<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 162/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.162.2013

Evidenčna številka:VS3006008
Datum odločbe:10.12.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1094/2012
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Miran Blaha (poroč.), mag. Marijan Debelak, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo - delodajalec - pristojna oseba za podajo odpovedi

Jedro

Za presojo (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v prvi vrsti odločilno vprašanje, ali jo je sploh podala upravičena oseba. Kdo nastopa v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, ureja ZDR, in sicer v določbah 18. člena.

Tožniku je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času, ko ni bil več član uprave tožene stranke, kar pomeni, da je bil njegov položaj takrat enak položaju vseh drugih zaposlenih, vključno s tem, kdo nastopa v imenu delodajalca, ko gre za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v II. točki izreka (1. in 2. odstavek) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in v delu, v katerem se izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu, v katerem je revizija dovoljena, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku 10. 3. 2011 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 (spremenjeno z aneksi), in za razveljavitev te odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 10. 3. 2011 ni prenehalo in je trajalo do 31. 5. 2011, za plačilo sorazmernega dela mesečne plače za marec 2011, mesečno plačo za april 2011 ter mesečno plačo za maj 2011, vse bruto v zneskih, zmanjšanih za davke in prispevke, ter z zakonskimi zamudnimi obresti, in za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene v višini 1.043,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v bruto znesku 155.000 EUR, zmanjšanem za davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek II. točke izreka) ter podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta člana uprave tožene stranke v bruto znesku 155.000 EUR, zmanjšanem za davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek II. točke izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, in sicer je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz tega naslova plačati znesek 6.154,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek II. točke izreka), kar je tožnik iz tega naslova zahteval več (3.200,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (4. odstavek II. točke izreka). Z zamudno sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo za obdobje 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011 obračunati 19.510,46 EUR v bruto znesku, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v II. točki izreka (1. in 2. odstavek) ter v IV. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako je delno ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni v 3. odstavku II. točke izreka v povezavi s 4. odstavkom 3. točke izreka, tako da je znesek nadomestila za neizrabljen letni dopust znižalo na 2.215,84 EUR, zahtevek za plačilo nadaljnjih 7.139,22 EUR iz tega naslova pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik v delu, v katerem s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uspel, in v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke, vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker jo ni podala pristojna oseba. Podal jo je namreč predsednik nadzornega sveta tožene stranke (po pooblaščenem odvetniku), pri čemer je njegovo upravičenje iz 283. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) za zastopanje tožene stranke proti tožniku prenehalo v trenutku, ko ta ni bil več član uprave, t.j. z dnem odpoklica tožnika 9. 2. 2011. Od tega dne dalje bi tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le (novo imenovana) uprava tožene stranke, in sicer na podlagi določb prvega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in prvega odstavka 266. člena ZGD-1. Sklicuje se na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 892/2008. Nadalje navaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR, v kateri sta stranki določili dodatne odpovedne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (razlogi, ki so navedeni v določbi drugega odstavka 268. člena ZGD-1), pri čemer pa ne sprejema zaključka sodišča druge stopnje, da naj bi že sam odpoklic z mesta člana uprave predstavljal dogovorjen razlog za takojšnjo (izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se stranki v pogodbi o zaposlitvi o čem takem nista dogovorili. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi navedla le, da je bil tožnik kot član uprave tožene stranke zaradi hujših kršitev svojih obveznosti po drugem odstavku 268. člena ZGD-1 odpoklican in se mu zaradi tega v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi le-ta odpoveduje, po stališču tožnika pa bi morala v skladu z določbami drugega odstavka 86. člena in 82. člena ZDR zatrjevan odpovedni razlog iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1 tudi ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storila, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga. Sklicuje se na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 285/2010 in na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 36/2006. Tožena stranka bi morala tožniku v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor in mu pred tem posredovati tudi pisno obdolžitev. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili do vprašanja, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker v njej ni opozorila delavcu na pravno varstvo in njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zaradi zmotnega zaključka, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito, se sodišči druge in prve stopnje tudi nista ukvarjali z vprašanjem, do kdaj je tožniku (glede na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi) trajalo delovno razmerje pri toženi stranki, niti se ni ukvarjalo z zahtevkom za izplačilo plač ter odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe osebnega avtomobila po višini, zaradi česar je prav tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik nadalje graja odločitev sodišča o nadomestilu za neizrabljen letni dopust, ker meni, da je upravičen do celotnega vtoževanega zneska iz tega naslova. Kar se tiče dopusta za leto 2011, navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila le za 4,5 dni, posledica napačnega stališča, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito ter da mu je delovno razmerje prenehalo 10. 3. 2011. Ker je po njegovem odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, mu delovno razmerje ni prenehalo 10. 3. 2011, temveč 31. 5. 2011, zato mu za leto 2011 pripada 11 dni sorazmernega letnega dopusta. Graja tudi stališče sodišča druge stopnje, da mu nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 sploh ne pripada ter v zvezi s tem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo določb drugega in tretjega odstavka 163. člena ZDR. Tožnik vlaga revizijo tudi zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v II. točki izreka (1. in 2. odstavek). V tem delu zaradi narave odločitve Vrhovno sodišče obširnih revizijskih navedb ne povzema.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, ter v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezagotavljanja uporabe osebnega vozila in na zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, zavrže oz. podrejeno zavrne, v ostalem pa zavrne.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v II. točki izreka (1. in 2. odstavek) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in v delu, v katerem se izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010, ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije:

6. Tožnik vlaga revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v II. točki izreka (1. in 2. odstavek) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (torej je revizija vložena tudi zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje).

7. Na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP se lahko revizija vloži le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ob pogojih iz 384. člena ZPP pa tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

8. S sklepom sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitvi zadeve v razveljavljenem obsegu v novo sojenje postopek pred sodiščem druge stopnje ni bil pravnomočno končan. Zato pogoji za vložitev revizije niso bili podani, oziroma je bila revizija vložena zoper odločbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

9. Revizija je prav tako nedovoljena v delu, v katerem se izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010. V tem delu namreč ne gre za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, v katerem bi bila revizija dovoljena že po zakonu (31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), oziroma za zahtevek, ki bi se nanašal na čas po (ne)zakonitem prenehanju delovnega razmerja in katerega utemeljenost bi bila kakorkoli odvisna od odločitve o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker revizija ni dovoljena že po zakonu niti ni bila dopuščena (367a. člen ZPP), vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v tem delu pa tudi ne presega revizijskega praga 40.000 EUR (367. člen ZPP), je Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo tudi v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede utemeljenosti revizije:

10. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Iz dejanskih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila tožniku izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 10. 3. 2011, torej v času, ko ni bil več član uprave tožene stranke. S funkcije člana uprave tožene stranke, ki je delniška družba (v nadaljevanju d.d.), je bil namreč odpoklican 9. 2. 2011, ko je nadzorni svet tožene stranke na svoji seji sprejel sklep o odpoklicu članov in predsednika uprave iz razloga hujših kršitev njihovih obveznosti v skladu z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1 s takojšnjim učinkom. Tožniku je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi po svojem pooblaščencu podal predsednik nadzornega sveta tožene stranke.

12. Za presojo (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v prvi vrsti odločilno vprašanje, ali jo je sploh podala upravičena oseba. Kdo nastopa v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, ureja ZDR, in sicer v določbah 18. člena.

13. Utemeljene so revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, saj sodišči druge in prve stopnje pri presoji, ali je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba, v prejšnjem odstavku obrazložitve omenjenih določb 18. člena ZDR sploh nista uporabili. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje pravna podlaga za presojo, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba, namreč sploh ni navedena, sodišče prve stopnje, pa je takšno presojo utemeljilo s sklicevanjem na 268. člen ZGD-1, ki ureja imenovanje in odpoklic uprave d.d., ter na 283. člen ZGD-1, ki ureja zastopanje družbe proti članom uprave.

14. Kot je bilo že nakazano, gre pri obravnavanem vprašanju, ali je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba oziroma na splošno, kdo nastopa v imenu delodajalca, v prvi vrsti za delovnopravno in ne statusnopravno vprašanje, nastopanje v imenu delodajalca pa po naravi stvari predstavlja tipičen akt poslovodenja. Gre namreč za pogodbeno, torej pravnoposlovno odločanje. Kot tako je v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena ZDR v prvi vrsti pridržano zastopniku pravne osebe, določenemu z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ki pa lahko za to pisno pooblasti tudi drugo osebo (1). Določba tretjega odstavka 18. člena ZDR, ki ureja zastopanje delodajalca v razmerju do poslovodne osebe, je zgolj izjema od tega pravila, in sicer rešuje situacijo, ko določbe prvega odstavka 18. člena ZDR ni mogoče uporabiti, ker zastopnik pravne osebe, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, zaradi konflikta interesov ne more nastopati v imenu delodajalca (2).

15. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovili, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče v izpodbijanem delu, v katerem je revizija dovoljena, razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu z gornjimi izhodišči, ki so se izoblikovala v citiranih odločbah Vrhovnega sodišča, ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, odvisnih od vprašanja (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi, pri čemer bo moralo prvenstveno ugotoviti oziroma oceniti vsa odločilna dejstva z vidika presoje, ali je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba. Pri tem bo moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožniku izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času, ko ni bil več član uprave tožene stranke, kar pomeni, da je bil njegov položaj takrat enak položaju vseh drugih zaposlenih, vključno s tem, kdo nastopa v imenu delodajalca, ko gre za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3).

Glede stroškov postopka:

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej odločbe VR RS VIII Ips 108/2013 z dne 2. 9. 2013, VIII Ips 79/2013 z dne 30. 9. 2013, VIII Ips 83/2011 z dne 4. 9. 2012, VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012, VIII Ips 197/2008 z dne 7. 4. 2010.

Op. št. (2): Glej sodbi VS RS VIII Ips 57/2013 z dne 14. 10. 2013 in 120/2013 z dne 16. 9. 2013.

Op. št. (3): Glej sodbo VS RS VIII Ips 272/2010 z dne 9. 1. 2012.


Zveza:

ZDR člen 18, 18/1, 18/3.
ZGD-1 člen 268, 283.
ZPP člen 380, 380/2.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyMjgz