<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 8/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:III.IPS.8.2018

Evidenčna številka:VS00013869
Datum odločbe:10.07.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 264/2017
Datum odločbe II.stopnje:05.10.2017
Senat:Vladimir Balažic (preds.), Franc Seljak (poroč.), dr. Mile Dolenc, dr. Miodrag Đorđević, Jan Zobec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pozavarovanje - kvotno pozavarovanje - omejitev pogodbene avtonomije - razlaga pogodb - višina zavarovalne premije - obračun premije - osnova za izračun - obresti - odškodnina

Jedro

Zagotovljen namen odškodninske odgovornosti z vzpostavitvijo premoženjskega položaja tožene stranke, ki bi ga imela, če ne bi bilo ravnanja odgovorne osebe, pa ne more ostati brez posledic na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, v katerem so bile medsebojne obveznosti vezane tudi na obravnavani premoženjski položaj tožene stranke v sklenjenih pogodbenih razmerjih z zavarovanci. Ker so bile obveznosti pravdnih strank v Pozavarovalni pogodbi vezane na pogodbena razmerja tožene stranke s tretjimi, je pri opredelitvi obveznosti tožene stranke po Pozavarovalni pogodbi treba upoštevati tudi izboljšan premoženjski položaj tožene stranke v pogodbah s tretjimi preko uveljavljene odškodninske odgovornosti.

Celotni znesek, ki ga je tožena stranka prejela iz naslova prisojene odškodnine z obrestmi, pomeni ohranitev premoženjskopravnega položaja, povezanega z zavarovalnimi premijami v pogodbenih razmerjih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti glede na čas, ko je tako prisojeno upravičenje tudi prejela. Zato je utemeljeno stališče tožeče stranke v reviziji, da je ob upoštevanju temeljnega principa kvotnega pozavarovanja (porazdelitev po kvotah glede zavarovalne vsote, premije in škod), ki sta ga pravdni stranki vključili v Pozavarovalne pogodbe, treba tudi prisojene zamudne obresti, ki jih je prejela tožena stranka, upoštevati v osnovo za izračun pozavarovalne premije tožene stranke.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se zavrne.

II. Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na pritožbo tožeče stranke, ter sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremenita tako, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki še 896.953,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 dalje.

III. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 98.282,35 EUR skupnih stroškov postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka je od tožene stranke uveljavljala plačilo po akontativnem obračunu iz naslova kvotnega pozavarovanja za obdobje od leta 1995 do leta 1999. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju toženi stranki naložilo plačilo 696.925,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 dalje (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 896.953,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 12.442,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. V zakonskem roku sta obe pravdni stranki zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili reviziji in izpodbijali tista dela odločitve sodišč prve in druge stopnje, s katerima nista uspeli v postopku.

4. Tožeča stranka je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži še dodatno plačilo 896.953,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev nastalih pravdnih stroškov v celotnem postopku.

5. Tudi tožena stranka je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj reviziji ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov celotnega postopka.

6. Obe pravdni stranki sta vložili pravočasen odgovor na revizijo nasprotne stranke. V svojih odgovorih sta predlagali Vrhovnemu sodišču zavrnitev revizije nasprotne stranke.

Glede dopustnosti revizije

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki po vrednosti presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Ta mejni znesek je presežen pri obeh odločitvah sodišč prve in druge stopnje, ki jih z revizijo izpodbija posamezna stranka postopka. Zato sta obe reviziji dovoljeni.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

8. Pravdni stranki sta imeli sklenjene Pozavarovalne pogodbe za posamezno koledarsko leto za obdobje od leta 1995 do leta 1998. Predmet vseh štirih Pozavarovalnih pogodb je bilo tudi kvotno pozavarovanje rizikov iz zavarovalne vrste odgovornosti lastnikov cestnih vozil. S Pozavarovalnimi pogodbami je bilo določeno, da je osnova za obračun pozavarovalne premije kosmata premija, zmanjšana za obratovalni dodatek in preventivo. Dogovorjen je bil 10 % delež tožeče stranke na premijah tožene stranke.

9. Republika Slovenija je z zaporednimi uredbami v letih od 1995 do 1998 administrativno določala višino premije za zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil.

10. Na podlagi več pravnomočnih sodb je bila (v pravdah med v tej pravdi toženo stranko kot tožečo stranko in toženo stranko Republiko Slovenijo) toženi stranki prisojena odškodnina, ker Vlada RS v nasprotju z določbo 6. člena Zakona o cenah1 zavarovalnicam, ki so opravljale cenovno regulirane storitve obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti osebnih vozil, ni določila nadomestila do ravni cen, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije.

11. Tožeča stranka je iz medijev 19. 6. 2011 izvedela, da bo država toženi stranki na podlagi sodb sodišč izplačala 19,500.000,00 EUR.

12. Z Dogovorom št. 1/2011 o načinu izpolnitve obveznosti v izogib izvršbi sta se tožena stranka in Republika Slovenija dogovorili glede plačila prisojenega zneska. Republika Slovenija je toženi stranki obveznost plačala v treh zneskih 15. 7. 2011, 15. 9. 2011 in 16. 1. 2012.

Materialnopravna stališča sodišč prve in druge stopnje

13. Za presojo temelja vtoževane terjatve je ključen odgovor na vprašanje, ali je prejemek, ki ga je tožena stranka prejela na podlagi prisojenega zneska v pravdah zoper Republiko Slovenijo, šteti v kosmato premijo, na podlagi katere se je izračunavala pozavarovalna premija, ki jo je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na podlagi Pozavarovalnih pogodb.

14. Sodišče prve stopnje je na vprašanje, navedeno v prejšnji točki, odgovorilo pritrdilno v delu, ki se nanaša na prisojeno glavnico v citiranih sodbah brez prisojenih zamudnih obresti. Pritrdilen odgovor je utemeljilo na naravi kvotnih pozavarovanj, za katere naj bi bilo značilno, da pozavarovatelj pozavaruje dogovorjen delež (kvoto) vseh zavarovalnih polic, ki jih sklene zavarovatelj v zavarovalnih vrstah, ki so predmet kvotnega pozavarovanja. Ta delež v odstotkih določa, kolikšen del zavarovalne vsote, premije in škod si delita zavarovatelj in pozavarovatelj. Presodilo je, da je Republika Slovenija toženi stranki plačala odškodnino, ki je po svojem namenu ekvivalentna nadomestilu, ki predstavlja razliko do ravni cene, ki pokriva strošek enostavne reprodukcije. Zato predstavlja del kosmate premije, ki je osnova za obračun pozavarovalne premije.

15. Po stališču sodišča prve stopnje pa ni podlage za delitev izplačanih obresti, saj upoštevaje kaznovalno funkcijo obresti le-te ne morejo predstavljati nadomestila v ožjem pomenu besede in s tem del premije iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Pri tem se je sklicevalo na zavzeto stališče sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu I Cpg 497/2016.

16. Sodišče druge stopnje je pritrdilo materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, saj naj bi bil zaključek, da prejeto nadomestilo za izgubo tožene stranke predstavlja del kosmate premije, logičen glede na funkcijo nadomestila po 6. členu ZCen. Dodalo je še, da tožbeni zahtevek temelji na sklenjenih Pozavarovalnih pogodbah, na družbo civilnega prava pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo le zaradi utemeljitve podobnosti v drugih zakonsko urejenih institutih. Pritrdilo pa je tudi sodišču prve stopnje glede odsotnosti podlage za vštevanje prisojenih obresti, ki jih je prejela tožena stranka, v kosmato premijo kot osnovo za obračun pozavarovalne premije.

Glede revizije tožene stranke

17. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočna sodba na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Zato se Vrhovno sodišče ni dolžno opredeljevati do obširnih revizijskih navedb, ki predstavljajo ponavljanje trditvene podlage pred sodišči nižjih stopenj, oziroma opredeljevanje do navedb tožeče stranke oziroma do priloženega mnenja Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (A12), katerega je šteti kot del trditvene podlage tožeče stranke. Vrhovno sodišče se bo v nadaljevanju opredelilo zgolj do tistih revizijskih navedb, ki jih je razumeti kot utemeljitev zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi.

18. Sodišče prve stopnje, kateremu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je pravilno povzelo stališča pravne teorije o značilnosti pozavarovalne pogodbe kot inominatne pogodbe (14. do 16. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Gre torej za pogodbo, ki ni posebej urejena v zakonu, se je pa v poslovni praksi razvila kot oblika zavarovanja rizikov zavarovalnice, ko nevarnosti presežejo njene zmogljivosti.2 Tako oblikovane značilnosti tovrstnih pogodb sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali pri razlagi Pozavarovalnih pogodb, sklenjenih med pravdnima strankama. Pri razlagi spornih določil pogodbe je namreč treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR)3.

19. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri razlagi Pozavarovalne pogodbe, ki določa način obračuna zavarovalne premije pri kvotnem pozavarovanju, oprli na temeljno značilnost kvotnega pozavarovanja, ki je v enakomerni porazdelitvi rizikov med zavarovateljem in pozavarovateljem po kvotah glede zavarovalne vsote, premije in škod.

20. Tudi pozavarovalna pogodba kot podvrsta zavarovalne pogodbe spada med aleatorne pogodbe, kar pomeni, da je ob sklenitvi pogodbe vsebina izpolnitve (vsaj) ene od strank (pozavarovatelja) negotova, saj je odvisna od bodočega negotovega dejstva, uresničitve zavarovanega rizika.4 V primeru pozavarovalne pogodbe je negotovost v izpolnitvi pozavarovatelja podana iz dveh razlogov. Prvi razlog predstavlja obseg zavarovalnih razmerij, ki bodo predmet pozavarovanja, v katera bo vstopil zavarovatelj (zavarovalnica) in je torej izven sfere pozavarovatelja. Drugi razlog pa predstavlja negotovost v številu in obsegu škodnih dogodkov po sklenjenih zavarovalnih pogodbah, ki so vključene v pozavarovanje. S sklenitvijo pozavarovalne pogodbe tako pozavarovatelj prevzema del rizika, ki izvira iz tujega pogodbenega razmerja. Pri kvotnem pozavarovanju je z opredelitvijo kvote (deleža udeležbe) pozavarovatelja na premijah, ki so rezultat obsega sklenjenih zavarovalnih pogodb zavarovatelja in dogovorjenih pogojev v zavarovalnih pogodbah, (vsaj deloma) nevtraliziran prvi razlog za negotovost v izpolnitvi pozavarovatelja iz pozavarovalne pogodbe. Ta učinek pa je dosežen ob predpostavki, da je zavarovatelj pri sklepanju zavarovalnih pogodb zagotovil plačilo takšnega obsega premij, ki zagotavljajo pričakovano donosnost poslovanja pri ponujanju tovrstnih storitev.

21. V primeru, ko je bila z administrativnim posegom državnega organa toženi stranki omejena pogodbena avtonomija pri določanju zavarovalnih premij, ji je bilo s tem onemogočeno zagotavljanje minimalne donosnosti poslovanja na področju fiksno določenih premij. ZCen, ki je urejal dopustnost takšnega administrativnega posega na trgu, je v 6. členu nalagal državnemu organu, ki je na takšen način omejil pogodbeno avtonomijo udeležencem na trgu, da zagotovi nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije. V primeru, da bi država uredila način zagotavljanja takšnega nadomestila, bi se položaj tožene stranke na podlagi sklenjenih zavarovalnih pogodb približal položaju, ki naj bi ga predvidoma dosegla ob pogodbeni avtonomiji pri določanju premije. V pogodbenem razmerju med pravdnima strankama pa bi tožeča stranka takšno nadomestilo morala upoštevati kot del kosmate premije, saj skupaj s pogodbeno določenimi premijami na podlagi administrativno določene cene predstavlja prihodek, ki ga pravni red zagotavlja takšnemu ponudniku zavarovalnih storitev na trgu.

22. Tožena stranka je uspešno uveljavljala povrnitev (denarne) škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja države, ki je ravnala protipravno s tem, da hkrati z določitvijo cene premije za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti osebnih vozil ni določila tudi primernega nadomestila po 6. členu Zakona o cenah. Z uveljavitvijo odškodninske odgovornosti je bil dosežen primarni namen odškodninske odgovornosti – vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja odgovorne osebe (prvi odstavek 185. člena ZOR). S tem je bil torej dosežen namen, da je bil položaj tožene stranke v pogodbenih razmerjih s sklenitelji obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti tak, kot bi bil v primeru, da bi država ravnala skladno z določbo 6. člena Zakona o cenah. Poleg premije, ki jo je prejela od skleniteljev zavarovanj, je prejela tudi prisojeni znesek škode v višini nadomestila, ki bi ga prejela, če bi država ravnala zakonito.

23. Zagotovljen namen odškodninske odgovornosti z vzpostavitvijo premoženjskega položaja tožene stranke, ki bi ga imela, če ne bi bilo ravnanja odgovorne osebe, pa ne more ostati brez posledic na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, v katerem so bile medsebojne obveznosti vezane tudi na obravnavani premoženjski položaj tožene stranke v sklenjenih pogodbenih razmerjih z zavarovanci. Ker so bile obveznosti pravdnih strank v Pozavarovalni pogodbi vezane na pogodbena razmerja tožene stranke s tretjimi, je pri opredelitvi obveznosti tožene stranke po Pozavarovalni pogodbi treba upoštevati tudi izboljšan premoženjski položaj tožene stranke v pogodbah s tretjimi preko uveljavljene odškodninske odgovornosti.

24. Zmotno je revizijsko stališče, da naj bi bilo stališče sodišč prve in druge stopnje o potrebnem upoštevanju prisojene odškodnine v obračun obveznosti tožene stranke po Pozavarovalnih pogodbah v nasprotju z načelom pogodbene avtonomije in v nasprotju s popolno ureditvijo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Razlaga sodišč prve in druge stopnje je skladna z ugotovljenimi tipičnimi značilnostmi kvotnega pozavarovanja in na ta način porazdeljenih pogodbenih rizikov. Zmotno je zato stališče, da bi bilo pravilno nasprotno sklepanje že iz okoliščine, da takšno upoštevanje prisojene odškodnine ni bilo izrecno dogovorjeno s Pozavarovalnimi pogodbami.

25. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki glede sklicevanja sodišč prve in druge stopnje na ureditev družb civilnega prava. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da se je sodišče prve stopnje pri razlagi Pozavarovalne pogodbe zgolj sklicevalo na posamezne elemente, ki se pojavljajo v družbi civilnega prava. Gre za civilnopravni institut (societas), ki se je razvijal že od rimskega prava naprej. Te primerjalnopravne argumentacije sodišča prve stopnje revident ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na pravno ureditev tega instituta na območju Republike Slovenije v času sklepanja Pozavarovalnih pogodb in kasneje.

26. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na nepravilno uvrstitev plačane odškodnine v kosmato premijo glede na določila Slovenskih računovodskih standardov. Sodišči prve in druge stopnje sta razlagali pojem kosmate premije kot sta ga pravdni stranki uporabljali v Pozavarovalni pogodbi. Če želi revident s temi očitki (ki jih ni uveljavljal s pritožbo) utemeljevati drugačno vsebino pogodbene volje pravdnih strank ob sklepanju pogodbe, pa pomenijo ti revizijski očitki nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja z revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

27. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na zavrnitev ugovora zastaranja terjatve. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja jasna utemeljitev pogodbene podlage prisojene obveznosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pravilno pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, ki se je sklicevalo na prvi odstavek 361. člena ZOR, da zastaranje terjatve ni moglo začeti teči prej, preden je tožeča stranka izvedela, da bo država toženi stranki izplačala prisojeno odškodnino. Revizijsko sklepanje, da naj bi zamuda nastopila že s koncem vsakega leta z iztekom Pozavarovalne pogodbe, torej še preden je tožena stranka uspela v odškodninskem postopku zagotoviti premoženjskopravni položaj, ki naj bi se upošteval pri obračunu njenih obveznosti do tožeče stranke, je materialnopravno zmotno.

28. S tem so izčrpani revizijski očitki tožene stranke glede uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Iz dosedanje obrazložitve izhaja, da je sodišče druge stopnje v delu sodbe, ki jo izpodbija tožena stranka z revizijo, pravilno uporabili materialno pravo. Zato je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede revizije tožeče stranke

29. Utemeljena pa je revizija tožeče stranke, s katero izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka, ki je izhajal iz obračuna obveznosti tožene stranke ob upoštevanju prisojene odškodnine zoper Republiko Slovenijo, vključno s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila. Obe sodišči sta se pri tem sklicevali na kaznovalno funkcijo obresti, ki zato ne morejo predstavljati nadomestila v ožjem pomenu besede in s tem tudi ne osnove za obračun premije iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Prav tako pa naj ne bi bila podana podlaga v 8. odstavku 7. člena Pozavarovalnih pogodb.

30. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje, da je podlaga za vštevanje zamudnih obresti od prisojene odškodnine v osnovo za obračun pozavarovalne premije v določbi 8. odstavka 7. člena Pozavarovalnih pogodb, ki določa, da se med pogodbenima strankama v enakem razmerju kot se delijo plačila pozavarovalnin, med strankama delijo tudi realizirani regresi in vračila izplačanih zavarovalnin. Ta določba je namreč umeščena v 7. člen z naslovom Obračun in plačilo pozavarovalnin. Ureja torej porazdelitev bremena poplačila ob nastanku škodnih primerov. 8. odstavek zgolj ureja upoštevanje v enakem razmerju realiziranih regresov in vračila zavarovalnin, ki zmanjšujejo obveznosti obeh pogodbenih strank iz naslova nastalih škodnih primerov. Glede na pojasnjene razloge v zvezi z revizijo tožene stranke, da naj bi prisojena odškodnina toženi stranki predstavljala relevantno osnovo za izračun pozavarovalne premije tožene stranke, bi bila nelogična uvrstitev prisojenih zamudnih obresti od odškodnine med postavke, ki so urejene v 8. točki 7. člena Podzavarovalnih pogodb.

31. Ostaja relevanten zgolj revizijski očitek, da bi morali sodišči, po enakem principu kot sta presojali prisojeno odškodnino, presojati tudi prisojene zamudne obresti.

32. Obe sodišči sta drugačno obravnavanje prisojenih zamudnih obresti utemeljili zgolj s sklicevanjem na kaznovalno funkcijo obresti, ki naj bi bila posledica neplačila oziroma prepoznega nadomestila toženi stranki. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

33. V pravni teoriji je splošno sprejeto stališče, da je temeljna funkcija obresti v plačilu za uporabo tujega denarja.5 V času visoke inflacije pa zagotavljajo obresti tudi revalorizacijsko funkcijo, to je ohranjanje realne vrednosti opredeljene količine denarja. Tudi zamudne obresti imajo enako ekonomsko funkcijo, čeprav se jih v pravni teoriji opredeljuje kot civilna sankcija za zamudo s plačilom denarne obveznosti.6 Kaznovalna funkcija zamudnih obresti se sicer uresničuje v obliki preventivnega siljenja dolžnika k pravočasni izpolnitvi obveznosti. Vendarle ostaja temeljni nadomestitveni oziroma odškodninski namen zamudnih obresti, ki je v ohranitvi vrednosti zneska, ki ga je dolžnik dolžan plačati upniku. Tožena stranka, ki je prejela zamudne obresti od prisojenega zneska v odškodninskih pravdah, v tej pravdi ni ponujala trditev, da naj bi prejeti znesek obresti presegel tisti del zamudnih obresti, ki naj bi zagotavljale ohranjanje realne vrednosti prisojene glavnice.

34. Ob takšnem razumevanju funkcije zamudnih obresti ni podane podlage za različno obravnavanje prisojenega zneska odškodnine toženi stranki, ki predstavlja ekvivalent nadomestila po 6. členu Zakona o cenah, in prisojenih zamudnih obresti od tega zneska. Celotni znesek, ki ga je tožena stranka prejela iz naslova prisojene odškodnine z obrestmi, pomeni ohranitev premoženjskopravnega položaja, povezanega z zavarovalnimi premijami v pogodbenih razmerjih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti glede na čas, ko je tako prisojeno upravičenje tudi prejela. Zato je utemeljeno stališče tožeče stranke v reviziji, da je ob upoštevanju temeljnega principa kvotnega pozavarovanja (porazdelitev po kvotah glede zavarovalne vsote, premije in škod), ki sta ga pravdni stranki vključili v Pozavarovalne pogodbe, treba tudi prisojene zamudne obresti, ki jih je prejela tožena stranka, upoštevati v osnovo za izračun pozavarovalne premije tožene stranke.

35. Glede na to, da tožena stranka ni argumentirano izpodbijala samega akontativnega obračuna tožeče stranke (A13), ki temelji na upoštevanju tudi zamudnih obresti od prisojene odškodnine, je Vrhovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava reviziji tožeče stranke ugodilo in izpodbijani del sodb spremenilo tako, da je posledično ugodeno celotnemu zahtevku tožeče stranke (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Glede stroškov postopka

36. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ugoditev reviziji tožeče stranke ima za posledico, da je tožeča stranka v celoti uspela s skrčenim tožbenim zahtevkom, kar je narekovalo tudi spremembo odločitve sodišča prve stopnje (III. točka izreka sodbe) in sodišča druge stopnje (II. točka izreka sodbe) o stroških postopka. Vrhovno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške. V skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) se odvetniški stroški odmerjajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08 in 35/09).

37. Potrebne pravdne stroške tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 56.921,15 EUR, pri čemer pa tožena stranka posameznih postavk odmerjenih stroškov tožeče stranke v pritožbi ni izpodbijala.

38. Od priglašenih stroškov v pritožbenem postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve nagrade za postopek (tar. št. 3210 - 4.400,00 EUR) ob upoštevanju izpodbijanega zneska s pritožbo ter do povrnitve materialnih stroškov (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV ter za plačano takso za pritožbo v višini 13.785,00 EUR. Skupni potrebni pravdni stroški tožeče stranke v pritožbenem postopku tako znašajo 19.226,20 EUR.

39. Od priglašenih stroškov v revizijskem postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve nagrade za postopek (tar. št. 3300 - 8.350,00 EUR) ob upoštevanju vrednosti spora, ki sta ga stranki izpodbijali z revizijama, ter plačano sodno takso za revizijo v višini 13.785,00 EUR.

40. Stroški vsega postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči strani tako znašajo 98.282,35 EUR. Odločitev Vrhovnega sodišča o stroških vsega postopka (III. točka izreka te sodbe) tako nadomešča odločitve sodišč prve in druge stopnje o stroških postopka.

-------------------------------
1 Uradni list RS 1/91, 13/93 in 66/93 – v nadaljevanju ZCen.
2 Marko Pavliha in Sergej Simoniti, Zavarovalno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, stran 324.
3 Glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se uporabljajo določila ZOR, saj so bile Pozavarovalne pogodbe sklenjene pred uveljavitvijo OZ.
4 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 4. knjiga, 2004, stran 803.
5 S. Cigoj: Teorija obligacij, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989, str. 56; V. Balažic, Omejitvena pravila o obrestih, Podjetje in delo, Ljubljana 1/05, str. 23: N. Plavšak, Uvodni komentar k 2. odseku: Obresti; v N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar - Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 526. Na ta stališča se je sklicevalo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007.
6 N. Plavšak, isto delo, stran 536.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 99, 99/2
Zakon o cenah (1991) - ZCen - člen 6
Datum zadnje spremembe:
13.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNzU2