<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 260/2011
ECLI:SI:VSRS:2011:I.UP.260.2011

Evidenčna številka:VS1013309
Datum odločbe:18.08.2011
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1910/2010
Področje:UPRAVNI SPOR - DAVKI
Institut:pritožba - davek od osebnih prejemkov - dokončen upravni akt - dovoljenost tožbe - zavezanec za davek - tožnik v upravnem sporu - odprava odločbe - pravni pouk

Jedro

Zakon o davčnem postopku – ZDavP v 130. členu določa, da davek od osebnih prejemkov; kadar je delodajalec oziroma izplačevalec osebnih prejemkov pravna oseba ali zasebnik, obračuna in plača izplačevalec teh prejemkov. Iz navedenega izhaja, da je delodajalec zavezan plačevati akontacije davka od osebnih prejemkov, zato pritožnik kot fizična oseba in zavezanec za plačilo dohodnine ne more biti stranka navedenega postopka (niti se postopka izdaje upravnega akta ni udeleževal kot stranski udeleženec) in zato tudi ne tožnik v upravnem sporu kot ga določa 17. člen ZUS-1.

Iz odločbe organa druge stopnje, ki jo pritožnik prilaga in se nanjo tudi sam sklicuje, izhaja, da je bila izpodbijana odločba v celoti odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje. Na podlagi 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Ker izpodbijani akt zaradi odprave ne obstaja, nima teh značilnosti in ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je tako zavrženje tožbe utemeljeno tudi iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Celje z dne 17. 1. 2008, s katero je bilo pravni osebi A., d. o. o., v zadevi inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davkov naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2002, 2003 in 2004 in davka od osebnih prejemkov za leto 2002, 2003 in 2004.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bilo treba tožbo zavreči, ker je lahko tožnik v upravnem sporu le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega akta, to pa v tej zadevi B. B. ni bil. Z izpodbijano odločbo pa je bilo odločeno o obveznosti pravne osebe in ne B. B., niti se ta upravnega postopka ni udeleževal kot stranski udeleženec. Njegove navedbe, da je od odprave izpodbijane odločbe odvisna odmera njegove dohodnine za leto 2003, kot izhaja iz odločbe z dne 25. 1. 2010, ki jo omenja šele v vlogi z dne 17. 2. 2010, ne zadošča, da bi sodišče ob jasno navedenem upravnem aktu, ki se izpodbija s tožbo in pri izpodbijanju katerega vztraja celoten postopek, tožbo obravnavalo kot tožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine. Ta odločba ni bila priložena. Izpodbijana odločba pa je bila odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, torej gre za akt, zoper katerega tožba niti ni dopustna.

3. Pritožnik vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da ga je organ druge stopnje zavedel glede tega, zoper katero odločbo naj vloži tožbo. Čeprav je bila izpodbijana odločba odpravljena in naslovljena le na pravno osebo, niso bile odpravljene posledice, ki vplivajo nanj in ni bila odpravljena njegova obveznost plačila dohodnine za leto 2003. Izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku glede višine sredstev, ki naj bi jih pridobil kot osebni prejemek. Predlaga, da sodišče ugotovi drugačno dejansko stanje, ki izkazuje njegovo nedolžnost in razsodi, da tožena stranka razveljavi odločbo organa prve stopnje, s katero se mu je naložilo plačilo dohodnine za leto 2003 v znesku 41.044,68 EUR ter da se odpravijo blokade in zamrznitev njegovega premoženja. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS–1 zavrglo tožbo, ker je bila vložena po osebi, ki ne more biti stranka tega upravnega spora.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pritožnik izpodbija odločbo z dne 17. 1. 2008 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), saj je to odločbo izrecno navedel na prvi strani tožbe, pri tem je vztrajal tudi v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2010 in tudi v pritožbi. Ta odločba pa se nanaša na zavezanca, pravno osebo A., d. o. o., iz njenega izreka pa izhaja, da se navedeni pravni osebi med drugim nalaga plačilo davka od osebnih prejemkov za leta 2002, 2003 in 2004. Zakon o davčnem postopku – ZDavP v 130. členu določa, da davek od osebnih prejemkov, kadar je delodajalec oziroma izplačevalec osebnih prejemkov pravna oseba ali zasebnik, obračuna in plača izplačevalec teh prejemkov. Iz navedenega izhaja, da je delodajalec zavezan plačevati akontacije davka od osebnih prejemkov, zato pritožnik kot fizična oseba in zavezanec za plačilo dohodnine ne more biti stranka navedenega postopka (niti se postopka izdaje upravnega akta ni udeleževal kot stranski udeleženec) in zato tudi ne tožnik v upravnem sporu kot ga določa 17. člen ZUS-1.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede na določbo 4. točke 36. člena ZUS-1, ker odločba tožene stranke ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, iz odločbe organa druge stopnje z dne 16. 8. 2010, ki jo pritožnik prilaga in se nanjo tudi sam sklicuje, izhaja, da je bila izpodbijana odločba v celoti odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje. Na podlagi 2. člena ZUS - 1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Ker izpodbijani akt zaradi odprave ne obstaja, nima teh značilnosti in ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je tako zavrženje tožbe utemeljeno tudi iz tega razloga.

8. Glede pritožnikovega ugovora, da ga je Davčni urad Celje z dopisom z dne 1. 3. 2010 zavedel, da je z izpodbijano odločbo odločeno o njegovi dohodninski obveznosti za leto 2003, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta 120. in 130. člen ZDavP jasna, saj iz njiju izhaja, da je zavezanec za dohodnino fizična oseba, da pa je dolžan obračunati akontacije in plačati davek od osebnih prejemkov pravna oseba, ki je izplačevalec osebnih prejemkov. Prav tako je iz pravnega pouka odločbe organa druge stopnje z dne 29. 10. 2010, ki jo je pritožnik prejel, se nanjo sklicuje in jo v tožbi in pritožbi v upravnem sporu tudi prilaga, razvidno, da organ druge stopnje pritožnika poučuje, da je pravno sredstvo v postopku odmere dohodnine za leto 2003 upravni spor, v katerem se tožba vloži zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je ta odločil o dohodninski obveznosti in jo mora zavezanec tožbi tudi priložiti. Navedene prvostopne dohodninske odločbe pritožnik ni priložil in se nanjo le posredno sklicuje in jo izrecno ne izpodbija. Nerelevantne so tako njegove navedbe, da ga je upravni organ zavedel, saj je bil o pravnem sredstvu poučen, poleg tega ga je zastopal odvetnik. Prav tako so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da z odpravo izpodbijane odločbe niso odpravljene posledice, ki vplivajo nanj in tako ni bila odpravljena njegova obveznost plačila dohodnine za leto 2003, saj predmet izpodbijane odločbe ni obveznost tožnika, ampak obveznost pravne osebe.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZUS-1 člen 2, 17, 36, 36/1-3, 36/1-4.
ZDavP člen 120, 130.
Datum zadnje spremembe:
17.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNzcy