<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep I R 84/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:I.R.84.2016

Evidenčna številka:VS0018438
Datum odločbe:14.07.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), Janez Vlaj (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - krajevna pristojnost - izbirna pristojnost - vrednost spornega predmeta - deljiva obveznost

Jedro

Ker tožnica zahteva plačilo vtoževanega zneska (20.600,00 EUR) od dveh tožencev – in to ne nerazdelno – je pravilno naziranje, da se solidarnost ne domneva in da se s tožbo zahtevana izpolnitev njune denarne obveznosti deli med njima na enaka dela (drugi odstavek 393. člena OZ). Tako se izkaže, da na vsakega od obeh tožencev odpadajoči znesek 10.300,00 EUR, posamično upošteven za določitev stvarne pristojnosti glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, ne presega mejnega zneska 20.000,00 EUR iz prvega odstavka 32. člena istega zakona in da je zato podana stvarna pristojnost okrajnega sodišča.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

Obrazložitev

1. Tožnica je na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu vložila tožbo z zahtevkom, da ji morata prva toženka R. in drugi toženec C. plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 20.600,00 EUR s pripadki. Po prejemu tožbe se je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, sklicujoč se na določbi prvega in drugega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v fazi predhodnega preizkusa tožbe po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v zadevi z obrazložitvijo, da tožnica od tožencev ne zahteva solidarnega plačila vtoževanega zneska, kar pomeni, da se s tožbo zahtevana izpolnitev njune denarne (in s tem deljive) obveznosti na podlagi drugega odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) deli med njima na enaka dela in da na vsakega od njiju odpadajoči znesek 10.300,00 EUR, posamično upšteven za določitev pristojnosti glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, ne presega zneska 20.000,00 EUR iz prvega odstavka 32. člena ZPP kot mejnega za razmejitev stvarne pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči za sojenje v tovrstnih sporih. Po pravnomočnosti izdanega sklepa o svoji stvarni nepristojnosti je zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot (po mnenju Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu) stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

2. Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena (Okrajno sodišče v Ljubljani), pristojnosti ni sprejelo in je predlagalo odločitev o kompetenčnem sporu. Po mnenju tega sodišča je pomembno, da iz tožbenih navedb jasno izhaja uveljavljanje tožničine odškodninske terjatve solidarno od obeh tožencev in da je zato stvar materialnega procesnega vodstva, da se neskladje med naracijo in zahtevkom iz tožbe odpravi. Tudi sicer pa bi v primeru, da ne gre za solidarno temveč deljivo obveznost, Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu lahko zadevo odstopilo le Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, ki je pristojno po določbah 48. in 49. člena ZPP.

3. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

4. Glede na stadij tega postopka se je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu pravočasno (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP) in tudi pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi. V premoženjskopravnih sporih je za presojo stvarne pristojnosti praviloma odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je pri uveljavljanju denarnih terjatev vselej mogoče ugotoviti le na podlagi v tožbenem petitu zahtevanega zneska (neodvisno od tožbenih navedb). Ker tožnica zahteva plačilo vtoževanega zneska (20.600,00 EUR) od dveh tožencev – in to ne nerazdelno – je pravilno naziranje, da se solidarnost ne domneva in da se s tožbo zahtevana izpolnitev njune denarne obveznosti deli med njima na enaka dela (drugi odstavek 393. člena OZ). Tako se izkaže, da na vsakega od obeh tožencev odpadajoči znesek 10.300,00 EUR, posamično upošteven za določitev stvarne pristojnosti glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, ne presega mejnega zneska 20.000,00 EUR iz prvega odstavka 32. člena istega zakona in da je zato podana stvarna pristojnost okrajnega sodišča. Pri tem je neupoštevno sklicevanje Okrajnega sodišča v Ljubljani na materialno procesno vodstvo kot institut, ki bi omogočal odpravo neskladja med naracijo tožbe in zahtevkom, saj je uporaba tega instituta za odpravo zatrjevanega neskladja pridržana stvarno pristojnemu sodišču za odločanje v zadevi.

5. Okrajno sodišče v Ljubljani pa utemeljeno odklanja svojo krajevno pristojnost za odločanje v konkretni zadevi. Če se v primeru izbirne krajevne pristojnosti (kakršen je obravnavan) sodišče, pri katerem je vložena tožba, izreče za stvarno nepristojno, ne more samo izbrati sodišča med sicer dvema krajevno pristojnima sodiščema z odstopom zadeve enemu od njiju (s sklicevanjem na sedež v tožbi prvonavedene tožene stranke). Ta izbira je v primeru izbirne krajevne pristojnosti izključno v domeni tožeče stranke in jo zato sodišče pred odstopom zadeve „po potrebi“ pozove, naj se izjavi o tem (prvi odstavek 23. člena ZPP). Tako postopanje pa v obravnavanem primeru ni bilo potrebno spričo dejstva, da je tožeča stranka možnost izbire med več krajevno pristojnimi sodišči že udejanjila z vložitvijo tožbe na sodišče v Slovenj Gradcu in je zato bilo treba v tem kompetenčnem sporu odločiti, kot izhaja iz izreka sklepa.


Zveza:

ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 23, 23/1, 32, 32/1, 41, 41/2. OZ člen 393, 393/2.
Datum zadnje spremembe:
12.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4Mzgz