<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 251/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.251.2017

Evidenčna številka:VS00006063
Datum odločbe:21.11.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS pdp 189/2017
Datum odločbe II.stopnje:25.05.2017
Senat:Marjana Lubinič (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:preoblikovanje delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas - nadomeščanje odsotnega delavca - poskusno delo - transformacija delovnega razmerja za določen čas

Jedro

Glede na drugo točko prvega odstavka 68. člena ZJU je eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. Ta razlog mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas jasno in določno opredeljen, pri tem pa je bistveno, da ni navidezen. Nadomestni delavec mora odsotnega delavca tudi dejansko nadomestiti in izvrševati naloge iz opisa njegovega delovnega mesta. Pri tem pa ni nujno, da odsotnega delavca nadomesti prav na vseh nalogah, ki jih je ta opravljal pred odhodom, temveč da te naloge spadajo med naloge delovnega mesta, na katerem nadomešča drugega delavca.

Dejstvo, da je opravljal predvsem manj zahtevna dela, ni bistveno, saj se od delavca, ki je pričel z delom na novem delovnem mestu ne pričakuje, da bo že od vsega začetka opravljal tudi zahtevnejša opravila, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je bil na tem delovnem mestu zaposlen zelo kratko obdobje. Pomembno je le, da te naloge - četudi so lažje - spadajo v delokrog odsotnega delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Ministrstva za pravosodje z dne 11. 12. 2014 in sklepa Vlade Republike Slovenije (Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja) z dne 14. 1. 2015; za ugotovitev nezakonitosti pogodb o zaposlitvi z dne 12. 3. 2014, 16. 5. 2014 in 24. 6. 2014; transformacijo delovnega razmerja na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ter s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožnik s toženko sklenil tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi, in sicer dne 12. 3. 2014 in 16. 5. 2014 za nadomeščanje začasno odsotne A. A.i na delovnem mestu finančnik V ter dne 24. 6. 2014 za nadomeščanje začasno odsotne B. B. na delovnem mestu podsekretar. Poudarilo je, da je delo v finančni službi odvisno od vsakodnevnih potreb proračunskih uporabnikov, da se delitev delovnih nalog temu ustrezno prilagaja ter da tožniku ni bilo treba opravljati vseh delovnih nalog iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožnik je v času nadomeščanja odsotnih delavk opravljal različne delovne naloge, vse po navodilih nadrejenih in v okvirih navedenih pogodb o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K razlogom prvostopenjske sodbe je dodalo, da lahko delodajalec v okviru delovnega procesa delavcu izjemoma odredi tudi naloge iz drugega delovnega mesta in da je bila A. A. pristojna za nadomeščanje B. B. v primeru njene odsotnosti. Odločitev je podprlo tudi z razlogi iz zadeve revizijskega sodišča VIII Ips 278/2015.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodiščema nižjih stopenj očita, da sta glede na ugotovljeno dejansko stanje - v 8. in 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ter 16. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe - napačno zaključili, da je tožnik nadomeščal odsotno B. B. na delovnem mestu podsekretar. Pritožbeno sodišče nadalje ni ugotavljalo, ali je opravljal vsaj pretežni del delovnih nalog uslužbenk, ki ju je nadomeščal ter ali so bila dela na isti stopnji zahtevnosti. Tožnik naj bi se glede na dejanske zaključke sodišč nižjih stopenj ves čas uvajal za delo na delovnem mestu podsekretar, toženka pa je posledično s pogodbo o zaposlitvi za določen čas v bistvu nadomeščala institut poskusnega dela. Neustrezno je tudi sklicevanje na razloge iz odločitve revizijskega sodišča VIII Ips 278/2015, saj opravljajo delavci v Službi za finance in proračun dela na različnih področjih in različnih stopnjah zahtevnosti. Sodiščema očita, da se nista opredelili do nekaterih pomembnih listinskih dokazov in s tem uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbah niso navedeni utemeljeni razlogi za zavrnitev pomembnih listinskih dokazov. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da je opravljal naloge iz pogodb o zaposlitvi, saj iz listinskih dokazov izhaja, da je dne 5. 6. 2014 od B. B. prevzel opravljanje njenih nalog, A. A. pa je posledično v tem obdobju nadomeščal zgolj fiktivno. V okviru druge pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2014 je hkrati nadomeščal dve odsotni delavki, kar pa s pogodbo ni bilo predvideno in je bila zato sklenjena nezakonito.

4. Toženka je na revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik sodišču druge stopnje očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do listinskega dokaza B 81 (izpis iz MFERAC), iz katerega naj bi izhajalo, da je v času nadomeščanja začasno odsotne delavke A. A. hkrati opravljal tudi delo B. B., kar s pogodbo ni bilo predvideno. Navedena kršitev ni podana, saj iz 18. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe dovolj jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo obstoj zatrjevanega dejstva, in sicer da je tožnik opravljal tudi delo na proračunskih postavkah iz delovnega področja B. B., saj je bila A. A. pristojna za nadomeščanje v primeru njene odsotnosti.

8. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana tudi iz razloga, ker se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do ponudbe o premestitvi tožnika z dne 27. 3. 2011 in sodbe I Pd 1093/2014, in ker naj bi zato narobe ugotovili, da tožnik razpolaga le z osnovnim poznavanjem aplikacije Državni proračun - DPS oziroma MFERAC. Za presojo v konkretni zadevi namreč ni bistveno tožnikovo znanje oziroma sposobnost za opravljanje dela, temveč le delo, ki ga je v času pogodb dejansko izvrševal. Tožnik sodiščema nižjih stopenj nadalje očita, da se nista ustrezno opredelili do nekaterih listinskih dokazov, ki so po njegovem mnenju bistvenega pomena za pravilno presojo v predmetni zadevi, vendar pri tem očitka podrobneje ne konkretizira. Revizijsko sodišče se zato do teh navedb ne sme in ne more opredeliti. V zvezi s tem je tudi brez razumne podlage očitek, da iz sodb niso razvidni dokazi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, saj je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve jasno navedlo dokaze, ki jih je izvedlo, v nadaljevanju pa tudi, na katere se je oprlo.

9. Revizija sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika in s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Naveden očitek je neutemeljen in delno v nasprotju z ostalimi revizijskimi navedbami. Iz 6. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe v povezavi s 3. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče vpogledalo v listinske dokaze A 1 - A 80 in B 1 - B 90, torej tudi dokaze, katere izpostavlja tožnik v reviziji. Če se sodišče v obrazložitvi izrecno ne opredeli do katerega izmed listinskih dokazov (ki jih je izvedlo), to ne pomeni, da predlagan dokaz ni bil izveden, ampak zgolj to, da sodišče na ta dokaz ni oprlo svoje odločitve. Tožnik v zvezi s tem sodiščema nižjih stopenj nadalje očita, da bi morali v sodbah izrecno navesti, zakaj posameznih dokazov nista upoštevali pri svoji presoji. S tem smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem svojega očitka ne konkretizira, saj ne pojasni, v čem je izostanek izrecne opredelitve do posameznih listinskih dokazov vplival na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Uveljavlja tudi procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve protispisno ugotovilo, da na podlagi izpovedi prič in listinske dokumentacije ni mogoče zaključiti, da tožnik ni opravljal delovnih nalog iz spornih pogodb. Pri tem očitku gre za kršitev tehnične narave, v okviru katerega se presoja zgolj pravilnost prenosa podatkov iz listinskih dokazov v obrazložitev sodne odločitve. Zato je bistveno, da revident v revizijskem postopku natančno opredeli, kje v sodbi se nahaja sporni podatek in iz katerega dokaza je bil nepravilno povzet. Ker tožnik tega ni storil, se revizijsko sodišče do njegovega očitka ne sme in ne more opredeliti.

11. Revizija opozarja, da je sodišče druge stopnje v 14. točki obrazložitve svojo odločitev neustrezno podprlo z okoliščino, da ima tožnik v obdobju med 1. 7. 2014 in 21. 6. 2015 že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi pravnomočne sodbe, vendar pa navedeno ni bistveno za pravilnost odločitve, saj je sodišče na tem mestu svojo odločitev podkrepilo s pravilnim in prepričljivim argumentom, da je imel tožnik za to obdobje že priznane vse pravice iz delovnega mesta podsekretar na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 6. 2014. Tudi sicer je iz preostalega dela obrazložitve drugostopenjske sodbe mogoče razbrati, da je sodišče pri svoji odločitvi spoštovalo navodila revizijskega sodišča iz predhodne odločitve v tej zadevi VIII Ips 292/2016.1

12. Revizija utemeljeno graja 13. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe, v kateri je sodišče zmotno izhajalo iz tega, da tožnik ne zahteva transformacije za čas med 17. 3. 2014 in 30. 6. 2014. V primeru, da sodišče v verigi pogodb o zaposliti za določen čas ugotovi nezakonitost katerekoli izmed pogodb za določen čas, se namreč šteje, da je bila za nedoločen čas sklenjena zadnja v verigi pogodb, na podlagi katere se mu nato za nazaj tudi priznajo pravice iz delovnega razmerja. Ker so bile v tej zadevi vse pogodbe v verigi sklenjene zakonito, navedeno napačno stališče ne vpliva na zakonitost končne odločitve.

13. Iz preostalega dela revizije je mogoče razbrati, da tožnik na mestih, kjer se sklicuje na kršitve določb pravdnega postopka, v bistvu prikrito izpodbija dokazno oceno oziroma materialnopravne zaključke sodišč nižjih stopenj.

14. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

15. Iz prvega odstavka 54. člena Zakona o javnih uslužbencih, (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in nadalj.) izhaja, da se z javnimi uslužbenci praviloma sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene zgolj izjemoma, in sicer le pod pogojem, ko je podan kateri izmed objektivnih razlogov, ki so opredeljeni v prvem odstavku 68. člena ZJU. Če je pogodba sklenjena v nasprotju s temi določili, se šteje, da je javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (tretji odstavek 68. člena ZJU v zvezi s 56. členom Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj.). Glede na drugo točko prvega odstavka 68. člena ZJU je eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. Ta razlog mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas jasno in določno opredeljen, pri tem pa je bistveno, da ni navidezen. Nadomestni delavec mora odsotnega delavca tudi dejansko nadomestiti in izvrševati naloge iz opisa njegovega delovnega mesta. Pri tem pa ni nujno, da odsotnega delavca nadomesti prav na vseh nalogah, ki jih je ta opravljal pred odhodom, temveč da te naloge spadajo med naloge delovnega mesta, na katerem nadomešča drugega delavca.

16. Iz sodb izhaja, da je tožnik s toženko sklenil tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prvi dve za nadomeščanje začasno odsotne A. A. na delovnem mestu finančnik V, in sicer za obdobje med 17. 3. 2014 in 20. 5. 2014 ter 21. 5. 2014 in 30. 6. 2014, tretja pogodba pa je bila sklenjena za nadomeščanje začasno odsotne B. B. na delovnem mestu podsekretar. Po presoji sodišča druge stopnje so bile vse pogodbe sklenjene zakonito. Tožnik je dejansko opravljal naloge odsotnih delavk in zaradi tega ni pogojev za transformacijo zadnje pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas.

17. Tožnik drugostopenjskemu sodišču - v zvezi s presojo vseh pogodb o zaposlitvi za določen čas - očita, da bi moralo ugotavljati, ali je opravljal vsaj pretežni del nalog delavk, ki ju je nadomeščal in ali je bilo delo opravljeno na isti stopnji zahtevnosti. V kolikor tožnik v tem delu revizije poskuša smiselno uveljavljati kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, gre za novoto v revizijskem postopku, do katere se revizijsko sodišče ne sme opredeljevati. V delu, v katerem tožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, pa se revizijsko sodišče ne strinja z njegovimi očitki in pritrjuje materialnopravnim zaključkom sodišča druge stopnje.

18. Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je tožnik v času nadomeščanja A. A. opravljal predvsem manj zahtevna dela, ki jih mora znati vsak v finančni službi, kot je vnos računov in izdelava odredb. Sodišče je zaključilo, da gre za naloge, ki sodijo v delovno področje A. A., ki jo je tožnik v danem obdobju nadomeščal, in sicer na strokovno tehničnem delovnem mestu pod zaporedno šifro 165 - finančnik V. Iz opisa delovnih nalog v četrtem členu pogodb o zaposlitvi z dne 12. 3. 2014 in 16. 5. 2014 izhaja, da je bil tožnik med drugim zadolžen za: finančno računovodske naloge; evidentiranje pogodb, predobremenitev in odredb; izstavljanje računov in vodenje analitične evidence neplačnikov ter priprava predlogov za izterjavo. Dejstvo, da je v tem obdobju opravljal predvsem manj zahtevna dela, ni bistveno, saj se od delavca, ki je pričel z delom na novem delovnem mestu ne pričakuje, da bo že od vsega začetka opravljal tudi zahtevnejša opravila, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je bil na tem delovnem mestu zaposlen zelo kratko obdobje. Pomembno je le, da te naloge - četudi so lažje - spadajo v delokrog odsotnega delavca. Sodišče druge stopnje je to pravilno potrdilo, saj je ob primerjavi spornih pogodb tožnika z dne 12. 3. 2014 in 16. 5. 2014 ter aneksa št. 4 z dne 27. 6. 2013 (ki ga je s toženko sklenila A. A.) ugotovilo, da se opisi delovnih nalog prekrivajo.

19. Sodišče druge stopnje je prav tako ugotovilo, da je tožnik opravljal dela na proračunskih postavkah 601810 in 71800 iz delovnega področja B. B. V zvezi s tem je izpostavilo, da je bila B. B. od 1. 5. 2014 dalje z dela odsotna in da je bila A. A. - glede na delitev dela z dne 15. 7. 2013 - pristojna za njeno nadomeščanje. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje lahko zaključilo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen opravljati naloge na dotičnih proračunskih postavkah - in sicer od 5. 6. 2014 dalje ? ko je skladno s primopredajnim zapisnikom prevzel izvrševanje nalog B. B. Tožnik je namreč s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi dne 12. 3. 2014 in 16. 5. 2014 dejansko stopil v pravni položaj A. A. in je bil posledično upravičen opravljati naloge, ki bi jih sicer opravila A. A., če ne bi bila odsotna z dela. V zvezi s tem zato ni utemeljen očitek, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito, ker kot razlog nadomeščanja nista navedeni obe uslužbenki, ki ju je tožnik v tem obdobju nadomeščal. Poleg tega je tožnik pričel z nadomeščanjem B. B. šele 5. 6. 2014 - to je po tem, ko je sklenil drugo v verigi pogodb o zaposlitvi dne 16. 5. 2014 - in jo je v okviru te pogodbe nadomeščal le zelo kratko obdobje do 30. 6. 2014, nakar je s 1. 7. 2014 pričel z delom na delovnem mestu podsekretarja. Iz tega razloga je zmotno tudi naziranje revizije, da je tožnik A. A. nadomeščal zgolj fiktivno.

20. Sodišče druge stopnje je prav tako ugotovilo, da je tožnik opravljal delo na proračunski postavki 756110, ki ni bila iz delokroga A. A. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je delavcu izjemoma dopustno odrediti tudi naloge iz drugega delovnega mesta. To velja še toliko bolj, če gre za področja, ki so med seboj tesno povezana. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je delo v finančni službi zelo fleksibilno in odvisno od vsakodnevnih potreb proračunskih uporabnikov, kar pomeni, da je bilo sklicevanje na argumentacijo iz odločitve revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 278/2015 v tem delu ustrezno.2 To pomeni, da je bilo tožniku upravičeno naloženo opravljanje nalog iz drugega delovnega mesta, posebno ker so bile le te - glede na ugotovljeno dejansko stanje - odrejene zgolj izjemoma.

21. Glede pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014 je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik v obdobju med 1. 7. 2014 in 21. 6. 2015 nadomeščal začasno odsotno B. B. na delovnem mestu podsekretar. V tem času je opravljal naloge, kot so sodelovanje pri pisanju oziroma popravljanju pogodb, pregledovanje pogodb in delo v zvezi z naročilnicami. Začel je z opravljanjem bolj preprostih nalog, nato pa so mu postopno nalagali tudi zahtevnejša opravila. Iz četrtega člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014 izhaja, da so bile naloge tožnika v tem obdobju med drugim: neposredna pomoč pri vodenju strokovnih nalog na delu delovnega področja ministrstva (prva alineja); samostojno oblikovanje sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv (tretja alineja) ter opravljanje drugih najzahtevnejših nalog (sedma alineja).

22. Tožnik sodiščema nižjih stopenj neutemeljeno očita, da nista ugotovili opravljanja navedenih nalog. Sodišči v obrazložitvi sicer res nista izrecno subsumirali posameznih nalog pod ustrezna pogodbena določila, vendar sodba zaradi tega ni nezakonita, saj za to ni bilo potrebe. Kot je razvidno iz navedenega, so delovne obveznosti - v prvi, tretji in sedmi alineji četrtega člena sporne pogodbe - opredeljene zelo na splošno in se v precejšnji meri prekrivajo. Naloge, ki jih je tožnik dejansko izvrševal v času nadomeščanja B. B. je mogoče subsumirati pod katerokoli izmed zgoraj navedenih pogodbenih obveznosti. To hkrati pomeni, da ni utemeljen očitek, da v tem obdobju ni bilo zagotovljeno delo na ustrezni stopnji zahtevnosti.

23. Nadalje ni bistven očitek, da tožnik ni opravljal nalog iz štirih od sedmih alinej 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014 (kot to izhaja iz sklepa toženke št. 1004-335/2012/85 z dne 11. 12. 2014), saj kot že rečeno, delavec ni dolžan nadomestiti odsotnega delavca prav na vseh delih. Na tem mestu je neustrezno sklicevanje na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča (v nadaljevanju VDSS) Pdp 1324/2014, saj je delavka v tej zadevi dejansko opravljala druga manj zahtevna dela, ki niso bila v delokrogu obstoječe pogodbe o zaposlitvi.

24. Tožnik se v reviziji tudi sklicuje na odločitev VDSS Pdp 1006/2012 in toženki očita, da je s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas v bistvu nadomeščala institut poskusnega dela. Primerjava z odločitvijo v zadevi VDSS Pdp 1006/2012 je neprimerna, saj se zadevi razlikujeta. Sicer pa očitki tožnika v zvezi s poskusnim delom niso utemeljeni, saj dejstvo, da na obeh delovnih mestih ni opravljal vseh nalog iz delokroga odsotnih delavk in dejstvo, da se je v delo postopno uvajal, ne predstavlja okoliščin, ki bi nakazovale na to, da je bila med strankama prikrito sklenjena pogodba o poskusnem delu. Glede na 125. člen ZDR-1 je namen instituta poskusnega dela v tem, da stranki ugotovita, ali delo ustreza njunim pričakovanjem oziroma, da delodajalec ugotovi, ali delavec razpolaga z ustreznimi znanji in sposobnostmi, ki so potrebni za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišč - o delu, ki ga je opravljal tožnik - ne izhaja tak namen pogodbenih strank.

25. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

-------------------------------
1 Revizijsko sodišče je razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje, pri tem pa je sodišču druge stopnje med drugim naložilo, da mora utemeljenost zahtevka za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, presojati neodvisno od predhodno vzpostavljenega delovnega razmerja s toženko.
2 Tožnik v reviziji sicer oporeka, da gre v Službi za finance in proračun za dela na različnih področjih in stopnjah zahtevnosti, ki med seboj niso primerljiva, s čimer pa prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar se revizijsko sodišče do teh očitkov ni opredeljevalo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 54, 68
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 56
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzODE5