<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 247/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:I.UP.247.2015

Evidenčna številka:VS1015271
Datum odločbe:20.10.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) II U 341/2015
Senat:Peter Golob (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), dr. Erik Kerševan
Področje:UPRAVNI SPOR - STEČAJNO PRAVO
Institut:odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja - začasna odredba - rok za izdajo - težko popravljiva škoda - dopolnjevanje navedb v pritožbi - javni interes

Jedro

V sodni praksi in teoriji ni sporno, da gre pri sedem-dnevnem roku, kot ga določa ZUS-1 v petem odstavku 32. člena, za instrukcijski rok, ki sicer zavezuje sodišče k posebno hitremu postopanju, vendar pa ta rok nima za posledico prekluzije, saj zamuda tega roka ne prepreči, da določenega dejanja ni mogoče opraviti še tudi kasneje.

V pritožbi ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

Po presoji Vrhovnega sodišča za osebo, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje funkcije, ni mogoče z začasno odredbo (torej niti ne meritorno) za določen čas do pravnomočne odločbe o tem, ugotoviti, da začasno pa še izpolnjuje pogoje ter ji dovoliti opravljanje te funkcije in odložiti odvzem oziroma izbris.

Ker gre pri opravljanju funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja za pomembno in odgovorno funkcijo, dano (tudi) na podlagi javnega zaupanja, je že zakonodajalec predpisal, da je odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja dokončna, da torej zoper njo ni pritožbe, in da jo izda pristojni minister na predlog ali po uradni dolžnosti. Izdaja predlagane začasne odredbe bi zato pomenila tak poseg v javni interes, da bi morala tožeča stranka izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 705-311/2012/11 z dne 17. 7. 2015, s katero je bilo med drugim odločeno, da se ji odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. Naknadno je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagala, naj sodišče prve stopnje izvrševanje izpodbijane odločbe začasno odloži do pravnomočne sodne odločbe ter tožeči stranki začasno vrne dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije. Tožeča stranka pa naj do izdaje pravnomočne odločbe opravlja funkcijo upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, v katerih še ni bila s sklepom sodišča razrešena (in sicer v tam navedenih konkretnih zadevah).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, s katerim je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, navaja, da tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje z izgubo plačila, ki bi ga prejela za opravljeno delo kot stečajna upraviteljica v postopkih, v katerih je bila razrešena, in v postopkih, v katerih bi bila imenovana v bodoče, če ji ne bi bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije upraviteljice. Težko popravljiva škoda pa je škoda, ki povzroča le težko popravljive posledice, premoženjska škoda pa to praviloma ni. Zgolj z zatrjevanjem, da v postopkih, v katerih je bila razrešena, ne bo prejela plačila, in da tudi v novih postopkih ne more biti imenovana za upraviteljico, po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni odločilo v roku 7 dni kot ga določa zakon. V nadaljevanju poudarja, da težko popravljive škode ni izkazovala zgolj s premoženjsko škodo, temveč je navedla tudi, da je izgubila pravico do opravljanja funkcije upravitelja, da je bila v kar 97-tih stečajnih postopkih razrešena s funkcije upravitelja, kar pomeni, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo zaradi izpodbijane odločbe tožene stranke, ne bo več mogoča, tudi če bi s tožbo uspela. Tožeča stranka namreč ne bo ponovno imenovana v stečajnih postopkih, v katerih jo je sodišče razrešilo zaradi izpodbijane odločbe, lahko pa se prepreči nadaljnja razrešitev v drugih postopkih. Že samo dejstvo, da ponovna vzpostavitev pravnega razmerja kljub uspehu s tožbo ne bo več mogoča, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni težko popravljivo škodo. Okrnjen pa je tudi njen ugled v poslovnem svetu, saj stranke, za katere je prej opravljala računovodske storitve, odpovedujejo poslovna razmerja, kar pa vpliva tudi na njene dohodke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva ter priložiti dokaze, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene trditve glede bistvene kršitve določb upravnega postopka (pravilno: določb postopka upravnega spora) in 23. člena Ustave RS zaradi odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe po sedem-dnevnem roku, kot ga določa ZUS-1 v petem odstavku 32. člena. Tako v sodni praksi kot teoriji ni sporno, da gre pri tem za instrukcijski rok, ki sicer zavezuje sodišče k posebno hitremu postopanju, vendar pa ta rok nima za posledico prekluzije, saj zamuda tega roka ne prepreči, da določenega dejanja ni mogoče opraviti še tudi kasneje. Tožeča stranka pa ni navajala, da bi oziroma kako naj bi prekoračitev instrukcijskega roka vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da težko popravljive škode ni izkazovala zgolj s premoženjsko škodo, temveč je navedla tudi, da je izgubila pravico do opravljanja funkcije upravitelja oziroma bila razrešena v velikem številu zadev in da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja, v katerega je bilo poseženo zaradi izpodbijane odločbe tožene stranke, ne bo več mogoča, tudi če bi s tožbo uspela, kar pa naj bi tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pomenilo težko popravljivo škodo.

10. Tožeča stranka je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavljala kot težko popravljivo škodo finančne posledice izpodbijane odločitve. V pritožbi pa zatrjuje še nemožnost vzpostavitve prejšnjega pravnega razmerja tudi v primeru uspeha s tožbo, vendar s pritožbo ni dopustno dopolnjevati navedb v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je večkrat pojasnilo, da v pritožbi ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja (prim. I Up 221/2014 z dne 17. 7. 2014, I Up 333/2013 z dne 25. 9. 2013). Glede same zatrjevane nemožnosti vzpostavitve prejšnjega pravnega razmerja v primeru uspeha s tožbo, kot jo zatrjuje tožeča stranka, pa Vrhovno sodišče meni, da niti ni zatrjevana, saj tožeča navaja, da ne bo ponovno imenovana za stečajno upraviteljico v postopkih, v katerih je bila razrešena, to pa niso sporna razmerja v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu je izpodbijana odločba o razrešitvi in to predstavlja sporno pravno razmerje, ne pa posamezna imenovanja v konkretnih stečajnih zadevah.

11. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča predvsem pomembno to, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče omogočilo osebi, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje za opravljanje funkcije upravitelja, da kljub temu to funkcijo opravlja začasno še do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Po presoji Vrhovnega sodišča za osebo, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje funkcije, ni mogoče z začasno odredbo (torej niti ne meritorno) za določen čas do pravnomočne odločbe o tem, ugotoviti, da začasno pa še izpolnjuje pogoje ter ji dovoliti opravljanje te funkcije in odložiti odvzem oziroma izbris (prim. odločbi Vrhovnega sodišča I U 360/2006 z dne 15. 3. 2006 in I Up 205/2012 z dne 18. 4. 2012). Vprašanje izpolnjevanja pogojev in torej pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe bo predmet odločanja o glavni stvari.

12. V obravnavani zadevi je namreč še posebej pomembno vprašanje javnega interesa. Po mnenju Vrhovnega sodišča je namreč v postopkih razrešitve oziroma odvzema dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja tehtanje javnega interesa in interesov upravitelja na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ker gre pri opravljanju funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja za pomembno in odgovorno funkcijo, dano (tudi) na podlagi javnega zaupanja, je že zakonodajalec predpisal, da je odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja dokončna, da torej zoper njo ni pritožbe, in da jo izda pristojni minister na predlog ali po uradni dolžnosti. Izdaja prelagane začasne odredbe bi zato pomenila tak poseg v javni interes, da bi morala tožeča stranka izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes, tega pa ni izkazala (prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 387/2013, I Up 144/2011, I Up 241/2009).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNzk2