<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 130/94
ECLI:SI:VSRS:1995:II.IPS.130.94

Evidenčna številka:VS01951
Datum odločbe:21.09.1995
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 917/93
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - vrnitev darila in poplačila skupnega vlaganja v darilo - varstvo lastninske pravice - nasprotna tožba - obseg pismene sodbe

Jedro

Nasprotna tožba je dopustna med drugim v primeru, če je zahtevek iz nje v zvezi s tožbenim zahtevkom (prvi odstavek 189. člena ZPP). Tožnik uveljavlja vrnitev darila, toženka pa vrnitev svojega deleža skupnega vlaganja v njej darovano nepremičnino, ki jo mora zdaj vrniti. Ta povezava je torej več kot očitna (primerjaj četrti odstavek 38. člena in celo sedmi odstavek tega člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR in odločbo VSS v ZSO II/1/77). Ali gre za skupno načrtovanje del v stari hiši ali ne, za pravilno rešitev spora ni potrebno posebej ugotavljati, saj zakon česa takšnega ne terja pri ustvarjanju skupnega premoženja. Dovolj je objektivno dejstvo pridobivanja premoženja z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Odveč je revizijsko opozorilo, da teče poseben postopek med strankama glede delitve skupnega premoženja in da so v okviru toženkinega tožbenega zahtevka zajete investicije v nekdanje solastno premoženje strank. V tej pravdi gre za investicije v toženki darovano, torej posebno premoženje, sodišče pa je zavrnilo, denimo, zahtevek za plačilo investicij v delavnico. Sodišče prve stopnje res ni posebej ugotavljalo, sicer tudi težko ugotovljivega, trenutka nastanka vzroka za razvezo zakonske zveze (drugi odstavek 84. člena ZZZDR), vendar to niti ni bilo potrebno, saj tožnik ni postavil trditev o osebni nekoristnosti investicij v toženki darovano in zdaj vrnjeno nepremično (primerjaj peti odstavek 29. člena ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka vrniti tožniku kot nekdanjemu zakoncu polovico nepremičnine, vpisane v vl.št. 518 k.o. in mu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, vse pa pod pogojem, da toženec vrne tožnici 326.276,50 SIT vloženih investicij z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1992 dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbena zahtevka obeh strank zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo le tako, da za vrnitev darila ni določilo pogoja - plačila na prvi stopnji toženki sicer pravilno prisojenega zneska, ker je štelo to kot samostojen toženkin zahtevek, toženi stranki pa je naložilo, naj povrne tožeči stranki njene pritožbene stroške.

Proti delu te sodbe, s katerim je bilo odločeno, da mora tožeča stranka plačati toženi 326.276,50 SIT z obrestmi od 12.11.1992 dalje; da trpita stranki vsaka svoje pravdne stroške in da se v presežku tožbena zahtevka obeh strank zavrneta, vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje v izpodbijanem delu in novo sojenje na prvi stopnji pred spremenjenim senatom. V obrazložitvi revizije trdi, da gre za napačno dokazno oceno in za bistveno kršitev postopka. Meni, da v isti pravdi ni dopustno obravnavati zahtevka za razveljavitev darila po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in zahtevka iz nasprotne tožbe, ki je obligacijske narave. Bistvena sestavina obrazložitve sodbe je navedba pravnega predpisa, brez česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem nikjer ne ugotavlja skupnega načrtovanja del v stari hiši. Obseg investicij je sporen in tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. O delitvi skupnega premoženja teče med strankama poseben postopek. Drugostopenjsko sodišče sklepa iz negotovih dejstev o premoženjskem stanju strank in tožnikovega očeta, kar je spet procesna kršitev. To sodišče tudi ugotavlja, da je toženka kupovala kopalniško opremo, še preden je bilo pridobljeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje in še preden se je začela gradnja. Ugotovitve o toženkinem vlaganju v staro hišo so nesmiselne, saj je ni prejela v dar, bila je v hudih dolgovih in morala je skrbeti zase in hčerko. Sodišče se je zmotno oprlo na pričevanje M. G., ki je le sklepala, kdo naj bi nabavljal in plačeval. Zmotno je uporabilo določbo 221. člena ZPP o trajanju zakonske skupnosti. Sodbi nižjih sodišč ne navajata, kdaj je nastal vzrok za razvezo, da bi bilo mogoče na podlagi tega ugotoviti obseg investicij. Sklicevanje na ugotovitve v razveznem postopku je nedopustno in pomeni bistveno kršitev postopka. Graja slabo delo postavljenega izvedenca, zaradi česar je že poprej predlagala drugega izvedenca in zahtevala cenitev materiala ločeno od vrednosti dela, pa je prvo sodišče neobrazloženo zavrnilo ta predlog, kar je tudi procesna kršitev, ki jo sodišče druge stopnje ponavlja. Opisuje pravice drugih na stari hiši in kako so ti adaptirali hišo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri valorizaciji posameznih investicij ni upoštevalo določila zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o monetarnem nominalizmu. Nejasen, neprepričljiv in zato nezakonit je izrek o pravdnih stroških, kar velja tudi za izrek o pritožbenih stroških, ki jih je tožnik uveljavljal specificirano.

Sodišče je vročilo revizijo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno opozoriti, da je revizija izredno pravno sredstvo in da je zato obseg razlogov, ki jih lahko uveljavlja, močno skrčen v primerjavi z rednima pravnima sredstvoma - pritožbo proti sodbi in pritožbo proti sklepu. Tako praviloma ni dopustna iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena, 387. člen in drugi odstavek 395. člena ZPP). Tako tudi ni dopustna zaradi napačne dokazne ocene, kot to navaja revizija že na začetku. Dokazna ocena oziroma ustrezneje dokazna presoja zajema namreč uporabo pravil logike, splošnih življenjskih izkušenj, psihologije itd.. In če sodišče s pomočjo naštetega dokaze pravilno presodi, pomeni, da je dejansko stanje prav ugotovljeno. Vse torej ostaja na področju dejanskega stanja, kar pomeni, da v revizijskem postopku ni več dopustno tehtati pravilnosti presoje dokazov. Povedano tako velja za številne trditve in pomisleke v reviziji, kot so vprašanja zaporeda nakupov opreme in pridobitve gradbene dokumentacije; gmotnih sposobnosti strank in tožnikovega očeta, verodostojnosti priče M. G.; zahtevo po drugem izvedencu in cenitvah; opisovanje pravic drugih na stari hiši in njihovo adaptiranje ipd. Nadalje ne gre za očitane procesne kršitve. Res sicer zakon določa, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Vendar med te ni mogoče uvrstiti pomanjkljivosti, kot je primer, ko v obrazložitvi sodbe niso navedeni predpisi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, dasiravno bi to moralo storiti (četrti odstavek 338. člena ZPP). Iz primeroma naštetih pomanjkljivosti sodbe, ki je ni mogoče preizkusiti, v 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je mogoče povzeti, da so tu mišljene le tiste, ki so odločilne za presojo sodbe, se pravi, ko vsebina obrazložitve ne pojasnjuje odločitve sodišča, ki je razvidna iz izreka. To pa opustitev navedbe predpisa sama ob sebi ne more biti, če je sicer pojasnjena pravna podlaga sodbe. Toliko na splošno povedano, sicer pa je že sodišče prve stopnje navedlo predpise, na katere je oprlo svoje procesne in materialnopravne odločitve. Le predpisa, ki ga je uporabilo, kot to izhaja zlasti iz obrazložitve na 6. strani sodbe, in sicer o skupnem premoženju, ki ga predstavljajo adaptacijska dela na premičnini, katere izključna polovična solastnika sta (bila), ni citiralo.

Nadalje, za relativno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP ne gre pri problemu nasprotne tožbe. Ta je dopustna med drugim v primeru, če je zahtevek iz nje v zvezi s tožbenim zahtevkom (prvi odstavek 189. člena ZPP). Tožnik uveljavlja vrnitev darila, toženka pa vrnitev svojega deleža skupnega vlaganja v njej darovano nepremičnino, ki jo mora zdaj vrniti. Ta povezava je torej več kot očitna (primerjaj četrti odstavek 38. člena in celo sedmi odstavek tega člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR in odločbo VSS v ZSO II/1/77). Končno pa spet ni videti, tudi če ne bi bilo pogojev za nasprotno tožbo, v čem bi lahko skupno obravnavanje vplivalo ali utegnilo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe tako glede enega, kakor glede drugega zahtevka.

Nesprejemljive so nadaljnje revizijske trditve, češ da sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi njene ugotovitve, da je obseg investicij nesporen, ta pa je dejansko sporen. Revizijsko sodišče ugotavlja iz vsebine celotnega spisa, da investicije same niso sporne, saj tudi po njihovi naravi sami ne morejo biti, ker so opazne. Sporno je bilo le, čigave so bile. Sodišče druge stopnje je imelo dovolj opore v sodbi prve stopnje (pretežen del njene 4. strani), da je lahko tudi samo sklepalo o premoženjskem stanju strank in tožnikovega očeta. Ali gre za skupno načrtovanje del v stari hiši ali ne za pravilno rešitev spora ni potrebno posebej ugotavljati, saj zakon česa takšnega ne terja pri ustvarjanju skupnega premoženja. Dovolj je objektivno dejstvo pridobivanja premoženja z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Odveč je revizijsko opozorilo, da teče poseben postopek med strankama glede delitve skupnega premoženja in da so v okviru toženkinega tožbenega zahtevka zajete investicije v nekdanje solastno premoženje strank. V tej pravdi gre za investicije v toženki darovano, torej posebno premoženje, sodišče pa je zavrnilo, denimo, zahtevek za plačilo investicij v delavnico. Sodišče prve stopnje res ni posebej ugotavljalo, sicer tudi težko ugotovljivega, trenutka nastanka vzroka za razvezo zakonske zveze (drugi odstavek 84. člena ZZZDR), vendar to niti ni bilo potrebno, saj tožnik ni postavil trditev o osebni nekoristnosti investicij v toženki darovano in zdaj vrnjeno nepremično (primerjaj peti odstavek 29. člena ZTLR).

Končno je neutemeljena tudi graja, češ, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni upoštevalo določil ZOR o monetarnem nominalizmu. To načelo, uzakonjeno v 394. členu ZOR, se uporablja v primerih, ko gre za tako imenovane čiste denarne obveznosti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj tu, kot je že poudarilo prvo sodišče, ne gre za povrnitev stroškov po posameznih računih ali za posamezne stvari, marveč za vrednost priznanih vlaganj obeh strank kot skupno premoženje, in to v med strankama nespornem polovičnem deležu.

Revizija napada tudi stroškovni odločitvi obeh sodišč. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Revizija je sicer dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le takšen, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). In tu ne gre za takšen sklep. Nižji sodišči sta odločali o stroških postopka sočasno z odločanjem o glavni stvari. S sklepom o stroških torej postopek ni bil pravnomočno končan (to bi bil le, če bi prišlo do umika tožb, potem pa bi se odločalo le še o stroških postopka). Del revizije, ki se nanaša na pravdne stroške, torej ni dovoljen.

Po vsem povedanem se je pokazalo, da nista podana uveljavljana revizijska razloga kršitve procesnih določb in materialnega prava, ter da je revizija v delu, kjer uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne stroškovne odločitve, nedovoljena. Ker tudi ni podana procesna kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen v zvezi z 10. točko drugega odstavka 354. člena ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).


Zveza:

ZZZDR člen 51, 51/2, 84, 84/2. ZTLR člen 38, 38/4, 38/7.ZOR člen 394. ZPP (1977) člen 189, 189/1, 354, 354/1, 354/2-13, 338, 338/4.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTA2