<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 171/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.171.2008

Evidenčna številka:VS0012964
Datum odločbe:17.06.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1844/2006
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:razlogi za revizijo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljivosti sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih

Jedro

Ker glede na zavzeto materialnopravno stališče dejstvo, o katerem po revizijskih trditvah v sodbi ni razlogov, ni bilo odločilno, očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 726,68 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 25.564,59 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju EUR Banke Slovenije na dan plačila in zamudne obresti v višini 1 % mesečne obrestne mere od zneska 50.000 DEM od 13. 2. 1996 do 31. 12. 2001, obračunane v tolarski protivrednosti DEM Banke Slovenije na dan 31. 12. 2001, ter zamudne obresti v višini 1 % mesečne obrestne mere od zneska 25.564,59 EUR od 1. 1. 2002 dalje, obračunane v tolarski protivrednosti EUR Banke Slovenije na dan plačila. Ugodilo je podrednemu zahtevku za plačilo 25.564,59 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju EUR Banke Slovenije na dan plačila in zamudne obresti od zneska 50.000 DEM od 2. 12. 1997 do 31. 12. 2001 v višini obrestne mere, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge na vpogled v nemških markah v kraju izpolnitve, tj. pri NKBM, d.d., ter od zneska 25.564,59 EUR od 1. 1. 2002 do plačila v višini obrestne mere, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge na vpogled v evrih pri NKBM, d.d., oboje v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju DEM oz. EUR Banke Slovenije na dan plačila. Tožencu je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da vsaka od pravdnih strank nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Izpodbijani sodbi očita, da se ni ukvarjala z njegovim ugovorom, da je sporno terjatev v celoti poravnal, da je tožniku plačal 50.000 DEM in da je na drugi strani dogovora z dne 16. 12. 1996 zapisano, da je bil dolg poravnan z materialom in da ga je za plačilo ostalo še 9.880 DEM. Da mu je toženec vrnil navedeni znesek, je izpovedal tudi tožnik. Izpodbijana sodba nadalje nima razlogov o dejstvu, da je tožnik svojo terjatev odstopil družbi O. d.o.o., da so zaslišane priče potrdile, da je bila odstopljena terjatev v celoti poplačana, in da je bilo prevzemniku terjatve plačanih 8.000 DEM. Prav tako ni navedlo, zakaj ni verjelo izjavi B. M. in A. H., da je terjatev poravnana in da sta si pravdni stranki podali roke in da med njima ni nobene terjatve več. Iz navedenih razlogov izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je bila tožba vložena zaradi izterjave terjatve na podlagi pogodb z dne 30. 5. 1993 in 31. 3. 1995, s sporazumom z dne 12. 2. 1996 pa so navedene terjatve prenehale, tožnik pa se je zavezal, da bo odstopil od tožbe, mu sodišče po spremembi tožbe, v katero toženec ni privolil, ne bi smelo nuditi pravnega varstva, ampak bi moralo tožbo zavreči. Tožnik bi moral vložiti novo tožbo. Glede na to, da je tožnik prejel znesek 50.000 DEM in da v zvezi s trditvijo, da je bilo navedeno plačano na račun obresti, ni predložil nobenega obračuna obresti, ter glede na izpovedbe treh prič je več kot očitno, da sta se s tožencem po sklenitvi zadnjega dogovora 16. 12. 1996 srečala v letu 1997 ali 1998 in si segla v roke z navedbo, da je terjatev poravnana. Da je terjatev poravnana, potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik že po plačilu zneska 6.770 EUR namesto zahtevanih 25.564,59 EUR dal dovoljenje za izbris hipoteke.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizije ni dovoljeno vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano na dejanske ugotovitve v izpodbijanih sodbah. Navedbe, s katerimi revident prikazuje drugačno dejansko stanje od ugotovljenega, so zato neupoštevne.

7. Vrhovno sodišče se ni spustilo niti v presojo zatrjevane kršitve v zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe. Revident ne zatrjuje, da bi bila s tem storjena katera od kršitev, navedenih v 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, druge procesne kršitve pa lahko v reviziji uveljavlja le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker toženec v pritožbi ni uveljavljal, da je sodišče z dovolitvijo spremembe tožbe zagrešilo kakšno procesno kršitev, tega očitka ne more uveljavljati niti v reviziji.

8. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj v sodbi ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Po stališču izpodbijane sodbe je materialnopravna podlaga zahtevka podana v dogovoru pravdnih strank z dne 16. 12. 1996, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili o višini terjatve in o njeni zapadlosti. Revident ne trdi, da bi bil karkoli plačal po sklenitvi navedenega dogovora, in še manj, da bi bil take trditve (v skladu s procesnimi pravili) podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišču se zato o trditvi, da je plačal 50.000 DEM (v zvezi s katero toženec ni niti določno zatrjeval, koliko je bilo plačanega na račun glavnice in koliko na račun obresti) in o dokazni teži njegove izpovedbe ter izpovedb prič in tožnika o tej okoliščini ni bilo treba posebej izreči. Iz enakih razlogov je neutemeljen očitek o izostanku razlogov v zvezi z zatrjevanim odstopom terjatve družbi O. d.o.o., do katerega naj bi prišlo pred sklenitvijo prej navedenega dogovora. Na kaj revident meri z "drugo stranjo dogovora", pa niti ni jasno. Listine namreč v spisu ni.

9. Sodišči sta izhajali iz naslednjih ugotovitev:

- da sta pravdni stranki po vložitvi tožbe z dogovorom z dne 12. 2. 1996 na novo uredili medsebojna razmerja v zvezi z obveznostmi iz posojilne pogodbe z dne 30. 3. 1993,

- da sta 16. 12. 1996 sklenili še dogovor, ki predstavlja novo ureditev pogodbenih obveznosti,

- da je toženec ta dogovor podpisal,

- da se je s tem dogovorom zavezal plačati 50.000 DEM obresti z rokom vračila 1. 12. 1997, po tem datumu pa tečejo zamudne obresti.

10. Na podlagi teh ugotovitev sprejeta odločitev o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna.

11. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Ker revident ni uspel, je dolžan tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo in za končno poročilo stranki, oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost, za materialne stroške in za sodno takso za odgovor na revizijo. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 198). Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2-14, 370, 370/2, 370/3
Datum zadnje spremembe:
29.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyNTUy