<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 198/93
ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.198.93

Evidenčna številka:VS00785
Datum odločbe:08.12.1993
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - razpolaganje s skupnim premoženjem - izpodbijanje (razveljavitev) pogodbe, sklenjene med enim zakoncem in tretjo osebo glede stvari, ki sodi v skupno premoženje

Jedro

Sankcije za ravnanje v nasprotju z 52. členom ZZZDR ne gre iskati v 112. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), temveč v ZZZDR samem. ZZZDR je v razmerju do ZOR specialni predpis. Ugotovitev, da 52. člen varuje zakonca, ki se z razpolaganjem drugega zakonca ne strinja, namreč vsebuje tudi ugotovitev, da na takšno ravnanje lahko tudi reagira. Reagira tako, da pogodbo izpodbija.

Če pa je podlaga tožbenega zahtevka v 52. členu ZZZDR, je pravilna odločitev odvisna od ugotovitve, ali je zakonec nepremičnino prodal brez soglasja drugega zakonca. Če gre za nepremičnino, ki je vpisana le na enega zakonca, in sicer prodajalca, pa tudi od ugotovitve, ali je bil kupec v dobri veri ali ne. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno. Če je prodajalec vpisan v zemljiško knjigo, se dobra vera kupca sicer predpostavlja, vendar pa je možen nasproten dokaz. Učinek tega načela je le v tem, da prevali dokazno breme na tistega, ki trdi nasprotno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izpodbijanje pogodbe, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ima kršitev 52. člena ZZZDR za posledico izpodbojnost pravnega posla. Zakonec, ki se ni strinjal z razpolaganjem drugega zakonca, ima aktivno legitimacijo za izpodbijanje. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča in ugotavlja, da je za utemeljenost takšnega zahtevka potrebno ugotoviti ali je bil kupec v dobri veri. Tožeča stranka trdi, da ni bil. V ponovljenem postopku bo lahko ponudila celo dokaz, da je drugi toženec prvemu tožencu denar vrnil, ker njun namen, da bi s pogodbo obšla tožnico, ni uspel. Ne glede na druge pravne možnosti, je tožnici zaradi poteka rokov potrebno tudi v tej pravdi nuditi pravno varstvo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči prve in druge stopnje sta napačno uporabili zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ko sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili. Zmotno sta menili, da zakonec, ki ni dal soglasja za prodajo skupne stvari, nima obligacijskopravnega zahtevka na razveljavitev pogodbe, sklenjene med njegovim zakoncem in tretjo osebo.

Pravilna je materialnopravna ugotovitev sodišča druge stopnje, da ravna zakonec, ki s pogodbo razpolaga s posamezno stvarjo skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, v nasprotju s 1. odstavkom 52. člena ZZZDR. Po tej določbi zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Za skupno gospodarjenje in razpolaganje gre tako tedaj, ko zakonca nastopata skupaj, kakor tudi tedaj, ko navzven nastopa le eden od njiju, vendar s soglasjem in ob upoštevanju koristi drugega. Po 2. odstavku 52. člena ZZZDR za takšen dogovor med zakoncema ni potrebna nobena obličnost.

Pravilna je nadalje ugotovitev tega sodišča, da je s 54. členom ZZZDR uzakonjena prepoved razpolaganja z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne pa razpolaganje s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev. Varnost pravnega prometa je narekovala ureditev, ki pod določenimi pogoji dovoljuje razpolaganje s posamezno stvarjo, pa čeprav sodi v skupno premoženje, vendar tako, da obenem varuje zakonca, ki se s takšnim razpolaganjem ni strinjal. Pogodba, sklenjena v nasprotju z 52. členom ZZZDR je zato le izpodbojna, ne pa nična.

Zmotno pa je nadaljnje materialnopravno sklepanje tega sodišča. Sankcije za ravnanje v nasprotju z 52. členom ZZZDR ne gre iskati v 112. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), temveč v ZZZDR samem. ZZZDR je v razmerju do ZOR specialni predpis. Ugotovitev, da 52. člen varuje zakonca, ki se z razpolaganjem drugega zakonca ne strinja, namreč vsebuje tudi ugotovitev, da na takšno ravnanje lahko tudi reagira. Reagira tako, da pogodbo izpodbija.

Če pa je podlaga tožbenega zahtevka v 52. členu ZZZDR, je pravilna odločitev odvisna od ugotovitve, ali je zakonec nepremičnino prodal brez soglasja drugega zakonca. Če gre za nepremičnino, ki je vpisana le na enega zakonca, in sicer prodajalca, pa tudi od ugotovitve, ali je bil kupec v dobri veri ali ne. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno. Če je prodajalec vpisan v zemljiško knjigo, se dobra vera kupca sicer predpostavlja, vendar pa je možen nasproten dokaz. Učinek tega načela je le v tem, da prevali dokazno breme na tistega, ki trdi nasprotno.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči prve in druge stopnje navedenih dejstev nista ugotovili. Pri tem je sodišče prve stopnje izvedlo obširni dokazni postopek, vendar teh dokazov zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča potem ni ocenjevalo. Ker je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč prve in druge stopnje moralo razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali se je prvi toženec pred sporno prodajo s tožnico sporazumel o (skupnem) razpolaganju s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje ali ne, oziroma ali je tožnica naknadno posel odobrila ali ne. Sodišče bo moralo nadalje ugotoviti ali je bil drugi toženec (kupec) pri nakupu v dobri veri ali ne. Dokazno breme zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo nosi tožnica.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da je prodajna pogodba izpodbojna v celoti, če deleža na skupnem premoženju še nista določena. Enako velja tudi v primeru, če postopek za določitev deležev že teče, saj ima odločitev o veljavnosti pogodbe naravo predhodnega vprašanja. Namen postopka za razveljavitev pogodbe je vrnitev v prejšnje stanje, ki naj šele omogoči postopek za ugotavljanje deležev in kasnejšo delitev skupnega premoženja. Razlog za razveljavitev pogodbe kot celote je torej prav tako v 52. in ne v 54. členu ZZZDR.

Glede napotitve tožnice na uveljavitev stvarnopravnega zahtevka na vrnitev stvari od nedobrovernega posestnika (37. in 43. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) pa revizijsko sodišče ugotavlja naslednje: Stvarnopravno varstvo ima skupni lastnik tedaj, ko so za to izpolnjeni pogoji. Pogosto bo to tudi v primeru, ko bo šlo za razpolaganje s stvarjo skupnega premoženja. Toda to varstvo ne izključuje obligacijskopravnega varstva.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.


Zveza:

ZOR člen 112.ZZZDR člen 52.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTQz