<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 317/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.317.2017

Evidenčna številka:VS00012269
Datum odločbe:12.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cpg 103/2017
Datum odločbe II.stopnje:18.05.2017
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Vladimir Horvat, dr. Mateja Končina Peternel, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:obveznosti občine po zakonu - gradnja komunalne infrastrukture - obnova komunalne infrastrukture - razlaga zakona - jezikovna razlaga zakonskega besedila - namenska razlaga - učinkovanje pogodbe - neupravičena pridobitev - privolitev v prikrajšanje - volenti non fit iniuria - izognitev sili - neprerekana dejstva - priznana dejstva

Jedro

Po 138. členu ZUreP-1 je bila toženka dolžna zagotoviti tako izgradnjo kot tudi obnovo meteorne kanalizacije. Namen zakonodajalca zagotovo ni bil izčrpan s samo izgradnjo meteorne kanalizacije, temveč gradnja zajema tudi obnovo dotrajane kanalizacije, ki zaradi iztrošenosti ni več ustrezna.

Ker je tožnik plačal izgradnjo komunalnega omrežja, da bi se izognil plačilu pogodbenih kazni zaradi zamude pri izročitvi stanovanj, ni mogoče sklepati, da je v svoje prikrajšanje privolil. Za obstoj sile zadošča, da je bila stranka ekonomsko prisiljena v plačilo, ker se je znašla v neugodnem položaju, zaradi katerega bi jo lahko zadele kakšne posledice, če ne bi plačala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga toženka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.686,92 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je bil investitor stanovanjskih objektov v Č. V postopku pridobivanja uporabnega dovoljenja je bil seznanjen z dejstvom, da je sanitarna (fekalna) in meteorna kanalizacija na tem področju neustrezna ter je zato onemogočena priključitev novo zgrajene soseske na obstoječe kanalizacijsko omrežje. Ker je že končal gradnjo in so mu v primeru zamude pri izročitvi stanovanj grozile finančne posledice v obliki pogodbenih kazni, je bil prisiljen s prvim tožencem 2. 8. 2005 skleniti Pogodbo o financiranju in izvedbi obnove kanalizacije, ki se izvaja za potrebe priključitve stanovanjskih objektov v Č. (v nadaljevanju pogodba). V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo tožnik sicer plačal izvedbo obnovitvenih del, vendar bodo finančna sredstva, ki presegajo znesek obnove tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve stanovanjskih objektov v Č., le založena v korist prvega toženca. Od slednjega je tako zahteval povrnitev vloženih sredstev za fekalni kanal v višini 76.886,96 EUR in za meteorni kanal v višini 168.707,08 EUR, skupaj 245.594,04 EUR. Ker je na podlagi 138. člena Zakona o urejanju prostora-1 (ZUreP-1) meteorna kanalizacija spadala v zakonsko pristojnost druge toženke, je bila ta za vrednost opravljenih del na meteornem kanalu neupravičeno obogatena. Tudi od druge toženke je tako zahteval povrnitev 168.707,08 EUR, in sicer solidarno s prvim tožencem.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo zaradi zastaranja. Ocenilo je, da je pogodba, sklenjena med tožečo stranko in prvim tožencem, po vsebini predstavljala gospodarsko pogodbo, za katero velja triletni zastaralni rok, ki je do vložitve tožbe že potekel. Zastarala naj bi tudi terjatev zoper drugo toženko iz naslova neupravičene obogatitve - zastaranje naj bi pričelo teči že s sklenitvijo pogodbe med tožnikom in prvim tožencem, ker se je takrat tožnik zavezal, da bo opravil in plačal obnovitvena dela.

3. Sodišče druge stopnje je v prvotnem sojenju pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, vendar iz drugih razlogov. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje o obeh ugovorih zastaranja napačno odločilo. Pogodba med tožnikom in prvim tožencem po presoji sodišča druge stopnje nima narave gospodarske pogodbe in zanjo tako velja splošni petletni zastaralni rok, ki do vložitve tožbe ni potekel. Glede druge toženke pa je menilo, da je do prehoda koristi nanjo prišlo šele s plačilom izvedbe del in ne že s sklenitvijo pogodbe med tožnikom in prvim tožencem. Vendar je ocenilo, da je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Menilo je, da tožnik svoje terjatve ni ustrezno konkretiziral, saj kljub ugovoru tožencev ni pojasnil obsega in vrednosti opravljenih del, temveč se je le pavšalno skliceval na dopis A., d. o. o. Poleg tega ni pojasnil, v čem naj bi bila druga toženka obogatena in sam prikrajšan kot tudi ne vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem. Ker višine terjatve ni bilo mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je nato s sklepom II Ips 148/2015 z dne 22. 12. 2016 odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Pojasnilo je, da je tožeča stranka v zadostni meri opredelila podlago in višino svojih terjatev. Zahtevek zoper prvega toženca je tako temeljil na pogodbeni podlagi, zoper drugo toženko pa na pravilih o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je tožeča stranka navedla založene zneske za opravljena dela za fekalni in meteorni del obnovljene oz. novo zgrajene kanalizacije. Opredelila je, kolikšen del stroškov je dolžan plačati toženec ter kolikšen toženka. Navedla je tudi, da obseg in vrednost izvedenih del izhaja iz dopisa A., d. o. o. Dopis je torej predstavljal sestavni del tožbenih navedb, ki jih je podrobneje specificiral. Tudi glede lastnega prikrajšanja oz. obogatitve druge toženke trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva. Iz trditev tožeče stranke je izhajalo, da se obogatitev druge toženke odraža v prihranitvi njenega premoženja, ker je namesto nje tožnik zgradil kanalizacijo v vrednosti 168.707,08 EUR. Iz takšnih navedb implicitno izhaja tudi obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo.

5. V ponovljenem sojenju je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je za izdelavo fekalnega kanala prvemu tožencu naložilo plačilo 76.886,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje, za izdelavo meteornega kanala pa obema tožencema solidarno plačilo 168.707,08 EUR, ravno tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje. Odločilo je še o stroških postopka. V obrazložitvi je ponovno pojasnilo, da terjatvi nista zastarali. Glede prvega toženca je ocenilo, da je tožeča stranka izkazala obstoj pogodbenega dogovora, da bo zanj založila sredstva za obnovo obstoječe sanitarne in meteorne kanalizacije, ter v celoti izkazala tudi izdatke za opravljena dela. Zahtevku je tako v celoti ugodilo. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik zgradil infrastrukturo v javni rabi, za kar je bila na podlagi prvega odstavka 138. člena ZUreP-1 zadolžena druga toženka. Ugovoru, da je tožnik zavestno izpolnil tujo obveznost in s tem privolil v svoje prikrajšanje, sodišče ni sledilo. Tožnik je namreč pojasnil, da je druga toženka zavračala obnovo kanalizacije s pojasnilom, da za to nima predvidenih sredstev. Kanalizacijo je tako moral zgraditi sam, saj je grozilo, da bodo kupci stanovanj v Č. zaradi zamude z izročitvijo stanovanj zahtevali pogodbene kazni. Sodišče druge stopnje je tako v celoti ugodilo tudi zahtevku zoper drugo toženko.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje druga toženka vlaga revizijo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno sojenje ali pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da je tožnik namesto druge toženke izpolnil njeno zakonsko obveznost gradnje komunalne infrastrukture v javni rabi (138. člen ZUreP-1), zaradi česar je druga toženka obogatena, tožnik pa prikrajšan (197. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Vendar iz pogodbe ne izhaja, da bo tožnik namesto druge toženke izpolnil njeno obveznost gradnje komunalne infrastrukture. Iz pogodbe izhaja povsem drugačna pogodbena volja, in sicer da bo tožnik financiral obnovo v skladu s sklepom, sprejetim na sestanku dne 12. 7. 2005 med predstavniki druge toženke in tožnika, in sicer da bo tožnik plačnik le tistega dela komunale, ki ga je treba obnoviti zaradi njegove investicije (tretja alineja 2. člena Pogodbe). Že to pomeni, da druga toženka ni sprejela nikakršne zaveze pri financiranju in izvedbi obnove kanalizacije.

Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka je na podlagi 197. člena OZ ključno vprašanje privolitve v prikrajšanje (volenti non fit iniuria). Če je bilo s pogodbo dogovorjeno, da bo tožnik plačnik tistega dela komunale, ki ga je treba obnoviti, prikrajšanja ne glede na 138. člen ZUreP-1 ne more biti. Če nekdo nekaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal to pravico ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Tožnik ni trdil niti dokazoval, da je že od samega začetka dajal cum animo obligandi oz. da je bila njegova volja obvezati drugo toženko. Če se je s pogodbo zavezal nekaj plačati, ne more nato povrnitve teh izdatkov zahtevati od druge toženke, ki ni bila stranka pogodbe. Tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj se je tožnik s prikrajšanjem strinjal.

Pritožbeno sodišče ni ugotavljalo, kakšna je bila konkretna pogodbena volja, temveč se je zadovoljilo s pavšalno oceno, da je druga toženka pristojna za opravljanje vseh lokalnih javnih služb in da pojem „gradnje“ kanalizacije vključuje tudi njeno obnovo in obratovanje. S tem je spremenilo dejansko stanje izpodbijane sodbe brez glavne obravnave. Za presojo bi morala biti odločilna tretja alineja 2. člena pogodbe, ki je popolnoma jasna. Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vprašanja pogodbene volje, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Odločitev pritožbenega sodišča je očitno napačna, gre za kršitev 22. člena Ustave. Sicer pa je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo tudi 138. člen ZUreP-1, po katerem je bila druga toženka zadolžena le za gradnjo infrastrukture, ne pa za njeno obnovo.

Tožnik je navajal, da so mu na podlagi Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb zaradi zamude grozile finančne posledice v obliki pogodbenih kazni, če kupcem stanovanj ne bi pravočasno izročil, zaradi česar je bil prisiljen s prvim tožencem skleniti pogodbo, druga toženka pa se je rekonstrukciji izognila, češ da s sredstvi za te namene ne razpolaga. Druga toženka teh trditev ni prerekala, vendar zaradi tega ne bi smela trpeti negativnih posledic, saj je šlo za nesklepčne trditve. Tožnik in prvi toženec sta se namreč dogovorila, da bo tožnik financiral obnovo kanalizacije, druga toženka pa iz tega dogovora ne more nositi nobenih materialnih posledic. Gre za kršitev drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega je druga toženka izrecno izpostavila, da glede na dogovor iz tretje alineje 2. člena pogodbe ni podana njena pasivna legitimacija, na kar pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Tako sta podani tudi kršitvi pravil pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS.

Povzetek tožnikovih navedb iz odgovora na revizijo

7. Tožnik v odgovoru na revizijo poudarja, da zahtevek zoper drugo toženko ne temelji na pogodbi, ampak na neupravičeni obogatitvi. 138. člen ZUreP-1 je določal, da meteorna kanalizacija spada v zakonsko pristojnost druge toženke. Druga toženka je bila dolžna zagotoviti gradnjo in delovanje meteorne kanalizacije in bi ta dela morala opraviti in plačati sama. Tako je za vrednost opravljenih del na meteornem kanalu neupravičeno obogatena na škodo tožnika. Poudarja tudi, da ne zahteva vračila celotnega zneska, ki ga je plačal za obnovo in rekonstrukcijo. Iz 5. člena pogodbe izhaja, da bo tožnik sredstva, ki presegajo obnovo tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve tožnikovih objektov, le založil, in prav povrnitev založenih sredstev zahteva tožnik v predmetnem postopku.

O utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijski očitki, da se sodišče druge stopnje do ugovora druge toženke o pomanjkanju njene pasivne legitimacije ni opredelilo, ne držijo. Ta ugovor je druga toženka utemeljila z navedbami, da ni sprejela nikakršne pogodbene zaveze pri financiranju in izvedbi obnove kanalizacije za potrebe priključitve stanovanjskih objektov v Č. ter da po zakonu ni bila dolžna zagotoviti obnove, temveč le gradnjo komunalne infrastrukture. Sodišče druge stopnje je drugi toženki pojasnilo, da ni bila stranka pogodbe ter da je njena pasivna legitimacija podana na podlagi 197. člena OZ v zvezi s 138. členom ZUreP-1. Ker je sodišče na ugovor druge toženke odgovorilo, zatrjevane procesne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oz. kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije niso podane.

10. Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico od njega zahtevati povračilo (197. člen OZ). Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da je bila na podlagi 138. člena ZUreP-1 za izgradnjo kot tudi obnovo meteorne kanalizacije dolžna poskrbeti druga toženka. Navedeni člen je namreč določal, da je občina zadolžena za gradnjo komunalne infrastrukture; le v primeru, ko gre za gradnjo komunalne infrastrukture, ki ni namenjena javni rabi, ter gradnjo priključkov na objekte in omrežja komunalne infrastrukture, financiranje zagotavlja investitor oziroma lastnik objekta, ki ga priključuje. Revizijsko zavzemanje za razlago, da je citirani člen drugo toženko zavezoval zgolj k izgradnji kanalizacije, ne pa tudi k njeni obnovi, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da bi gramatikalna razlaga navedenega člena sicer lahko vodila do sklepa, da je bila druga toženka dolžna zgolj zgraditi meteorno kanalizacijo, vendar bi bila takšna razlaga nesmiselna, zato je treba zakonsko besedilo razlagati v skladu z njegovim namenom. Namen zakonodajalca zagotovo ni bil izčrpan z izgradnjo meteorne kanalizacije, temveč gradnja zajema tudi obnovo dotrajane kanalizacije, ki zaradi iztrošenosti ni več ustrezna. Nenazadnje pa med strankama ni bilo sporno, da je v obravnavani zadevi kanalizacija pred tem že obstajala, vendar je bila popolnoma neustrezna in je tako pravzaprav šlo za izgradnjo povsem nove kanalizacije.

11. Bistvo revizijskih navedb druge toženke je, da se je tožnik v pogodbi, sklenjeni s prvim tožencem, zavezal plačati za obnovo oziroma izgradnjo kanalizacije, zaradi česar ne more od druge toženke zahtevati povrnitve teh izdatkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Poleg tega poudarja, da sama pogodbe ni sklenila in posledično na podlagi te pogodbe ni dolžna plačati ničesar. Uvodoma je treba poudariti, da je tožnik povrnitev plačanih izdatkov za izgradnjo kanalizacije le od prvega toženca zahteval po pogodbeni podlagi, od druge toženke pa po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Brezpredmetne so torej revizijske navedbe, da druga toženka s pogodbo ni prevzela plačila izdatkov, saj tega tožnik ni zatrjeval in tudi izpodbijana sodba takšnega zaključka ne vsebuje. Druga toženka nadalje ne more uveljavljati, da je bil strošek obnove po pogodbi s prvim tožencem dolžan plačati tožnik. Temeljno pravilo pogodbenega prava namreč je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (125. člen OZ). Na obveznosti druge toženke dogovor med tožnikom in prvim tožencem ne more vplivati. Sicer pa niti ne drži, da bi se tožnik s pogodbo zavezal kriti celoten strošek obnove oziroma izgradnje nove kanalizacije ter s tem privolil v svoje prikrajšanje (volenti non fit iniuria). Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je bilo v tretji alineji 2. člena pogodbe res določeno, da bo tožnik financiral obnovo komunale, vendar revidentka spregleda, da je bilo to dogovorjeno le za tisti del komunale, ki ga je treba obnoviti zaradi njegove investicije. V 5. členu pogodbe je bilo nato izrecno pojasnjeno, da bo tožnik sicer plačal izvedbo vseh obnovitvenih del, vendar so pri tem finančna sredstva, ki presegajo znesek obnove tistega dela kanalizacije, ki je predmet graditve objektov v Č., le založena. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki procesnih kršitev, saj se je sodišče druge stopnje do vsebine sporne pogodbe opredelilo. Tožnik se torej s pogodbo ni zavezal h kritju izdatkov, katerih povrnitev sedaj zahteva od druge toženke.

12. Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice tega zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Tožnik je zatrjeval, da gre v obravnavani zadevi ravno za takšno izjemo. Pojasnil je, da je druga toženka izgradnjo oziroma obnovo kanalizacije zavračala s pojasnilom, da za to nima predvidenih sredstev. Tako je izgradnjo meteorne kanalizacije financiral sam, ker sicer ne bi mogel dobiti uporabnega dovoljenja za že zgrajene objekte in je grozilo, da bodo kupci zahtevali plačilo pogodbenih kazni zaradi zamude pri izročitvi nepremičnin. Druga toženka teh trditev ni prerekala. V zvezi s tem v reviziji meni, da ji sodišče pasivnosti ne bi smelo šteti v škodo, saj so bile tožnikove trditve o izogibanju sili po njenem mnenju nesklepčne. Takšnemu stališču revizijsko sodišče ne sledi. Tožnik je pojasnil, da je moral stroške obnove kanalizacije plačati zaradi grozečih finančnih posledic v obliki pogodbenih kazni, do katerih bi prišlo v primeru zamude z izročitvijo stanovanj. S takšnimi trditvami je tudi po oceni revizijskega sodišča utemeljil abstraktni dejanski stan sile po 191. členu OZ, njegove trditve so bile torej sklepčne. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zadošča, da je bila stranka ekonomsko prisiljena v plačilo, ker se je znašla v neugodnem položaju, zaradi katerega bi jo lahko zadele kakšne posledice, če ne bi plačala.1 Ker je tožnik plačal izgradnjo komunalnega omrežja, da bi se izognil plačilu pogodbenih kazni zaradi zamude, ni mogoče sklepati, da je v svoje prikrajšanje privolil. To pomeni, da ima pravico od druge toženke po pravilih o neupravičeni obogatitvi zahtevati povrnitev izdatkov, ki jih je plačal namesto nje. Glede na povedano je odločitev sodišča druge stopnje, da mora druga toženka tožniku solidarno s prvim tožencem plačati 168.707,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje, pravilna.

Odločitev o reviziji

13. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker druga toženka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške revizijskega postopka, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Ti so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, in sicer pripada tožniku nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 v višini 2.186,00 EUR, povečana za 22 % DDV, ter pavšalni znesek 20,00 EUR za materialne izdatke, kar skupaj znaša 2.686,92 EUR. Navedeni znesek je druga toženka dolžna povrniti tožniku v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
1 Poleg odločb, na katere je opozorilo že sodišče druge stopnje, tj. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009, II Ips 26/2003 z dne 29. 1. 2004, II Ips 432/2002 z dne 27. 11. 2002 in II Ips 329/1993 z dne 24. 2. 1994, primerjaj tudi odločbi II Ips 188/2013 z dne 16. 7. 2015 in II Ips 581/1996 z dne 18. 3. 1998.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1, 191, 197
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 138, 138/1
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NTk3