<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba in sklep II Ips 309/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.309.2014

Evidenčna številka:VS0017925
Datum odločbe:16.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 921/2013
Senat:Janez Vlaj (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:obseg zapuščine - izločitev iz zapuščine - posojilo - zastaranje

Jedro

Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in ostalimi dediči), ne pa izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev). Tožnica konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega) dejanskega stanu ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju.

Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin ali poziv in podobno. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.

Izrek

Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in zoper odločitev iz podrednega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov 17.363,47 EUR in 31.683,77 EUR, se zavrže.

V ostalem (glede odločitve iz podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 90.000,00 EUR) se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se iz zapuščine njene matere M. Č. izloči 1/2 nepremičnine s parc. št. 155, 713 in 714/4 k. o. ... Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da so ji toženci dolžni plačati 139.047,24 EUR. Obrazložilo je, da niso izpolnjeni pogoji za izločitev iz zapuščine po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker tožnica ni živela skupaj z zapustnico. Obligacijski zahtevki so zastarali. Tožnica ni uveljavljala povračila potrebnih izdatkov za preživljanje matere po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), za vlaganja v nepremičnino pa ni imela soglasja ostalih solastnikov. Vrednosti vlaganj in povečanja vrednosti nepremičnine ni določila ter ni predlagala dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi bil nujen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vlaga tožnica pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi. Vrhovno sodišče bo relevantne revizijske navedbe povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni dovoljena, zoper odločitev o podrednem zahtevku pa je delno neutemeljena in delno nedovoljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožeča stranka je postavila dva zahtevka. S primarnim je zahtevala izločitev 1/2 nepremičnine iz zapuščine po pokojni materi, saj naj bi ta delež predstavljal njeno premoženje v smislu 32. člena ZD. Materi je v letu 1959 posodila 140.000,00 tedanjih DIN (kar je ocenila na 90.000,00 EUR). S sredstvi, ki jih je pošiljala iz Nemčije med leti 1963 do 1998 je mater preživljala, v hišo pa je po očetovi smrti v letu 1945 in med leti 1963 in 2000 vložila 31.683,77 EUR.

7. V primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Če tega ne stori in če tudi kasneje v okoliščinah, ki jih določa zakon, ne pride do ocene vrednosti spornega predmeta (45. člen ZPP v zvezi s 108. členom ZPP), tožnik nima pravice do revizije. Revizija zoper odločitev o tem zahtevku je zato nedovoljena (377. člen ZPP).

8. S podrednim obligacijskim zahtevkom je tožnica zahtevala izplačila v 6. točki navedenih zneskov v skupnem seštevku 139.047,24 EUR. Ker tožbeni zahtevek tvori vsota terjatev, ki niso medsebojno povezani oziroma ker utemeljenost zahtevkov, ki se nanašajo nanje, ni odvisna od skupnih pravnih vprašanj (posojilo, preživljanje, vlaganja), uporaba petega odstavka 367. člena ZPP in s tem seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov ne pride v poštev. Tako se izkaže, da je dopustna vsebinska obravnava le zoper odločitev o zahtevku za vrnitev posojila, ki presega revizijski prag 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ostala dva zahtevka, to je za vrnitev sredstev, danih za preživljanje v višini 17.363,47 EUR ter za vrnitev vlaganj v nepremičnino v višini 31.683,77 EUR temu pogoju ne zadostita. Revizija v tem delu ni dovoljena, zato jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Glede odločitve o podrednem zahtevku glede vrnitve posojila

9. Tožnica v reviziji zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter (smiselno) zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je leta 1959 s posojilom 140.000,00 tedanjih DIN (kar je ocenila na 90.000,00 EUR) omogočila materi, da je izplačala sodediče, s tem pa je prispevala k ohranitvi njenega premoženja (mati je lahko obdržala hišo, ko je izplačala dediče po pokojnem možu).

10. S primarnim zahtevkom je tožnica uveljavljala pravico iz 32. člena ZD, s podrejenim zahtevkom pa zahtevala denarno vrednost deleža. Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in ostalimi dediči), ne pa izvirna oblika te pravice - ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev)(1). Tožnica konkretnih dejstev takega abstraktnega (izjemnega) dejanskega stanu ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju.(2)

11. Tožeča stranka je zatrjevala, da je na podlagi zadolžnega pisma leta 1959 posodila pokojni mami znesek 140.000,00 tedanjih dinarjev, da je ta lahko izplačala takratne dediče po svojem možu in posledično obdržala hišo. Po prvem odstavku 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin ali poziv in podobno. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitve obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.(3) V nasprotnem primeru bi bil izničen namen (kogentnega) instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, zastaranje in začetek teka zastaranja pa bi bila negotova, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (364. člen ZOR) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (365. člena ZOR).(4)

12. Kot je bilo ugotovljeno na podlagi zadolžnega pisma (priloga A2), je bilo posojilno razmerje sklenjeno 30. 3. 1959, pogodbenici pa nista določili roka za vrnitev posojila. Terjatev bi torej lahko ob tožničini zadostni skrbnosti oziroma njeni primerni aktivnosti ter upoštevanju (primernega) roka iz drugega odstavka 562. člena ZOR (najmanj dva meseca) zapadla z začetkom meseca junija 1959. Tožničin tožbeni zahtevek je zato zaradi poteka splošnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR (pet let) zastaran in sta ga nižji sodišči pravilno zavrnili.

13. Ker sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) ter odločilo še, da revidentka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZD člen 32. ZOR člen 361, 362, 364, 365, 371. OZ člen 1060.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5MzI4