<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 11526/2014
ECLI:SI:VSRS:2017:I.IPS.11526.2014

Evidenčna številka:VS00003322
Datum odločbe:13.07.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL VII Kp 11526/2014
Datum odločbe II.stopnje:16.12.2015
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), dr. Mile Dolenc, mag. Kristina Ožbolt, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - overitev lažne vsebine - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - publicitetni učinek - lažni podatki

Jedro

Ustavno sodišče je oblikovalo stališče, da je pri presoji pomena vpisa v zemljiško knjigo treba upoštevati tudi namen takšne zakonske ureditve, ki je v zagotavljanju publicitete lastninske pravice in zaupanju v pravni promet. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Drugače pa je potrebno presojati odnos med prenositeljem lastninske pravice in osebo, ki naj bi jo pridobila. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom. Zato odsvojitelj proti pridobitelju od izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ne more več nastopiti kot lastnik stvari, čeprav publicitetni učinek še naprej deluje v njegovo korist. Teorija na tej podlagi govori o posebnem položaju lastninske pravice v pričakovanju. Prav tak položaj pa je bil vzpostavljen tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo dne 26. 3. 2015 obsojenega M. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da je obsojenec pomočnico notarke N. S. spravil v zmoto tako, da je sestavila Pogodbo o priznanju lastninske pravice, s katero sta družbi S., d.d. in S. I., d.o.o. obsojencu priznali lastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Obsojencu je v pogojni obsodbi določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijano sodno odločbo tako, da bo obsojenca v celoti oprostilo obtožbe, podredno pa, da obe izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da je vložnik kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljal le pavšalno in je zato ni mogoče preizkusiti. Kolikor zanikajo podlago ugotovitve obstoja in stopnje naklepa, so vložnikovi očitku neutemeljeni. Izpodbijana sodba je obsojenčev naklep pravilno utemeljila na dejstvu, da je v pravdnem postopku nasprotoval tožbenemu zahtevku na vpis pravice na drugega upravičenca. Bistvo očitka zoper obsojenca je v tem, da z vpisom v zemljiško knjigo ni uskladil dejanskega stanja s formalnim. Dejanski lastnik je bila namreč druga oseba in ne on. Lažnost podatka se presoja glede na dejansko, ne pa glede na pravno stanje z vidika nevpisanih domnevno neveljavnih pogodb. Sodišči sta o vprašanju lastništva odločali kot o predhodnem vprašanju, pri čemer rešitev tega vprašanja pomeni dejansko ne pa pravno podlago. Zatrjevana napačna uporaba civilnopravnih predpisov tako dejansko pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, poleg tega te trditve nimajo vsebinske podlage. Vložnik navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v pogodbi o priznanju lastninske pravice ni navedeno nič lažnega, zemljiškoknjižna realizacija pogodbe, ki nima lažne vsebine, pa ne more izpolnjevati zakonskih znakov kaznivega dejanja. Vendar pa je pritožbeno sodišče očitek o lažnosti pogodbe izpustilo iz opisa samo zaradi dejstva, da se je overitev nanašala le na istovetnost podpisov, ne pa tudi na vsebino pogodbe. Enako je brez pomena zatrjevanje, da se J. F. ali M. R. ne bi mogla vknjižiti kot lastnika. Obsojencu se je namreč očitala lastna vknjižba, ki je bila mogoča, ker onadva nista bila vpisana, z vpisom pa je to tudi za naprej preprečil. Ob tem, da ne s stališča kazenskega ne civilnega prava ni ravnal v dobri veri, se obsojenec ne more sklicevati na formalno zakonitost vknjižbe. Vložnik navaja še, da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine posebna oblika goljufije, pri kateri mora biti podan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitev škode, slednje pa se obsojencu sploh ni očitalo. KZ-1 za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine kot zakonski znak ne določa namena pridobitve premoženjske koristi ali povzročitve škode. Glede na navedeno vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o odgovoru izjavili, vztrajali pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazili nestrinjanje z odgovorom vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. V predmetni zadevi je sodišče ugotovilo, da je 23. 12. 1993 družba M., d.o.o. od S., S. I., d.o.o. kupila trisobno stanovanje in eno parkirno mesto v ..., 29. 3. 1995 pa je ta družba, ki jo je zastopal obsojenec, nepremičnino prodala J. F. Kupnino je dejansko poravnala hrvaška državljanka M. R., ki se je v stanovanje tudi vselila. Družba M. d.o.o. je bila 28. 8. 2001 izbrisana iz sodnega registra. 17. 12. 2003 je bila sklenjena prodajna pogodba med J. F. in družbo D., d.n.o., pri čemer je kupnino dejansko prejela M. R. Vknjižba lastninske pravice na stanovanju v zemljiško knjigo takrat še ni bila mogoča. Po tem, ko je bilo stanovanje prodano družbi D., d.n.o., je bila 23. 9. 2010 sklenjena pogodba o priznanju lastninske pravice med S., d.d. in obsojencem. V pogodbi je bilo ugotovljeno, da je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja družba S., katere pravni naslednik je S., d.d. in da je obsojeni pravni naslednik družbe M., d.o.o. Stanovanje je bilo vpisano v zemljiško knjigo kot etažna lastnina, pogodba iz leta 1993 pa ni sposobna za vknjižbo lastninske pravice na obsojenca, ker zemljiškoknjižni lastnik stanovanja ni prodajalec po pogodbi. Družba S., d.d. je s pogodbo obsojencu priznala lastninsko pravico na nepremičnini, S., S.I. d.o.o. pa je podpisal soglasje k pogodbi. Na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1993 in pogodbe o priznanju lastninske pravice je obsojenec vložil zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice, kateremu je bilo ugodeno 19. 10. 2010. Po opravljeni vknjižbi na obsojenca, je zemljiškoknjižno stanje za družbo B., d.o.o., naslednico družbe D., d.n.o, začela urejati M. R. Takrat je ugotovila, da je kot lastnik vpisan obsojeni. Zoper obsojenca je družba B., d.o.o. v letu 2011 vložila tožbo na izbris lastninske pravice ter vpis lastninske pravice na drugega upravičenca, 27. 3. 2013 pa je bila med strankama sklenjena sodna poravnava, v kateri je obsojenec proti plačilu 10.000,00 EUR pripoznal tožbeni zahtevek. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev sta sodišči prve in druge stopnje utemeljiti obsodilno sodbo zoper obsojenca.

6. Glavni argument obrambe, ki ga izpostavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da z obsojenčevim vpisom v zemljiško knjigo ni bilo potrjenega nič lažnega. To stališče gradi na dveh temeljih, in sicer da je bila pogodba med družbo M., d.o.o. in J. F. zgolj navidezna in kot taka ne more pomeniti podlage za prenos lastninske pravice. Lastninska pravica torej nikoli od obsojenca ni prešla na njegovega kupca, z obsojenčevo vknjižbo pa posledično ni bil potrjen lažen podatek. Obramba navaja tudi, da brez vpisa v zemljiško knjigo F. nikoli ni postal lastnik. Po mnenju obrambe je torej nemogoče trditi, da je z vpisom obsojenca kot lastnika bilo potrjeno kaj lažnega, lastništvo namreč brez vknjižbe na J. F. ni bilo prenešeno.

7. Stališče, da je bila pogodba med družbo M., d.o.o. in J. F. simulirana, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti gradi na tem, da je nepremičnino dejansko kupila M. R. Šlo je torej za navidezni pravni posel, ki med strankama pogodbe nima učinka. Kot rečeno je vložnikova teza, ki jo je želel uveljaviti z navedbami o simuliranosti pravnega posla, da kupoprodajna pogodba ne more pomeniti podlage za prenos lastninske pravice. V takem primeru z zemljiškoknjižnim vpisom obsojenca kot lastnika ne bi bilo potrjenega nič neresničnega, saj z navideznim pravnim poslom lastninska pravica na kupca ni mogla preiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe niso utemeljene. Pravilno je namreč pravno naziranje prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za simuliran pravni posel, temveč za t.i. pogodbo s slamnatim oziroma navideznim kupcem. Navidezna pogodba je pogodba, ki sta jo stranki sklenili, ne da bi imeli (resen) namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina te pogodbe.1 Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)2, ki je veljal v času, ko je bila sklenjena prodajna pogodba med M., d.o.o. in J. F. je v prvem odstavku 66. člena določal, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama.3 Pogodba pa nima značilnosti navideznosti, če jo ena ali obe pogodbeni stranki ne sklepata zaradi uresničitve lastnega izpolnitvenega interesa, temveč zaradi uresničitve interesa tretje osebe.4 Gre za t.i. pogodbo, ki jo sklene slamnati mož. Slamnati mož sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec iz pogodbe. To postane slamnati mož, ki koristi prenese na dejanskega gospodarja posla na podlagi obligacijske zaveze. Taka resno mišljena pogodba je veljavna tudi, če sopogodbenik pozna dejansko vlogo slamnatega moža.5 V obravnavani zadevi ni dvoma, da je bil J. F. le navidezni kupec, pravilno pa je stališče prvostopenjske sodbe, da to dejstvo še ne pomeni tudi, da gre za simulirano pogodbo v smislu 66. člena ZOR. Posledice, ki jih za simulirano pogodbo določa navedena zakonska določba, torej za pogodbo med družbo M., d.o.o. in J. F. ne veljajo. Ob tem se za neutemeljeno izkaže teza, da navedena pogodba ne more pomeniti podlage za prenos lastninske pravice od obsojenca kot pravnega naslednika družbe M., d.o.o. na sopogodbenika J. F.

8. Vložnik navaja tudi, da M. R. lastninske pravice na nepremičnini kot državljanka Hrvaške ni mogla pridobiti in da je zato predmet obveznosti kupoprodajne pogodbe med družbo M., d.o.o. in J. F. nedopusten, pogodba pa nična. Ne glede na omejitve pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah za tujce, ki jih določa 68. člen Ustave RS, so te navedbe neutemeljene. V primeru, da bi bila pogodba o prodaji nepremičnine v nasprotju z ustavnimi določbami sklenjena s tujcem, bi šlo za ničen pravni posel.6 V obravnavani situaciji pa pogodba ni bila sklenjena z M. R., ampak je bil kupec po pogodbi J. F.. Vrhovno sodišče se je že izreklo o podobnih situacijah, v katerih so skušali tuji državljani glede na določbe o omejitvi pridobivanja lastninske pravice iskati drugače rešitve s tem, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila v Sloveniji registrirana pravna oseba. Namen takih pogodb je, da lastninsko pravico pridobi kupec po pogodbi, ki je tudi sposoben pridobiti lastninsko pravico na slovenski nepremičnini. Dejstvo, da je dejanski kupec in dejanski uporabnik tujec, pa ni razlog za ničnost take pogodbe. Vrhovno sodišče se je namreč postavilo na stališče, da takšno razpolaganje ne nasprotuje prisilnim predpisom, niti določbam Ustave, pa tudi etičnim načelom ne.7 Nič drugače ne more biti v obravnavanem primeru, v katerem je kot kupec po pogodbi sodeloval slovenski državljan. M. R. na podlagi pogodbe, sklenjene med M., d.o.o. in J. F. lastninske pravice niti ni mogla pridobiti. Za neutemeljene pa se izkažejo tudi navedbe o tem, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah o ničnosti oziroma navideznosti prodajne pogodbe med M., d.o.o. in J. F. V točki 7 obrazložitve se je namreč višje sodišče sklicevalo na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Podobno kot Vrhovno sodišče je zaključilo, da je pogodba sklenjena s F. kot kupcem iz razloga, ker R. kot hrvaška državljanka tega ni mogla storiti. Pravilno je zaključilo, da to ni razlog za ničnost pravnega posla. Višje sodišče je s sklicevanjem na 13. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe očitno sprejelo tudi (pravilno) stališče, da pri tem ni šlo za simuliran pravni posel.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja tudi, da J. F. s samim podpisom prodajne pogodbe ni postal lastnik nepremičnine. Lastnik bi postal šele z vpisom v zemljiško knjigo, do česar pa ni prišlo. Po mnenju vložnika zato ne drži očitek iz opisa kaznivega dejanja, ki obsojencu očita, da je z vpisom obsojenca kot lastnika v zemljiško knjigo zemljiškoknjižno sodišče "potrdilo lažen podatek, da je obdolženi lastnik navedene nepremičnine, čeprav v resnici ni bil več lastnik že od 29. 3. 1995, ko jo je prodal J. F." Iz takšne formulacije pa ni mogoče sklepati, da je sodišče štelo, da je za absolutni prenos lastninske pravice dovolj sklenitev zavezovalnega posla. Že takrat veljavni Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih8 v 33. členu določal, da se lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. Poleg zavezovalnega pravnega posla, ki je posel obligacijskega prava (v obravnavanem primeru kupoprodajna pogodba), je zakon za prenos lastninske pravice zahteval še razpolagalni pravni posel, tj. vknjižbo v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi predložitve overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Vendar pa ima že sama sklenitev zavezovalnega pravnega posla in izdaja overjenega zemljiškoknjižnega dovolila v odnosu med pogodbenima strankama določene posledice.

10. Ustavno sodišče je oblikovalo stališče, da je pri presoji pomena vpisa v zemljiško knjigo treba upoštevati tudi namen takšne zakonske ureditve, ki je v zagotavljanju publicitete lastninske pravice in zaupanju v pravni promet. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Drugače pa je potrebno presojati odnos med prenositeljem lastninske pravice in osebo, ki naj bi jo pridobila. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom.9 Zato odsvojitelj proti pridobitelju od izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ne more več nastopiti kot lastnik stvari, čeprav publicitetni učinek še naprej deluje v njegovo korist. Teorija na tej podlagi govori o posebnem položaju lastninske pravice v pričakovanju.10

11. Prav tak položaj je bil vzpostavljen tudi v obravnavani zadevi. Družba M., d.o.o. kot prodajalec se je namreč s kupoprodajno pogodbo J. F. zavezala prenesti lastninsko pravico na nepremičnini in mu v ta namen tudi izdala overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju je od tistega trenutka dalje omejevala ravnanje prodajalca v odnosu do kupca, če se slednji še ni uspel vpisati v zemljiško knjigo. V predmetni zadevi v času sklenitve pogodbe med M., d.o.o. in J. F. sicer niti M., d.o.o. kot prodajalec ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Vendar se je prodajalec s sklenitvijo prodajne pogodbe in z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom zavezal, da v odnosu do kupca ne bo več nastopal kot lastnik stvari. Prodajna pogodba med M. in F. tako sama po sebi ni imela absolutnega učinka prenosa lastninske pravice, je pa med obsojencem in kupcem ustvarila položaj, ko obsojenec v odnosu do njega ni več mogel nastopati kot lastnik stvari. S tem, ko se je vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, pa je storil ravno to. Pravilen je zato zaključek nižjih sodišč, da je zemljiškoknjižno sodišče z vknjižbo lastninske pravice na obsojenca potrdilo lažen podatek. Zgolj s sklenitvijo prodajne pogodbe in brez vknjižbe J. F. sicer res ni postal imetnik lastninskopravnih upravičenj v absolutnem smislu. Je pa od tistega trenutka dalje imel lastninsko pravico v pričakovanju, ki ga je varovala vsaj v odnosu do obsojenca. S svojim vpisom v zemljiško knjigo pa je obsojenec posegel v pričakovano pravico svojega kupca, glede na to pa je treba šteti, da je bilo obsojenčevo lastništvo lažno vsaj v odnosu do kupca J. F. Tako se za neutemeljeno izkaže tudi teza obrambe, da z obsojenčevo vknjižbo ni bilo potrjeno nič lažnega.

12. Če povzamemo se za neutemeljena izkažeta oba argumenta obrambe, po katerih naj z vpisom obsojenca kot lastnika ne bi bilo potrjeno nič neresničnega. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja še, da se je obsojenec skliceval na ničnost pogodbe le toliko, kolikor to hkrati ni pomenilo, da bi moral tudi sam vrniti prejeto. Če bi bila pogodba nična, bi morali obe stranki na podlagi prvega odstavka 103. člena ZOR vrniti, kar sta po pogodbi prejeli. V obravnavani zadevi pa se je obsojenec vpisal kot lastnik, ne da bi sam vrnil kupnino. Tega na nobeni točki ni predlagal, niti ni sprožil kakršnegakoli sodnega postopka, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče (točka 13 obrazložitve).

13. Obramba je v postopku uveljavljala tudi tezo, da je želel obsojenec samo urediti zemljiškoknjižno stanje, da bi se lahko kot lastniki vpisali tudi nadaljnji kupci. Uvodoma je potrebno opozoriti, da te navedbe nasprotujejo stališču obrambe, da pogodba med družbo M. d.o.o. in J. F. sploh ni mogla pomeniti podlage za prenos lastninske pravice. Če bi bilo temu res tako, potem obsojenčeva želja po ureditvi stanja za svojega kupca in nadalje za končnega kupca, družbo B., d.o.o., ne bi bila smiselna. Pa tudi sicer se navedbe obrambe izkažejo za neutemeljene. Pri tem Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, ki sta zaključili, da takega namena pri obsojencu nikoli ni bilo. O tem sta sklepali iz ravnanja obsojenca po tem, ko je družba B., d.o.o. zoper njega vložila tožbo na izbris lastninske pravice ter vpis lastninske pravice na drugega upravičenca. Tej je obsojenec nasprotoval v odgovoru na tožbo, v dveh pripravljalnih vlogah in na naroku za glavno obravnavo. Zahtevek je pripoznal šele s sklenitvijo sodne poravnave v nasprotju za plačilo 10.000,00 EUR. Ob tako ugotovljenih dejstvih sta nižji sodišči zaključili, da namen ureditve zemljiškoknjižnega stanja pri obsojencu ni bil podan. Ko v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec zatrjuje nasprotno, tako pravzaprav izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik je sicer navajal še, da je lahko obsojenec zemljiškoknjižno stanje uredil le na način, da se je najprej sam vpisal. Prodajna pogodba iz leta 1993 namreč ni mogla pomeniti podlage za njegov vpis, ker mu je stanovanje prodal S., S. I. d.o.o. ki sploh ni bil lastnik. Najprej je moral skleniti pogodbo o priznanju lastnine z S., d.d. in se na tej podlagi sam vpisati. Stališče obrambe je torej, da se zadnji kupec, družba B., d.o.o., brez njegovega posredovanja v zemljiško knjigo ne bi mogla vpisati. Ne glede na to, ali bi se lahko zadnji kupec v zemljiško knjigo vpisal le z njegovim posredovanjem, so takšne navedbe popolnoma nebistvene. Pomembno je namreč, da iz obsojenčevega ravnanja namen ureditve zemljiškoknjižnega stanja za nadaljnje kupce ne izhaja. Nasprotno, tožbenemu zahtevku je prvotno celo nasprotoval.

14. Neutemeljene pa so tudi navedbe zahteve, da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine oblika goljufije, eden od zakonskih znakov goljufije pa je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitev škode tretji osebi. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 namreč namena pridobitve koristi ali povzročitve škode ne predvideva kot enega od zakonskih znakov. Vložnik zato ne more uspeti z navedbo, da se tak namen obsojencu ni očital.

15. Zahteva za varstvo zakonitosti vsebuje tudi očitek, da je pri drugostopenjski sodbi podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik svoje navedbe z ničemer ne konkretizira. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Ker je zahteva v tem delu nesubstancirana, je Vrhovno sodišče ni moglo obravnavati.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

-------------------------------
1 dr. Nina Plavšak, Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 213.
2 Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 - odl. US, 57/89.
3 Identično določbo vsebuje trenutno veljavni Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US ) v prvem odstavku 50. člena.
4 dr. Nina Plavšak, Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 214.
5 dr. Mile Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 361.
6 Sodba VSRS, opr. št. II Ips 92/2011 z dne 15. 11. 2001.
7 ibid.
8 Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 - popr., 36/90, Uradni list RS, št. 4/91 in 87/02.
9 Odločba US RS Up-591/10 z dne 2. 12. 2010, odst. 9.
10 dr. Miha Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2016, str. 269.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 253, 253/1.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyMDc5