<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 97/2012
ECLI:SI:VSRS:2012:X.IPS.97.2012

Evidenčna številka:VS1013886
Datum odločbe:19.09.2012
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 1739/2010
Področje:UPRAVNI SPOR - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:dovoljena revizija - neenotna praksa sodišča prve stopnje - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje - položaj stranskega udeleženca - pravni interes vlagatelja zahteve za izdajo enakega dovoljenja - obvezna združitev postopkov - soavtorji avdiovizualnega dela - skladatelj filmske glasbe, ustvarjene posebej za avdiovizualno delo - ustavne pravice - 106. člen PDEU - priložena pravna mnenja

Jedro

Iz določb 148. in 149. člena ZASP in 130. člena ZUP ne izhaja, da bi Urad moral v primeru, ko več pravnih oseb poda vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in iste pravice, te obravnavati v enem postopku, v katerem bi moral vsaki od oseb priznati položaj stranke v postopku.

Vlagatelj zahteve za podelitev „prvega trajnega“ dovoljenja za kolektivno upravljanje na podlagi 149. člena ZASP, ne izkazuje pravnega interesa za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku, ki se vodi na zahtevo drugega subjekta, v primeru, ko se za podelitev dovoljenja za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice poteguje več subjektov.

S stvaritvijo filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu, skladatelj (so)ustvari AVD kot samostojno avtorsko delo. Glede na neizpodbojno domnevo soavtorstva pa mu iz tega naslova skupaj z drugimi soavtorji pripada nedeljiva avtorska pravica na tem delu. To pa pomeni, da iz tega avtorskega dela izvira ena pravica do radiodifuzne retransmisije, s katero lahko zato upravlja le ena kolektivna organizacija, ki združuje vse soavtorje AVD.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad), št. 31227-1/2008-125 z dne 8. 10. 2010, s katerim je bila zavrnjena revidentova zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja A. (prizadeta oseba v tem upravnem sporu) za kolektivno upravljanje pravic (so)avtorjev avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije in pravic (so)avtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, izvedb v avdiovizualnih delih in videogramov, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe (v nadaljevanju dovoljenje A. A.). Revident je zahteval položaj stranskega udeleženca kot vlagatelj zahteve za spremembo svojega začasnega dovoljenja, ki ga je izdal Urad, št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001, v stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da revident ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek izdaje dovoljenja A. A. Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) bi svoj pravni interes izkazoval le v primeru, če bi imel „trajno“ dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih. Iz jezikovne razlage navedenega člena izhaja, da se ta nanaša le na primere, ko je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje drugi kolektivni organizaciji, ne pa na primere, ko bi več pravnih oseb zahtevalo pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje. Obligatorna združitev postopkov in odločitev v enem postopku o dveh ali več vlogah zainteresiranih oseb za izdajo dovoljenja ne bi bila bolj racionalna, saj je revident svojo vlogo za spremembo začasnega dovoljenja v stalnega vložil v času, ko je bilo obravnavanje vloge A. A. že v sklepni fazi, pri čemer gre za obsežen in zahteven postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za izdajo takšnega dovoljenja. Namen določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP je, da upravni organ lahko po tem, ko je eni kolektivni organizaciji že dano dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic, to dovoljenje vzame in izda novo dovoljene drugi pravni osebi, če bi ta zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic. Izdano dovoljenje A. A. ne posega v revidentovo dovoljenje za področje upravljanja pravic avtorjev na glasbenih avtorskih delih, saj se je v tem postopku odločalo o pravicah soavtorjev avdiovizualnih del. Določba 106. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) ni bila kršena.

3. Revident dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje ni zadostno obrazložena v zvezi z izkazanostjo pravnega interesa v primeru prenehanja revidentovega začasnega dovoljenja, sodba se ne opredeli do zatrjevanih ustavnih kršitev, pavšalno in napačno pa do kršitev določbe iz PDEU. Njegov pravni interes za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja A. A. izhaja iz njegovega začasnega dovoljenja z dne 24. 1. 2001 in podaja argumente v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP. Izpodbijana sodba neargumentirano odstopa od stališča sodišča prve stopnje, sprejetega v sodbi I U 146/2010. Položaj stranskega udeleženca bi mu glede na stališče navedene sodbe moral Urad priznati, ker je še pred dokončno odločitvijo o vlogi A. A. tudi sam podal zahtevo za pridobitev stalnega dovoljenja. Z izdanim dovoljenjem A. A. je Urad posegel tudi v „trajno“ dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na glasbenih delih z dne 12. 3. 1998. Dovoljenje A. A. obsega tudi kolektivno upravljanje pravic skladateljev filmske glasbe, s katerimi pa upravlja revident že na podlagi „trajnega“ dovoljenja z dne 12. 3. 1998. V zvezi s temi zatrjevanji se sklicuje tudi na priložena pravna mnenja. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 106. člena PDEU. Uveljavlja še kršitev 22., 33. in 60. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep Urada odpravi ter s sodbo ugodi revidentovi zahtevi za priznanje položaja stranskega udeleženca, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se ta zavrne kot neutemeljena in navede razloge za to, pri čemer pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

5. Stranka z interesom na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev, in sicer, ali vlagatelj zahteve za podelitev „prvega trajnega“ dovoljenja za kolektivno upravljanje na podlagi 149. člena ZASP izkazuje pravni interes za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku, ki se vodi na zahtevo drugega subjekta v primeru, ko se za podelitev dovoljenja za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice poteguje več subjektov, rešilo drugače kot v zadevi I U 146/2010, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V citirani zadevi je prvostopenjsko sodišče namreč navedlo, da Urad v primeru, ko sta dve zainteresirani osebi podali vlogi za izdajo dovoljenja iz 146. člena ZASP hkrati (oziroma, ko je druga pravna oseba vlogo podala sicer kasneje, vendar pa o prvi še ni bilo odločeno) in se ta vsaj v enem delu nanaša na iste pravice in imetnike pravic, o obeh vlogah obligatorno odloči v enem postopku, v katerem vsaki od oseb prizna položaj aktivne stranke v postopku. V obeh zadevah gre torej za bistveno podobne dejanske okoliščine in uporabo istih pravnih predpisov, vendar pa je v citirani zadevi (I U 146/2010) sodišče prve stopnje štelo, da vlagatelj izkazuje pravni interes v postopku, ki se vodi na zahtevo druge osebe, ter je tako zavzelo drugačno stališče kot v obravnavanem primeru.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revident z vlogo z dne 28. 10. 2008 v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje A. A. že zahteval priznanje položaja stranskega udeleženca, pri čemer je svoj pravni interes za priznanje tega položaja utemeljeval z imetništvom začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualni del. To zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca je Urad zavrnil s sklepom z dne 17. 3 2009, tožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010, s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 203/2009 z dne 26. 1. 2012 pa je bila zavrnjena tudi revizija(1). Zato se Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, kjer se presoja zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca, ki jo revident utemeljuje z vložitvijo zahteve za spremembo začasnega dovoljenja v stalno dovoljenje, ne opredeljuje do revizijskih ugovorov in navedb, s katerimi revident položaj stranskega udeleženca v istem postopku izdaje dovoljenja A. A. utemeljuje z imetništvom začasnega dovoljenja.

10. Revident se v svojih razlogih za vstop v postopek izdaje dovoljenja A. A. sklicuje na določbo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP in zatrjuje, da bi Urad moral o njegovi vlogi za pridobitev „trajnega“ dovoljenja in o vlogi A. A. odločiti v enem postopku in dovoljenje izdati tistemu, ki bi izkazal učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic, in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljal obsežnejši repertoar varovanih del. Meni, da ima pravni interes za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja A. A., ker je še pred izdajo dovoljenja A. A. tudi sam podal zahtevo za pridobitev istega stalnega dovoljenja oziroma se je B. B., ki je tudi podalo vlogo za izdajo istega dovoljenja, pripojilo k revidentu.

11. Po določbi prvega odstavka 148. člena ZASP izda pristojni organ dovoljenje za kolektivno upravljanje na podlagi pisne vloge zainteresirane pravne osebe, ki ji morajo biti priloženi v drugem odstavku istega člena navedene priloge. Po prvem odstavku 149. člena ZASP pristojni organ ne izda dovoljenja, če: 1. statut kolektivne organizacije ni v skladu z določbami tega zakona, 2. materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic ali 3. je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba (novi interesent) izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija; z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanje dovoljenje preneha veljati.

12. Po presoji Vrhovnega sodišče iz navedenih določb ZASP ne izhaja, da bi Urad moral v primeru, ko več pravnih oseb poda vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in iste pravice, te obravnavati v enem postopku, v katerem bi moral vsaki od oseb priznati položaj stranke v postopku (stališče Upravnega sodišča v zadevi I U 146/2010).

13. Ureditev, po kateri izda Urad dovoljenje na podlagi pisne vloge zainteresirane pravne osebe (prvi odstavek 148. člena ZASP), je bila v ZASP vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B, Uradni list RS, št. 43/2004). Pred to novelo je veljavni ZASP (Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001) v določbi 151. člena določal, da izda Urad dovoljenje kolektivni organizaciji na podlagi javnega razpisa. Takšna ureditev je od kandidatov zahtevala, da so svojo vlogo podali v roku iz javnega razpisa, od Urada pa, da je o njihovih vlogah odločal v enem postopku.

14. ZASP-B pa je težišče odločanja o potrebi po ustanovitvi kolektivne organizacije prenesel z države (Urada) na imetnike pravic(2), na način, da je izdajo dovoljenja vezal na pisno vlogo zainteresirane pravne osebe (prvi odstavek 148. člena ZASP), pri čemer pa ni določil nobenih časovnih okvirjev za podajo te vloge. S pomočjo primerjave ureditve izdaje dovoljenj za kolektivno upravljanje pred novelo ZASP-B in obstoječe ureditve ter besedne razlage 148. in 149. člena ZASP ter ob odsotnosti določb, ki bi predpisovale rok za podajo vlog, je po mnenju Vrhovnega sodišča treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani zadevi, da Urad, v primeru kot je obravnavani (ko sta dve zainteresirani pravni osebi podali vlogi za izdajo dovoljenja iz 146. člena ZASP, ob tem da je druga pravna oseba vlogo podala kasneje, vendar še v času, ko o prvi še ni bilo odločeno), o vsaki vlogi odloči v posebnem postopku, v katerem ima položaj stranke le posamezni vložnik zahteve, upoštevaje vrstni red podanih vlog. Urad mora tako najprej odločiti o prvo vloženi vlogi za izdajo dovoljenja, pod pogoji, določenimi v 148. in 149. členu ZASP, in v primeru, če bi na tej podlagi vložniku izdal dovoljenje, o drugi oziroma drugih vlogah pa odločati ob uporabi kriterijev učinkovitejšega in gospodarnejšega upravljanja in upravljanja z obsežnejšim repertoarjem (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP). Le s takšnim razumevanje postopka izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje je možno zadostiti tudi namenu kolektivnega upravljanja, ki je v učinkovitem varstvu interesov imetnikov pravic.

15. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v zadevi I U 146/2010, da mora Urad obligatorno odločiti v enem postopku o vseh vlogah, ki se vsaj v delu nanašajo na iste pravice in iste imetnike pravic, pa glede na pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve, ne izhaja iz določb ZASP o načinu izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje, prav tako pa takšna razlaga ne izhaja iz določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o združitvi zadev v en postopek (prvi odstavek 130. člena ZUP). Odločitev upravnega organa o združitvi zadev v en postopek je po tej določbi ZUP namreč fakultativna in vedno pogojena s smotrnostjo, ekonomičnostjo in učinkovitostjo postopka ter fazo konkretnega ugotovitvenega postopka. Vrhovno sodišče pa pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da uporaba tega instituta v obravnavanem postopku izdaje dovoljenja, glede na okoliščine primera (fazo ugotovitvenega postopka), ni utemeljena.

16. Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrača revizijski ugovor in stališče Pravnega mnenja Inštituta za javno upravo, ki je povzeto v revizijo, da iz določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP izhaja, da revident kot vložnik zahteve za izdajo dovoljenja za isto vrsto avtorskih del in iste pravice kot A. A., v postopku izdaje dovoljenja A. A., varuje svoj pravni interes. Ob upoštevanju v prejšnjih točkah pojasnjenega načina ureditve postopka izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje in upoštevaje namen obveznega kolektivnega upravljanja, ne iz določbe 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP ne iz drugih določb ZASP ne izhaja revidentova neposredna pravna korist, ki bi jo lahko varoval v postopku izdaje dovoljenja A. A. Po navedeni določbi pa bi revident svoj pravni interes v postopku izdaje dovoljenja A. A. izkazoval v primeru, če bi že imel „trajno“ dovoljenje za kolektivno upravljanje za isto vrsto avtorskih del in iste pravice, kot jih zahteva A. A., česar pa revident v obravnavanem primeru nesporno nima. Glede na navedeno z vložitvijo zahteve za spremembo začasnega dovoljenja v „trajno“ in pripojitvijo B. B. revident ne izkazuje pravnega interese za priznanje položaja stranskega udeleženca v navedenem postopku po prvem in drugem odstavku 43. člena ZUP. Takšno stališče po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne predstavlja zatrjevanih kršitev Ustave in 6. člena EKČP.

17. Neutemeljene so tudi revidentove navedbe, da njegov pravni interes za vstop v postopek izdaje dovoljenja A. A. izhaja iz imetništva „trajnega“ dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe z dne 12. 3. 2008, ker naj bi dovoljenje A. A. v delu kolektivnega upravljanja s pravico radiodifuzne kabelske retransmisije skladateljev filmske glasbe, poseglo v navedeno „trajno“ dovoljenje na delih s področja glasbe.

18. Po določbi prvega odstavka 105. člena ZASP(3), kjer so taksativno določene kategorije soavtorjev avdiovizualnih del, se skladatelj filmske glasbe, ustvarjene posebej za uporabo v avdiovizualnem delu (v nadaljevanju AVD), šteje za soavtorja AVD. Če je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb, nedeljiva celota, pripada vsem soavtorjem nedeljiva avtorska pravica na tem delu (prvi odstavek 12. člena ZASP). Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, deleži posameznih soavtorjev pa se določijo v sorazmerju z dejanskim prispevkom vsakega izmed njih k ustvaritvi avtorskega dela, če niso njihova medsebojna razmerja s pogodbo drugače urejena (drugi in tretji odstavek 12. člena ZASP). Avdiovizualno delo je nedvomno samostojna, nedeljiva, izvirna(4) vrsta avtorska dela (5. člen ZASP), ki pa ga ZASP zaradi njegove specifičnosti in kompleksnosti obravnava v posebnem razdelku (od 103. do 110. člena ZASP). Soavtorstvo vseh oseb iz 105. člena ZASP (tudi skladatelja filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu) se tako razteza na celotno AVD in ne le na posamezen del, ki ga je ustvaril posamezen soavtor.(5)

19. S stvaritvijo filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu, skladatelj (so)ustvari AVD kot samostojno avtorsko delo. Glede na neizpodbojno domnevo soavtorstva pa mu iz tega naslova skupaj z drugimi soavtorji pripada nedeljiva avtorska pravica na tem delu. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da iz tega avtorskega dela izvira ena pravica do radiodifuzne retransmisije, kot ene izmed materialnih avtorskih pravic (drugi odstavek 22. člena ZASP), materialno upravičenje (avtorski honorar) iz tega naslova pa pripada različnim kategorijam soavtorjev iz 105. člena ZASP v sorazmerju z dejanskim prispevkom vsakega izmed njih k stvaritvi AVD, oziroma odvisno od določil v pogodbi o filmski produkciji (107. člen ZASP). Zato lahko s pravico do radiodifuzne kabelske retransmisije na AVD upravlja le ena kolektivna organizacija, ki združuje vse soavtorje AVD, to pa je A. A. Če pa se lahko filmska glasba, ki je posebej ustvarjena za uporabo v AVD, uporablja tudi samostojno (kar je v praksi praviloma), predstavlja skladateljeva stvaritev posebno avtorsko delo (glasbeno delo), s katerim pa je nesporno tudi do izdaje dovoljenja A. A. upravljal revident v okviru „trajnega“ dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe z dne 12. 3. 1998. Revident tudi s sklicevanjem na dopis Urada z dne 7. 10. 1998 ni izkazal, da bi na podlagi „trajnega“ dovoljenja upravljal s pravicami skladatelja glasbe posebej ustvarjene za AVD, ki izhajajo iz AVD. Glede na navedeno revident tudi s sklicevanjem na trajno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe za vstop v postopek izdaje dovoljenja Zavodu AIPA ni izkazal pravnega interesa po prvem in drugem odstavku 43. člena ZUP.

20. Stališče Vrhovnega sodišča glede upravljanja s pravicami skladatelja filmske glasbe, posebej ustvarjene za AVD, izhaja iz drugačne razlage materialnega prava, kot izhaja iz revidentovih ugovorov in stališč, reviziji priloženega Pravnega mnenja Pravne fakultete Univerze v Zagrebu in Pravnega mnenja Inštituta za javno upravo, ki so povzeta v revizijo. Vrhovno sodišče zato te revidentove ugovore zavrača kot neutemeljene.

21. V zvezi z odgovorom revidenta na odgovor tožene stranke in tej vlogi priloženim Pravnim mnenjem Inštituta za primerjalno pravo, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se odgovor na revizijo pošilja revidentu zgolj v vednost (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedena vloga, ki je bila vložena po izteku roka za vložitev revizije (prvi odstavek 83. člena ZUS-1), je prepozna, zato se Vrhovno sodišče do navedb in razlogov, ki jih ta vloga vsebuje, ne opredeljuje (smiselno enako sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 749/2004, X Ips 786/2007, X Ips 441/2010).

22. Po presoji Vrhovnega sodišča, ob izostanku harmoniziranosti načina ustanovitve kolektivnih organizacij v EU in upoštevanju prakse Sodišča Evropske Unije(6) (v nadaljevanju Sodišče EU), ki se nanaša predvsem na kršitev členov 101 in 102 PDEU, po presoji Vrhovnega sodišča razlaga postopka izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje in položaja strank ter stranskih udeležencev po določbah ZASP in ZUP, kot izhaja iz te obrazložitve, ni v nasprotju z določbo 106. člena PDEU, saj je po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru konkurenčnost med kolektivnimi organizacijami v smislu nediskriminacije po 18. členu PDEU zagotovljena z možnostjo izdaje dovoljenja drugi zainteresirani pravni osebi, če ta izkaže učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje ter upravljanje z obsežnejšim repertoarjem (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP).

23. Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Izpodbijana sodba po presoji Vrhovnega sodišča nima pomanjkljivosti, ki jih očita revizija. Sodba se da preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih. Zatrjevane kršitve 22. člena Ustave pa so posledično neizkazane.

24. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

25. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 revident sam trpi stroške revizijskega postopka, saj z revizijo ni uspel.

----

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 203/2009 zavzelo stališče, da dejstvo imetništva začasnega dovoljenja, v katerem je jasno določeno, da velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, ne daje revidentu nobene pravice za vstop v postopek izdaje dovoljenja na podlagi določb 146. do 150. člena ZASP.

Op. št. (2): Primerjaj Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP-B (Poročevalec DZ, št. 20/2004).

Op. št. (3): Takšna določba je bila v ZASP vnešena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-A, Uradni list RS, št. 9/2001), kot posledica uskladitve z Direktivo Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic. Pred tem je 105. člena ZASP (Uradni list RS, št. 21/1995) v zvezi s soavtorstvom skladatelja glasbe na avdiovizualnem delu določal, da velja pri avdiovizualnem delu, v katerem je glasba bistveni element, za soavtorja takega dela tudi njen skladatelj, če je glasba pisana posebej za to delo. Če pretežni del glasbe spremlja besedilo, velja za soavtorja avdiovizualnega dela tudi pisec besedila.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo Sodišča EU v zadevi C-277/10 Luksan proti van der Letu.

Op. št. (5): Glej Trampuž M., Oman B., Zupančič A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 1997, str. 243.

Op. št. (6): Npr. Sodbe sodišča: v zadevi 45/71, GEMA vs. Commission, z dne 1. junij 1971, v zadevi 127/73, BRT vs. SABAM z dne 21. 3. 1974, v zadevi 7/82, GVL vs. Commission, sodba z dne 2. marec 1983.


Zveza:

ZASP člen 12, 105, 105/1, 148, 149, 149/1-3.
ZUP člen 43, 130.
PDEU člen 106, 106/1.
Datum zadnje spremembe:
02.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwMzYw