<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep I R 87/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:I.R.87.2018

Evidenčna številka:VS00014168
Datum odločbe:05.07.2018
Senat:Anton Frantar (preds.), Janez Vlaj (poroč.), dr. Ana Božič Penko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - delegacija iz razlogov smotrnosti - nezadovoljstvo z delom sodišča

Jedro

Mnenje predlagatelja, da bo pristojno sodišče ob odločanju storilo različne procesne kršitve, da bo odločilo pristransko in da zavlačuje s postopkom, ne pomeni tehtnih razlogov za prenos pristojnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju je v teku pravdni postopek P 24/2016. Tožena stranka je v njem najprej predlagala, da se pristojnost za odločanje prenese na Okrajno sodišče v Celju, ki že odloča o drugih podobnih zadevah (tožeča stranka v vseh zahteva plačilo stroškov upravljanja za različna časovna obdobja). Po zavrnitvi tega predloga je vložila nov predlog za „izločitev Okrajnega sodišča v Šentjurju“. V njem se zavzema za prenos pristojnosti na eno izmed sodišč, ki ne ležijo na območju Okrožnega sodišča v Celju. Navaja, da je Okrajno sodišče v Šentjurju pod stalnim vplivom Okrajnega sodišča v Celju, zato ne deluje nepristransko. Razloge za takšno prepričanje tudi podrobno opisuje. Predvsem naj bi se sodišči dogovarjali o tem, kdaj bodo v kateri od zadev razpisani naroki, Okrajno sodišče v Šentjurju naj bi namerno odlašalo z odločitvijo v sporni zadevi, ker naj bi čakalo na odločitev sodišča v Celju (slednje pa naj bi naroke v zadevah, ki so se začele pozneje, neupravičeno razpisovalo pred odločitvijo v predmetnem sporu), zavlačevalo naj bi tudi z izvedbo zaslišanj strank in priče P. Š. V nadaljevanju izraža še svoje prepričanje, da nameravata obe sodišči odločiti v nasprotju z odločitvijo v zadevi P 564/2013 (potrjeno z odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 368/2015) in navaja, da bo takšna odločitev nepravilna in bo pomenila bistveno kršitev določb postopka (saj sodišči ne smeta ponovno presojati veljavnosti pogodbe o upravljanju). Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) naj bi Okrajno sodišče v Šentjurju kršilo tudi s tem, ko v dokazni sklep, sprejet na naroku, ni povzelo kratke vsebine dokaznih listin, ko je opustilo namen, da zasliši prej navedeno pričo ter ko je prekinilo narok, ker je bila predlagana izločitev razpravljajoče sodnice (medtem ko je Okrajno sodišče v Celju kljub takšnemu predlogu, narok v zadevi P 145/2016 razpisalo). Sodišče naj bi z odločitvijo odlašalo z namenom, da toženec od pravdanja odstopi - zato, ker E., d. o. o. zoper njega vodi izvršbo s prodajo stanovanja ali pa zato, ker mu bo (kot brezposelnemu) za pravdanje zmanjkalo denarja.

Obe okrajni sodišči naj bi bili očitno pristranski tudi zaradi policijskega vmešavanja in prejudiciranja odločitve o tem, da je tožeča stranka upravnik stavbe na naslovu Na zelenici 9. V poročilu senatu za pritožbe, v zvezi z očitanim nedelom enega od kriminalistov, je namreč policijska inšpektorica zapisala: „... P., d. o. o., ki je bila izbrana za upravnika stavbe na naslovu Ulica 9.“, kljub temu, da je razpolagala z dvema sodbama, iz katerih izhaja, da P., d. o. o. ni upravnik te stavbe. S takšnim poročilom naj bi sodišču zagotovila zaščito za nezakonito ravnanje v korist tožnika.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Po 67. členu ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) za odločanje o posamezni zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako postopek lažje opravil ali če so za to drugi tehtni razlogi. Toženec v predlogu sicer navaja, da bi se postopek lažje in ceneje izvedel pred drugim sodiščem, a razlogi, ki jih v zvezi s tem podaja, te teze ne potrjujejo. Okoliščine, da naj bi Okrajno sodišče v Šentjurju delovalo pod vplivom Okrajnega sodišča v Celju in da naj ne bi upoštevalo pravnomočne odločitve o neveljavnosti pogodbe o upravljanju, toženčevih navedb, lastnih odločitev glede zaslišanja toženčeve priče, ipd. namreč razloga smotrnosti ne morejo utemeljiti. Glede na stadij, v katerem se postopek nahaja (stranki sta podali vse dovoljene pripravljalne vloge, sodišče pa je izvedlo že več narokov za glavno obravnavo) o tem, da bi se ta lahko hitreje (in z manjšimi stroški) končal, če bi se pristojnost za odločanje prenesla na drugo stvarno pristojno sodišče, ni mogoče govoriti. Nasprotno. Delegacija pristojnosti bi postopek kvečjemu dodatno zavlekla.

4. Z razlogi, ki jih predlagatelj navaja, ta dejansko uveljavlja razlog „drugih tehtnih razlogov“ za prenos pristojnosti. Gre za pravni standard, v okviru katerega se presoja, ali je zaradi objektivnih okoliščin lahko podan resen dvom strank postopka in/ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča.

5. V zvezi s tem tožena stranka izraža svoje prepričanje, da nameravata obe okrajni sodišči odločiti v nasprotju z odločitvijo v zadevi P 564/2013 (potrjeno z odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 368/2015). Meni, da bosta ponovno presojali veljavnost pogodbe o upravljanju, čeprav tega ne bi smeli, ob tem pa podaja še očitke različnih procesnih kršitev. Nič od navedenega ne more biti podvrženo preizkusu pravilnosti v postopku za delegacijo pristojnosti. Presoja takšnih nepravilnosti je pridržana za (morebitno) odločanje višjih sodišč na podlagi rednih in izrednih pravnih sredstev. Podobno velja za navedbe o tem, da naj bi sodišče (neutemeljeno) zavlačevalo postopek in odlašalo s sprejemom odločitve. Ta vprašanja se lahko rešujejo v okviru postopkov, predvidenih z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (nadzorstvena pritožba, rokovni predlog). Postopek za delegacijo pristojnosti pa temu ni namenjen.

6. Tudi ostalih predlagateljevih očitkov ni mogoče subsumirati pod pojem drugega tehtnega razloga, ki bi narekoval prenos pristojnosti. Ni namreč jasno zakaj naj bi odločitev sodišč prejudiciral zapis v poročilu policijske inšpektorice, izdelan v postopku presojanja pritožbe zoper (ne)delo kriminalista A. A.. Prav tako ni jasno, zakaj naj bi dejstvo, da na Okrajnem sodišču v Celju zoper toženca teče več postopkov, v katerih je ključno vprašanje, ali je tožeča stranka upravnik sporne stavbe, pomenilo favoriziranje tožnika. Na pristranskost sodišč ne kaže niti dejstvo, da je Okrajno sodišče v Celju narok v zadevi P 154/2016 (ki teče med istima pravdnima strankama in se nanaša na plačilo istovrstnih stroškov za drugačno časovno obdobje) razpisalo preden je Okrajno sodišče v Šentjurju odločilo o predmetnem sporu. S tem odločitev enega ali drugega sodišča ni v ničemer prejudicirana, Vrhovno sodišče pa v takšnem ravnanju ne vidi nič nepravilnega. Zgolj drugačni sumi in teorije tožene stranke, tega ne morejo spremeniti.

7. Glede na navedeno razlogi za delegacijo pristojnosti iz 67. člena ZPP niso podani. Vrhovno sodišče je zato predlog tožene stranke zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 67
Datum zadnje spremembe:
30.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMjQ0