<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 47840/2015
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.47840.2015

Evidenčna številka:VS00028758
Datum odločbe:12.09.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sklep IV Kp 47840/2015
Datum odločbe II.stopnje:18.09.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Mitja Kozamernik (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - poziv na dopolnitev vloge - pooblastilo zagovornika - predložitev pooblastila - pravica do pritožbe

Jedro

Določilo četrtega odstavka 76. člena ZKP je mogoče tolmačiti le tako, da je sodišče dolžno v primeru poziva na dopolnitev vloge, vlagatelja v vsakem primeru opozoriti na posledice opustitve ravnanja v nasprotju s pozivom. Na to obveznost sodišča ne more vplivati okoliščina, da je vlagatelj prava uka oseba.

Čeprav je v obravnavani zadevi nesporno, da je bila zagovornica sodišču dolžna predložiti pooblastilo, njena opustitev pa predstavlja kršitev Kodeksa in ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, to ne pomeni, da bi moral obsojenec zaradi tega ostati prikrajšan pri uresničevanju svoje pravice do pravnega sredstva. Obsojenec je namreč v predmetni zadevi s podpisom pooblastila odvetnici in s plačilom za izdelavo ter vložitev pritožbe, nedvomno izkazal namen izkoristiti pravico do pravnega sredstva.

V obravnavani zadevi ni videti nobenega razloga, da bi se obsojencu z opustitvijo vročitve sklepa o zavrženju pritožbe zagovornice, odrekla možnost vsebinskega izpodbijanja takšne odločitve. Ob upoštevanju 25. člena Ustave je določili drugega in četrtega odstavka 120. člena ZKP mogoče razlagati le tako, da je tudi v primeru, ko odvetnik kot vložnik pritožbe ni predložil pooblastila, potrebno sklep o zavrženju pritožbe vročiti tudi obdolžencu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 2. 2018 in sklep sodišča druge stopnje z dne 18. 9. 2018 ter sklep sodišča prve stopnje o zavrženju z dne 28. 8. 2017 razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28. 8. 2017 kot nedovoljeno zavrglo pritožbo odvetnice T. K., vloženo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 23. 3. 2017, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu je sodišče izreklo kazen šestih mesecev zapora ter preklicalo dve prejšnji pogojni obsodbi ter nato izreklo enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Obsojenec je podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje in skupaj s predlogom vložil tudi pritožbo zoper navedeno sodbo. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20. 2. 2018 zavrnilo obsojenčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati kot prepozno zavrglo njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje sta se pritožila obsojenec, ki je pozneje umaknil pritožbo, in njegova zagovornica. Sodišče prve stopnje je pritožbo obsojenca zavrglo, pritožbo zagovornice pa je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, in sicer zaradi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V zahtevi podaja opis procesno relevantnih dejstev in ob tem navaja jo je sodišče prve stopnje z dvema dopisoma sicer pozvalo na dopolnitev pritožbe s predložitvijo pooblastila, vendar pa poziva sodišča nista bila popolna, saj nista vsebovala pravnega pouka, v katerem bi bila kot vlagateljica opozorjena na posledice, če ne bo ravnala skladno s pozivom. Ocenjuje, da je sodišče s tem kršilo določbo četrtega odstavka 76. člena ZKP. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje v dopisu, s katerim jo je pozvalo na predložitev pooblastila, ni ustrezno konkretiziralo pritožbe, ker je navedlo datum, ko je prejelo pritožbo in ne datuma pritožbe. Hkrati sodišču prve stopnje očita, da pozivov ni vročalo tudi obsojencu, čeprav bi mu jih po njeni oceni moralo. Navaja, da je sodišče prve stopnje opustilo vročitev sklepa o zavrženju pritožbe obsojencu in ga je namesto tega vročilo samo odvetnici. Poudarja, da takšna opustitev predstavlja kršitev določbe 120. člena ZKP, ki prevideva osebno vročitev vseh odločb, pri katerih teče od vročitve dalje rok za pritožbo. Ocenjuje tudi, da sta sodišči s tem kršili obsojenčevo pravico do pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru z dne 4. 2. 2019, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodišči nižje stopnje nista zagrešili očitanih kršitev. Poudarja, da odvetnica k pritožbi ni priložila pooblastila, kljub temu, da jo je sodišče k temu dvakrat pozvalo. Meni, da sodišče k popravi vloge poziva le vlagatelja, zato ni imelo pravne podlage za pozivanje obdolženca k predložitvi pooblastila. Zaključuje, da se je obsojenec lahko prosto odločal o tem ali se bo zoper sodbo pritožil sam ali bo za to pooblastil zagovornika, pri čemer je imel tudi prosto možnost izbire zagovornika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-1.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku zahteva vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

B-2.

6. Uvodoma je mogoče ugotoviti, da izpodbijani pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje v osnovi sicer ni odločba, s katero bi bil kazenski postopek končan. Navedeno bi pomenilo, da gre pri izpodbijanem sklepu za drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Tudi kazenski postopek v obravnavani zadevi je bil zaključen na podlagi sklepa o zavrženju pritožbe odvetnice T. K. zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 28. 8. 2017 in ne šele na podlagi pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija le pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak tudi sklep o zavrženju pritožbe odvetnice zoper sodbo sodišča prve stopnje. Omenjeni sklep pa predstavlja odločbo, s katero je bil kazenski postopek pravnomočno zaključen. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pravnomočnega sklepa o zavrženju pritožbe ni presojalo kot drugo odločbo, pri katerih je dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti odvisna od pomembnosti pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ampak kot odločbe o pravnomočno končanem kazenskem postopku. V skladu z načelom konstruktivnega odločanja je nato v zvezi s tem presojalo tudi zakonitost pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

7. V obravnavani zadevi je bila po podatkih spisa obsojencu za postopek na prvi stopnji priznana brezplačna pravna pomoč, v okviru katere mu je bil kot zagovornik dodeljen odvetnik I. M. Vendar je bila brezplačna pravna pomoč priznana le do izdaje odločbe sodišča prve stopnje, ne pa tudi za postopek s pravnimi sredstvi. Zagovornik, ki je obsojenca zastopal na prvi stopnji, zato ni imel pooblastila za vložitev pritožbe. Tako obsojenec, kot odvetnica T. K., sta zatrjevala, da je obsojenec za postopek s pravnimi sredstvi, kot zagovornico pooblastil slednjo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je nato omenjena odvetnica vložila pritožbo, vendar pritožbi ni priložila pooblastila, zaradi česar jo je sodišče dvakrat pozvalo, da to stori. Kljub prejemu poziva sodišča, ki sicer ni vseboval pravnega pouka o posledicah, če pooblastilo ne bo dostavljeno v danem roku, odvetnica pooblastila ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 28. 8. 2017 njeno pritožbo zoper sodbo, kot nedovoljeno zavrglo. Pri tem je sklep o zavrženju vročilo le odvetnici, ne pa tudi obsojencu, ki se je s pravnomočnostjo sodbe seznanil šele, ko je prejel poziv na prestajanje zaporne kazni.

8. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da zagovornice k predložitvi pooblastila ni pozvalo na pravilen način, saj dopisa z dne 6. 6. 2017 ter z dne 19. 6. 2017 (list. št. 111 in 112 sodnega spisa), nista vsebovala pravnega pouka, s katerim bi bila vlagateljica opozorjena na posledice, če ne bo ravnala v skladu s pozivom. Na istovrstne pritožbene očitke je odgovorilo sodišče druge stopnje in pri tem pojasnilo, da vložnica sicer v pozivih ni bila poučena o posledicah iz četrtega odstavka 76. člena ZKP, vendar so ji bile te posledice, kot prava vešči procesni udeleženki, gotovo znane. Takšno stališče pa ni pravilno. Četrti odstavek 76. člena ZKP namreč sodišču nalaga, da v zahtevi za popravek oziroma dopolnitev vloge, vložnika opozori na posledice, če tega ne bi storil. Pri tem omenjeno zakonsko določilo ne razlikuje med situacijo, ko gre za prava veščega ali neveščega procesnega udeleženca. Navedeno pomeni, da je mogoče določilo četrtega odstavka 76. člena ZKP tolmačiti le tako, da je sodišče dolžno v primeru poziva na dopolnitev vloge, vlagatelja v vsakem primeru opozoriti na posledice opustitve ravnanja v nasprotju s pozivom. Na to obveznost sodišča ne more vplivati okoliščina, da je vlagatelj prava uka oseba. Drugačno ravnanje sodišča, predstavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 76. člena ZKP.

9. Zagovornica navaja, da sodišče prve stopnje v dopisih z dne 6. 6. 2017 ter z dne 19. 6. 2017 ni ustrezno konkretiziralo pritožbe, ki jo je bila vlagateljica dolžna dopolniti. Poudarja, da je sodišče navedlo le datum, ko je prejelo pritožbo, ne pa tudi datuma pritožbe. S takšnimi navedbami se ni mogoče strinjati, saj je bila na obeh dopisih sodišča navedena opravilna številka zadeve, v kateri je bila vložena pritožba in datum njene vložitve, kar pomeni, da je bila vloga, na katero se je poziv za dopolnitev nanašal, ustrezno konkretizirana, hkrati pa je vlagateljici omogočala nesporno ugotovitev vloge, katere dopolnitev je sodišče zahtevalo. Prav tako ne držijo trditve zagovornice, da bi sodišče moralo poziv k predložitvi pooblastila vročiti tudi obsojencu. Tretji odstavek 76. člena ZKP namreč sodišču nalaga le, da od vložnika zahteva, da jo popravi oziroma dopolni. V obravnavani zadevi pa je bila vložnica zgolj zagovornica, kar pomeni, da od sodišča ni mogoče zahtevati, da bi tudi obsojenca pozivalo k dostavi pooblastila. Hkrati je treba opozoriti tudi na dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da je predložitev pooblastila sodišču dolžnost zagovornika in ne obdolženca.1

10. Zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP , ki jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje opustilo vročitev sklepa o zavrženju pritožbe obsojencu in ga tega namesto tega vročilo zgolj odvetnici, ki je vložila pritožbo. Zatrjuje, da je sodišče s tem kršilo določili drugega in četrtega odstavka 120. člena ZKP, ki predvidevata za obdolženca, ki nima zagovornika, osebno vročitev vseh odločb, pri katerih teče od vročitve dalje rok za pritožbo.

11. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da med obsojencem in odvetnico T. K. ob vložitvi pritožbe ni bilo izkazanega pooblastilnega razmerja, prav tako pa odvetnica pooblastila ni predložila niti po dodatnih pozivih sodišča. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da uveljavljana kršitev določb postopka ni podana, oprlo med drugim tudi na določila Zakona o odvetništvu (Zodv) in Kodeksa odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije, (v nadaljevanju Kodeks), ki odvetniku nalagajo, da je dolžan pri svojih poklicnih obveznostih dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V obravnavani zadevi odvetnica temu standardu ni zadostila, saj iz neopravičljivih razlogov ni dostavila pooblastila, kar po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da mora obsojenec trpeti posledice zamude. Glede vročitve sklepa o zavrženju pritožbe pa je sodišče pojasnilo, da pravne podlage za vročanje tega sklepa obsojencu ni, zato mu ga ni vročilo. Pritožbeno sodišče je takšnim stališčem pritrdilo in še dodatno pojasnilo, da je imel obsojenec prosto izbiro, ali se bo zoper sodbo pritožil sam ali preko zagovornika. Tudi pri izbiri slednjega je imel obsojenec proste roke, kar po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da mora nositi posledice napake odvetnice. Tovrstni argumentaciji pritrjuje tudi vrhovna državna tožilka, vendar pa se z izpostavljenimi stališči ni mogoče strinjati.

12. Pri presoji uveljavljane kršitve določb postopka je potrebno izhajati iz pomena, ki ga je v obravnavani zadevi imela nepravilna vročitev sklepa o zavrženju pritožbe, za obsojenčevo uresničevanje pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Gre za temeljno pravico posameznika, ki izhaja iz načela zakonitosti (2. člen Ustave) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Čeprav je v obravnavani zadevi nesporno, da je bila zagovornica sodišču dolžna predložiti pooblastilo, njena opustitev pa predstavlja kršitev Kodeksa in ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, to ne pomeni, da bi moral obsojenec zaradi tega ostati prikrajšan pri uresničevanju svoje pravice do pravnega sredstva.2 Obsojenec je namreč v predmetni zadevi s podpisom pooblastila odvetnici in s plačilom za izdelavo ter vložitev pritožbe, nedvomno izkazal namen izkoristiti pravico do pravnega sredstva. Navedeno izhaja prepisa zvočnega posnetka naroka o zaslišanju glede okoliščin predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 14. 12. 2017 (list. št. 171 do 176).

13. V obravnavani zadevi bi vročitev sklepa o zavrženju pritožbe odvetnice, obsojencu omogočila, da se seznani z okoliščino, da pooblastilno razmerje med njim in zagovornico ni postalo razvidno sodišču. Predvsem pa bi vročitev omenjenega sklepa obsojencu omogočila, da se zoper takšno odločitev sodišča pritoži in jo vsebinsko argumentirano izpodbija. Opustitev vročitve sklepa o zavrženju pritožbe, pa je obsojencu povsem onemogočila uresničevanje njegove pravice do pravnega sredstva in mu odvzela vpliv na potek postopka ter ga postavila v vlogo objekta postopka. O obsojenčevi vlogi objekta predmetnega postopka nenazadnje priča okoliščina, da se je z odločitvijo sodišča seznanil šele po prejemu poziva na prestajanje kazni. Takšen položaj je z vidika pravice do pravnega sredstva nesprejemljiv. V obravnavani zadevi ni videti nobenega razloga, da bi se obsojencu z opustitvijo vročitve sklepa o zavrženju pritožbe zagovornice, odrekla možnost vsebinskega izpodbijanja takšne odločitve. Ob upoštevanju 25. člena Ustave je določili drugega in četrtega odstavka 120. člena ZKP mogoče razlagati le tako, da je tudi v primeru, ko odvetnik kot vložnik pritožbe ni predložil pooblastila, potrebno sklep o zavrženju pritožbe vročiti tudi obdolžencu. Glede na navedeno je uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP podana. Hkrati je omenjena kršitev obsojencu onemogočila uresničevanje pravice iz 25. člena Ustave, kar pomeni, da je ugotovljena kršitev določb postopka vplivala na zakonitost končne odločitve sodišča.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta uveljavljani kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 120. člena ZKP ter kršitev 25. člena Ustave, podani, zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi zagovornice za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe z dne 28. 8. 2017 ter sklepa sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev prejšnje stanje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

-------------------------------
1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 202/2009 z dne 20. 8. 2009.
2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20603/2010 z dne 24. 3. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 76, 76/3, 76/4, 120, 120/2, 120/4, 371, 371/2.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNTkz