<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 251/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.251.2015

Evidenčna številka:VS1015340
Datum odločbe:25.11.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 701/2015
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Marko Prijatelj
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:dovoljena revizija - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje - izbira brezplačnega odvetnika v kazenskem postopku - razmerje med ZBPP in ZKP - zagovornik po uradni dolžnosti - pravico do obrambe z zagovornikom v kazenskem postopku

Jedro

Z vidika ureditve brezplačne pravne pomoči pomeni ureditev iz 97. člena ZKP lex specialis. S tem se torej splošna ureditev ZBPP izključuje(le) toliko in v tistem delu, ki je s to posebno ureditvijo izključen.

Specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP torej nastopi le v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča.

Zato ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po 97. členu ZKP nanaša tudi na primere, ko do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ni prišlo, ker si ga je izbral pooblaščenec sam. Tako je razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna.

Enako pravilo medsebojnega razmerja med ZBPP in ZKP nastopi tedaj, kadar postavitev zagovornika po uradni dolžnosti preneha skladno z zakonom.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v LjubljaniI U 701/2015-5 z dne 10. 6. 2015, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 904/2015 z dne 10. 4. 2015, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah postopka v višini 783,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 904/2015 z dne 10. 4. 2015, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VI K 15988/2010 zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let. Tako odločitev je tožena stranka sprejela zato, ker je po tretjem in četrtem odstavku Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za take primere določena obvezna obramba. Ker pa je ZKP v razmerju do Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) poseben zakon in je obvezna obramba po ZKP v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP po vsebini enaka kot dodelitev brezplačne pravne pomoči, je po stališču tožene stranke uporaba ZBPP izključena.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka zakonito zavrgla vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in se sklicuje tudi na razloge izpodbijanega akta. Kot osrednje izpostavlja vprašanje, ali je tožena stranka po ugotovitvi, da je glede na zagroženo zaporno kazen v kazenskem postopku zagotovljena obvezna obramba z zagovornikom, smela zavreči prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je tožnik želel drugega zagovornika, kot mu je bil postavljen v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem navaja, da glede na tretji odstavek 3. člena ZBPP upravičenec, ki mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP. V obravnavani zadevi tožnika pa gre glede na okoliščine kazenske zadeve za primer obvezne obrambe iz 70. člena ZKP, zaradi česar so nastopile okoliščine iz tretjega odstavka 3. člena ZBPP. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da je glede dodelitve brezplačne pravne pomoči treba uporabiti določbe ZKP, in ne ZBPP, zlasti zato, ker je lahko tudi na podlagi 97. člena ZKP zaradi slabih gmotnih razmer tožnik oproščen plačila stroškov svojega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi zavrača očitke o neustavnosti take ureditve, saj sta pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti in pravica do obrambe z zagovornikom ločeni samostojni pravici in le v primeru pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom si lahko obdolženec izbere zagovornika sam. Sodišče prve stopnje tudi poudarja, da na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikovo navajanje, da je bil v kazenskem postopku zagovornik po uradni dolžnosti razrešen, ne da bi bil določen drugi, in da ga sedaj v kazenskem postopku zastopa odvetnik pro bono, saj je obramba v takih primerih kot je tožnikov, obvezna. Sodišče prve stopnje še pojasnjuje, da lahko tožnik ponovno zaprosi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, ki mu ga je sodišče dolžno zagotoviti (četrti odstavek 70. člena ZKP) v primeru, če se tožnik in njegov izbrani odvetnik odločita za prenehanje pooblastilnega razmerja.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo in utemeljuje njeno dovoljenost po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede pomembnega pravnega vprašanja navaja vprašanje sodne interpretacije ustavno zagotovljene pravice do obrambe, in sicer, kako naj sodišče ob sočasni uporabi in morebitni koliziji ZKP in ZBPP posamezniku zagotovi pravico do obrambe v kazenskem postopku: ali se sme obdolžencu, ki je v tako slabem premoženjskem stanju, da si v kazenskem postopku ne more privoščiti zagovornika, ki bi si ga sam izbral, odreči pravico do tega, da si zagovornika izbere sam in mu ga hkrati plača država.

4. Revident glede utemeljenosti revizije navaja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, oziroma, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je v skladu z Ustavo RS (tako npr. Ustavno sodišče RS v sklepih, št. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008).

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Revizija je dovoljena. Revident po vsebini svojega vprašanja izpostavlja pomembno pravno materialnopravno vprašanje razlage ZBPP v razmerju do ZKP pri uresničevanju ustavno zagotovljene pravice do obrambe, in sicer, ali je v primerih, v katerih je prosilec za brezplačno pravno pomoč obdolžen kaznivega dejanja, za katerega je določena obvezna obramba, uporaba določb ZBPP povsem izključena, tako da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli le po ZKP kot po posebnem zakonu. Glede na okoliščine zadeve ima revident tudi pravni interes za revizijo, saj si bi lahko z uspehom v reviziji in ustreznim odgovorom sodišča na navedeno vprašanje izboljšal svoj pravni položaj.

9. Revizija je utemeljena.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, v katerem se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

11. Revident v reviziji navaja, da v predmetni zadevi ni sporno, da je upravičen do zagovornika, saj zagovornika ves čas ima, vendar pa je v danem primeru revident zastopan po odvetniku pro bono, kar kaže na spornost dane situacije. Sporno torej je, ali revident zaradi obvezne obrambe z zagovornikom v kazenskem postopku res nima pravice, da si zagovornika izbere sam in za to pridobi brezplačno pravno pomoč, saj ob pomanjkanju sredstev lahko pridobi zagovornika le na podlagi brezplačne pravne pomoči. V trenutku vložitve revizije tako revidentu niti ni bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti niti mu ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč, tako da finančno breme revidentovega zagovora nosi njegov odvetnik.

12. V obravnavani zadevi torej ni sporno, ali je revidentu zagotovljena pravica do obrambe z zagovornikom v kazenskem postopku, ki ga zagotavljata 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), temveč je temeljno vprašanje povezano z določenim vidikom uresničevanja te pravice. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sta ZKP in ZBPP glede na v reviziji sporno vprašanje skladna z Ustavo, saj ima revident po določbah obeh zakonov zagotovljeno pravico, da ga v kazenskem postopku zastopa zagovornik in da mu v primeru, če za to nima dovolj lastnih finančnih sredstev oziroma premoženja, zagovornika zagotovi država iz javnih sredstev. V obravnavani zadevi torej ne gre za spor o pravnem vprašanju, pod katerimi pogoji in na kakšen način se postavi obdolžencu zagovornika po uradni dolžnosti, kar ureja kazensko procesno pravo (70. člen ZKP), temveč vprašanje brezplačne pravne pomoči, torej pod kakšnimi pogoji je skladno z določbami zakona revident upravičen do pridobitve brezplačne pravne pomoči za zastopanje z zagovornikom v kazenskem postopku.

13. Sporno je tako le vprašanje razlage zakonskega prava, torej, kako ustavno skladno in pravilno razložiti medsebojno razmerje med pravico do brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ki vključuje pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ter plačilom z zastopanjem povezanih stroškov iz sredstev proračuna po 97. členu ZKP kot specialno obliko brezplačne pravne pomoči.

14. Z vidika ureditve brezplačne pravne pomoči pomeni ureditev iz 97. člena ZKP lex specialis. S tem se torej splošna ureditev ZBPP izključuje (le) toliko in v tistem delu, ki je s to posebno ureditvijo izključen. Glede na 97. člen ZKP je razvidno, da bodo stroški zagovornika bremenili proračun le tedaj, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa bi bilo ogroženo vzdrževanje obdolženca ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke. Ta oblika brezplačne pravne pomoči je torej vezana na primer, ko je bil obdolžencu zagovornik postavljen skladno z ZKP. Primeri, v katerih je zagovornik postavljen obdolžencu po uradni dolžnosti, so urejeni v 70. členu ZKP in temeljijo na tem, da si obdolženec v primerih obvezne obrambe sam ne vzame zagovornika (četrti odstavek 70. člena ZKP). Specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP torej nastopi le v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča. Vprašanje plačila zagovornika, postavljenega v takem primeru po uradni dolžnosti, se rešuje šele kot naknadno vprašanje, saj bo navedene stroške nosil proračun le, če obdolženec za to ne bo imel dovolj finančnih sredstev oziroma premoženja.(1) Zato ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po 97. členu ZKP nanaša tudi na primere, ko do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ni prišlo, ker si ga je izbral pooblaščenec sam. Tako je razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna.(2)

15. Enako pravilo medsebojnega razmerja med ZBPP in ZKP nastopi tedaj, kadar postavitev zagovornika po uradni dolžnosti preneha skladno z zakonom. Ko zagovornik ni več postavljen obdolžencu po uradni dolžnosti, tudi ni več pravne podlage za plačilo stroškov zastopanja po ZKP kot posebni obliki brezplačne pravne pomoči. S tem pa je tudi prenehal učinkovati domet specialne ureditve po ZKP in se mora zato uporabiti ZBPP, saj ne gre (več) za primer, ko bi bila brezplačna pravna pomoč zagotovljena na podlagi drugega zakona. Tako tudi ne gre (več) za primer iz tretjega odstavka 3. člena ZBPP. Seveda je pri tem pomembno vprašanje, pod kakšnimi zakonskimi pogoji se lahko zagovornika po uradni dolžnosti po njegovi postavitvi razreši oziroma ali si lahko obdolženec naknadno izbere svojega zagovornika, vendar pa je to stvar ureditve ZKP, in ne vprašanje plačila zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči. Navedeno tudi ni vprašanje, ki bi izhajalo neposredno iz zahtev Ustave ali EKČP, kot to poudarja, tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi U-I-204/99 z dne 12.12.2002,(3) temveč izhaja iz veljavne zakonske ureditve.

16. Iz navedene razlage medsebojnega razmerja med različnimi oblikami ureditve brezplačne pravne pomoči, ki se v zakonsko določenih okvirih lahko uporabi v kazenskem postopku, izhaja, da sta odločitvi sodišča prve stopnje ter tožene stranke nepravilni in nezakoniti. ZBPP namreč ne ureja pravice do izbire zagovornika v kazenskem postopku, temveč daje le pravno podlago za priznanje pravne pomoči v primeru, če za plačilo stroškov zastopanja z izbranim zagovornikom v kazenskem postopku prosilec nima zadostnih sredstev (1. člen ter 11. člen in naslednji ZBPP). Pravice do izbire zagovornika pa ZKP ne omejuje niti v primerih obvezne obrambe. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi iz ureditve ZBPP in ZKP izhajalo, da si lahko obdolženec v kazenskem postopku izbere zagovornika sam le v primeru pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom, in ne v primeru pravice do obvezne postavitve zagovornika po uradni dolžnosti (10. točka obrazložitve). Obdolženec si po zakonski ureditvi ZKP lahko namesto postavitve zagovornika po uradni dolžnosti oziroma tudi po tem, ko je bil ta že postavljen (prvi odstavek 72. člena ZKP), vselej izbere svojega zagovornika, kar je skladno tudi z zahtevami Ustave (19. člen in 29. člen), na kar pravilno opozarja revident.(4) Posledično postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po svoji naravi ni pravica obdolženca (in se ne uveljavlja z zahtevkom), temveč obveznost sodišča, ki šele sledi odpovedi pravici do izbire zagovornika s strani obdolženca (70. člen ZKP); zato je tudi logično, da obdolžencu ni treba posledično zagotoviti vpliva na izbiro zagovornika, ki ga ex officio postavi sodišče.(5) V obravnavani zadevi pa je očitno, da revident ni želel vplivati na to, kateri odvetnik mu bo postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti, temveč si je odvetnika želel izbrati sam in je v trenutku vložitve revizije tudi bil v kazenskem postopku zastopan po odvetniku po svoji izbiri na podlagi pooblastila.

17. Vprašanje plačila stroškov zagovornika je od odločitve o tem, ali si bo v primeru obvezne obrambe (70. člen ZKP) obdolženec izbral zagovornika sam ali pa mu bo ta postavljen po uradni dolžnosti, ločeno vprašanje, ki tej odločitvi šele sledi. S tega vidika je tudi nepravilno utemeljevanje sodišča prve stopnje, po katerem je vprašanje plačila brezplačne pravne pomoči tisto, ki omejuje navedeno odločitev revidenta (11. točka obrazložitve), in da bi torej lahko edino obliko brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, v katerem je skladno z ZKP določena obvezna obramba, revident dosegel tako, da bi se odrekel svoji pravici izbrati zagovornika in bi mu bil tako postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Nasprotno, ob upoštevanju svobodne odločitve o tem, ali si bo v primeru obvezne obrambe obdolženec sam izbral zagovornika ali pa se bo tej pravici odpovedal in mu ga bo skladno z ZKP postavilo sodišče po uradni dolžnosti, bo v primeru, da zaradi slabega finančnega in premoženjskega stanja obdolženca stroškov zastopanja z zagovornikom obdolženec ne bi mogel nositi, navedene stroške nosil proračun. V primeru, da si obdolženec zagovornika izbere sam, se to vprašanje rešuje na podlagi ZBPP, v primeru, da je zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa po specialni ureditvi ZKP (97. člen).

18. Revident ima prav v tem, ko opozarja, da bi se lahko v primeru take razlage ZBPP, ki sta jo zavzela tožena stranka ter sodišče prve stopnje, lahko pojavila tudi kršitev 14. oziroma 22. člena Ustave, saj ni razumnega razloga, da bi bila pravica do izbire zagovornika bolj omejena v primerih, ko se lahko izreče daljša kazen zapora, kot v tistih, v katerih se lahko izreče le krajša zaporna kazen. Ker pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da že pravilna razlaga 3. člena ZBPP vodi do drugačne odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje ter izključuje navedeno kršitev človekovih pravic revidenta, se do tega vprašanja ni podrobneje opredeljevalo.

19. Vrhovno sodišče je v reviziji sprejelo drugačno stališče kot v vsebinsko podobni zadevi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (sodba X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010). Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi,(6) zato je odločitev v obravnavani zadevi, ki sledi tudi razvoju prava, utemeljena na ustreznih, novih argumentih revidenta v reviziji.

20. Vrhovno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V novem postopku bo tožena stranka tako morala upoštevati navedeni vidik uporabe 3. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev ustrezno odločiti o prošnji revidenta.

K II. točki izreka:

21. Revident je z revizijo uspel. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in odpravilo odločbo tožene stranke, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 154., prvi odstavek 163. in drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri tem je upoštevalo, da se je sodni postopek na prvi stopnji začel po začetku veljavnosti Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015, v nadaljevanju OT). Pri odmeri stroškov upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroške določilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Revidentu je tako priznalo stroške upravnega spora v znesku 285,00 EUR in materialne stroške v znesku 5,70 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), povečane za 22 % DDV (63,95EUR), skupaj torej 354,65 EUR. Odmera stroškov revizijskega postopka v celoti temelji na OT. Vrhovno sodišče je revidentu priznalo nagrado za zastopanje v znesku 344,25 EUR (peti odstavek tar. št. 30 OT) in materialne stroške v znesku 6,89 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), kar s priglašenim 22 % DDV (77,25 EUR) skupaj znaša 428,39 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentu povrniti stroške postopka v višini 783,04 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

----

(1) Tako je lahko tudi v primeru postavitve zagovornika po uradni dolžnosti skladno s 70. členom ZKP stroške zastopanja dolžan plačati obdolženec.

(2) Tudi v ZKP ni mogoče najti določbe, ki bi izključevala uporabo ZBPP za vse primere obvezne obrambe z zagovornikom.

(3) Navedena odločba je bila sprejeta še v času drugačne zakonske ureditve ZKP in ZBPP.

(4) Pomen pravice do svobodne izbire zagovornika v povezavi s pravico do poštenega sojenja v vseh primerih omejitve svobode Vrhovno sodišče jasno poudarja v nedavnem sklepu II Ips 43/2015 z dne 12. 02. 2015.

(5) V tem smislu tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Kp 61829/2011-213 z dne 6. 12. 2013, 12. točka obrazložitve, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče.

(6) Tako Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člena ZPP, ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1.


Zveza:

ZBPP člen 3. ZKP člen 70, 97. EKČP člen 6. URS člen 14, 19, 29.
Datum zadnje spremembe:
08.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxNTc0