<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 29280/2011
ECLI:SI:VSRS:2017:I.IPS.29280.2011

Evidenčna številka:VS00000310
Datum odločbe:30.03.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Kp 29280/2011
Datum odločbe II.stopnje:27.01.2016
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Maja Tratnik, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - direktor gospodarske družbe - poslovodja gospodarske družbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - dolžnost opredelitve do pritožbenih navedb - vpliv na zakonitost sodbe

Jedro

Kot je utemeljeno presodilo že sodišče prve stopnje (5. in 6. točka razlogov sodbe) ter pritožbeno sodišče (6., 7. in 8. točka razlogov sodbe) za obstoj kazenske odgovornosti v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ni treba, da je storilec formalni direktor družbe, temveč zadošča, da v podjetju dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe. Obsojencu očitano kaznivo dejanje lahko namreč stori vsakdo, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov ali drugih prepisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti.

Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ni omenilo, da so obsojenčevi zagovorniki v pritožbi predlagali, da sodišče druge stopnje posluša zvočni posnetek zaslišanja priče M. A., niti ni pojasnilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo. Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi odločbe presoditi pritožbene navedbe ter obsojenčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe pritožbenega sodišča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 29280/2011 z dne 16. 9. 2015 obsojenega B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 29280/2011 z dne 27. 1. 2016 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, ter kršitve ustavnih pravic. V obrazložitvi zahteve trdijo, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po 254. členu KZ, ker obsojenec ni bil odgovorna oseba pravne osebe, da je sodišče s sklicevanjem na sodno prakso, ki se nanaša na bistveno različno dejansko stanje, kršilo načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ter da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker pritožbeno sodišče ni izvedlo dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka zaslišanja priče, niti v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje pred popolnoma spremenjeni senat.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da je neutemeljen očitek, da dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, nima konkretiziranih vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj to kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki z namenom izogniti se plačilu dajatev da lažne podatke, ki vplivajo na ugotovitev davčnih in drugih predpisanih obveznosti. Za obstoj znakov kaznivega dejanja tako ni treba, da je storilec formalni direktor pravne osebe, razlogi v zvezi z zatrjevano kršitvijo v zahtevi pa v resnici predstavljajo dokazno oceno dejstev, ki je drugačna od sodne. Obsojencu prav tako ni bila kršena pravica do obrambe, ker je prepis zaslišanja priče M. A. verodostojen, sodišči pa sta na podlagi tega prepisa sprejemali svojo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih zatrjevanj pritožbe, sodišči pa sta se utemeljeno sklicevali na sodbi Vrhovnega sodišča ter s tem odgovorili na neutemeljen očitek obsojenčeve obrambe o tem, da obsojenec ni sam vložil obrazca za obračun davka.

4. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva so se izjavili obsojenčevi zagovorniki. V izjavi so izrazili vztrajanje pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarili, da obsojenec ni odgovorna oseba pravne osebe, zato kazenskopravni očitek ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja po 254. členu KZ, da je sodišče s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča kršilo načelo enakosti pred zakonom, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče druge stopnje ni izvedlo dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka obravnave, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, ter da zahteva za varstvo zakonitosti ni vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da obsojencu očitano ravnanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena KZ. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da obsojenec v inkriminiranem obdobju ni bil niti zakoniti zastopnik niti odgovorna oseba, niti ni imel pooblastil glede poslovanja podjetja, saj je bila v tistem času direktorica družbe Z. Ž., ki ni imela nobenih omejitev pri zastopanju družbe. Obsojenec zaradi tega ni bil zavezan dajati podatkov v zvezi z odmero davkov in drugih obveznosti. Uveljavljane kršitve zaključijo z navedbo, da je bilo zaradi tega, ker je bil obsojenec spoznan za krivega dejanja, ki ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja, prekršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave.

6. Kazenskopravni očitek obsojenemu B. P., vsebovan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, je, da je z namenom, da bi se kdo drug deloma izognil plačilu davkov pravnih oseb, dal lažne podatke o stroških, ki vplivajo na ugotovitev davkov in tako preslepil organ, pristojen za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, z dejanjem pa je bila dosežena velika premoženjska korist in mu je šlo za to, da doseže tako premoženjsko korist, s tem da je kot edini lastnik in dejanski direktor družbe S., d. o. o., po elektronski pošti preko R. P., ki je za družbo S., d. o. o. opravljala računovodske posle, vložil obrazec za obračun davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 10. do 31. 10. 2007, v katerem je upošteval tudi odbitek vstopnega DDV v višini 150.000,00 EUR, na podlagi šestih računov družbe V., d. o. o., ki so bili lažni, saj družba V., d. o. o., zaračunanih storitev ni opravila, in zato obsojenec ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV v znesku 150.000,00 EUR, za kolikor je bil oškodovan proračun Republike Slovenije.

7. V takšnem opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja so po presoji Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 254. člena KZ. Kot je utemeljeno presodilo že sodišče prve stopnje (5. in 6. točka razlogov sodbe) ter pritožbeno sodišče (6., 7. in 8. točka razlogov sodbe) za obstoj kazenske odgovornosti v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ni treba, da je storilec formalni direktor družbe, temveč zadošča, da v podjetju dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe. Obsojencu očitano kaznivo dejanje lahko namreč stori vsakdo, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov ali drugih prepisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi obširno in razumno obrazložilo, zakaj je štelo, da je bil v inkriminiranem obdobju obsojenec dejanski direktor družbe S., d. o. o. Ugotovilo je, da obsojenec ravno v času izdaje računov s strani družbe V., d. o. o., in vložitve obrazca za DDV, formalno res ni bil direktor, ne prokurist družbe S., d. o. o., še vedno pa je bil kot edini lastnik dejanski direktor družbe, ki je imel glavno in vodilno besedo v podjetju. Prav tako je sodišče razumno obrazložilo, da za obstoj tega kaznivega dejanja ni odločilno, da je obrazec za obračun davka"fizično" v okviru svojega rutinskega dela izpolnila računovodkinja, temveč je odločilno, da je obsojenec najprej odobril izplačilo šestih računov v skupnem znesku 900.000,00 EUR, čeprav je kot odgovorna oseba natančno vedel, da družba V., d. o. o., ni opravila nobenih storitev v zvezi s tem programom, nato pa je te račune kot edini lastnik in dejanski direktor družbe upošteval pri vložitvi obrazca za odmero davka na dodano vrednost.

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da se je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicevalo na dve sodbi Vrhovnega sodišča, ki se po prepričanju vložnikov nanašata na, v bistvenem različno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi, zaradi česar je kršilo načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obeh navedenih zadevah (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012 in I Ips 15103/2010 z dne 28. 5. 2015) za odločitev v obravnavanem primeru ni bistveno ugotovljeno dejansko stanje, temveč v odločbah zavzeta pravna stališča. Iz sodbe I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012, ki se nanaša na kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ, izhaja, da za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, ki po svoji naravi ni tako imenovana delicta propria, zadošča, da storilec de facto prevzame vlogo poslovodnega organa družbe. Bistveno je dejansko opravljanje poslovodne funkcije, četudi obsojenec ni bil direktor družbe. V odločbi I Ips 15103/2010 z dne 28. 5. 2015 pa je zavzeto stališče, da ni odločilno kdo (oziroma katera računovodkinja) je davčne obrazce izpolnil in poslal davčnemu organu, temveč je za obstoj kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti odločilno, da so bili obračuni davka posredovani davčnemu organu s strani davčnega zavezanca, kateri zakoniti zastopnik in dejanski poslovodja je bil obsojenec. Glede na zavzeta stališča v navedenih odločbah je jasno, da se je sodišče v obravnavani zadevi v izpodbijani pravnomočni sodbi utemeljeno oprlo na že uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča.

9. Obsojenčevi zagovorniki z obsežnimi navedbami v zahtevi, da sodišče izpovedi prič M. A. in I. J. ni analiziralo in povzelo v logično celoto, da sodišče ni posvetilo pozornosti dejstvu, da je I. J. zaradi poslovanja z B. P. oziroma družbo S., d. o. o., imel davčni pregled v Srbiji, zaradi česar je imel interes, da zanika finančno poslovanje z družbama S., d. o. o., in V., d. o. o., da je priča I. J. sicer potrdila obsojenčev zagovor, da je zanj opravljala storitve, vendar je skušala to sodelovanje "relativizirati do te mere, da zanj ni pričakovala plačila", ter da se sodišči zgolj na podlagi izpovedi prič M. A. in I. J. nista mogli izven razumnega dvoma prepričati, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč s tem izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

10. V nadaljevanju zahteve vložniki trdijo, da je pritožbeno sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka zaslišanja priče M. A., niti ni obrazložilo zakaj je dokazni predlog zavrnilo. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je bil dokazni predlog materialnopravno relevanten, saj če bi se izkazalo, da je M. A. podpisal dopis podjetja S.C. S.p.A. (v nadaljevanju S. C.), bi to pomenilo, da so bile storitve podjetja V., d. o. o., oziroma lobista I. J. v postopku sklenitve pogodbe s podjetjem S. C. opravljene, obsojenec pa je zaradi tega imel pravico upoštevati odbitek vstopnega DDV v višini 150.000,00 EUR. Uveljavljane kršitve zaključujejo s trditvijo, da je šlo za izrazito razbremenilni dokaz, ki ga pritožbeno sodišče ni niti izvedlo niti argumentirano zavrnilo, zaradi česar je bilo obsojencu kršeno pravno jamstvo poštenega postopka iz tretje alineje 29. člena Ustave, posledično pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Temeljna teza obrambe v tem kazenskem postopku je bila, da inkriminirani računi niso bili lažni, saj je šlo za plačilo storitev lobiranja I. J., ki ga je družba S., d. o. o., izvedla preko družbe V., d. o. o. V kazenskem spisu (priloga B1 in B9) se nahaja dopis družbe S. C. z dne 12. 11. 2010, iz katerega izhaja, da je družba S. C. z družbo S., d. o. o., sklenila dolgoročno sodelovanje na podlagi informacij, ki jih je posredoval I. J., ki je bil v postopku sklenitve glavni pogajalec med družbo S., d. o. o., in družbo S. C. Navedeni dopis je opremljen z žigom družbe S. C. ter nečitljivim podpisom. Na glavni obravnavi dne 9. 7. 2015 je sodišče preko video konference zaslišalo pričo M. A. Iz prepisa zvočnega posnetka njenega zaslišanja (listovne številke od 567 do 571 spisa) izhaja, da je bil priči predočen dopis družbe S. C., iz katerega izhaja, da je bil glavni pogajalec med podjetjem S., d. o. o., in družbo S. C., I. J. Priča je bila vprašana, če ji je poznan podpis na tem dopisu. Po predočenju navedenega dopisa je priča izpovedala, da podpisa na njem ne pozna, da pa obenem ne more izključiti možnosti, da je I. J. pri podjetju S. C. lobiral v korist družbe S., d. o. o., v smeri sklenitve pogodbe leta 2007. Iz zvočnega prepisa zaslišanja priče M. A. izhaja, da je priča najprej izjavila, da podpisa na dokumentu ne more videti, ker slika, prenesena preko video konference, ni jasna. Prav tako je iz navedenega zapisnika razvidno, da je predočenje dokumenta priči zaradi težav pri prenosu slike preko video konference trajalo dlje časa (sodničina pripomba tehniku: "še kar držite", ter ponovna pripomba priče: "da slika ni zelo jasna"). Sodnica je nazadnje "ker bo tako lažje" sodno tolmačko pooblastila, da prebere podatke iz spodnjega dela dopisa družbe S. C.

12. Obsojenčevi zagovorniki so v pritožbi (listovna številka 662 spisa) uveljavljali, da na video konferenci, na kateri je bila zaslišana priča M. A. sodišče ni razpolagalo z napravo, ki bi na ustrezen način omogočala predstavitev posameznih listin, temveč je tehnik, ki je pomagal sodišču, listino podržal pred kamero, ki je bila sicer namenjena prenosu slike sodne dvorane. Po navedbah pritožbe priča M. A. tako ni mogla dobro videti listine oziroma podpisa na njej ter zaradi tega ni mogla zanesljivo odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Upoštevaje navedeno so obsojenčevi zagovorniki pritožbenemu sodišču predlagali, da posluša zvočni posnetek te glavne obravnave. Dokazni predlog so substancirali z navedbami, da se bo na takšen način pritožbeno sodišče lahko samo prepričalo (dolgi premori, intonacija posameznih govorcev), da je bila kvaliteta slike ob predočenju podpisa "zares katastrofalna" in ni omogočala normalne prepoznavnosti dokumenta. Utemeljitev dokaznega predloga so zaključili s trditvijo, da je sodišče prve stopnje slabo tehnološko opremljenost in nejasnost prenosa slike "protispisno pokrilo" z ugotovitvijo, da je priča M. A. demantirala obsojenčev zagovor, ker naj ne bi prepoznala svojega podpisa na dokumentu, kar pa evidentno ne drži.

13. Pritožbeno sodišče je v 17. točki razlogov sodbe presodilo, da pritožniki neutemeljeno zatrjujejo protispisnost v delu, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da priča M. A. ni potrdila obsojenčevega zagovora, da je podpisana na dopisu podjetja S. C. z dne 12. 11. 2010. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje navedbam pritožbe, da iz prepisa zvočnega snemanja izhaja, da ob predočenju dopisa preko kamere priča najprej ni mogla videti podpisa, ker slika ni bila jasna, vendar je kasneje na vprašanje, če ji je podpis poznan, navedla, da ji ni poznan. Na podlagi tega je pritožbeno sodišče zaključilo, da držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da priča podpisa, kot svojega na dopisu, ni potrdila, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni dvomilo v njeno verodostojnost. Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ni omenilo, da so obsojenčevi zagovorniki v pritožbi predlagali, da sodišče druge stopnje posluša zvočni posnetek zaslišanja priče M. A., niti ni pojasnilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo.

14. Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi odločbe presoditi pritožbene navedbe ter obsojenčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe pritožbenega sodišča. Eden izmed bistvenih očitkov obsojencu v izreku sodbe je bil, da družba V., d. o. o., zaračunanih storitev, po v izreku navedenih računih, ni opravila. Teza obrambe skozi celoten kazenski postopek je bila, da inkriminirani računi niso bili lažni, saj je šlo za plačilo storitev lobiranja I. J., ki je bilo izvedeno preko podjetja V., d. o. o. Obsojenčeva obramba je z zaslišanjem priče M. A. in z dokumentom družbe S. C. želela dokazati, da je I. J. dejansko posredoval pri sklenitvi posla in zato preko inkriminiranih računov le prejel plačilo za opravljeno delo. Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ocenilo, da je listina - dokument družbe S. C. pomembna za razsojo dejstva, da so bili izdani računi v resnici fiktivni. Dokaz je namreč izvedlo, listino na glavni obravnavi predočilo priči M. A. ter na podlagi njene izpovedbe zaključilo, da se na dokumentu ne nahaja podpis navedene priče. V tej luči je sodišče zavrnilo zagovor obsojenca, da je I. J. s svojim lobiranjem odločilno prispeval k sklenitvi posla ter zato preko izstavljenih računov prejel plačilo za opravljeno delo.

15. Kot že rečeno je iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče M. A. jasno razvidno, da je pri predočenju listine, ki je bila za presojo sodišča vsekakor odločilnega pomena, prišlo do tehničnih težav s prenosom slike preko snemalne kamere. Obsojenčevi zagovorniki so na to dejstvo v pritožbi utemeljeno opozorili ter podali ustrezno substanciran dokazni predlog, da pritožbeno sodišče nejasnosti v zvezi s potekom video konference in dejansko možnostjo priče M. A., da prepozna predočeni podpis na dokumentu, razčisti s poslušanjem zvočnega posneta glavne obravnave. Ker pritožbeno sodišče tega dokaznega predloga ni izvedlo oziroma ni pojasnilo, zakaj njegova izvedba ni materialnopravno relevantna za razsojo v obravnavani zadevi, je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP oziroma obsojenčevo pravico do učinkovite obrambe in poštenega postopka, ki mu je zagotovljen v 29. členu Ustave.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe) oziroma je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče bo zato moralo ob ponovnem odločanju o pritožbi presoditi predlagan dokazni predlog za poslušanje zvočnega posneta zaslišanja priče ter se do njega opredeliti.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 254, 254/1, 254/3.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/2, 395, 395/1.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTEw