<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 439/93
ECLI:SI:VSRS:1994:II.IPS.439.93

Evidenčna številka:VS00994
Datum odločbe:13.04.1994
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - posebno premoženje - prosti preudarek

Jedro

1. Sodišče je moralo odločati o obstoju lastninske pravice na nepremičnini. Če sodišče ugotovi, da stranka svoje pravice ni uspela dokazati, tožbeni zahtevek zavrne. Pri tovrstnem odločanju prostega preudarka sploh ni. Prosta ocena dokazov ni prosti preudarek. 2. Če je bila nepremičnina kupljena iz skupnih sredstev in v času obstoja ekonomske skupnosti, gre za skupno premoženje. Ni pomembno, da je bila plačana po prenehanju ekonomske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe. Ugotovilo je, da je sporna nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in nasprotne tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila sporna nepremičnina kupljena s posebnimi sredstvi in v času, ko je ekonomska skupnost med pravdnima strankama že prenehala. Po nesreči je prišlo do popolne ločitve sredstev pravdnih strank. Tožnica je kot skrbnica o uporabi toženčevih dohodkov vodila posebno evidenco. Ko je prenehala biti skrbnica, je napravila obračun in preostanek sredstev položila na pupilno vlogo. Tožnica je dobila denar za parcelo od svoje matere po prenehanju ekonomske skupnosti. Tudi kredit v službi je bil namenjen izključno njej. V razmerah, ko zakonska zveza le formalno obstoji, določil ZZZDR ni mogoče uporabiti na enak način. Posojilo, dano po prenehanju ekonomske skupnosti ima drugačno naravo. Sodišče je pri presoji teh vprašanj zmotno uporabilo materialno pravo. Kolikor pa je uporabilo prosti preudarek, pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka o prostem preudarku. Po 223. členu ZPP odloči sodišče po prostem preudarku tedaj, ko ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količine stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V tem sporu ne gre za takšen primer. Sodišče je moralo odločati o obstoju lastninske pravice na nepremičnini. Obstoj te pravice je ugotavljalo v dokaznem postopku, v katerem je uporabilo načelo proste presoje dokazov. Prosta ocena dokazov pa ni prosti preudarek. Če sodišče ugotovi, da stranka svoje pravice ni uspela dokazati, tožbeni zahtevek zavrne. Pri tovrstnem odločanju prostega preudarka sploh ni. Uveljavljana kršitev ZPP zato ni bila storjena.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožnica utemeljuje svojo pravico z dejstvom, da je s trenutkom nesreče prenehala ekonomska skupnost ter da je nepremičnino kupila izključno iz svojih sredstev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila parcela kupljena pred toženčevo nesrečo in da je bila polovica kupnine plačana že tedaj (ko je ekonomska skupnost nesporno še obstajala). To dejstvo v pritožbenem postopku ni bilo izpodbito. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila parcela plačana iz skupnega denarja. Tožnica ni uspela dokazati, da je parcelo kupila s sredstvi iz svojega posebnega premoženja. Sodišče druge stopnje je tudi to ugotovitev sprejelo kot točno.

Končno je bilo na prvi stopnji nesporno ugotovljeno, da je tožnica sama sestavila pisno pogodbo, v kateri je kot kupca navedla obe pravdni stranki. To pogodbo je sestavila že po nesreči toženca (dne 15.7.1985), torej v času, za katerega trdi, da ni bilo več ekonomske skupnosti.

Na podlagi takšnih ugotovitev, ki jih na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (po 3. odstavku 385. člena ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog) sta sodišči morali odločiti tako, kot sta. Odločitev je v skladu z 2. odstavkom 52. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker stranka z revizijo ni uspela, nasprotna stranka pa ni priglasila stroškov odgovora, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.


Zveza:

ZPP (1977) člen 223.ZZZDR člen 52, 52/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTUy