<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 131/2003
ECLI:SI:VSRS:2006:I.UP.128.2003

Evidenčna številka:VS17953
Datum odločbe:30.05.2006
Področje:CARINE
Institut:naknadni obračun carinskega dolga - carinski dolžnik - položaj špediterja v carinskem postopku - pooblastilo - pooblaščenec po zaposlitvi - ustna obravnava v carinskem postopku

Jedro

Pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in opravljanje dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špediterske pogodbe. Obseg špediterjevih pooblastil pri njihovem delu določa sama narava njihovega dela, špediterje pa je šteti za pooblaščene za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.7.2001, s katero je slednja kot neutemeljeni zavrnila pritožbi tožeče stranke (točka I izreka odločbe) in A.S. (točka II izreka odločbe) zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 13.3.2001. S prvostopno odločbo je prvostopni carinski organ v postopku zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po enotni carinski listini - ECL z dne 27.8.1999, A.S., družbo S. d.o.o. in tožečo stranko solidarno zavezal k plačilu carinskega dolga v skupnem znesku 2,400.730,00 SIT za 26.050,00 kg bruto mase plinskega olja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). U pravni organ prve stopnje in tožena stranka sta po presoji sodišča prve stopnje ravnala pravilno, ko sta tožečo stranko kot carinskega zavezanca zavezala k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost, ker blago v tranzitu ni bilo prijavljeno namembni carinarnici-Carinskemu terminalu v L. Tožena stranka ima prav, ko ugotavlja, da je špediterko tožeče stranke, ki je izpolnila polje 50 ECL, šteti za pooblaščenko iz zaposlitve. Špediterje je šteti za pooblaščence za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja, konkretni posel pa ne presega normalnega obsega poslovanja tožeče stranke. Za odločanje v tej zadevi je bil na prvi stopnji dejansko stvarno in krajevno pristojen Carinski urad L.. D.M., vodja Oddelka za preiskovalne zadeve, Enota v S., je imel vsa pooblastila za naknadno preverjanje enotne carinske listine (1. odstavek 62. člena Carinskega zakona-CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99-por.). Carinski urad L. je ravnal pravilno, ko je brez sodelovanja strank izdal upravno odločbo prve stopnje. Iz upravnih spisov in iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so imele stranke v upravnem postopku možnosti navajati vsa dejstva in okoliščine v zvezi z tranzitom blaga, kakor tudi dajati pisne pripombe na zapisnike o inšpekcijskem pregledu, ki so bile proučene in nanje odgovorjeno v dveh dodatnih zapisnikih. Carinski urad L. je imel dovolj podlage, da z odločbo po uradni dolžnosti opravi naknadni obračun carinskega dolga, zato mu ni bilo potrebno opraviti ponovnega ugotovitvenega postopka. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da se je z vpisom v polje 50 enotne carinske deklaracije zavezala kot garant. V tej zadevi je garant banka, ki je izdala garancijo, in ne tožeča stranka kot carinski zavezanec (glavni zavezanec). Sodišče prve stopnje glavne obravnave kljub predlogu tožeče stranke ni opravilo, ker dajejo podatki dosedanjega postopka za odločitev sodišča zadostno podlago, glavna obravnava pa tudi ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje velik del dokaznih predlogov ignoriralo, sodbe pa ni obrazložilo. Razmerje med špedicijo in carinskim organom ni civilnopravno (poslovno) razmerje, temveč upravnopravno razmerje. Carinski organ mora postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku - ZUP, ki jasno določa pravila o zastopanju pravnih oseb in ne pozna pravnega instituta "pooblastila po zaposlitvi". Tožeča stranka je vložila deklaracijo v imenu stranke, s katero se začne upravni postopek v skladu z 10. točko 1. odstavka 3. člena CZ in 2. odstavka 127. člena ZUP. Za stališče, da konkretni pravni posel ne presega normalnega obsega poslovanja družbe, sodišče prve stopnje ni ponudilo nobene dejanske ali pravne podlage. Tožeča stranka ne more priznati vpisa v rubriko 50 ECL, ki ga je opravila nepooblaščena oseba. Za vpis v rubriko 50 ECL je potrebno zakonito zastopstvo oziroma pooblastilo zakonitega zastopnika po civilnopravni in upravnopravni poti. Delavci K.P., J.T., I.P. in T.P. niso zakoniti zastopniki tožeče stranke pred carinskim organom. Dejanja omenjenih delavcev ne zavezujejo tožeče stranke. Vrhovno sodišče RS je v sodbi št. U-113/95-7 z dne 25.3.1998 odpravilo odločbo carinskega organa prav zaradi zakonitega zastopanja. Sodišče prve stopnje je selektivno odgovarjalo na pravna naziranja tožene stranke, s čimer je kršilo temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave. Carinska inšpektorja D.M. in P.F.F. nimata originalnih pooblastil za vodenje upravnega postopka. Odločbo upravnega organa prve stopnje je podpisal M.M., ki se ni pojavljal v ugotovitvenem postopku. V predmetni zadevi je sporno, kdo je uradna oseba, ki je vodila postopek - F.K. ali M.M. Ker tožena stranka ni razpisala ustne obravnave, je bilo tožeči stranki onemogočeno, da postavlja vprašanja drugim strankam in pričam v skladu z 146. členom ZUP. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožeča stranka ni zavezana kot carinski zavezanec, temveč kot carinski dolžnik po 2. odstavku 145. člena CZ. Postopek je nastal v Carinskem uradu S., saj je pri tem uradu vložena carinska listina, izpeljan predhodni ugotovitveni postopek in ostala dejanja pred izdajo odločbe. Sodišče prve stopnje nima prav, ko zatrjuje, da tožeča stranka ni garant, saj je nesporno, da je instrument zavarovanja "založila" za drugega. Sodišče prve stopnje je kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22. in 25. člena Ustave, saj ni zavzelo stališča do argumentov, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi. Sodišče prve stopnje ni argumentiralo sodbe, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke. Tožeča stranka ne more preizkusiti stvarne in krajevne pristojnosti carinskega urada. Glede krajevne pristojnosti carinskega urada so razlogi v obrazložitvi odločbe nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka ni obrazložila, kaj predstavljajo dolžnosti, ki naj jih ne bi izpolnila tožeča stranka. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbene navedbe, ki jih zastavlja tožeča stranka: carinski urad ni izoblikoval tistih dejstev življenjskega primera, ki jim pravimo, da so pravno relevantna; obrazložitev nasprotuje izreku in sama sebi; izrek ni popoln, določen in jasen; razlogi odločbe so nejasni in med seboj v nasprotju; odločba v bistvenih delih nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katerih temelji. Tožeča stranka ne more izpodbijati "primernost okoliščin primera" iz 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ, ker ni izoblikovan konkretni dejanski stan. Tožeča stranka tudi ne more preizkusiti, s kakšno metodo je ugotovljena subjektivna krivda oseb iz 2, 3 in 4 alinee 3. odstavka 145. člena CZ in ne more preizkusiti vzročne zveze med poljem 50 ECL (carinski zavezanec) in 4. alineo 3. odstavka 145. člena CZ (carinski dolžnik), saj se tožena stranka v odločbi o tem ni izrekla. Cari nski organ razširja pomen carinskega dolžnika na primere, ki niso urejeni s 4. alineo 3. odstavka 145. člena CZ. Tožena stranka se o navedbah tožeče glede postopka o prekršku ni izrekla. V zvezi z enakim varstvom pravic (22. člen Ustave RS) navaja, da tožena stranka ni odgovorila niti na pritožbene navedbe, da so v času pisanja pripomb na zapisnik dobili dve odločbi Carinske uprave, kjer sta določena carinska dolžnika na podlagi 146. člena v povezavi s 125. členom istega zakona, v dokaz pa je predlagala vpogled v dve odločbi carinske uprave. V pritožbi predlaga, naj pritožbeno sodišče odloči na glavni obravnavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih ugovorov pa dodaja še:

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je vpis v rubriko 50 enotne carinske listine opravila nepooblaščena oseba. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka špediter družbe S. d.o.o. in da je v polju 50 zadevne enotne carinske listine vpisana kot glavni carinski zavezanec. Po določbi 1. odstavka 827. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma 1. odstavka 851. člena Obligacijskega zakonika - OZ se s špedicijsko pogodbo špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na račun naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Predmet špedicijske pogodbe so tudi posli v zvezi s carinjenjem. Pooblastilo špediterju za opravljanje carinskih poslov in opravljanje dejanj v carinskem postopku izhaja iz same špediterske pogodbe. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da sama narava dela špediterja določa obseg njegovih pooblastil pri njihovem delu, špediterje pa je šteti za pooblaščene za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno obrazložilo, zakaj je špediterko tožeče stranke, ki je opravila vpis v rubriko 50 enotne carinske listine, šteti za pooblaščenko po zaposlitvi tožeče stranke. Pooblaščenec po zaposlitvi (80. člen OZ oziroma 98. člen ZOR) je tisti, ki opravlja določeno delo na podlagi pogodbe, pri čemer je bistveno, da obstaja med gospodarskim subjektom in to osebo pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je ta oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno. Da je bila T.P. zaposlena pri tožeči stranki ter da je sama izpolnila predpisani obrazec enotne carinske listine, se podpisala in odtisnila žig špedicije, pa v obravnavani zadevi niti ni sporno. Izpolnitev carinske deklaracije pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča posel, ki sodi v sklop rednega poslovanja družbe, saj gre za družbo, ki se ukvarja s špediterskimi posli. Glede sodbe Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožeča stranka, pa pritožbeno sodišče pripominja, da ne držijo pritožbene navedbe, da je Vrhovno sodišče RS odpravilo odločbo carinskega organa zaradi zakonitega zastopanja. Odpravilo jo je namreč iz razloga, ker so bila v postopku kršena določila ZUP, saj tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožene stranke v pritožbi glede pooblastila za zastopanje. Niso utemeljeni niti pritožbeni ugovori v zvezi z nepravilnostmi pri vodenju obravnavanega carinskega postopka. V obravnavani zadevi je carinski organ prve stopnje izdal odločbo na podlagi podatkov iz postopka naknadnega preverjanja deklaracije. Po določbi 10. točke 10. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1, Uradni list RS, št. 56/99) opravlja naknadna preverjanja deklaracij po carinskem zakonu Generalni carinski urad. Kot sta pravilno ugotovila že tožena stranka in sodišče prve stopnje, potrjujejo pa tudi podatki upravnih spisov (pooblastilo z dne 16.9.1999), je imel D.M. za vodenje zadevnega postopka naknadnega preverjanja deklaracij pooblastilo generalnega direktorja Carinske uprave Republike Slovenije, izdano na podlagi določb 10. člena in 1. odstavka 21. člena ZCS-1, 62. člena CZ ter 39. člena ZUP/86. Pritožbeni ugovor, da D.M. ni imel pooblastila za vodenje postopka, zato ni utemeljen.

Izpodbijano odločbo o naknadnem obračunu carinskega dolga je po presoji pritožbenega sodišča izdal stvarno in krajevno pristojni organ, to je Carinski urad Ljubljana. Po določbi 14. točke 12. člena ZCS-1 namreč odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom ali drugim predpisom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad, carinski urad. Odločbo prve stopnje je torej izdal stvarno pristojen carinski organ. Po določbi 1. odstavka 151. c člena CZ nastane carinski dolg tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. Po določbi 1. odstavka 145. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru blago s tem, ko ga je voznik A.S. pretočil v rezervoar, odstranjeno izpod carinskega nadzora, kar je okoliščina v smislu 1. odstavka 151. c člena CZ. Zaradi navedenega je bil ob upoštevanju, da je bilo blago pretočeno v rezervoarje v Ljubljani, za izdajo odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga tudi po presoji pritožbenega sodišča krajevno pristojen Carinski urad Ljubljana. Pritožbeni ugovori v zvezi s krajevno pristojnostjo carinskega urada zato niso utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni niti pritožbeni ugovori, da upravni organ ni izvedel ustne obravnave, s čimer je bilo strankam onemogočeno, da postavlja vprašanja drugim strankam in pričam v skladu s 146. členom ZUP. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila tožeči stranki dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bile podlaga upravni odločbi. Ta možnost je namreč lahko dana stranki na obravnavi, izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Izvedba ugotovitvenega postopka brez navzočnosti strank je mogoča tudi, če se stranki da možnost, da se izreče pisno. V obravnavani zadevi je tožeča stranka imela možnost, da se o ugotovitvah, ki so bile vsebovane v zapisnikih in so bile podlaga odločbe upravnega organa prve stopnje, izreče pisno, zato pritožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo ZUP zaradi neoprave ustne obravnave v upravnem postopku niso utemeljeni.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka carinski dolžnik v smislu 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ. Po tej določbi je, če je glede na okoliščine primera to primerno, carinski dolžnik oseba, ki je bila zavezana izpolniti dolžnosti, ki izhajajo iz začasne hrambe blaga oziroma carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago. Tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča svojih obveznosti kot obveznosti glavnega zavezanca iz 1. odstavka 125. člena CZ ni izpolnila, podane pa so tudi okoliščine (tožeča stranka se ukvarja s posli posredovanja v carinskem postopku), zaradi katerih je primerno, da je tožeča stranka carinski dolžnik kot oseba, ki je zavezana izpolniti dolžnosti, ki izhajajo iz zadevnega tranzitnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je v obravnavani zadevi garant banka, ki je izdala garancijo, in ne tožeča stranka kot carinski zavezanec (glavni zavezanec). Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen niti pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do argumentov, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, s čimer naj bi kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22. in 25. člena Ustave RS. Po presoji pritožbenega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeliti.

Predlogu tožeče stranke v pritožbi, da samo opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni ugodilo, saj za to niso podani pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po tej določbi ZUS pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba za rešitev zadeve ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja samo in torej ta pogoj za odločanje na glavni obravnavi ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ker je imelo dovolj podlage za odločanje v upravnih spisih.

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

CZ člen 125, 125/1, 145, 145/1, 145/3. CZ-B člen 151c, 151c/1.ZCS-1 člen 10, 12, 12-12.ZUP člen 146.ZOR člen 98, 827, 827/1.OZ člen 80, 851, 851/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMDU3OQ==