašanje pa je, ali je ta zahteva na mestu tudi tedaj, ko je razlastitveni akt pravni posel ali pa, nasprotno, v tem primeru prevladajo civilnopravne lastnosti pravnega posla. Ena izmed njih je tudi pogodbena avtonomija. Tako kot namreč lastnika ni ustavnopravno dopustno prisiliti v neodplačno razlastitev, ga v skladu s pogodbeno avtonomijo (ta je sestavni del tako splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave kot tudi ustavno zajamčene lastninske pravice in s tem tudi pravice, da z njo neodplačno razpolagaš iz 33. člena Ustave) tudi ni dopustno prisiliti v (nujno) odplačno pravnoposlovno razlastitev. Iz tega izhaja, da zgolj zato, ker je pravni posel de facto neodplačen, še ne pomeni, da je razlastitev neveljavna. Pogoj je, da je bila volja svobodna. Po presoji revizijskega sodišča je treba pogoj odplačnosti v povezavi s pogodbeno avtonomijo relativizirati.

19. Kaj vse navedeno pomeni z vidika možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist?

20. Najprej to, da bi nasprotovalo ustavnemu izhodišču iz 69. člena Ustave, če bi sprejeli tezo, da lahko razlastitveni upravičenec (ki je oseba javnega prava) preprosto okupira služečo nepremičnino in opravi dejanski razlaščujoč poseg, nato pa čaka, da se bo iztekla priposestvovalna doba in bo razlastitev (!) tudi de iure izvršena. Če bi dopustili takšno prakso, ta ne bi nasprotovala le 69. členu Ustave, marveč bi bila v diametralnem nasprotju tudi z načelom pravne države (2. člen Ustave). To velja (najmanj) od razglasitve ustave dalje, torej od 23. decembra 1991.

21. Po drugi strani pa ni videti a priornih razlagalnih razlogov, zaradi katerih bi ustavna določba o razlastitvi (69. člen Ustave) ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist (že navedene določbe ZUreP-1 in ZSZ/97) v celoti izključevale uporabo splošnih pravil civilnega prava. Kadar se položaj prilega civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanu, je mogoča tudi civilnopravna posledica. Do tega, da ni mogoča, lahko privede le argument teleološke redukcije. Po naravi in namenu (telosu) ureditve razlastitve je brez dvoma prav, da so civilnopravna pravila izključena za primere, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Tak primer je opisan pod prejšnjo točko in z drugimi besedami pomeni, da nedobroverno priposestvovanje (drugi odstavek 217. člena SPZ) ne pride v poštev. Položaj, ko oblastni, javnopravni subjekt samovoljno izvršuje služnost 20 let, se v bistvenem razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. Čeprav se položaj navidez prekriva s civilnopravnim dejanskim stanom, ga je treba tako s teleološko redukcijo (zaradi teže 2. člena Ustave) kot z ustavnoskladno razlago (zaradi javnopravnih posebnosti, ki izhajajo iz 69. člena Ustave) iz te sfere izvzeti.

22. Bistveno drugačna pa je primerjava položajev, ko na eni strani oblastni, javnopravni subjekt v dobri veri (in na podlagi pravnega posla) izvršuje služnost in ko to isto na drugi strani počne civilnopravni subjekt. Razlogov za teleološko redukcijo tu ni. Tu v ravnanju oblastnega subjekta več ne gre za ravnanje, ki bi predstavljalo obid instituta razlastitve. Bistvo tu-opazovanega ravnanja je v nezavednem razkoraku med dejanskim in pravnim. Ta razkorak ni v svojih bistvenih prvinah prav nič drugačen kot v primeru, ko je subjekt ravnanja oseba civilnega prava. V obeh primerih gre nato le še za to, da se v imenu pravne varnosti (kar je zopet argument iz 2. člena Ustave) dejansko stanje prilagodi pravnemu. V obeh primerih gre za v bistvenem enak poseg v lastninsko pravico nasprotne stranke. Priposestvovanje pač vselej predstavlja poseg v ustavno varovano lastninsko pravico, a ta poseg je ustavno dopusten in sicer zaradi varstva pravne varnosti in pravnega prometa.

23. Iz navedenih razlogov je po presoji revizijskega sodišča priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej, če temelji na pravnoposlovni podlagi. Pri tem ni pogoj, da bi bil posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika.

Odločitev v konkretni zadevi

24. Revizijsko sodišče je bodisi na podlagi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP bodisi na podlagi prepovedi uradnega preizkusa samostojnih pravnih vprašanj, ki se jim revident sploh ne zoperstavlja (prvi odstavek 371. člena ZPP) vezano na rešitev naslednjih dejanskih in pravnih vprašanj:

- da pravni posel, na podlagi katerega je tožena stranka zgradila sporno infrastrukturo, ustreza pojmu zavezovalnega pravnega posla za ustanovitev služnosti;

- da je pravna prednica tožnika pristala na stanje v naravi, ki je ustrezalo njeni pravnoposlovni dovolitvi;

- da je pravna prednica nato konkludentno pristala na neodplačnost služnostnega razmerja;

- da je bila toženka v dobri veri, da služnostna pravica obstaja;

- da se tožnik, ki je obremenjeno nepremičnino pridobil pravnoposlovno, ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki je izkazovalo neobremenjeno lastninsko pravico. Infrastrukture namreč ni mogel spregledati, a se na dejansko obstoječo služnost ni oziral in o njej ni poizvedoval;

- da je pretekla doba 10 let izvrševanja služnosti v javno korist.

25. Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno presojo, da je tožena stranka služnost priposestvovala. Ob tem revizijsko sodišče še posebej poudarja pomen dejstva, da je tožena stranka za potrebe služnosti zgradila infrastrukturni objekt. To pomeni, da se je v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika) pred to investicijo zanesla na to, da to lahko pravno veljavno stori. Na to pa se je zanesla na podlagi pravnoposlovne izjave tožnikove pravne prednice, podane prek pooblaščenca. V 6. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je vsebovana izrecna ugotovitev, da je izjava volje, da se na nepremičnini ustanovi služnostna pravica, podana brez odložnega pogoja in da tudi ne gre za dovoljenje do preklica. To dejstvo z vidika načela dobre vere in poštenja (5. člen OZ) ter z vidika načela zaupanja v pravo daje dobri veri tožene še dodatno pravno kvaliteto, takšno, da prestane tudi postroženi test dobre vere, o katerem je govor v 23. točki te obrazložitve. Tako obarvana dobra vera z vidika razmerja med javnopravno razlastitvenim posegom na eni in civilnopravno posledico priposestvovanja na drugi strani predstavlja pomembno prvino pri presoji tega spora.

26. Priposestvovanje neprave stvarne služnosti (226. člen SPZ) se je torej izteklo na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ, pred uveljavitvijo SPZ pa je teklo na podlagi 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Podnormiranost glede osebnih služnosti (60. člen ZTLR) predstavlja nehoteno (torej pravo) pravno praznino, ki jo je treba na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih razrešiti upoštevaje predpise, ki urejajo podobne primere ter v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi in v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Sestavni del teh so tudi pravila ODZ o t. i. nepravilnih služnostih (določba paragrafa 479).

27. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

28. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.042,36 EUR (v odgovoru na revizijo so utemeljeni s tar. št. 3300, 6002 ter 6008 Zakona o odvetniški tarifi).

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 110/2002 in nasl..

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 44/1997.

Op. št. (3): D. Neffat in S. Potočnik, Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem v povezavi z obstoječo infrastrukturo gospodarskih javnih služb po EZ-1, Pravna praksa, 1/2015, str. 6-7.

Op. št. (4): M. Tratnik, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa 24/2005, str. 16 in nasl. Tratnik tu stvarnopravno dogmatsko izpelje možnost priposestvovanja, a potem s stvarnopravno strogostjo nadaljuje, da kdor ni poskrbel za vknjižbo, ne more biti v dobri veri. Dopušča pa možnost nedobrovernega 20 letnega priposestvovanja.

Op. št. (5): R. Vrenčur, Stvarno in zemljiškoknjižno pravo v praksi slovenskih sodišč, Odvetnik, številka 70 (2015), str. 23 in nasl.

Op. št. (6): M. Avbelj v: Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev A (Ur. L. Šturm), Fakulteta za državne in evropske študije, 2011 in tam citirana ustavnosodna praksa.


Zveza:

URS člen 69. SPZ člen 217, 226. ZTLR člen 54, 60. ODZ paragraf 479. ZUreP-1 člen 110. ZSZ člen 28, 31. EZ-1 člen 552.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg3Nzc0