<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba in sklep VIII Ips 109/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.109.2015

Evidenčna številka:VS3006602
Datum odločbe:08.12.2015
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1517/2014
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), mag. Marijan Debelak, dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:zagovor - pisno opozorilo - odpoved iz krivdnega razloga - svoboda izražanja - vročanje - EKČP - ESČP

Jedro

Delodajalec izda pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti po prvem odstavku 83. člena ZDR, če oceni da gre za kršitve, zaradi katerih pogodbe o zaposlitvi (še) ni mogoče odpovedati, torej da niso podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Da je delovno razmerje kljub kršitvi mogoče nadaljevati, je jasno, saj se je prav zato delodajalec odločil za pisno opozorilo in ne za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec zagovora ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Ena od takih okoliščin je tudi zdravstveno stanje, ki delavcu onemogoča udeležbo na zagovoru, preložitev pa bi povzročila iztek roka za podajo odpovedi.

Čeprav mora biti varstvo svobode izražanja zagotovljeno tudi na delovnem mestu, je treba upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnosti: med drugim dolžnost lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti. Napad na ugled posameznika z uporabo grobo žaljivih izrazov je v profesionalnem okolju zaradi razdiralnega učinka posebno resna oblika nedostojnega vedenja, ki ima lahko za posledico najstrožje sankcije. Tožnica je bila javna uslužbenka, pisanje se je nanašalo na ravnanja in poslovne odločitve direktorja javne agencije, na porabo proračunskih sredstev in problem transparentnosti delovanja, zato presoja, da jo je vodil zasebni interes, ni logična. Uporabljeni izraz „represivna oblast“ (represivno: nasilno, zastraševalno) objektivno ni žaljiv, saj ne presega meje sprejemljivega. Izjave, da je direktor utrpel škodo v točno določenem znesku, objektivno ni mogoče šteti za škodoželjno in posmehljivo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 10. 3. 2011.

V ostalem (glede reintegracije in pravic iz delovnega razmerja od 11. 4. 2011 dalje) se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2011, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje še traja, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 11. 4. 2011 dalje, vključno s plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja, zato je odpoved utemeljena. Presodilo je, da je bil tožnici omogočen zagovor, da je bila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opozorjena na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve ter da obstajajo okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je vse pritožbene očitke o domnevnih kršitvah določb pravdnega postopka ter pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je pri presoji obstoja odpovednega razloga odločilnega pomena to, da je tožnica kot delavka v razmerju do tožene stranke kot delodajalca ravnala v nasprotju s 35. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), prepoved škodljivega ravnanja pa je tožnici zapovedoval tudi 12. člen druge pogodbe o zaposlitvi, medtem ko dolžnost lojalnosti delavca do delodajalca izhaja iz 1. točke 5. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Kodeks, Ur. l. RS, št. 8/2001).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se sodišče v zvezi z opozorili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni izreklo do pritožbenih navedb. Zato mu očita bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Meni, da tožena stranka ni dokazala, da ji je opozorilo z dne 5. 7. 2010 vročila na pravilen način in da ga je izdala pooblaščena oseba. Opozorilo tudi ni utemeljeno. Sodišče ni razčistilo, ali je obveznost tožnice, da svoje odsotnosti vpisuje v ročno evidenco, sploh obstajala. Sicer pa meni, da očitana kršitev, tudi če bi bila podana, ni tako resna, da zaradi nje ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tudi glede kršitve po opozorilu z dne 16. 8. 2010 naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Meni da so ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede izročitve dokumentacije različne, tožnici pa ni bila dana možnost, da bi se izrekla o vseh ugotovitvah. Zato naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navodilo delodajalca o izročitvi dokumentacije je bilo časovno neizvršljivo in nejasno. Dokumentacije o gospodarskih središčih pred sejo sveta, na kateri se je obravnaval delovno pravni status tožnice, direktor ni potreboval, saj je priča A. izpovedal, da so bili fascikli, ki jih je pripeljal v tajništvo, potem še dolgo časa tam. Ni pa niti dokazano, da zaradi očitane kršitve nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Tožnica tudi meni, da je odpoved nezakonita, ker ji ni bil omogočen zagovor. Zaradi zdravstvenih težav se ga ni bila sposobna udeležiti, kar bi lahko potrdila predlagana priča zdravnica dr. B., vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Glede kršitve, zaradi katere ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, pa tožnica opozarja na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katerih izhaja, da izražanje kritike do poslovodstva, tudi žaljive in preko medijev, ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker posega v svobodo govora in pomeni nesorazmeren ukrep v razmerju do te delavčeve pravice. Tedanji direktor, zoper katerega naj bi tožnica širila informacije in obtožbe, je bil funkcionar, ta pa mora imeti višjo raven tolerance do drugačnih mnenj ali celo obdolžitev na svoj račun kot drugi državljani. Interno razkritje tožbe ožjemu krogu sodelavcev ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Meni, da ni mogla kršiti 13. člena Pogodbe o zaposlitvi v zvezi z 12. členom, ker naj bi bila določba nična. Nobeno sodišče pa tudi ni ugotavljalo njene emocionalne prizadetosti in normalnega čustvenega odziva na direktorjeva ravnanja. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, ter kršitev 14., 22. in 2. člena Ustave RS.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Že iz prvega odstavka 360. člena ZPP izhaja, da sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na vse pritožbene navedbe. Dolžno je odgovoriti le na tiste, ki so odločilnega pomena, na te pa je sodišče druge stopnje odgovorilo. Opredelilo se je tako do ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi do uporabljenega materialnega prava in očitanih bistvenih kršitev. Zavzelo je stališče do vročitve, oblike in vsebine pisnega opozorila z dne 5. 7. 2010, do zavrnitve dokaznih predlogov, izvedbe zagovora, do obstoja očitanih kršitev iz pisnih opozoril in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pri odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Vsebinsko pod očitkom te bistvene kršitve tožnica v resnici nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), o pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni pravilno uporabilo prvega odstavka 83. člena ZDR in 87. člena ZDR. Po prvem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v šestdesetih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti določeno drugače, vendar ne dalj kot v dveh letih. Tožena stranka je na podlagi citirane določbe tožnici podala dve opozorili, prvo 5. 7. 2010 in drugo 16. 8. 2010.

9. Delodajalec izda pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti po prvem odstavku 83. člena ZDR, če oceni da gre za kršitve, zaradi katerih pogodbe o zaposlitvi (še) ni mogoče odpovedati, torej da niso podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Pogoj za utemeljenost pisnega opozorila je samo obstoj kršitve, zato revizijsko ponavljanje, da ne po prvem ne po drugem opozorilu ne gre za take kršitve, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, glede na namen in pomen pisnega opozorila, ni razumljivo. Da je delovno razmerje kljub kršitvi mogoče nadaljevati, je jasno, saj se je prav zato delodajalec odločil za pisno opozorilo in ne za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Tudi glede vročitve je materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na predpise, po katerih bi ji morala tožena stranka vročati pisno opozorilo. Če se ugotovi, da je bilo delavcu pisno opozorilo vročeno, je nepomembno, na kakšen način.

11. Če delavec kljub predhodnemu pisnemu opozorilu (zadošča le eno opozorilo, v obravnavanem primeru je tožnica prejela celo dve) v roku enega leta ponovno krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja (prvi odstavek 83. člena ZDR), mu delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Na podlagi citiranih določb je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi kljub dvema predhodnima opozoriloma ponovno kršila pogodbene in druge delovne obveznosti, in sicer ker je:

- 9. 1. 2011 vsem zaposlenim po elektronski pošti poslala dopis „Predlog za razrešitev - represivna oblast“, ki je bila za direktorja žaljiva,

- predlog za direktorjevo razrešitev, ki je bil konec decembra 2010 naslovljen na predsednika sveta tožene stranke, posredovala časopisu F., kjer je bil 12. 1. 2011 tudi objavljen (tedaj je tožena stranka sploh izvedela zanj),

- 27. 1. 2011 vsem zaposlenim po elektronski pošti poslala sporočilo „Direktor utrpel duševne posledice za 21.000 EUR zaradi emajla poslanega 8. 3. 2011“, ki mu je priložila zasebno tožbo direktorja zoper njo.

12. Tožena stranka je 8. 3. 2011 tožnico povabila na zagovor, vendar se ga ni udeležila. Predlogu njene pooblaščenke za preložitev tožena stranka ni ugodila. Zdravnica je izdala pisno potrdilo, da se tožnica ni sposobna udeležiti zagovora, navedla, kakšne so njene zdravstvene težave in da je že nekaj časa v bolniškem staležu. Dejstvo, da se zagovora ne more udeležiti, ob takem potrdilu ni moglo biti sporno, zato je bilo zaslišanje zdravnice nepotrebno. Kljub temu, da se tožnica zaradi zdravstvenih težav ni mogla udeležiti zagovora, pa ga tožena stranka ni bila dolžna preložiti, ker je ob takem zdravniškem potrdilu upravičeno domnevala, da se zagovora v bodoče še nekaj časa ne bo mogla udeležiti, tudi sicer pa je bila vezana na kratek rok za podajo odpovedi (1). Po drugem odstavku 83. člena ZDR delodajalec zagovora ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Ena od takih okoliščin je tudi zdravstveno stanje, ki delavcu onemogoča udeležbo na zagovoru, preložitev pa bi povzročila iztek roka za podajo odpovedi. Zato je presoja sodišča druge stopnje, da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora, pravilna.

13. Glede očitanih kršitev sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališče, da je tožnica z navedenimi objavami kršila obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti 35. člen ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, 12. člen pogodbe o zaposlitvi, ki tudi prepoveduje škodljivo ravnanje in 1. točko 5. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001), ki zapoveduje lojalnost delavca do delodajalca. Opredelili sta se tudi do tožničinega sklicevanja na svobodo govora (svobodo izražanja). Presodili sta, da je tožnica ravnala s škodljivim namenom in ne z namenom varovanja javnega interesa ali interesa zaposlenih. Strinjali sta se, da vsaka žalitev še ne pomeni razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je bila v obravnavanem primeru taka, da jo je utemeljevala. S prvim dopisom z dne 9. 1. 2011 je vsem zaposlenim pri toženi stranki sporočila, da direktor izvaja represivno oblast in jih seznanila z vsebino predloga za razrešitev, ki ga je konec decembra 2010 poslala predsedniku sveta agencije. S tem naj bi povzročila veliko moralno škodo tako direktorju kot delodajalcu. V dopisu „predlog za razrešitev direktorja...“, ki je bil poslan predsedniku sveta, je navedla primere domnevnega škodljivega direktorjevega ravnanja pri vodenju agencije, negospodarnega in nevestnega ravnanja pri nadzoru porabe javnih sredstev, postopka izvedbe javnih naročil, kršitve delovnopravne zakonodaje, dodeljevanja nalog zaposlenim brez ustreznih pooblastil, zlorabo bolniškega staleža itd. Sodišče prve stopnje je ocenilo, in s tem je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da je škodljiv namen izkazan s tem, da ni bilo potrebe po pošiljanju dopisa vsem zaposlenim, saj je zadoščalo, da ga je dobil naslovnik, to je predsednik sveta. Ker so bili z dopisom seznanjeni zaposleni, se je mednje vnesel nemir, direktor je doživljal posmeh, bil priča šepetanju po hodnikih, kar vse je vplivalo na medsebojne odnose, zlasti še po tem, ko je bil članek objavljen v časniku C. Da bi dopis časniku C. posredovala tožnica, ni bilo dokazano, je pa z uporabo elektronske pošte, razposlane na številne naslove, nedvomno povečala možnost, da se informacija razširi v javnost. Dopis, s katerim je zaposlene seznanila z vsebino tožbe bivšega direktorja proti njej, je štelo za verbalni napad in obračun zasebne narave, ki mu ni mesta v službenem okolju.

14. Tožnica je s svojim sporočilom o domnevnih nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešil direktor, škodovala njegovemu ugledu in avtoriteti. Razumljivo je tudi, da so posredovane informacije vnesle med zaposlene nemir in dvom v zakonito vodenje agencije. Nepravilnosti, ki naj bi se zgodile, bi lahko upravičeno vzbudile njihovo zaskrbljenost, saj so se večinoma nanašale na porabo sredstev javne agencije in zakonitost poslovanja.

15. Ne glede na navedeno pa ima tožnica prav, ko se sklicuje na svobodo izražanja; ta je ena od temeljnih človekovih pravic, ki jo v 10. členu zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7-41/94)). Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v več zadevah, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, poudarilo, da je svoboda izražanja „eden od temeljev demokratične družbe in eden od osnovnih pogojev za njen razvoj ter za samoizpolnitev vsakega posameznika. Predmet varstva iz drugega odstavka 10. člena EKČP je uporabljiv ne le za informacije ali ideje, ki so ugodne ali se štejejo za neškodljive oziroma nepomembne, ampak tudi na tiste, ki užalijo, šokirajo ali vznemirijo. Take so zahteve pluralizma, strpnosti in odprtosti, brez katerih si ni mogoče zamisliti demokratične družbe. Omejitve svobode izražanja je treba strogo razlagati - potreba po vsaki omejitvi mora biti prepričljivo ugotovljena“ (2).

16. Čeprav mora biti varstvo svobode izražanja zagotovljeno tudi na delovnem mestu, je treba upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnosti: med drugim dolžnost lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti. EKČP v drugem odstavku 10. člena izrecno določa, da izvrševanje svobode izražanja, mišljenja in sprejemanja ter sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javnih oblasti vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam in kaznim, ki jih določa zakon in so nujne v demokratični družbi, med drugim tudi zaradi varovanja ugleda ali pravic drugih ljudi (v določbi so našteti tudi drugi primeri). Napad na ugled posameznika z uporabo grobo žaljivih izrazov je v profesionalnem okolju zaradi razdiralnega učinka posebno resna oblika nedostojnega vedenja, ki ima lahko za posledico najstrožje sankcije (3). Ko gre za javne uslužbence, so ti k dolžnosti lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti še bolj zavezani zaradi narave svoje službe, vendar jim pravice, da izražajo svoje mnenje (tudi o vodenju javne službe in nadrejenih) ni mogoče kratiti. Zato so zelo pomembne okoliščine, v katerih je mnenje izraženo, kot npr. motiv, ki ga je imel zaposleni, uporabljene besede in njihova možna interpretacija, vpliv na delodajalca in vpliv sankcije na delavca (4).

17. Vsak poseg v svobodo izražanja mora imeti podlago v zakonu (5). Tej zahtevi je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno, daj redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici temelji na 35. členu ZDR, ki prepoveduje zaposlenim škodovanje poslovnim interesom delodajalca, pa tudi 15. a členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki prepoveduje javnemu uslužbencu vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo.

18. ESČP je s številnimi odločitvami postavilo široke okvire svobode izražanja, pa tudi njene meje. Že iz sodb, ki jih omenja revidentka, to jasno izhaja. Tako je npr. v zadevah Guja proti Moldaviji (št. 14277/04) in Heinish proti Nemčiji (št. 28274/08), ki sta obe obravnavali pravico zaposlenih, da opozorijo na nezakonita ravnanja delodajalca in nasprotno pravico delodajalca, da zaščiti svoj ugled in poslovne interese, poudarilo, da so pri posegu v svobodo izražanja (poleg tega, da mora biti poseg predpisan z zakonom) pomembni naslednji kriteriji: 1. informacija mora biti v javnem interesu, 2. pred objavo morajo biti izkoriščene alternativne možnosti 3. informacija mora biti avtentična torej resnična ter 4. delavec mora ravnati v dobri veri. V navedenih dveh zadevah in zadevi Fuentes Bobo proti Španiji (št. 39293/98) je zavzelo stališče, da mora javni uslužbenec, ki javno, celo preko medijev, opozori na nezakonito ali nedopustno ravnanje sodelavcev ali nadrejenih na delovnem mestu, uživati zaščito v smislu 10. člena EKČP. V vseh treh primerih je odločilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nesorazmeren ukrep (na kar se tožnica v reviziji izrecno sklicuje), pri čemer je primerjalo svobodo izražanja s pravico do spoštovanja ugleda drugih in poslovnih interesov delodajalca. Vendar je pojasnilo tudi razloge za take odločitve. V zadevi Fuentes Bobo proti Španiji se je strinjalo z nacionalnimi sodišči, da so bile pritožnikove besede žaljive in škodljive za ugled drugih in bi lahko upravičile ukrep sankcioniranja v smislu 10. člena EKČP, vendar pa je presodilo v njegov prid zaradi okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena, zlasti upoštevaje njegovo delovno dobo in starost; v zadevi Guja proti Moldaviji je ugotovilo, da pritožnik ni imel na voljo nobenega drugega učinkovitega sredstva za razkritje informacij, kot javno objavo ter ugotovilo obstoj tudi drugih treh prej omenjenih kriterijev (javni interes, resničnosti informacij, dobra vera); v zadevi Heinish proti Nemčiji pa je bilo ugotovljeno, da je pritožnica pred javno objavo neuspešno izrabila številne alternativne možnosti, zlasti pa je spadala v ožji krog oseb, ki so vedele za nepravilnosti. Posebej je treba poudariti, da je v vseh treh primerih šlo za javne objave, v medijih, zaradi česar je bila presoja kriterijev strožja, kot bi bila v primeru, če bi se objava omejila na ožji krog, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru.

19. Čeprav okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev ESČP v citiranih primerih, pri tožnici niso podane: elektronska pošta vsem zaposlenim ni bila edini možni način opozorila (Guya), saj je sama pred tem uporabila primernejšega, to je pismo predsedniku sveta delavcev in ministrici; tudi osebne okoliščine, kakršne so bile odločilne v zadevi Fuentes Bobo, pri tožnici niso ugotovljene; da je tožnica v obravnavanem primeru spadala v ozek krog zaposlenih, ki so se zavedali nepravilnosti (Heinish), pa ni dejstvo, ampak njena subjektivna ocena, je osnovne kriterije, ki so bili v zadevah poudarjeni, mogoče uporabiti tudi v tem primeru. Vendar pa se je glede na okoliščine primera (tožena stranka tožnici pravice do izražanja svojega mnenja niti ne odreka, kar je navedla v odgovoru na tožbo, pač pa oporeka načinu, na katerega je to storila), primerneje opreti na zadeve, ki bodo predstavljene v nadaljevanju.

20. Ni mogoče soglašati s presojo, da se poslana pošta ni nanašala na javni interes (6). Nižji sodišči dlje od ocene, da je tožnico vodil osebni interes, niti nista šli, ugotovljena dejstva pa takega zaključka ne podpirajo. Tožnica je bila javna uslužbenka, pisanje se je nanašalo na ravnanja in poslovne odločitve direktorja javne agencije, na porabo proračunskih sredstev in problem transparentnosti delovanja, zato presoja, da jo je vodil zasebni interes, ni logična. Samo to, da je kljub predhodni seznanitvi predsednika sveta in ministrice šla še med sodelavce, je ne utemeljuje. Predmet pisanja ni bil osebne narave, ampak je šlo za vprašanja, ki so bila pomembna za zaposlene, katerih pozornost je tožnica želela vzbuditi (7). Sama je pojasnila, da se je za to dolgo odločala, da je želela seznaniti sodelavce s svojim predlogom za razrešitev in pridobiti njihovo mnenje o tem.

21. Odločilnega pomena za presojo, ali je s prvim pisanjem tožnica storila očitano kršitev, je bila uporaba izraza „represivna oblast“. Sodišče prve stopnje, ki mu je sodišče druge stopnje pritrdilo, je presodilo, da je tožnica z uporabo izraza „represivna oblast“ škodovala ugledu tedanjega direktorja, saj se izraz „oblast“ razume kot posmeh nekomu, izraz „represiven“ pa ima negativen prizvok. Po oceni revizijskega sodišča uporabljeni izraz „represivna oblast“ (represivno: nasilno, zastraševalno) objektivno ni žaljiv, saj ne presega meje sprejemljivega (8). Izraz „represiven“ je sicer negativen, ne pa vznemirjajoč in žaljiv, medtem ko izraza „oblast“ (niti v konkretnem kontekstu) nikakor ni mogoče šteti za posmehljivega (9). Tožnica je sicer pretiravala, ni pa šla preko meja dostojnosti (10).

22. Pismo je obsegalo dejstva in vrednostne ocene. Dejstva je lahko dokazati, medtem ko se dokazovanje resničnosti vrednostnih ocen ne pričakuje. Ko gre za vrednostne ocene, morajo imeti le verjetno podlago (11). Ni torej pomembno, ali so bili v konkretnem primeru tožničini očitki direktorju utemeljeni. Da dejstva, ki jih je navedla v pismu, niso resnična in da vrednostna ocena (da je direktor v opisanih primerih ravnal nezakonito) ni brez verjetne podlage ni bilo ugotovljeno, saj že sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka tožnici ni očitala, da je med zaposlenimi širila informacije, ki jih ne bi smela ali pa bi bile neresnične ali brez podlage.

23. Tudi tožničino ravnanje v zvezi z drugim pismom uživa varstvo po 10. členu EKČP. Revizijsko sodišče ne soglaša s presojo, da je pismo mogoče šteti za verbalni napad tožnice na direktorja in obračun zasebne narave, ki mu ni mesta v službenem okolju. Tudi stališču, da je imela tožnica škodljiv namen, ni mogoče pritrditi. Ni bilo ugotovljeno, da bi v pismu uporabila žaljive in grobe besede (12). Izjave, da je direktor utrpel škodo v točno določenem znesku, objektivno ni mogoče šteti za škodoželjno in posmehljivo. Informacija je direktorju lahko povzročila nevšečnosti, vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, je predmet varstva iz drugega odstavka 10. člena EKČP uporabljiv ne le za informacije ali ideje, ki so ugodne ali se štejejo za neškodljive oziroma nepomembne, ampak tudi za tiste, ki užalijo, šokirajo ali vznemirijo. Tudi ne drži, da je šlo za stvar izključno zasebne narave. Tožba direktorja zoper tožnico kot delavko za ravnanja, ki jih je storila na delovnem mestu in so v zvezi z direktorjevim delom, ni le zasebne narave. Interes zaposlenih, ki jim je bilo poslano prvo pismo, zaradi katerega se je direktor odločil vložiti tožbo zoper tožnico, je vsekakor izkazan, ne nazadnje zato, ker je odraz posledic, ki jih lahko doletijo v podobnih primerih.

24. Ob opisanih okoliščinah revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesorazmerno posegla v tožničino svobodo izražanja. Ker sta ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo in zahtevku ugodilo, v preostalem (glede reintegracije in pravic iz delovnega razmerja od 11. 4. 2011 dalje) pa sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je namreč že na naroku 20. 3. 2012 predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato naj sodišče prve stopnje glede na zatrjevane skrhane odnose med strankama, upoštevaje vse okoliščine na strani obeh strank, odloči o predlogu. Če se bo odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi naj upošteva trajanje tega postopka in dejstvo, da je datum izdaje sodbe res skrajni datum, do katerega je mogoče priznati pravice iz pogodbe o zaposlitvi.

25. Na druge revizijske navedbe (zlasti glede utemeljenosti pisnih opozoril, psihičnega stanja, ničnosti 12. člena pogodbe o zaposlitvi itd.) ob ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, revizijsko sodišče ne odgovarja.

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Delodajalec je dolžan po šestem odstavku 88. člena ZDR podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga. Za eno od kršitev se je rok za podajo odpovedi iztekel že naslednji dan po datumu predvidenega zagovora.

Op. št. (2): Npr. Langner proti Nemčiji (št. 14464/11), Rubins proti Latviji (št. 79040/12), Sanchez in drugi proti Španiji (št. 28955/06 idr.).

Op. št. (3): Sanches proti Španiji.

Op. št. (4): Langner proti Nemčiji.

Op. št. (5): V zadevi Guja proti Moldaviji je ESČP to poimenovalo kot poseg javne oblasti v pravico in svobodo izražanja.

Op. št. (6): Npr. Rubins proti Latviji (št. 79040/12) - kadar gre za porabnika proračunskih sredstev se šteje, da je podan javni interes.

Op. št. (7): Glej Kharlamov proti Rusiji (št. 27447/07).

Op. št. (8): V zadevi Langner proti Nemčiji je npr. javni uslužbenec očital županovemu namestniku „sprevračanje pravice“ oziroma „zlorabo prava“, kar je ESČP štelo za prekoračitev meje sprejemljivega, ker je bil javni uslužbenec pravnik in se je zavedal pomena izraza ter neresničnosti izjave.

Op. št. (9): Direktor javne agencije je v tej agenciji vsekakor „oblast“.

Op. št. (10): Glej Kharlamov proti Rusiji, Sanches proti Španiji.

Op. št. (11): Glej Kharlamov proti Rusiji in Rubins proti Latviji.

Op. št. (12): Glej Balenović proti Hrvaški (št. 28369/07).


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZD člen 35. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 10.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNTE5