<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 49/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.49.2019

Evidenčna številka:VS00029595
Datum odločbe:28.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 591/2018
Datum odločbe II.stopnje:04.09.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Jan Zobec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - samostojni podjetnik posameznik (s.p.) - bolniški stalež - izgubljeni zaslužek - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - dopuščena revizija

Jedro

To, da oškodovanec ve, koliko zaslužka je "izgubil" v posameznem mesecu (ali poslovnem letu), še ne pomeni, da ve (lahko oceni), kakšen bo celoten izgubljeni zaslužek, ki ga bo utrpel zaradi škodnega dogodka. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano) namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški staž) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih/poslovnih letih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le krajši delovni čas).

Uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, bi v okoliščinah konkretnega primera ne bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Tedaj namreč še ni bilo jasno, kolikšna škoda bo sploh nastala. Celo nasprotno, tožbo bi moral vložiti, četudi bi bilo jasno da se bo škoda med postopkom povečevala (nejasno bi bilo le koliko časa in v kakšnem obsegu). To pa ni skladno s subjektivno naravo zastaralnega roka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.944,68 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik (samostojni podjetnik) od toženke zahteva povračilo izgubljenega zaslužka, do katerega je prišlo zaradi bolniškega stanu. Ta je bil posledica poškodb, nastalih v prometni nesreči, povzročeni s strani zavarovanke tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je toženki v plačilo naložilo 74.510,00 EUR in povračilo tožnikovih pravdnih stroškov. V presežku je zahtevek zavrnilo.

3. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da ji je naložilo, naj od prisojenega zneska najprej plača davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplača neto znesek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je zoper takšno sodbo predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 379/2018 predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: ali je zahtevek tožnika zastaral.

5. Skladno z navedenim sklepom toženka pravočasno vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi in obe sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev obeh sodb in vračilo zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

6. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

7. Toženka navaja, da sta nižji sodišči pri presoji ugovora zastaranja zmotno uporabili materialno pravo. Poudarja, da 3 letni (subjektivni) zastaralni rok za odškodninske terjatve začne teči v trenutku, ko oškodovanec izve za škodo in povzročitelja (352. člen OZ). Meni, da je v konkretnem primeru tožnik za izgubljeni zaslužek izvedel sproti, vsako poslovno leto, najpozneje tedaj, ko je pripravljal in oddajal letna poročila Finančni upravi RS v AJPES‑u. Škoda iz tega naslova naj bi mu tako prvič nastala v letu 2009. Z njo pa bi se (ob potrebni skrbnosti) moral seznaniti najpozneje 15. 3. 2010, ko je oddal računovodske izkaze (te je pripravil sam, poslovnega stanja družbe se je ves čas tudi zavedal). Tožbo za povračilo bi tako moral vložiti v roku 3 let (tj. do 15. 3. 2013). Njena vložitev 27. 3. 2014 naj bi bila prepozna. Škoda, katere povračilo zahteva, naj bi bila sukcesivna - tožeči stranki naj bi nastajala zaporedoma v letih 2009, 2010 in 2011. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode naj bi bilo pogoj za uveljavljanje vse nadaljnje škode. V primeru zastaranja prve terjatve sukcesivno nastajajoče škode naj bi namreč zaradi zastaranja prenehala tudi pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih istovrstnih terjatev.

O utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

Dejansko in pravno izhodišče presoje

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je 25. 8. 2009 tožnik poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Zato je bil v bolniškem stanu do 13. 1. 2012. Od škodnega dogodka do zaključka bolniškega stanu svoje dejavnosti (kot samostojni podjetnik) ni mogel opravljati, zato je utrpel škodo zaradi izgubljenega dobička. Tožbo za povračilo te izgube je vložil 27. 3. 2014. Vprašanje, ki ga odpira tožena stranka in glede katerega je bila revizija dopuščena, je, ali je to storil pravočasno - pred potekom zastaralnega roka. Vprašanje, na katerega mora odgovoriti Vrhovno sodišče, torej je: kdaj začne teči subjektivni zastaralni rok za takšno terjatev.

Ustavnopravno izhodišče zastaranja

10. Z ustavnopravnega vidika je zastaranje institut, ki posega v učinkovito pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).1 To je dopustno zaradi pravne varnosti in stabilnosti (kar je sestavni del načela pravne države iz 2. člena Ustave). Protiutež učinkoviti upnikovi (tožnikovi) pravici do sodnega varstva ni zgolj (konzervativna) stabilnost pravnih razmerij, marveč tudi varstvo dolžnikove (toženčeve) pravice do učinkovite obrambe – ko od historičnega dogodka do sodnega varstva mine daljše časovno obdobje. Prava resnica se umakne dejanskemu miru.

11. Ker zastaranje predstavlja poseg v pravico do sodnega varstva, je treba zakonska pravila o zastaranju - z vidika zahtev, ki jih pravo postavlja upniku - razlagati razumno. To pomeni, da je treba upoštevati namen, smisel in cilj zastaranja.

Zakonsko izhodišče zastaranja

12. Terjatev za povračilo izgubljenega zaslužka je odškodninska terjatev (168. in 174. člen OZ). Kot pravilno navaja revidentka, te zastarajo tri leta po tem, ko oškodovanec zve (ali bi ob običajni skrbnosti lahko izvedel) za škodo in njenega povzročitelja. Gre za subjektivni zastaralni rok (določen v prvem odstavku 352. člena OZ), ki začne teči, ko sta izpolnjena oba navedena pogoja.

13. Natančna opredelitev pogoja, ko je (oškodovanec) zvedel za škodo, v abstraktnih pravnih aktih ni mogoča. Kdaj do tega pride, je odvisno od raznolikih okoliščin. Sodna praksa je doslej oblikovala stališče, da je ta pogoj izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse podatke, na podlagi katerih lahko določi višino odškodninskega zahtevka in lahko tako določeno škodo tudi uveljavi. To ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek nastale škode. Znane mu morajo biti (le) okoliščine, na podlagi katerih je njen obseg in višino mogoče ugotoviti.2 Vendar: „Da je oškodovanec izvedel za škodo, ne pomeni le, da je izvedel za dejstvo nastanka škode, ampak tudi za njen obseg in s tem povezana dejstva; kar lahko glede na okoliščine pomeni tudi seznanitev z izvedenskim mnenjem.“3

Presoja opisanih izhodišč v konkretnem primeru

14. V okoliščinah konkretnega primera se tako zastavlja vprašanje, ali je kot trenutek, ko je tožnik „zvedel za škodo“, treba šteti (1) trenutek, ko je bilo končano njegovo zdravljenje (zaključen bolniški stan)4 ali (2) trenutek, ko je bil (sproti) seznanjen z izgubo, ki jo je kot samostojni podjetnik utrpel v poslovnem letu, v katerem je nastopil bolniški stan.

15. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je „sukcesivno nastajajoča škoda“ - torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Takšno škodo oškodovanci običajno (v večini v sodni praksi obravnavanih primerov) uveljavljajo kot škodo, ki je nastala v preteklosti (pred vložitvijo tožbe) in bo nastajala tudi v prihodnosti. Njeno povračilo za preteklo obdobje zahtevajo v enkratnem znesku, „za vnaprej“ (bodočo škodo) pa (največkrat) v obliki mesečne rente. Sodna praksa je glede začetka teka zastaralnega roka v takšnih primerih dokaj enotna: subjektivni zastaralni rok začne teči, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizira.5 Takrat zaradi izgube na zaslužku začne nastajati škoda, glede katere je ob normalnem teku stvari gotovo, da bo (trajno) nastajala tudi v bodoče. Oškodovanec ima tedaj tudi možnost oceniti, kakšna ta (bodoča) škoda bo.

16. Razlika med obravnavanim primerom in primeri, v katerih se je izoblikovalo v prejšnji točki opisano stališče6 je, da v obravnavanem primeru ne gre za trajno premoženjsko prikrajšanje, ki bi utemeljevalo rentni zahtevek. Gre (le) za začasno (v obdobju bolniškega stanu) izgubljen zaslužek. Bodoča škoda (ki bi jo oškodovanec lahko ugotovil/opredelil šele po zaključku zdravljenja) ne bo nastala.7 Vprašanje, od katerega je odvisna odločitev, ali je prej citirano stališče mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru, torej je: ali je mogoče šteti, da je oškodovanec za preteklo (med zdravljenjem nastalo) škodo, izvedel šele po zaključenem zdravljenju?

17. Razlika med enim in drugim položajem je očitna. Kakšna škoda bo trajno nastajala v prihodnosti, po tem ko bo zdravljenje končano, do stabilizacije zdravstvenega stanja, dejansko ni mogoče ugotoviti (vse do konca zdravljenja je npr. lahko vprašljivo, ali se bo stanje tako izboljšalo, da trajnega prikrajšanja sploh ne bo). Po drugi strani je res, da za sprotno prikrajšanje, ki ga je deležen med zdravljenjem, oškodovanec ve - zaradi bolniškega stanu vsak mesec prejme nižjo plačo ali pa, kot v obravnavanem primeru, ko dejavnost opravlja kot samostojni podjetnik, doseže nižje prihodke, kot bi jih, če bi delo (dejavnost) opravljal. Prav na to okoliščino revidentka opira stališče, da je v konkretnem primeru zastaralni rok začel teči takoj, ko je tožnik izvedel za prvo prikrajšanje (torej, ko je na AJPES in FURS oddal letna poročila za leto 2009).8 Vendar: to, da oškodovanec ve, koliko zaslužka je „izgubil“ v posameznem mesecu (ali poslovnem letu), še ne pomeni, da ve (lahko oceni), kakšen bo celoten izgubljeni zaslužek, ki ga bo utrpel zaradi škodnega dogodka. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stan) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih/poslovnih letih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le krajši delovni čas).9 Škode, ki bo med zdravljenjem še nastajala, zato (drugače kot škode, za katero je jasno, da bo trajno nastajala tudi po zaključku zdravljenja10) ne more uveljaviti kot bodoče škode. Ne gre torej za tipičen položaj, ki bi ustrezal pravilu o odkritju škode.

18. Uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, bi v okoliščinah konkretnega primera ne bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Tedaj namreč še ni bilo jasno, kolikšna škoda bo sploh nastala. Celo nasprotno, tožbo bi moral vložiti, četudi bi bilo jasno da se bo škoda med postopkom povečevala (nejasno bi bilo le koliko časa in v kakšnem obsegu). To pa ni skladno s subjektivno naravo zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ in razlago besedne zveze "odkar je oškodovanec zvedel za škodo".11, 12 Da je oškodovanec izvedel za škodo namreč, v kontekstu slovenskega pravdnega postopka, ki ne pozna tožbe z zneskovno neopredeljenim tožbenim predlogom, ne pomeni le, da je izvedel za dejstvo nastanka škode. Vedeti mora tudi za njen obseg in s tem povezana relevantna dejstva. Šteti je torej treba, da se oškodovanec s škodo seznani (oziroma ima možnost, da se z njo seznani) šele, ko ima možnost ugotoviti (predvideti) njeno višino.13 Zahteva, da mora oškodovanec tožbo brez izjeme vložiti glede na tek časa od prvega prikrajšanja, bi torej privedla do zahteve, da vlaga ločene zahtevke za posamezna obdobja. Takšno oteževanje pravice do sodnega varstva bi bilo nerazumno in v nasprotju z izhodiščem, da se škoda obravnava kot enota.14 Hkrati je očitno, da uporaba takšnega pravila tudi ne bi uresničila cilja, da se odprta razmerja zaključijo in nastane pravni mir.

19. Za obseg škode zaradi izgubljenega zaslužka, ki je posledica med zdravljenjem prisotne nesposobnosti (ali zmanjšanje sposobnosti) za delo torej oškodovanec izve, ko je njegovo zdravstveno stanje stabilizirano in se vrne na delo (ali pa se ugotovi, da ni več delovno sposoben). Trenutek, ko začne teči subjektivni zastaralni rok, je tako trenutek zaključka njegovega zdravljenja oziroma zaključka bolniškega stanu15 (ali bo relevanten en ali drug trenutek bi lahko bilo odvisno od okoliščin posameznega primera. V konkretnem primeru je to vprašanje irelevantno, ker oba trenutka sovpadata). Oškodovanec namreč pred tem ne ve (in tudi ni dolžan vedeti) kolikšen bo njegov izgubljeni zaslužek - ne ve kako dolgo bo zaradi zdravljenja v bolniškem stanu, ali bo še lahko opravljal delo na istem delovnem mestu kot prej, ali bo delo najprej opravljal s skrajšanim delovnim časom, ipd.16

20. Odločitev nižjih sodišč, da je triletni subjektivni zastaralni rok za povračilo izgubljenega zaslužka v konkretnem primeru začel teči 13. 1. 2012 (ko je bil zaključen tožnikov bolniški stan) in se do vložitve tožbe (27. 3. 2014) ni iztekel, je tako pravilna.

21. Revizija tožene stranke zato ni utemeljena, in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

22. Ker toženka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora nanjo. Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Tožniku je priznalo 1.574,00 EUR nagrade za odgovor (tar. št. 3300) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), oboje z 22 % DDV. Toženka mu mora tako povrniti 1.944,68 EUR stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Podrobneje glej: Jan Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, Znanstvena revija inštituta za primerjalno pravo PF Univerze v Ljubljani, str. 141-169 ter Damjan Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis 2015, Znanstvena revija inštituta za primerjalno pravo PF Univerze v Ljubljani, 227-245.
2 Glej Vesna Kranjec v: N. Plavšak, M. Juhart (ur.) Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, str. 478, 479.
3 Damjan Možina, nav. delo, str, 232.
4 Po enotni sodni praksi tedaj začne teči zastaralni rok za uveljavljanje nepremoženjske škode.
5 Glej npr. odločbe II Ips 333/2005, II Ips 570/2002, II Ips 399/2005.Drugačno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 574/2008. Zapisalo je, da so bili tožniku posamezni mesečni zneski izgube na zaslužku znani najkasneje ob zapadlosti vsakega zneska v plačilo in da je zato njegov zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube na zaslužku glede na prvi odstavek 376. člena ZOR (ki je identičen prvemu odstavku 352. člena OZ) zastaran v delu, ki se nanaša na obdobje več kot treh let pred vložitvijo tožbe.
6 Izjema je sodba II Ips 399/2005, v kateri iz povzetka odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da je oškodovanec zahteval le plačilo izgubljenega zaslužka za preteklo obdobje.
7 Stališča, ki so se v sodni praksi izoblikovala glede zastaranja bodoče, sukcesivno nastajajoče škode, in na katera se sklicuje revidentka, zato v konkretnem primeru niso uporabljiva.
8 Podobno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 574/2008.
9 Položaj je podoben kot pri uveljavljanju nepremoženjske škode, kjer oškodovanec po enem obisku zdravnika še ne ve, kakšne bodo vse nevšečnosti, ki jih bo utrpel zaradi zdravljenja.
10 Ko je torej jasno ali in kako (s kakšnim delovnim časom, na katerem delovnem mestu ipd.) bo oškodovanec, glede na zdravstveno stanje, lahko delal v prihodnosti.
11 O razlagi pogoja „ko je oškodovanec zvedel za škodo“ glej tudi sklep VSRS II Ips 33/2016.
12 K stališču, da odškodninska terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka zaradi zmanjšanje delovne sposobnosti, ne zastara ob dospelosti vsake posamezne dajatve, se nagiba tudi pravna teorija - glej Boris Strohsack: Obligacijska razmerja I, Obligacijska razmerja II (Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti), Uradni list RS, Ljubljana 1998, str. 360.
13 Glej Damjan Možina, nav. delo. na več mestih.
14 Glej analizo stališč sodne prakse v Damjan Možina, nav. delo, str. 236.
15 Drugače bi lahko bilo le v primeru, ko bi bilo izkazano, da je za obseg izgubljenega zaslužka dejansko vedel že prej.
16 Položaj je tako primerljiv s položajem nepremoženjske škode, kjer oškodovanec do konca zdravljenja ne ve, kakšen bo njen obseg. Če zastaranje vežemo na stabilizacijo, primer tudi v bistvenem izenačimo s položajem, ko gre za trajno (bodočo) škodo, ki utemeljuje rentni zahtevek. Tudi tam zastaranje ne bo začelo teči pred stabilizacijo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 174, 352, 352/1
Datum zadnje spremembe:
11.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTI0