<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba in Sklep X Ips 444/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:X.IPS.444.2014

Evidenčna številka:VS1015347
Datum odločbe:27.11.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1746/2013
Senat:Peter Golob (preds.), Borivoj Rozman (poroč.), mag. Tatjana Steinman
Področje:CARINE
Institut:dovoljena revizija - tranzitni postopek - cigareti - odmera uvoznih dajatev - zaključek tranzitnega postopka - listinski dokazi - dokazno breme - pristojnost - istovetnost blaga - odstranitev zalivk - sprememba poti - odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - načelo sorazmernosti - izvoz iz območja Unije - začasna odredba - vprašanje za predhodno odločanje - pritegnitev tretjih oseb - načelo kontradiktornosti - Izvedbena uredba

Jedro

V obravnavani zadevi je podana pristojnost slovenskih carinskih organov, saj v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, ni bilo mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti (enako tudi sodba SEU C-230/06 z dne 3. 4. 2008).

Nezakonito odstranitev izpod nadzora pomenijo tudi dejanja kot je odklon od normalne transportne poti ali uničenje carinskih oznak. To potrjuje tudi sodna praksa SEU, po kateri je odstranitev blaga izpod carinskega nadzora vsako dejanje ali opustitev, ki carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanjem nadzora.

Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Carinskega urada Nova Gorica, št. DT 4242-115/2011-3 z dne 29. 8. 2011, s katero je prvostopenjski carinski organ za blago, ki je bilo prijavljeno za tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (TI) z dne 21. 10. 2010, Izpostava Terminal Ljubljana, cigarete Real Red, 300 kartonov oz. 3.000,00 cigaret bruto mase 4.560,00 kg, tarifne oznake 2402 20 90 kombinirane nomenklature (KN) in TARIC kode 00, s carinsko stopnjo za tretje države 57,60 %, določil uvozne in druge dajatve (carino, trošarino, davek na dodano vrednost in obresti) v skupnem znesku 609.998,76 EUR (točka 1 izreka). Dolgovani znesek sta kot solidarna dolžnika dolžna plačati revident kot glavni zavezanec, ki ni izpolnil obveznosti, izhajajoče iz tranzitnega postopka ter prevoznik, Trans Jump KFT, Madžarska, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora (točka 2 izreka). Dolgovani znesek sta dolžna plačati v roku 10 dni od vročitve odločbe, v primeru, da dolgovani znesek ne bo poravnan, se bo za njegovo plačilo unovčil instrument zavarovanja revidenta ali pa se bo zoper solidarna dolžnika uvedel postopek davčne izvršbe in bodo zaračunane zamudne obresti (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, stroški postopka niso bili priglašeni (točki 4 in 5 izreka). Tožena stranka je pritožbo revidenta z odločbo, št. DT 498-1-459/2011-17 z dne 20. 9. 2013, kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom carinskega organa, opredelilo pa se je tudi do tožbenih navedb. Ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitev carinskih organov je ugotovitev, da je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora in predmetni tranzitni postopek ni bil zaključen skladno z 92. členom Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS), saj blago ni bilo predano namembnemu carinskemu uradu v določenem roku. Carinska oznaka, ki je bila nameščena na prevozno vozilo kot ukrep za zagotovitev istovetnosti blaga, je bila odstranjena in nadomeščena z drugo zalivko. Ker ni bilo mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti, je skladno z 215. členom CZS krajevno pristojen slovenski carinski organ.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da reviziji ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka. Hkrati predlaga postavitev vprašanja za predhodno odločanje na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

4. Tožena stranka predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot je navedeno v 1. točki te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

Dejansko stanje zadeve

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v carinskih postopkih ter povzetega v izpodbijanih aktih, ki je bilo podlaga za odločanje upravnih organov in sodišča prve stopnje, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident s tranzitno deklaracijo v sistemu NCTS (New Computerised Transit System) za zunanji skupnostni tranzit prijavil zgoraj navedeno blago, cigarete. Revident je bil v navedeni deklaraciji vpisan v polje 50 kot glavni zavezanec. Blago je bilo napoteno na carinski urad - Dorohusk OC Drogowy (Poljska). Kot rok za izpolnitev obveznosti iz tranzitnega postopka in za predajo blaga namembnemu carinskemu uradu je bil določen zadnji dan 28. 10. 2010. Glede na to, da carinski urad odhoda do roka, v katerem bi moralo biti blago predloženo namembnemu uradu, ni prejel sporočila „obvestilo o prispetju“, je Carinski urad Nova Gorica, Oddelek za tranzit, skladno z določili 365. člena Uredbe Sveta EGS št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) začel poizvedovalni postopek, da bi pridobil potrebne podatke za zaključek postopka, ali če to ni mogoče, da bi ugotovil, ali je nastal carinski dolg, kdo je dolžnik, ter da bi določil carinske organe, pristojne za izterjavo. V ta namen je dne 5. 11. 2010 Carinski urad Nova Gorica na deklarirani namembni carinski urad - Dorohusk OC Drogowy poslal zahtevo za poizvedbo (elektronsko sporočilo z oznako IE142), na katero je prejel odgovor dne 11. 11. 2010, in sicer v obliki elektronskega sporočila z oznako IE143 s šifro 1 (gibanje neznano namembnemu uradu). To pomeni, da predmetno blago ni bilo predloženo namembnemu uradu. Negativen odgovor je prejel tudi na poslano zahtevo TC21 „naknadno preverjanje“ z dne 29. 10. 2010. Skladno z določbo četrtega odstavka 365. člena Izvedbene uredbe je carinski organ zahteval potrebne podatke za zaključek postopka tudi od glavnega zavezanca s poslanim sporočilom z oznako IE140 - zahtevek o neprispeli pošiljki z dne 11. 11. 2010. Z navedenim zahtevkom je carinski organ od glavnega zavezanca zahteval, da zagotovi potrebne podatke za zaključek postopka po predmetni tranzitni deklaraciji najpozneje v 28 dneh (peti odstavek 365. člena Izvedbene uredbe). Revident je carinskemu organu že po poteku danega roka 28 dni predložil fotokopijo zapisnika (protokola) št. 2 z dne 4. 2. 2011 Carinskega urada MB Kulata iz Bolgarije.

9. Tranzitni postopek tako ni bil zaključen skladno z določbami CZS, revident pa se je pri tem skliceval na posebne okoliščine predmetne zadeve. Tekom postopka je navajal, da je prišlo do spremembe poti, razlogi pa so podrobno opisani v carinskih odločbah in temeljijo na dopisu pooblaščenca pošiljatelja blaga, EGT LLC, ki opisuje dogajanje v zvezi z blagom in menjavo predvidenih kupcev, kar naj bi vplivalo na spremembo namembne poti in izjavi voznika, madžarskega državljana G. V. Bistvo je, da naj bi blago potovalo do Poljske, kjer naj bi pri namembnem carinskem organu prišlo do zapletov pri carinjenju. Zaradi dodatnih stroškov in ker je potekel rok za zaključek postopka, naj bi bilo blago prodano novemu kupcu, ki je blago napotil v Luko Pirej, Grčija, od koder naj bi blago potovalo do Luke Bar, Črna Gora. Po 15 dneh čakanja v Grčiji naj bi nastal problem, ker se blago ni moglo pripeljati v Luko Bar. Voznik naj bi na terminalu napačno razumel, da mora kamion odpreti in je snel plombo, zato je grška špedicija zagotovila novo plombo z oznako DSV 342085. Zaradi težav je bila nadaljnja odločitev pošiljatelja blaga, da se blago zaradi zaključka postopka odpremi v Carinsko skladišče v Novem Sadu, Srbija.

10. Slovenski carinski organ je bil 10. 3. 2011 seznanjen, da so bolgarski carinski organi na meji med Bolgarijo in Grčijo zaustavili pošiljko cigaret s T1 z MRN enake oznake, kot v obravnavni zadevi. Slovenski carinski organ je poljskemu carinskemu organu poslal več dopisov, na katere je le ta odgovoril, da o predmetnem blagu ni nobenih informacij in dokumentov, kar pomeni, da zgodbe revidenta, da je bilo blago dejansko na namembnem carinskem uradu, niso potrdili. Dopise je poslal tudi bolgarskemu carinskemu organu, od katerega ni prejel odgovora.

11. Ker je bilo blago nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora in tranzitni postopek ni bil zaključen v skladu z 92. členom CZS, so bile revidentu odmerjene uvozne in druge dajatve. Da bi bilo mogoče šteti, da je blago pod nadzorom, bi moral biti prevoz do namembnega urada na Poljskem opravljen po določenem načrtu poti, kateremu bi moralo biti skupaj z ustreznimi dokumenti predloženo do dne 28. 10. 2010, pri čemer bi prevozno sredstvo moralo biti še vedno označeno s prvotno, s strani slovenskih carinskih organov nameščeno carinsko oznako št. 403 (SI).

12. Revident po mnenju sodišča prve stopnje odgovarja na podlagi 96. člena CZS, ki določa, da je glavni zavezanec imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka in je odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi sprejeli za zagotovitev prepoznavanja in spoštovanje določb skupnostnega tranzitnega postopka. Glede na določbo 4. alineje tretjega odstavka 203. člena CZS je glavni zavezanec dolžnik za carinski dolg. Ker po presoji carinskih organov in sodišča prve stopnje ni bilo možno določiti kraja in dogodka odstranitve blaga izpod nadzora, je podana pristojnost slovenskih carinskih organov.

Glede ugovorov o pristojnosti držav članic, istovetnosti blaga in spremembi namembne poti

13. Revident v reviziji navaja, da je podana pristojnost carinskih organov Poljske ali podredno Bolgarije in ne Slovenije. Blago je namreč glede na njegova trditve po tem, ko je bila dokumentacija s spornim blagom predložena poljskim carinskim organom, skrenilo s poti, končno pa je bilo zaseženo s strani bolgarskih carinskih organov.

14. V prvem odstavku 215. člena CZS je določeno, da carinski dolg nastane: na kraju dogodkov, ki povzročijo nastanek tega dolga; če tega kraja ni mogoče opredeliti, se upošteva, da je carinski dolg nastal na kraju, za katerega carinski organi ugotovijo, da blago tam je v položaju, ki je povzročil nastanek carinskega dolga; če je bilo blago vneseno v carinski postopek, ki ni bil zaključen, in kraja ni mogoče opredeliti v skladu s prvo in drugo alinejo v nekem roku, se v skladu s postopkom odbora po potrebi določi tisti kraj, kjer je bilo blago dano v ta postopek ali je bilo v skladu s tem postopkom vneseno na carinsko območje Skupnosti.

15. Po mnenju Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v obravnavani zadevi podana pristojnost slovenskih carinskih organov, saj v trenutku, ko se je ugotovilo, da pošiljka ni bila predložena namembnemu uradu, ni bilo mogoče določiti kraja kršitve ali nepravilnosti (enako tudi sodba SEU C-230/06 z dne 3. 4. 2008). V postopku je ostalo neizkazano, da je bilo blago dejansko predloženo poljskemu carinskemu organu, ni pa bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je blago, ki so ga zasegli bolgarski carinski organi, istovetno tistemu, ki je bilo prepuščeno v tranzitni postopek. Vrhovno sodišče v zvezi s temi ugotovitvami dejanskega stanja, na katere je vezano, ni našlo bistvenih kršitev določb postopka sodišča prve stopnje.

16. Sodišče prve stopnje ima po drugem odstavku 71. člena ZUS-1 možnost sklicevanja na razloge obeh carinskih organov. To je storilo tudi v tem primeru in se s tem izognilo podvajanju odgovorov na obsežne tožbene navedbe. Carinska organa in sodišče prve stopnje so po mnenju Vrhovnega sodišča dovolj jasno obrazložili, da sporno blago ni bilo predloženo namembnemu uradu na Poljskem in se pri tem sklicevali na ustrezne poizvedbe v sistemu NCTS in v fizični obliki. Carinski organ prve stopnje je namreč poljskemu organu poslal več dopisov, s katerimi je želel potrditi revidentove navedbe. Poljski organ je odgovoril, da ni pristojen za izterjavo blaga v zvezi s predmetnim tranzitnim postopkom in da ne razpolaga z nobenimi dokazi, iz katerih bi bil razviden kraj nastanka dolga (odgovor na obvestilo TC24 z dne 6. 6. 2011). Slovenski organ mu je poslal tudi izjavi B. B. in G. V., ki pa jih poljski organ v odgovoru z dne 31. 5. 2011 ni potrdil. Carinski organ druge stopnje je zadovoljivo obrazložil tudi, zakaj meni, da zaslišanje poljskega carinika ne bi bilo primerno, in tako dokazno oceno je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Poljski carinski organi bi v primeru, če bi bilo blago pri njih dejansko predloženo, to zabeležili v sistemu NCTS. Revizijski ugovori, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o revidentovi navedbi, da je sporno blago in spremno dokumentacijo izročil carinskemu delavcu C. C., ki bi moral biti o tem zaslišan, in o overjeni izjave voznika ter celotnem dogajanju na Poljskem, tako niso utemeljeni in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora.

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, enako kot carinska organa, zaključilo, da tudi bolgarski carinski organ ni pristojen za izterjavo dolga, saj ni mogoče ugotoviti, da je blago, ki so ga zasegli bolgarski carinski organi, dejansko istovetno tistemu, ki je bilo prepuščeno v tranzitni postopek. Upoštevalo je dejstvo, na katero je Vrhovno sodišče vezano, da je bila carinska oznaka št. 403 (SL), ki je bila nameščena na prevozno vozilo kot ukrep za zagotovitev istovetnosti blaga, odstranjena in nadomeščena z drugo oznako št. DSV34208.

18. Bistvenih kršitev postopka Vrhovno sodišče v zvezi z navedeno ugotovitvijo ni našlo, saj je bilo v izpodbijani sodbi tudi prek razlogov carinskih organov obrazloženo, da izpovedbam prič, predvsem voznika tovornjaka, ki je odstranil zalivko, ni mogoče slediti. Izvedbena uredba namreč v 360. členu določa, kako je treba ravnati v primeru, ko so med prevozno operacijo carinske oznake poškodovane iz razlogov, na katere prevoznik ni mogel vplivati, in sicer mora prevoznik vpisati potrebne vnose v spremno tranzitno listino ter jo skupaj s pošiljko predložiti carinskim organom države članice, na ozemlju katere je prevozno sredstvo. Ti carinski organi nato, kadar menijo, da lahko skupnostna tranzitna operacija poteka normalno, sprejmejo vse potrebne ukrepe in nato vpišejo zaznamke na spremno tranzitno listino.(1) Vse informacije v zvezi z incidentom se evidentirajo v sistemu NCTS v uradu tranzita ali v namembnem uradu.(2) Da špediter torej sam nadomesti zalivko in o tem nihče ne obvesti pristojnih carinskih organov, ne zadostuje. Pri tem je pomembno tudi, da je bila pošiljka kar 98 dni (od prvega dne, ko bi morala biti pošiljka predložena namembnemu carinskemu organu in do 3. 2. 2011, ko so jo prestregli bolgarski carinski organi) na carinskim organom neznani lokaciji. Pomembno je tudi, da je šlo za tranzitni postopek generičnega blaga, cigaret, ki ga lahko stranke v vsakem trenutku zamenjajo in tako obstaja nevarnost nezakonite vključitve zadevnega blaga v gospodarski krogotok Unije (smiselno npr. sodbo v zadevi C-319/14 z dne 29. 10. 2015, točka 37).

19. Revident meni, da so za dokazovanje zaključka tranzitnega postopka možne vse oblike dokazov, ne samo listinski in je sodišče prve stopnje v zvezi s tem kršilo materialno pravo. Navaja, da so bolgarski organi v zapisniku št. 2 o pregledu blaga potrdili istovetnost blaga in z njim želeli zaključiti tranzitni postopek. Da so nameravali zaključiti postopek, naj bi bilo razvidno tudi iz njihovega dopisa z dne 26. 3. 2013, iz katerega izhaja, da so v ta namen pripravili dokument TC20A in ga poslali slovenskim carinskim organom. Revident sodišču prve stopnje očita, da se do teh navedb ni opredelilo.

20. Vrhovno sodišče meni, da je pri presoji revizijskih ugovorov glede zaključka tranzitnega postopka ključno materialno pravo glede dokaznega bremena predložitve dokazil o pravilnosti zaključka tega postopka. V skladu s četrtim odstavkom 365. člena Izvedbene uredbe carinski organi države članice odhoda, če niso prejeli sporočila „Obvestilo o prispetju“, zahtevajo potrebne podatke za zaključek postopka od glavnega zavezanca ali od namembnega organa. Če ni upravnega dokazila o koncu postopka, kot v obravnavanem primeru, se torej od glavnega zavezanca zahteva, da sam predloži dokazilo (npr. dokument, ki je enakovreden alternativnemu dokazilu). Zakonodaja, 366. člena Izvedbene uredbe, določa tri kategorije listin, ki jih pristojni organi države odhoda lahko sprejmejo kot alternativno dokazilo o tem, da se je tranzitni postopek končal ali se lahko šteje za končanega: 1. listina, ki so jo potrdili carinski organi v državi članici ali v namembni državi skupnega tranzita (pogodbenici), ki omogoča prepoznavanje blaga in dokazuje, da je bilo blago predloženo na namembnem uradu ali pooblaščenemu prejemniku; 2. carinska listina, izdana v tretji državi, kamor je bilo vneseno blago za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo; 3. listina, ki jo izda tretja država in jo potrdijo carinski organi te države, iz katere je razvidno, da se šteje, da je blago v zadevni tretji državi v prostem prometu (prvi in drugi odstavek 366. člena Izvedbene uredbe). Nobena druga listina ni sprejemljiva kot alternativno dokazilo. Alternativno dokazilo je sprejemljivo samo, če ga carinski organi potrdijo (tretji odstavek 366. člena Izvedbene uredbe) in je ustrezno za pristojne organe države odhoda, tj. če jim dejansko omogoči, da preverijo, ali se nanaša na zadevno blago in če ni dvoma o verodostojnosti dokumenta in njegovem potrdilu.(3) Alternativni dokumenti se ne smejo sprejeti, če zaprošen organ ne potrdi, da so zadevni podatki avtentični in točni.(4) Za dokazovanje je torej v vsakem primeru odgovoren glavni zavezanec.(5)

21. Takšnih dokazil, ki bi dokazovali zaključek postopka in istovetnost blaga, prijavljenega v tranzitni postopek in blaga, zaseženega na bolgarski meji, revident ni predložil niti v zvezi z zatrjevano predložitvijo blaga na Poljskem, niti v Bolgariji. Kot dokaz za zaključek postopka je predložil zapisnik (protokol) št. 2 z dne 4. 2. 2011, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se ne more uporabiti kot dokazilo o zaključku postopka v smislu drugega odstavka 365. člena te uredbe. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo (prek obrazložitve carinskega organa druge stopnje na 19. strani odločbe) za obvestilo TC 20A (pošiljanje informacij/dokumentov, povezanih z gibanjem v NCTS) z dne 26. 3. 2013, iz katerega ne izhaja, da bi želeli bolgarski carinski organi postopek zaključiti. Vrhovno sodišče pri tem ni našlo neskladja med vsebino teh listin in zaključki sodišča prve stopnje, zato bistvene kršitve določb postopka niso podane. Prav tako je po mnenju Vrhovnega sodišča, glede na navedeno materialno pravo, zaslišanje prič (poljskega carinika) o zaključku carinskega postopka neprimeren dokaz (v tem smislu glej tudi sodbo v zadevi C-319/14 z dne 29. 10. 2015).

22. Revident nadalje navaja, da je nedopustno, da se zoper isto osebo, prevoznika, vodi postopek v Sloveniji in Bolgariji hkrati. Po mnenju Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prekrškovni postopek, ki je bil voden zoper prevoznika, na pristojnost za izterjavo carinskega dolga od glavnega zavezanca v Sloveniji, ne vpliva.

23. Po točki a) prvega odstavka 360. člena Izvedbene uredbe mora prevoznik vpisati potrebne vnose v spremno tranzitno listino ter jo skupaj s pošiljko predložiti carinskim organom države članice, na ozemlju katere je prevozno sredstvo tudi, če se spremeni načrt poti iz 355. člena Izvedbene uredbe. Ugotovitev dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, je, da revident ni izkazal, da je o spremembi poti na predpisan način obvestil slovenski carinski urad.

24. Pri tranzitnem postopku je treba upoštevati določbe zakonodaje, ki omogočajo, da lahko carinski organi pošiljko v tranzitu ves čas spremljajo. Nezakonito odstranitev izpod nadzora pomenijo tudi dejanja kot je odklon od normalne transportne poti ali uničenje carinskih oznak. To potrjuje tudi sodna praksa SEU, po kateri je odstranitev blaga izpod carinskega nadzora vsako dejanje ali opustitev, ki carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, predvidenega s 37. členom CZS (sodba v zadevi C-222/01 z dne 29. 4. 2004). Glede na zaključek carinskih organov in sodišča prve stopnje, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora in je v skladu z 203. členom CZS nastal carinski dolg, je glede na vse navedeno pravilen.

25. Glede pristojnost za izterjavo je treba dodati še, da so sodišče prve stopnje in carinska organa ustrezno obrazložili, zakaj niso dodatno zaslišali voznika tovornjaka, G. V., ki naj bi potrdil, da je do kršitve prišlo tam, kjer si bile odstranjene zalivke, v Grčiji. To naj bi po revidentovem mnenju vplivalo na določitev pristojnega organa. Voznik je namreč podal svojo izjavo, ki pa je bila tekom postopka izpodbita z nasprotnimi dokazi carinskih organov. Sodišče prve stopnje tako s tem, ko voznika ni ponovno zaslišalo, ni kršilo določb postopka upravnega spora.

O zapustitvi blaga območja Evropske unije in načelu sorazmernosti

26. Revident v reviziji navaja tudi, da je treba upoštevati dejstvo, da je sporno blago zapustilo območje Evropske unije. Ukrep naložitve carinskih dajatev je tako v nasprotju z načelom sorazmernosti, načelom pravne države in načelom pravične in socialne države. Meni, da bi moralo Vrhovno sodišče v zvezi s tem in v zvezi s koruptivnostjo carinskih organov SEU postaviti vprašanje za predhodno odločanje.

27. SEU je v zadevi C-230/06 z dne 3. 4. 2008 poudarilo, da je glavni zavezanec kot imetnik postopka v okviru zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka dolžnik za carinski dolg, ki izhaja iz neupoštevanja določb tega postopka. Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Dejstvo, da je glavni zavezanec v dobri veri in da izhaja kršitev zunanjega skupnostnega tranzitnega postopka iz goljufije, pri kateri ni bil udeležen, ne krši načela sorazmernosti. V nasprotnem primeru glavni zavezanec ne bi bil več tako zavzet pri zagotavljanju učinkovitega poteka tranzita. Enakega mnenja je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, kjer se sicer dobra vera revidenta oziroma goljufija carinskih organov niti nista ugotavljali. Če se posebne okoliščine izkažejo za resnične, pa revident ni omejen pri vložitvi zahtevka za odpust obveznosti na podlagi 239. člena CZS.

28. Okoliščina, da je blago v končni fazi zapustilo območje Evropske unije, v postopku ni bila izkazana, na ugotovitve dejanskega stanja pa je Vrhovno sodišče vezano. Ne glede na to pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta okoliščina na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. To smiselno izhaja iz sodbe v zadevi C-319/14 z dne 29. 10. 2015, kjer je SEU odločilo, da neizpolnitev obveznosti predložitve blaga, ki je bilo dano v tranzitni postopek, namembnemu carinskemu uradu povzroči carinski dolg na podlagi člena 203 tega zakonika, kadar je zadevno blago zapustilo carinsko območje Unije, imetnik tega postopka pa ne more predložiti dokumentov v skladu s členom 365(3) ali 366(2) in (3) Izvedbene uredbe. Le carinski dokumenti, ki jih sestavijo carinski organi tretje države - pri čemer so vsi drugi dokumenti izključeni - lahko namreč omogočijo sklepanje, da je bil tranzitni postopek končan. To je izraz določenega zaupanja v dejanja tujih carinskih organov, ki lahko zadovoljivo preverijo in potrdijo istovetnost blaga, njegovo nedotaknjenost, vključno z embalažo in carinskimi oznakami in skladnost s carinskimi dokumenti držav članic (enako sklepni predlogi v zadevi C-319/14 z dne 16. 7. 2015). Da dopisa bolgarskih carinskih organov z dne 26. 3. 2013, carinske listine z dne 29. 1. 2013 in obrazec TC20A, ki jih v svoj zagovor navaja revident, niso take listine, je obrazloženo že v predhodnih točkah te sodbe.

29. Pogodba o delovanju Evropske unije v tretjem odstavku 267. člena določa, da je sodišče države članice, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, dolžno predložiti predhodno vprašanje v odločanje SEU, če je glede tega vprašanja treba sprejeti odločitev, ki bo sodišču omogočila izreči sodbo. SEU je v sodbi C-494/03 z dne 15. 9. 2005 določilo kriterije, na podlagi katerih lahko nacionalno sodišče (zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva po pravnem redu države članice), samostojno reši interpretativno vprašanje, povezano z evropskim pravom, in sicer v primerih, kadar vprašanje ni relevantno za reševanje konkretne zadeve (pomanjkanje prejudicialnosti oziroma relevantnosti); kadar je bila obravnava določbe skupnosti že predmet razlage SEU oziroma kadar se pravilna uporaba evropskega prava kaže tako očitno, da o njej ni nobenega razumnega dvoma.(6)

30. Predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljen, saj o vprašanju kršitve načela sorazmernosti zaradi naložitve carinskega dolga glavnemu zavezancu in naložitve carinskega dolga v primeru, ko bi naj blago že zapustilo območje Evropske unije, že obstaja sodna praksa SEU, navedena v 27. do 31. točki obrazložitve te sodbe, nove okoliščine pa ne vzbujajo resničnega dvoma o možnosti uporabe sodne prakse v obravnavanem primeru. Če sodišče v takem primeru ne postavi vprašanja za predhodno odločanje SEU, ne krši določb 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 23. člena Ustave RS.

Glede udeležbe prevoznika, obvestitve tretje osebe o postopku in pravice do sodelovanja v postopku

31. Revident navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določila postopka, ker tožbe ni vročalo tudi prevozniku, ki je z prvostopenjsko carinsko odločbo zavezan kot solidarni dolžnik za carinski dolg. Meni, da bi moral biti pritegnjen v postopek kot stranka.

32. Vrhovno sodišče meni, da ti ugovori niso utemeljeni, saj je iz prvostopenjske carinske odločbe razvidno, da se je vročala tudi prevozniku, ki pa pritožbe zoper to odločbo ni vložil. Sodišče prve stopnje mu tožbe torej ni bilo dolžno vročiti, saj upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (6. člen ZUS-1).

33. Revident v reviziji navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi zagotavljanja civilnopravnih učinkov o sporu obvestiti tretjo osebo (A.L. L. C. iz ZDA). Ne drži, kar navaja revident, da izpodbijana sodba nima razlogov o zavrnitvi predloga za obvestitev tretje osebe, po nalogu katere naj bi revident deloval, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da ni izkazal, da bi lahko izpodbijana odločba posegla v pravice tretjega. Dokazna ocena pa je dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano. Stranke v postopkih morajo za svoje navedbe predložiti dokaze, sodišče prve stopnje pa je očitno ocenilo, da iz naloga za natovarjanje blaga, ki ga kot dokaz za svoje navedbe prilaga revident, ne izhaja, da bi lahko izpodbijana odločba posegla v pravice tretjega. Ne glede na navedeno pa dejstvo, da sodišče prve stopnje zaradi zagotovitve civilnopravnih učinkov o obravnavanem sporu ni obvestilo tretje osebe, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, saj to ni vplivalo in ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanih odločb. Revident bi nenazadnje tretjo osebo o obravnavanih postopkih lahko obvestil tudi sam.

34. Prav tako po mnenju Vrhovnega sodišča niso utemeljeni revizijski ugovori, da revident kot stranka ni imel pravice do sodelovanja postopku in ni bil zaslišan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je imel revident možnost sodelovati v postopku in se izjaviti o vseh dejstvih in predloženih dokazih. Izjavil se je o vseh odgovorih na poizvedbe pristojnih carinskih organov, kar za sodelovanje v postopku zadostuje. Natančne in pravilne razloge vsebuje tudi odločba carinskega organa druge stopnje na 19. strani odločbe. Načelo kontradiktornosti v obravnavanem postopku po mnenju Vrhovnega sodišča ni bilo kršeno. Prav tako v obravnavani zadevi glede na vse navedeno niso bile kršene revidentove ustavne pravice.

35. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki bi lahko vplivale na odločitev v zadevi. Ostale, zelo obširne revizijske navedbe, je ocenilo kot nerelevantne, pavšalne, ali take, ki se v postopku z revizijo ne morejo presojati, zato nanje ni odgovarjalo.

36. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

37. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo tožeče stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona.

38. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s to sodbo, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 revidentov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

39. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

----

(1) Enako Tranzitni priročnik, stan 185.

(2) Enako Tranzitni priročnik, stran 185.

(3) Enako Tranzitni priročnik točka 3. 3.

(4) Enako Tranzitni priročnik točka 3. 3. 1.

(5) Enako Tranzitni priročnik točka 3. 3.

(6) Glede na sodbo SEU v zadevi C-160/14 z dne 9. 9. 2015 je pristojno sodišče dolžno postaviti vprašanje za predhodno odločanje tudi v primeru, da se odločitve nižjih sodišč glede razlage določenega pojma razlikujejo ter da se težave pri razlagi tega pojma v več državah članicah ponavljajo (44. točka obrazložitve te sodbe).


Zveza:

Uredba Sveta (EGS) o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti, št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 (Uredba 1992/2913/EGS) člen 37, 92, 96, 203, 203/1-4, 215, 239. Uredba Komisije (EGS) o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 (Uredba 1993/2454/EGS) člen 355, 365, 365/3, 366, 366/2, 366/3. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 267, 267/3. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
ZUS-1 člen 6.
Datum zadnje spremembe:
19.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwOTI5