<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 284/93
ECLI:SI:VSRS:1994:II.IPS.284.93

Evidenčna številka:VS00926
Datum odločbe:26.01.1994
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - ugotovitev velikosti deleža na skupnem premoženju

Jedro

Na podlagi predloženih listinskih in ostalih dokazov, je v celoti prepričljiv zaključek obeh nižjih sodišč, da je sporni vikend postal skupna last pravdnih strank že z zgraditvijo in da ga toženec ni pridobil šele s plačilom in pogodbo po razvezi zakonske zveze. Pogodba z dne 15. novembra 1988 predstavlja le naknadno formalno ureditev lastnine spornega vikenda in pripadajočega zemljišča, pridobljene že s sporazumno gradnjo na tujem zemljišču.

Revizijsko sodišče soglaša tudi z odločitvijo obeh nižjih sodišč o toženčevih naknadnih vlaganjih v sporni vikend. Vlaganja morajo biti sporazumna, sicer ne morejo vplivati na deleže skupnih lastnikov ali solastnikov. Nepravično in neživljenjsko, kot ugovarja toženec v reviziji, bi bilo drugačno stališče, saj bi v tem primeru podpirali samovoljo in nasilnost ene stranke proti drugi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo proti prvostopni sodbi in je glede vikenda potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da spada v skupno premoženje pravdnih strank ter da sta deleža strank na tem premoženju enaka. O stroških postopka je odločilo po uspehu toženca s pritožbo.

Toženec je proti tej sodbi vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V reviziji vztraja pri trditvah, da je ugotovitveni tožbeni zahtevek nedoločen in nedopusten, ker bi tožnica lahko uveljavljala dajatveni tožbeni zahtevek. Nepravilno je stališče pritožbenega sodišča, da ni ugovarjal velikosti deleža na skupnem premoženju. Toženec meni, da je ta ugovor obsežen že v ugovoru, da sporni vikend ne spada v skupno premoženje in torej tožnici na tem premoženju ne pripada nikakršen delež. V stvari sami pa toženec trdi, da bi moralo biti v to pravdo na pasivni strani pritegnjeno tudi AMD ... kot lastnik zemljišča. Ob pravilni presoji dokaznega gradiva pa bi nato prvostopno sodišče moralo zaključiti, da je sporni vikend toženčevo posebno premoženje ali mu vsaj priznati višji delež. Končno toženec ugovarja tudi mnenju pritožbenega sodišča, da lahko za vlaganja po razvezi uveljavlja proti tožnici le obligacijski zahtevek. To se mu zdi nepravično, ker je tožnica vedela za ta vlaganja, pa jim ni nasprotovala. Iz vseh teh razlogov toženec predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje glede vikenda in pravdnih stroškov razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnica na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (čl. 390. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo nobenega od uveljavljanih revizijskih ugovorov in tudi ne nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 386. ZPP).

Kot je obrazložilo že pritožbeno sodišče v svoji sodbi, je tožničin ugotovitvenimi tožbeni zahtevek dovolj določen in tudi dopusten (čl. 187/1 in 2 ZPP). Ugotovitvena sodba učinkuje med strankama. Tožnica in toženec pa zelo dobro vesta, kateri vikend je bil predmet te pravde saj imata le enega. Le krajevna opredelitev vikenda zato tudi po menju revizijskega sodišča povsem zadošča. Revizijsko sodišče tudi nima nobenih pomislekov o tem, da ima tožnica pravni interes za uveljavljani ugotovitveni tožbeni zahtevek. V tovrstnih pravdah je predmet spora obstoj in delež lastninske pravice strank na določenem premoženju (čl. 59/2 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, prečiščeno besedilo Ur.l. RS št. 14/89). Zato ga je mogoče uveljavljati le z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom. Morebitni dajatveni del, na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, pa tožnik lahko uveljavlja, ali tudi ne (čl. 2/1 ZPP). V obravnavanem primeru ga tožnica proti tožencu očitno niti ne bi mogla uveljavljati, če je zemljišče, na katerem sporni vikend stoji, še vedno vknjiženo na drugega, na kar je tudi že opozorilo pritožbeno sodišče. Toženec sicer meni, da bi bilo zaradi tega potrebno v to pravdo pritegniti tudi lastnika. Toda iz pravkar navedenih razlogov je tudi ta toženčev revizijski ugovor neutemeljen. Isto velja za trditev, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, da ni ugovarjal velikosti tožničinega deleža, v nasprotju s podatki spisa. Tudi po ugotovitvi revizijskega sodišča toženec ni niti trdil, niti dokazoval, da deleža strank na skupnem premoženju nista enaka. Vseskozi je zatrjeval, da sporni vikend ni skupno premoženje in da v času trajanja zakonske zveze vanj ni bilo nič investirano. Teh njegovih trditev si ni mogoče razlagati tudi kot ugovore proti velikosti deležev. Takšna razlaga bi bila namreč v popolnem nasprotju z njegovimi trditvami, da sploh ne gre za skupno premoženje. Pritožbeno sodišče je zato v svoji sodbi pravilno štelo, da na prvi stopnji toženec velikosti deležev ni izpodbijal. Njegova podrejena pritožbena izvajanja o višini njegovega vložka pa se smiselno nanašajo le na toženčeva vlaganja po razvezi zakonske zveze. Ta vlaganja na velikost deležev ne morejo vplivati, ker niso bila sporazumna. Pritožbeno sodišče zato tudi na podlagi pritožbe pravilno ni obravnavalo pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov prvega sodišča o primernosti deležev strank na skupnem premoženju, temveč je lahko le v okviru uradnega preizkusa o pravilni uporabi materialnega prava zaključilo, da je odločitev o enakih deležih v skladu z določbami čl. 59/2 ZZDR.

Izpodbijana sodba pritožbenega sodišča pa je tudi materialnopravno povsem pravilna. Na podlagi predloženih listinskih in ostalih dokazov, zlasti izpovedi obeh strank in prič, je v celoti prepričljiv zaključek obeh nižjih sodišč, da je sporni vikend postal skupna last pravdnih strank že z zgraditvijo in da ga toženec ni pridobil šele s plačilom in pogodbo po razvezi zakonske zveze. Na podlagi ugotovitev obeh nižjih sodišč, da so že v času gradnje graditelji vikendov gradili zase, kot je izpovedal, da so za dobljeno leseno barako plačali le neznatno ceno in se je to pri knjigovodstvo vodilo le kot rabljen gradbeni material in ne kot osnovna sredstva in da so potem v 1988. letu s pogodbo ugotovili, da je lastnik graditeljem (v obravnavanem primeru tožencu) dovolil izgradnjo vikend hišice ter je v točki 6 pogodbe lastnik pristal tudi na prenos lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, tudi revizijsko sodišče zaključuje, da predstavlja pogodba z dne 15. novembra 1988 le naknadno formalno ureditev lastnine spornega vikenda in pripadajočega zemljišča, pridobljene že s sporazumno gradnjo na tujem zemljišču. Gradnja je nesporno potekala v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Torej je vikend hišica skupno premoženje pravdnih strank (čl. 51/2 ZZDR). Za deleža strank na tem premoženju pa se po zakonu domneva, da sta enaka, če katera od strank ne dokaže drugačnega razmerja (čl. 59/1 ZZDR). Kot je bilo že omenjeno, toženec v dosedanjem postopku ni trdil in ne dokazal drugačnega razmerja. V reviziji pa takšnih ugovorov ne more več uveljavljati (čl. 387 ZPP). Tudi odločitev o deležih strank na spornem vikendu je zato pravilna.

Končno revizijsko sodišče soglaša tudi z odločitvijo obeh nižjih sodišč o toženčevih naknadnih vlaganjih v sporni vikend. Vlaganja morajo biti sporazumna, sicer ne morejo vplivati na deleže skupnih lastnikov ali solastnikov. Nepravično in neživljenjsko, kot ugovarja toženec v reviziji, bi bilo drugačno stališče, saj bi v tem primeru podpirali samovoljo in nasilnost ene stranke proti drugi.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno, kot je razvidno iz izreka te sodbe.


Zveza:

ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMDg0