<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 185/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.185.2015

Evidenčna številka:VS0017994
Datum odločbe:22.10.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1340/2014
Senat:Janez Vlaj (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), mag. Nina Betetto, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:vrnitev zaplenjenega premoženja - odškodnina - odlok AVNOJ - zaplemba premoženja v kazenskem postopku - podlaga prehoda premoženja v državno last - ZIKS - ZDen - poprava krivic - odločba Ustavnega sodišča - nepravni postopek - prekluzija v nepravdnem postopku

Jedro

V obravnavani zadevi je prišlo do prehoda premoženja že po samem Odloku AVNOJ dne 6. 2. 1945 in kasnejša zaplemba v kazenskem postopku (sodba II Snč 121/45

z dne 3. 8. 1945) ni pravno upoštevna, saj je premoženje prešlo v državno last že pred njeno izdajo. Odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč so bile le dekleratorne odločbe o izvršitvi zaplembenega premoženja, ki je bilo pred tem v konkretnem primeru podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ (5. člen Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe; Ur. l. SFRJ, št. 16/46). Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, ker ga v trenutku, ko je bila izrečena sodba pravnomočna, obsojena oseba ni več imela.

Prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah in sta zato sodišči pri odločitvi o pravni podlagi podržavljenja pravilno upoštevati tudi zaplembeno odločbo z dne 27. 8. 1945, ki jo je nasprotna udeleženka predložila po naroku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Predmet presoje v obravnavani zadevi je predlog za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje (oziroma podrejeni predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja) pokojne A. A. (v nadaljevanju pokojnica). Med strankama ni bilo sporno, da je bila pokojnica s sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani II Snč 121/45 z dne 3. 8. 1945 (v nadaljevanju kazenska sodba) spoznana za krivo zločinstva ter da je bila kasneje s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 49562/2010 z dne 2. 12. 2010 oproščena obtožbe. A. A. je bilo odvzeto vse premično in nepremično premoženje. Sporen pa je temelj podržavljena. Predlagatelji (kot dediči po pokojnici) so predlog vložili na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ker naj bi bilo njeno premoženje odvzeto na podlagi kazenske sodbe. Nasprotna udeleženka pa je uveljavljala, da je bilo pokojnici premoženje odvzeto že z Odlokom o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegu premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (Ur. l. DFJ, št. 2/45; v nadaljevanju Odlok AVNOJ) oziroma Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (v nadaljevanju ZPSP).

2. Sodišče prve stopnje je v drugem odločanju predlog predlagateljev za plačilo odškodnine za pokojničino zaplenjeno premoženje in podrejeni predlog za vrnitev pokojničinega zaplenjenega premoženja zavrnilo in odločilo, da udeleženci postopka trpijo vsak svoje stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da predlagatelji krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Predlagatelji vlagajo zoper sklep sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sklepa obeh sodišč spremeni tako, da po temelju ugodi predlogu za plačilo odškodnine, podrejeno za vrnitev premoženja v naravi, oziroma, da sklepa obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da je nasprotna udeleženka zaplembeno odločbo Okrajne zaplembene komisije na Ptuju vložila prepozno. Sodišči sta nepravilno uporabili prvi odstavek 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Pritožbeno sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, ampak je le povzelo ugotovitve Vrhovnega sodišča. Glede na 99. člena ZNP, po katerem je postopek za določitev odškodnine nujen in oprava naroka obvezna, je uporaba prekluzije po prvem odstavku 286. člena ZPP smiselna. Tudi določbe ZNP ne prepovedujejo uporabe instituta prekluzije, njena uporaba ni v nasprotju z razpravnim načelom (21. člen ZNP), saj zahteva tudi aktivno vlogo sodišča pri zbiranju dokazov. Vse pokojničino premoženje je bilo zaplenjeno po kazenski sodbi, zaplembena odločba Okrajne zaplembene komisije v Ljutomeru pa ne obstaja in ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo. Ta odločba ni bila nikoli predložena Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu in prenos premoženja ne bi smel biti izvršen. Prenos je neveljaven, ničen. Uveljavljajo kršitev 22. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju RS).

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi enkrat že odločilo, in sicer je s sklepom II 68/2014 z dne 9. 10. 2014 ugodilo reviziji, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Zaključilo je, da se je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu napačno oprlo na enak cilj ureditve vračanja krivično odvzetega premoženja po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in ZIKS ter, že zaradi uresničitve cilja odprave krivic, ki je nedvomno skupen obema ureditvama (ZDen in ZIKS), nepravilno štelo kot podlago za podržavljenje kazensko sodbo.(1) Odločbo Okrajne zaplembene komisije na Ptuju, št. 318/45 z dne 27. 8. 1945 pa je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ocenilo kot pravno nepomembno in se do nje ni vsebinsko opredelilo.

8. V obravnavani zadevi se je pritožbeno sodišče v skladu z napotki Vrhovnega sodišča do navedene zaplembene odločbe vsebinsko opredelilo in potrdilo zaključke sodišča prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), tako izhaja:

- Zaplembena odločba Okrajne zaplembene komisije v Ljutomeru št. 238/47 z dne 6. 8. 1946 ni bila temelj podržavljenja premičnega in nepremičnega premoženja pokojnice, saj je niso predložili niti predlagatelji niti nasprotna udeleženka. V odločbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki je bila podlaga za vknjižbo splošnega ljudskega premoženja, je citirana navedena zaplembena odločba.

- Nasprotna udeleženka je dokazala obstoj drugega temelja prehoda premoženja pokojnice v državno last, in sicer odločbo Okrajne zaplembene komisije na Ptuju opr. št. 318/45 z dne 27. 8. 1945, iz katere izhaja, da je na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ vse imetje pokojnice, nahajajoče se v ... ali kjerkoli v območju D.F.J. ali inozemstvu prešlo v državno last.

- Pokojnica je bila s sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani II Snč 121/45 z dne 3. 8. 1945 spoznana za krivo zločinstva. Zaplenjeno ji je bilo vse premoženje. S sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 49562/2010 z dne 2. 12. 2010 je bila oproščena obtožbe.

9. Glede na navedene ugotovitve je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da je v obravnavani zadevi prišlo do prehoda premoženja že po samem Odloku AVNOJ dne 6. 2. 1945 in kasnejša zaplemba v kazenskem postopku (sodba II Snč 121/45 z dne 3. 8. 1945) ni pravno upoštevna, saj je premoženje prešlo v državno last že pred njeno izdajo. Odločbe zaplembenih komisij in sklepi sodišč so bili le dekleratorne odločbe o izvršitvi zaplenjenega premoženja, ki je bilo pred tem podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ (5. člen Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe; Ur. l. SFRJ, št. 16/46). Kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, ker ga v trenutku, ko je bila izrečena sodba pravnomočna, obsojena oseba ni več imela.

10. Tudi ni bistveno, na podlagi česa je bil opravljen vpis lastninske pravice v korist splošnega ljudskega premoženja v zemljiški knjigi, ampak na kakšni podlagi je pokojničino premoženje prešlo v državno last. Ker je premoženje prešlo v državno last na podlagi Odloka AVNOJ z dnem 6. 2. 1945, lahko predlagatelji zahtevajo vračilo premoženja le v upravnem postopku po pogojih ZDen. Zato je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, ki je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljev, ki je temeljil na podlagi določb ZIKS.

11. Niso utemeljene navedbe revidentov o nepravilni neuporabi prekluzije po prvem odstavku 286. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP glede na 99. člen ZNP. Kot je revidentom pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ki je sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 68/2014, prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah. Zato sta sodišči pri odločitvi o pravni podlagi podržavljenja pravilno upoštevali tudi odločbo Okrajne zaplembene komisije na Ptuju opr. št. 318/45 z dne 27. 8. 1945, ki jo je nasprotna udeleženka predložila po naroku. Revizijski očitek o neobrazloženosti sklepa pritožbenega sodišča je glede na navedeno neutemeljen. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 68/2014 obrazložilo, da se določbe ZPP v nepravdnem postopku uporabljajo smiselno, to je v skladu s cilji in namenom tega postopka. V postopku vračanja premoženja po določbah ZIKS gre (enako kot pri denacionalizaciji na podlagi 5. člena ZDen) za predlagalni nepravdni postopek, za katerega velja razpravno načelo.(2) Za zbiranje procesnega gradiva so zato primarno zadolženi udeleženci postopka. V teh postopkih narok ni vedno obvezen (7. člen ZNP)(3). To sicer po eni strani pomeni, da mora stranka, ki na narok ne more računati, pokazati večjo skrbnost pri navajanju dejstev in dokazov. Po drugi strani pa to pomeni, da prekluzije, ki je vezana na prvi narok, ni mogoče nekritično prenesti v nepravdni postopek. Upoštevati je treba, da gre tudi v nepravdnih predlagalnih postopkih (vključno z denacionalizacijskimi) za ureditev razmerij med prizadetimi osebami, s čimer so povezane tudi manj stroge zahteve glede vsebine predloga (ki predlagatelju omogoča opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči), kot je to običajno za pravdni postopek.(4)

12. Predlagatelji zatrjujejo tudi kršitev 22. in 33. člena URS. Njihova vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi revizijskimi ugovori, na katere je Vrhovno sodišče že odgovorilo.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP in 37. člen ZNP) in s tem tudi njihovo zahtevo po povrnitvi vseh stroškov (prvi odstavek 35. člena ZNP in 104. člen ZNP).

---.---

Op. št. (1): V zadevi II Ips 68/2014 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je takšno stališče pritožbenega sodišča v nasprotju tako z deloma različno ureditvijo pogojev vračanja po obeh zakonih (npr. rok za vložitev zahteve) kot tudi z načinom, na katerega je bila izenačenost pravnega položaja upravičencev glede na cilj vračanja po ZDen in ZIKS uporabljena v odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08, na katero se je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu izrecno sklicevalo. Ustavno sodišče je v odločbi Up-544/11 z dne 7. 6. 2012 opozorilo na pravilno precedenčno uporabo svojih odločb na sploh in konkretno odločbe Up-969/08. Med drugim je poudarilo, da je sodišče zlasti v primerih, ko se sklicuje na odločitev oziroma stališče, sprejeto v postopku ustavosodne presoje posamičnih aktov, tj. v postopku z ustavno pritožbo, dolžno to odločitev oziroma stališče upoštevati v celoti, tj. z upoštevanjem vseh pravnih in dejanskih okoliščin, ki so bile pomembne za presojo v konkretni ustavnopravni zadevi. Nosilno stališče iz odločbe Up-969/08 tako ne velja vselej, kadar sodišče odloča o zahtevkih, vloženih na podlagi določb ZIKS, in je sporna pravna podlaga podržavljenja oziroma pravna podlaga zahtevka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, temveč le tedaj, ko gre za enako dejansko in pravno situacijo. V zadevi, obravnavani v odločbi Up-969/08, je bilo odločilno, da je predlagatelj zahtevo pri sodišču vložil v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen, da je ta rok v času odločanja že potekel ter da se je pri tem lahko zanesel na zemljiškoknjižne podatke, ki so kazali na to, da gre za premoženje, odvzeto na podlagi kazenske sodbe, ki upravičuje vračanje po ZIKS. Taka dejanska situacija je upoštevaje skupen namen ureditve vračanja po obeh zakonih v tam obravnavanem primeru zaradi varstva pravic iz 33. člena URS narekovala vsebinsko obravnavo predlagateljeve zahteve, ki se je lahko uresničila tudi z odstopom zadeve upravnemu organu v nadaljnje odločanje. V obravnavani zadevi pa niti z vidika pravočasnosti zahteve po določbah ZDen niti z vidika vsebine zemljiškoknjižnih podatkov o podlagi prenosa premoženja v državno last (in nenazadnje niti z vidika morebitne možnosti odstopa zadeve v obravnavanje upravnemu organu) ne gre za primerljivo situacijo.

Op. št. (2): Prim. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 321/2006 z dne 11. 1. 2007 in II Ips 210/2013 z dne 30. 1. 2014.

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 469/99 z dne 3. 2. 2000.

Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 122/99 z dne 25. 11. 2009.


Zveza:

ZPP člen 286, 286/1. ZNP člen 7, 37, 99. Odlok o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegu premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (Odlok AVNOJ 1945) člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2. Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (1946) člen 5.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5MzY3