<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 124/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.124.2017

Evidenčna številka:VS00016770
Datum odločbe:20.09.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba I Cp 546/2016
Datum odločbe II.stopnje:31.01.2017
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), Jan Zobec (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
Institut:razlastitev - odločba o podržavljenju - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - originarna pridobitev lastninske pravice - predpisi o podržavljenju premoženja - načelo pravne države - protiustavnost zakona - načelo prirejenosti postopkov - vezanost na pravnomočno upravno odločbo - dokaz z zaslišanjem strank - pravica do sodelovanja v postopku - nasprotni dokaz - dokazovanje negativnega dejstva

Jedro

Predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno krivično podržavljenje, četudi so z vidika današnje ustavne ureditve globoko protiustavni, niso sami po sebi neveljavni ali izpodbojni ad infinitum. Zato pravnomočne odločbe o podržavljenju, če za njih novi predpisi ne določajo drugače, ne morejo biti predmet ponovnih preizkusov ustavnosti in zakonitosti.

Vsak nasprotni dokaz je po naravi stvari usmerjen zoper uspeh dokazovanja z glavnim dokazom. Pomeni prizadevanje ovreči to, kar z glavnim dokazom (trenutno) je ali (zelo verjetno) bo dokazano. Zato praviloma meri v dokazovanje neobstoja tistega, kar uspešno potrjuje glavni dokaz. Obrazložitev zavrnitve nasprotnega dokaza s tezo, da si prizadeva dokazati negativna dejstva (kar v podtekstu sporoča, da po pravilu negativa non sunt probanda za taka dejstva predlagatelj dokaza ne nosi dokaznega bremena), zato v resnici krši strankino pravico do predlaganja nasprotnih dokazov in s tem pravico do enakega varstva pravic. Posplošenje take teze bi privedlo do praktične ukinitve pravice do nasprotnega dokaza.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.460,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica zemljišča parc. št. 840/100 k. o. ... (ID znak ...) do 1/2. Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo v delu glede pravdnih stroškov, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožencu je naložilo povračilo pritožbenih stroškov tožnice.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. Za odločitev bistvene prvine konkretnega dejanskega stanu, na katere je revizijsko sodišče vezano, je mogoče povzeti v naslednje točke:

− Toženec je v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik parcele št. 840/100 k. o. ... z deležem ½.

− Leta 1953 je bil lastnik parcele št. 840/63 k. o. ... v izmeri 762 m2 A. A., ki je prenesel lastninsko pravico na toženčevega pravnega prednika v deležu ½.

− Katastrski urad Gorica je nato združil sosednje parcele, tako da se je parcela št. 840/63 povečala na 14.105 m2.

− Okrajni ljudski odbor Gorica je z odločbo z dne 9. 6. 1961 razlastil del parcele 840/63 v izmeri 762 m2 v deležu toženčevega pravnega prednika in parcele vseh drugih lastnikov na tistem območju.

− V zemljiški knjigi je vpisana zaznamba razlastitvenega postopka v korist Državnega sekretariata za narodno obrambo SFRJ.

− Odločba o razlastitvi je bila poslana toženčevemu pravnemu predniku.

− Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Gorica z dne 13. 1. 1962 je bilo odločeno, da se za razlaščeno nepremičnino toženčevemu pravnemu predniku določi odškodnina v znesku 561,00 jugoslovanskih dinarjev, ki mu je bila nato tudi izplačana.

− Obe odločbi sta postali pravnomočni.

− Razlastitvena odločba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, tako da je ostala vpisana solastninska pravica tožnikovega pravnega prednika.

− Parcela št. 840/63 se je zatem preštevilčila in delila v parceli št. 840/100 v izmeri 13.817 m2 in št. 840/101 v izmeri 282 m2 – tudi takrat ni bil izveden zemljiškoknjižni prepis.

− Država FLRJ oziroma SFRJ ter nato tožeča stranka so izvajale posest na razlaščeni nepremičnini že pred odločbo o razlastitvi, najmanj že od leta 1953.

− Na tej parceli so bili poleg stražarnice za potrebe obrambe postavljeni še drugi objekti: plinska postaja, svinjak, garaža in igrišče.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na originaren način, z razlastitveno odločbo državnega organa. Razlastitveni postopek je potekal v skladu s takrat veljavno zakonodajo, toženčev pravni prednik je bil z njim seznanjen (prav tako toženec), odločbe so mu bile vročene, prejel pa je tudi odškodnino. Toženec je zato v zemljiško knjigo vknjižen brez pravne podlage. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je sodišče na upravno razlastitveno odločbo vezano; denacionalizacijski upravičenci pa so imeli možnost zahtevati vračilo podržavljenega premoženja po postopku in v rokih, ki jih je določil Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

7. Revident navaja, da sta sodišči nižjih stopenj odločitev o tožničini originarni pridobitvi lastninske pravice oprli na protiustavni Zakon o razlastitvi in na protiustavno razlastitveno odločbo. Uporabiti naj bi morali exceptio illegalis in ugotoviti, da do razlastitve sploh ni prišlo. Razlastitvena odločba naj bi bila tudi nična, saj ni izvršljiva - vpis v zemljiško knjigo na njeni podlagi ni mogoč. Trdi, da vezanost na pravnomočne upravne odločbe še ni razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije, zato naj bi bilo treba zahtevke obravnavati meritorno, do česar pa naj bi v tem sporu ne prišlo. Tožnici je bilo namreč ugodeno, čeprav po mnenju revidenta ni zadostila svojemu dokaznemu in trditvenemu bremenu glede pravilnosti poteka in izzida razlastitvenega postopka; sam pa naj bi v pravdi ne imel možnosti dokazovati zanj ugodna dejstva, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do izjave. Sodišči naj bi ne obrazložili, zakaj ni bil zaslišan, čeprav je tak dokazni predlog podal. V zvezi z vsemi očitki revident sodbi sodišča druge stopnje očita tudi absolutne in relativne bistvene kršitve določb postopka (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, neskrbna dokazna ocena).

Navedbe iz odgovora na revizijo

8. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da revizija v bistvenem predstavlja prepis pritožbenih navedb. Poudarja, da posamični pravni akti, s katerim je bilo premoženje nacionalizirano, niso avtomatično neupoštevni. Toženec bi se moral poslužiti postopka po ZDen, pa tega ni storil. Meritorno obravnavanje zahtevkov naj bi pomenilo, da naj sodišče ugotovi obstoj odločbe in njene pravne posledice, ne pa da ponovno ugotavlja s to odločbo že ugotovljena dejstva. Morebitne nepravilnosti in nezakonitosti v tedanjih postopkih izdaje odločb o nacionalizaciji pa ne morejo biti predmet preizkusa izven sistema (iz)rednih pravnih sredstev. V obravnavani zadevi razlastitvena odločba ni več primerna podlaga za vknjižbo lastninske pravice tožnice zgolj zato, ker je vmes prišlo do geodetskih sprememb (delitev in preštevilčenje parcel). Sodišče naj bi tudi ne bilo dolžno zaslišati tožnika, saj je ta dokaz predlagal za dokazovanje negativnih dejstev, poleg tega pa naj bi šlo za neprimeren dokaz, saj toženec v razlastitvenem postopku ni sodeloval.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizija ni utemeljena.

O razlastitvi na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57)

10. Prvo in temeljno vprašanje, ki ga izpostavlja revizija, se tiče pravne veljavnosti odločbe o razlastitvi, ki jo je izdal razlastitveni organ dne 9. 6. 1961. Izdana je bila na podlagi Zakona o razlastitvi, ki ni naveden v 3. členu ZDen, bil pa je sprejet leta 1957 in prvič noveliran leta 1962 (torej pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963), zatem pa še leta 1965 in leta 1968 (Uradni list SFRJ, št. 13/65 in 5/68). Ustavno sodišče je zato z odločbo U-I-58/04 z dne 10. 2. 2005 v 4. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000) razveljavilo besedo "neodplačno", kolikor se je nanašala na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57 in 53/62).

11. Sporna razlastitev pomeni zato podržavljenje na podlagi predpisa, ki je bil »pravni temelj krivičnega podržavljenja zasebne lastnine« ter je bila zato podvržena denacionalizaciji. Namen ZDen je bil v popravi krivic, ki so bile prizadejane s strani države lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Vendar to ne pomeni, da bi bili predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno krivično podržavljenje, četudi so z vidika današnje ustavne ureditve globoko protiustavni, sami po sebi neveljavni ali izpodbojni ad infinitum. Nasprotno, predpisov, ki so bili podlaga za podržavljanje, ZDen ni razveljavil, niti ni tega predvidel v postopkih.2 Prav tako ni vzpostavil stanja ob podržavljenju, razveljavil ali odpravil pravnomočne odločbe o podržavljenju in ni posegal v razmerja do njegove uveljavitve. Je pa zagotovil, da se upravičencem na njihovo zahtevo in v za to predvidenem postopku vzpostavi lastninska pravica na podržavljenem ali nadomestnem premoženju oziroma prizna odškodnina s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.3

12. Zato pravnomočne odločbe o podržavljenju, če za njih novi predpisi ne določajo drugače, ne morejo biti predmet ponovnih preizkusov ustavnosti in zakonitosti. V postopkih, kakršen je konkreten, kjer gre za vprašanje lastništva na sporni nepremičnini, veljajo splošna načela procesnega in stvarnega prava. Med prvimi tudi iz pravne države (2. člen Ustave RS) izvirajoče načelo prirejenosti postopkov. Po tem načelu je sodišče že zaradi načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave RS), delitve pristojnosti, spoštovanja pravnomočnosti (158. člen Ustave RS) in zaradi pravne varnosti, kar vse so ključne zahteve pravne države,4 vezano na pravnomočne odločitve upravnih organov, ki so jih ti sprejeli v okviru svoje pristojnosti. Če ima po 13. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločitev o predhodnem vprašanju pravni učinek zgolj v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, pri čemer lahko sodišče o takem vprašanju odloča samo, če na »matičnem področju« o njem še ni bilo odločeno, potem iz tega logično (a contrario) in iz že omenjenih načel pravne države (delitve oblasti, medsebojno spoštovanje pristojnosti, pravna varnost in spoštovanje pravnomočnosti) sledi, da pravnomočna rešitev vprašanja na »matičnem področju« zavezuje tudi druge organe, vključno s sodišči.5 Načelo prirejenosti postopkov izhaja tudi iz določb o obnovi postopka. Za primer, če je odločitev, ki jo je za podlago svoje odločbe vzelo pravdno sodišče, na matičnem področju pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena, je to razlog za obnovo postopka (9. točka 394. člena ZPP).

13. Odločitev upravnega organa o razlastitvi sporne nepremičnine pomeni torej pravno dejstvo, v obravnavanem primeru je to pravnomočna odločba o razlastitvi, s katero je prenehala lastninska pravica toženčevega pravnega prednika. Da je odločbo izdal za razlastitev pristojen organ, ni sporno. Ugotovljeno je tudi, da je ta odločba (odločba Okrajnega ljudskega odbora Gorica z dne 9. 6. 1961) pravnomočna ter da je bila v zemljiško knjigo vpisana zaznamba razlastitvenega postopka. Ob vsem tem ni brez pomena, da je bila pravnemu predniku plačana odškodnina ter da je razlaščena nepremičnina že od leta 1953 v posesti pravnega prednika tožnice, ki je na njej tudi postavil objekte za namen, zaradi katerega je bila razlaščena.

Pravni učinek odločbe o razlastitvi

14. Drugo za razrešitev lastninsko pravnega vprašanja pomembno načelo je konstitutivna narava odločbe o razlastitvi. V pravu je kot nesporno sprejeto, da je »[r]azlastitev […] primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa, kjer ne velja vpisno načelo, tako da razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščeni nepremičnini s pravnomočno odločbo o razlastitvi in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo.«6 Sporna nepremičnina je zato ne glede to, kdo je v zemljiški knjigi vpisan kot njen lastnik ali solastnik, v lasti tožeče stranke. To pomeni, da podreditev ugotovljenega dejstva, da je bila sporna nepremičnina s pravnomočno odločbo Okrajnega ljudskega odbora Gorica z dne 9. 6. 1961 razlaščena, pravni normi, po kateri lastninska pravica preneha z dnem pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (kar vse je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v tč. 9, pritožbeno sodišče pa v tč. 10 obrazložitve - revizijskemu sodišču zato tega ni treba ponavljati), privede samo do ugoditve tožbenemu zahtevku.

O očitku zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje strank

15. Revident sodiščema nižjih stopenj očita, da sta ga prikrajšali za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank. Tega dokaza, čeprav ga je toženec predlagal, sodišče prve stopnje res ni izvedlo. Vendar s tem še ni (nujno) kršilo njegove pravice do sodelovanja v postopku. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.7

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje strank v tč. 3 obrazložitve sodbe navedlo naslednje: »Zavrnilo je zaslišanje tožene stranke, saj je tožena stranka zatrjevala le negativna dejstva in v zvezi s tem zaslišanje same stranke. Ker pa stranki, ki zatrjuje taka dejstva ji tega ni potrebno dokazovat ni bilo potrebno opraviti njenega zaslišanja.« (verbatim). Zavrnitev dokaznega predloga je torej sodišče prve stopnje obrazložilo. Resda skopo, vendar z bistvenim – dokazni predlog je zavrnilo, ker je toženec s predlaganim dokazom hotel dokazovati negativna dejstva. Taka obrazložitev na prvi pogled zadošča. Vendar je vprašanje, ali je tudi razumna ter ali stranke ne prikrajša do pravice do nasprotnega dokaza. Vsak nasprotni dokaz je namreč po naravi stvari usmerjen zoper uspeh dokazovanja z glavnim dokazom. Pomeni prizadevanje ovreči to, kar z glavnim dokazom (trenutno) je ali (zelo verjetno) bo dokazano. Zato praviloma meri v dokazovanje neobstoja tistega, kar uspešno potrjuje glavni dokaz. Obrazložitev zavrnitve nasprotnega dokaza s tezo, da si prizadeva dokazati negativna dejstva (kar v podtekstu sporoča, da po pravilu negativa non sunt probanda za taka dejstva predlagatelj dokaza ne nosi dokaznega bremena), zato v resnici krši strankino pravico do predlaganja nasprotnih dokazov in s tem pravico do enakega varstva pravic. Posplošenje take teze bi privedlo do praktične ukinitve pravice do nasprotnega dokaza.

17. Vendar revident zavrnitvi dokaznega predloga ne očita nerazumnosti. Še več, z razlogi zavrnitve dokaznega predloga se sploh ne ukvarja. Vztraja zgolj pri stališču, da bi moralo sodišče njegovemu dokaznemu predlogu a limine ugoditi. Ker tudi trditve o dejstvih, ki jih je hotel z zaslišanjem strank (v resnici le s svojim zaslišanjem) dokazati (gre za trditve, da njegov pravni prednik v razlastitvenem postopku ni prejel odločb niti odškodnine), glede na vse, kar je povedano v 11. do 13. točki te obrazložitve, za odločitev o zahtevku sploh niso bistvene, je njegova revizija tudi v tem delu neutemeljena.

O preostalih revizijskih navedbah

18. Revizijsko sodišče se s preostalimi revizijskimi navedbami ni podrobneje ukvarjalo. Te so namreč bodisi očitno neutemeljene (npr. teze, da bi bilo treba odločbo o razlastitvi presojati na podlagi smiselne uporabe pravil o priznanju tujih sodnih odločb, da bi bilo treba tožbo na podlagi prve točke tretjega odstavka 3. člena ZPP zavreči, da so solastniki nepremičnine nujni sosporniki tudi v primerih, ko je sporen samo solastniški delež enega od njih, ter da bi morala sodišča razlastitveno odločbo presojati z uporabo načela exceptio illegalis), bodisi nedopustne (to velja za izpodbijanje dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na primer ugotovitve, ki temeljijo na dopisu Oddelka za upravno pravne zadeve št. 464-4/1963-4/5 z dne 31. 12. 1963, ki je naslovljen na Vojno pošto 9685-9, in ki po dokazni oceni nižjih sodišč potrjuje pravnomočnost odločb o razlastitvi in odškodnini) ali mehanično ponavljajoče se, posplošene, neobrazložene in navržene (npr. trditve o neobrazloženosti, kršitvi pravice do izjavljanja in sodelovanja v postopku, kršitvi 8. člena ZPP). Na take revizijske navedbe Vrhovno sodišče ni dolžno dajati podrobnih in natančnih odgovorov.8

Odločitev o reviziji

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožnici dolžan povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v povezavi s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu in znašajo 1.460,00 EUR (priglašenih 1.440,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 33009 ter 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002).

-------------------------------
1 Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I- 72/93 z dne 20. 4. 1995, Ur. l. RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42, tč. 21.
2 Prav tam, tč. 35.
3 Prim. Odločbo Ustavnega sodišča št. Up-457/09 z dne 28. 9. 2011, Ur. l. RS, št. 86/2011 in OdlUS XIX, 31, tč. 10 ter tam navedeno sodno prakso Ustavnega sodišča in ESČP. Gl. tudi V. Rijavec, v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Ur. l. RS, Ljubljana 2005, str. 129.
4 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09, tč. 13.
5 Gl. M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 212.
6 Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, tč. 13, Ur. l. RS, št. 33/04 in OdlUS XIII, 45; enako v sklepu št. 146/02 z dne 28. 10. 2004, tč. 4, OdlUS XIII, 100 in v odločbi št. Up-219/15 z dne 19. 5. 2016, tč. 15, Ur. l. RS, št. 40/16.
7 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018, tč. 11; enako sodba št. II Ips 312/2017 z dne 28. 6. 2018, tč. 18.
8 Glede na vrednost spornega predmeta bi tožnici sicer pripadalo 1.880,00 EUR stroškov odgovora na revizijo, vendar sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, zato ji je priznalo le priglašeni znesek.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 1, 4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 13, 287
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 3, 3/2, 158
Datum zadnje spremembe:
14.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0NTgz