<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 999/2003
ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.999.2003

Evidenčna številka:VS16479
Datum odločbe:26.01.2005
Področje:DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:denacionalizacija - obnova postopka - obnovitveni razlog - interpretativna odločba ustavnega sodišča

Jedro

Interpretativna odločba Ustavnega sodišča (U-I-130/01 z dne 23.5.2002), izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.9.2002, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote M. z dne 29.8.2002. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 8-0/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožničin predlog, da se obnovi denacionalizacijski postopek, končan z dokončno dopolnilno odločbo Upravne enote M. z dne 18.4.2001.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da med strankama ni sporno, da je bil denacionalizacijski postopek, katerega obnovo predlaga tožnica, končan z dokončno in pravnomočno odločbo Upravne enote M. z dne 18.4.2001, ki temelji na odločitvi, da bivšemu lastniku zemljišče ni bilo vzeto iz posesti na podlagi predpisa iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/2000, v nadaljevanju ZDen). Tožnica je predlagala obnovo postopka iz razlogov po 1. in 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, izkazanost okoliščin zahtevanih v določbi 265. člena ZUP, pa je utemeljevala z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v navedeni odločbi podalo razlago 9. točke 3. člena, 4. člena, 31. člena in 32. člena ZDen, in odločilo, da navedene norme niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo, kot je pojasnilo v navedeni odločbi. Navedena odločba ustavnega sodišča predstavlja torej razlago materialnega predpisa in pomeni samo spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ki bi opravičevali obnovo v dokončnih postopkih. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni drugačne rešitve kakšnega predhodnega vprašanja po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Upravni organ, ki je v rednem denacionalizacijskem postopku razumel določbe ZDen na način, kot je bil takrat ustaljen v upravni in sodni praksi, s tem ni reševal predhodnega vprašanja, ampak je zgolj odločil po materialnem predpisu, zato napačna uporaba materialnega prava ne more biti razlog za obnovo postopka po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZDen.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačna razlaga materialnega predpisa (ZDen) povzročila denacionalizacijskim upravičencem škodo oziroma nove krivice, ki jih je treba odpraviti. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da v tej zadevi niso podani obnovitveni razlogi. Med drugim navaja, da po čisti jezikovni razlagi zakonskih določb res ni šlo za "čisto predhodno vprašanje", vendar ravnanje upravnih organov kaže na to, da se je odvzem iz posesti vsebinsko reševal kot predhodno vprašanje, na katero so organi vezali svojo odločitev. Z uporabo teleološke razlage pa bi ugotovili, da so podani obnovitveni razlogi, saj je smisel zakonskih določb o obnovi postopka odprava nezakonitih stanj povzročenih z nezakonitimi odločbami. Novi ZUP ni ohranil razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon, zato so po njenem mnenju obnovitveni razlogi absorbirali tudi to možnost odprave nezakonite odločbe. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da dovoli obnovo denacionalizacijskega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, so skladni s podatki v upravnih in sodnem spisu ter z določbami predpisov, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), se lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v določbah 260. člena ZUP.

Obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je podan, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo ali nov dokaz je torej okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje. Po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP pa se postopek obnovi, če se odločba organa, ki vodi postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. ZUP v 1. odstavku 267. člena med drugim določa, da mora biti okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

V obravnavani zadevi se je tožnica sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/02), s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da določbe 9.

točke 3. člena, 4. člena, 31. člena in 32. člena ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako kot je navedeno v obrazložitvi odločbe. Svoj predlog za obnovo postopka je tožnica oprla na določbo 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, ker naj bi navedena odločba ustavnega sodišča predstavljala novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve. Podrejeno pa je uveljavljala tudi razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, saj naj bi upravni organ samo podržavljenje reševal kot predhodno vprašanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi uveljavljani obnovitveni razlogi niso podani. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da navedena interpretivna odločba ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po določbah 260. člena ZUP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Z njo je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, katera razlaga spornih določb materialno pravnega predpisa je skladna z ustavo in tako predstavlja ustavnoskladno razlago materialnega predpisa, ki jo je treba upoštevati v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih. Okoliščina, da je bila sprejeta spremenjena razlaga dotedanje upravne in sodne prakse pri uporabi navedenih določb ZDen, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča sama zase še ne predstavlja razloga za obnovo postopka. Drugačno razlaganje materialnega predpisa oziroma drugačno pravno naziranje ni razlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, kot to napačno razloguje tožnica.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da navedena odločba ustavnega sodišča ne pomeni drugačne rešitve kakšnega predhodnega vprašanja iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Za predhodno vprašanje gre, če je vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (147. člen ZUP).

Razlaga zakona glede vprašanja upravičencev v postopku denacionalizacije, ne predstavlja predhodnega vprašanja v zgoraj navedenem smislu. Upravni organ v postopku ni reševal predhodnega vprašanja, ko je ugotavljal, komu in na kakšni pravni podlagi je bilo odvzeto nacionalizirano zemljišče. Tudi vprašanje skladnosti zakona oziroma razlage zakona z ustavo ni predhodno vprašanje, ker ne gre za element dejanskega stanja, temveč za vprašanje uporabe prava. Glede na navedeno so po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori neutemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Taksativno naštevanje obnovitvenih razlogov v določbah 260. člena ZUP pomeni, da le-teh ni mogoče širiti in kakorkoli presegati njihov okvir torej, da uporaba izrednega pravnega sredstva obnove postopka ne dopušča širše razlage obnovitvenih razlogov. Razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga za obnovo postopka po 260. členu ZUP, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče z uspehom uveljavljati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep prvostopnega upravnega organa, ki je v predhodnem preizkusu tožničin predlog za obnovo upravnega postopka zavrgel, saj ta ne izpolnjuje procesnih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavanje.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUP člen 260, 260/1-1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTEwNg==