<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 271/2015
ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.271.2015

Evidenčna številka:VS00039178
Datum odločbe:07.10.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Kp 271/2015
Datum odločbe II.stopnje:10.05.2019
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Mitja Kozamernik, Vladimir Balažic
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - glavna obravnava - zavrnitev priznanja krivde - razlogi za zavrnitev - izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - prejudiciranje kazenske odgovornosti - ekonomičnost postopka - kazenska sankcija - vezanost sodišča na predlog - načelo enakega varstva pravic - pranje denarja - zakonski znaki - prikrivanje izvora denarja

Jedro

Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi.

Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna.

Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde.

Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje.

Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.

Izrek

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega G. J. se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega G. J. v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se mu izreče kazen dve leti in tri mesece zapora, ki se na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu. V preostalem delu se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojene B. P. in njenih zagovornikov se zavrneta.

III. Obsojena B. P. je dolžna plačati sodno takso v višini 4.000 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 3. 2017 G. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), B. P. pa kaznivega dejanja pomoči pri tem kaznivem dejanju po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1B in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. G. J. je izreklo kazen tri leta in deset mesecev zapora. B. P. je za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1B določilo kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B kazen eno leto in šest mesecev zapora in denarno kazen v skupni višini 10.000 EUR ter ji na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen tri leta in štiri mesece zapora in denarno kazen v višini 10.000 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da sta obsojenca dolžna oškodovani družbi E. d. d. nerazdelno plačati 932.336,13 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 5. 2013 dalje, pri čemer je njuna obveznost nerazdelna z obveznostjo družbe A., London, do višine 932.287,13 EUR. Obtoženega D. Š. je sodišče na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1B. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi Specializiranega državnega tožilstva delno ugodilo in sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je gospodarski družbi T. (Karibski zaliv) odvzelo 140 delnic z oznako Roche Holding AG po ceni 30.270,37 CHF (švicarski frank) in 530 enot plemenite kovine srebra ZKB SILVER ETF KLASSE A po ceni 30.544.33 CHF, ki so zavedeni v banki V., Liechtenstein. V preostalem delu je pritožbo tožilstva zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbe obsojene B. P. in njenih zagovornikov in zagovornikov obsojenega G. J. Vrhovno sodišče je s sklepom I Ips 271/2015 z dne 29. 10. 2019 izvršitev pravnomočne sodbe zoper obsojenega G. J. zadržalo, zoper obsojeno B. P. pa prekinilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahteve za varstvo zakonitosti vlagajo obsojena B. P. in njeni zagovorniki, Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o. in zagovorniki obsojenega G. J., odvetnik dr. Miha Šošić in Odvetniška pisarna Zečević d. o. o. Glavni očitek vseh vloženih zahtev se nanaša na zavrnitve priznanja krivde obsojenega G. J. in nadaljevanje sojenja s strani istega senata, v zvezi s čimer vložniki sodišču očitajo kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 39. člena ZKP, kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, kršitev določb ZKP glede priznanja krivde in kršitev več ustavno zagotovljenih človekovih pravic, to je kršitev določb 14., 21., 22., 23., 29. in 34. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovorniki obsojenega G. J. v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo sodišču očitajo še kršitev po 5. točki 372. člena ZKP. Sodišču v tej zvezi očitajo tudi kršitev pravice obsojenega G. J. do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 22., 23. in 29. člena Ustave. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP očitajo sodišču prve stopnje z navedbami, da je sodba protispisna in neobrazložena glede naklepa obsojenca, kršitev po 1. točki 373. člena ZKP pa očitajo z zatrjevanjem, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1B. Obsojena B. P. in njeni zagovorniki sodišču prve stopnje očitajo še kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da sodišče odločilnih dejstev ni ugotovilo z dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma. Zaradi zavrnitve več dokaznih predlogov obrambe sodišču očitajo kršitev pravice obsojene P. do obrambe, zaradi dopolnitve opisa dejanja z navedbo „kot dejanski ekonomski upravičenec“ pa očitajo kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede kaznivega dejanja pranja denarja obsojenka in njeni zagovorniki trdijo, da naklep obsojenke oziroma njen namen prikriti izvor denarja ni zadostno konkretiziran v opisu dejanja in je tudi neobrazložen ter v tej zvezi očitajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer, ki v odgovoru navaja, da je z vidika enakega varstva pravic treba razčistiti, v čem se zavrnitev priznanja na glavni obravnavi z vidika izločitvenega razloga po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP stvarno in utemeljeno razlikuje od zavrnitve priznanja na predobravnavnem naroku. Po presoji tožilca je v obravnavanem primeru prišlo do podobne situacije tisti, ko sodnik sprejme priznanje enega od obdolžencev in nadaljuje postopek zoper druge obdolžence, s tem, ko je pojasnilo, da naj bi opis dejanja obsojenemu J. vseboval tudi opis pomoči soobsojene P., očitek njej pa je potrebno ugotavljati v dokaznem postopku. Za takšno ravnanje sodišča po presoji tožilca ni bilo utemeljenih razlogov, saj bi sodišče lahko iz opisa dejanja zoper obsojenega J. ta očitek izpustilo, ni pa bil to razlog za zavrnitev priznanja, saj to ni imelo tistih pomanjkljivosti, zaradi katerih se priznanje sme zavrniti. Obsojenec je bil s tem prikrajšan v pravici do priznanja v smislu ugodnosti, ki jih ta prinaša obdolžencem v enakem položaju. Vodenje postopka zato, da bi se lahko razčistila dejstva glede pomoči h kaznivemu dejanju, ki se očita obsojencu, zato ni skladno z zahtevo po nepristranskem odločanju. Ker je udeležba akcesorna, priznanje storilstva sploh ne bi smelo ovirati dokazovanje pomoči. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevam ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B -1.

Glede zahtev zagovornikov obsojenega G. J.

5. Zagovorniki obsojenega G. J. sodišču očitajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z obrazložitvijo, da opis dejanja pod točko I/1 sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1B. Trdijo, da za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadošča zgolj ugotovitev, da je obsojenec poskrbel za položaj, da je bila neutemeljena izvršba omogočena, saj tak očitek obsojencu predstavlja le morebitno kršitev dolžnega ravnanja poslovodje družbe glede poročanja nadzornemu svetu, razveze depozitov, odprtja novega računa, itd. Ker se obsojencu ne očita, da je vedel za tek izvršilnega postopka, posamezna očitana ravnanja ne pomenijo izvršitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Četudi iz obrazložitve sodbe izhaja, da je obsojenec vedel za sam izvršilni postopek, to ne zadostuje, saj bi moral biti očitek vnesen v izrek sodbe.

6. Očitek ni utemeljen, kar je ustrezno pojasnilo že pritožbeno sodišče v 65. točki izpodbijane sodbe. Že v izreku sodbe je namreč vsebovan očitek, da je obsojenec ravnal z namenom, da bo glede sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32849/2013 z dne 13. 3. 2013, nastopila fikcija vročitve oškodovani družbi in da bo družba A. preko neutemeljene izvršbe in rubeža pridobila finančna sredstva. Iz navedenega je tako jasno razviden očitek o zavesti obsojenca glede teka izvršilnega postopka in da bo zaradi njegovega ravnanja nastopila fikcija vročitve konkretnega sklepa o izvršbi. Iz celotnega opisa pa jasno izhaja obsojenčeva vloga oziroma konkretna ravnanja, s katerimi je bila ta fikcija vročitve dosežena, pri čemer je ves čas ravnal ravno z namenom dosega tega cilja in s tem pridobitve premoženjske koristi družbi A. Takšen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča kot izhaja iz 42. točke obrazložitve sodbe, ko to ugotavlja, da je obsojenec kot predsednik uprave in s tem zakoniti zastopnik družbe poskrbel za položaj, da je bila neutemeljena izvršba v škodo družbe omogočena in so bila vsa ravnanja usmerjena v ustvaritev možnosti za opravo izvršbe za terjatev, ki ni obstajala, pri čemer se je zavedal, da bo družba E. d. d. oškodovana za višino sredstev takšne izvršbe. Obsojenec je vedel za znesek deponiranih sredstev in je vedel, da bo tolikšen znesek prenesen z neutemeljeno izvršbo in je sredstva na novo odprti račun prenesel prav z namenom, da bodo tam na voljo ob sodnem rubežu in mu je šlo za to, da družba A. pridobi tolikšno korist.

7. Vložniki sodbi sodišča prve stopnje očitajo protispisnost v zvezi z ugotovljenim datumom, kdaj je obsojenec obvestil J. T. o vlomu v nabiralnik in trdijo, da je sodišče v 28. točki sodbe napačno ugotovilo, da je to bilo dne 9. 4. 2013. V 25. točki sodbe je sodišče namreč navedlo, da je obsojenec elektronsko pošto, v kateri je M. R. obvestil o poškodbi nabiralnika, poslal v vednost tudi J. T. Sodišče je ugotovitev, da je bil T. dejansko obveščen o poškodbi poštnega predalčnika dne 9. 4. 2013, in ne takoj, kot je to trdil obsojenec, oprlo predvsem na izpoved T., ki je povedal, da ga je obsojenec klical in mu povedal, da je bilo v nabiralnik vdrto in da je v njem našel čuden predmet ali kos mesa in da sta na policijo odšla tistega dne, ko ga je poklical. Glede na to, da obsojenec ni navajal, da bi sam videl v nabiralniku kos mesa, temveč naj bi mu potem, ko ga je R. obvestil, da naj se obrne na upravnika stavbe T. K., le ta dne 8. 3. 2013 povedal, da se je v nabiralniku nahajal kos mesa in pisanje z grozilno vsebino, je po presoji sodišča prve stopnje bilo očitno, da je obsojenec J. T. o vlomu obvestil tistega dne, ko je podal na policiji tudi kazensko ovadbo, to je dne 9. 4. 2013. Glede na navedeno, dejstvo, da naj bi bilo T. v vednost poslano elektronsko sporočilo, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je bil T. dejansko o vlomu obveščen po telefonu dne 9. 4. 2013. Tudi sicer pa navedeno dejstvo za presojo kazenske odgovornosti obsojenega J. ni odločilno, temveč je le ena od (dodatnih) okoliščin, ki potrjuje namerno neskrbnost obsojenca glede preverjanja poštnega predalčnika in njegovega ukrepanja glede poškodovanega predalčnika.

8. Vložniki nasprotujejo stališču višjega sodišča, da gre pri napačni navedbi datuma v obrazložitvi sodbe glede tega, kdaj je bilo obvestilo o poštni pošiljki puščeno v poštnem predalčniku, ko je enkrat naveden datum 15. 3. 2013, namesto 18. 3. 2013, za očitno pisno pomoto in da gre za takšno pomoto tudi v 22. točki sodbe, ko se je sodišče sklicevalo na nalog za službeno potovanje obsojenega v Ljubljano za dne 5. 4. 2013 in navedlo, da se je takrat v poštnem nabiralniku že nahajalo obvestilo o sodni pošiljki. Pri tem navajajo, da je podatek o tem, kdaj je bilo obvestilo o nameravani vročitvi puščeno v poštnem nabiralniku oškodovane družbe in kdaj je bil v nabiralnik vložen sklep o izvršbi, odločilno dejstvo, na podlagi katerega je bil obsojeni J. spoznan za krivega, zato mora biti obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje takšna, da ne pušča niti najmanjšega dvoma o tem, kdaj se je posamezno pisanje nahajalo v poštnem predalčniku oškodovane družbe. V konkretnem primeru pa temu ni tako, temveč gre za nedoslednost, notranje protislovje, nasprotovanje med razlogi sodbe in listinskimi dokazi ter izpovedbami prič.

9. Sodišče prve stopnje je v 22. točki izpodbijane sodbe ugotovilo, da je obsojenec opravil več poti v Ljubljano, med drugim tudi 20. 3. 2013 in 5. 4. 2013. Poštni vročevalec je obvestilo o sodni pošiljki v zvezi z izdanim sklepom o izvršbi v poštnem nabiralniku oškodovane družbe pustil 18. 3. 2013, G. J. pa je imel dne 20. 3. 2013, ko je opravil pot v Ljubljano, vse možnosti pošiljko v nabiralniku videti, če bi predalčnik preveril. Nadalje pa je navedeno, da iz potnega naloga dne 5. 4. 2013, to je v obdobju, ko se je v nabiralniku že nahajalo obvestilo o sodni pošiljki, izhaja namen poti: „sedež podjetja – poštni nabiralnik“. In da je že iz vsebine potnih nalogov za službene poti do dne 18. 3. 2013, ko je bilo torej v nabiralniku puščeno obvestilo o sodni pošiljki, razvidno, da je obtoženec vedel za dolžnost preverjanja poštnega nabiralnika. V 29. točki sodbe sodišča prve stopnje pa je navedeno, da je bilo dolžniku obvestilo o pošiljki v predalčniku puščeno dne 15. 3. 2013, pri čemer je v oklepaju navedena priloga spisa A100-101, iz katere pa izhaja, da je bilo obvestilo v predalčniku puščeno dne 18. 3. 2013. Ob navedenem in ob upoštevanju obrazložitve sodbe kot celote Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi višjega sodišča, da je šlo pri navedbi datuma 15. 3. 2013 za očitno pisno pomoto. Iz razlogov sodbe je namreč jasno razvidno, kdaj je bilo obvestilo puščeno v poštnem predalčniku, kar je razvidno tudi iz datuma, ko se je vročitev štela za opravljeno (fikcija vročitve), ki je nastopila dne 2. 4. 2013, zato je bila naslednjega dne pošiljka tudi puščena v poštnem nabiralniku. Takšna ugotovitev pa je skladna tudi z listinsko dokumentacijo v spisu. Tako gre za očitno pomoto tudi pri zapisu, da se je 5. 4. 2013 v nabiralniku že nahajalo obvestilo o vročitvi, saj je iz razlogov sodbe razvidno, da je bilo takrat v nabiralniku puščeno že samo sodno pisanje, to je sklep o izvršbi.

10. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložniki vidijo tudi v zvezi z obrazložitvijo naklepa obsojenca, za katerega trdijo, da ni obrazložen niti z eno besedo. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v 42. točki sodbe po presoji posameznih ravnanj obsojenca, s katerimi je naklepno omogočil neutemeljeno izvršbo, zaključilo, da je obsojenec z vsemi temi ravnanji (odprtje novega bančnega računa družbe in prenos vseh sredstev nanj, predčasna prekinitev vezav sredstev, neobveščanje članov nadzornega sveta o teh ravnanjih, opustitev pregleda poštnega predalčnika na sedežu oškodovane družbe, opustitev obveščanja o spremembi sredstev na računu družbe takoj, ko je obsojenec za to izvedel) zasledoval namen pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi A. in so bila vsa ravnanja usmerjena v ustvaritev možnosti za opravo izvršbe za terjatev, ki ni obstajala. Obsojenec je po oceni sodišča vedel, da bo z neutemeljeno izvršbo prenesen tolikšen znesek, kot izhaja iz očitka, in bo s tem družbi A. pridobljena tolikšna korist in mu je tudi šlo za to. S tem se je sodišče opredelilo do naklepa obsojenca, in sicer je ugotovilo, da je dejanje storil z direktnim naklepom. Takšni ugotovitvi je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 78 sodbe. Glede na navedeno je očitek kršitve neobrazloženosti sodbe glede naklepa obsojenca neutemeljen.

11. Zagovorniki obsojenega G. J. trdijo, da bi moral biti razpravljajoči senat, potem ko je zavrnil priznanja krivde, iz nadaljnjega odločanja v zadevi izločen na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in tudi iz razloga po 6. točki prvega odstavka istega člena. Ker ni bilo tako, menijo, da je sodišče poleg navedenih določb (kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) kršilo tudi obsojenčevo pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP ter pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Zagovornik dr. Miha Šošić trdi, da nižji sodišči določbe 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP nista razlagali pravilno in ustavno skladno, saj lahko sodišče skladno z določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP odloča in sprejme sporazum o priznanju krivde na glavni obravnavi, in sicer v primeru, ko je bil sporazum sklenjen po predobravnavnem naroku. Zato bi moralo sodišče postopati smiselno enako v primeru zavrnitve priznanja krivde na glavni obravnavi, ko priznanje krivde temelji na (sicer neformalnem) dogovoru med obrambo in tožilstvom. Pri tem navaja, da zgolj dejstvo, da tožilstvo neutemeljeno ni sklenilo formalnega dogovora o priznanju krivde, obsojenca z vidika procesnih pravic ne sme postaviti v slabši položaj, sicer to pomeni kršitev enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja. Zagovornik zatrjuje tudi, da se je obramba obsojenca s tožilstvom dogovorila o vseh bistvenih sestavinah sporazuma o priznanju krivde iz prvega odstavka 450.c člena ZKP, kar je razvidno iz zapisnika z dne 9. 6. 2016 in iz postopanja tožilstva na narokih za glavno obravnavo dne 22. 9. 2016, 17. 11. 2016 in dne 27. 1. 2017. Meni, da zato ni bilo prav nobenega razumnega razloga, da tega dogovora tožilstvo ni formaliziralo v obliki sporazuma o priznanju krivde. Zaradi takšnega postopanja tožilstva pa so bile obsojenemu J. kršene pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP zagovornik uveljavlja z obrazložitvijo, da bi moral biti senat izločen tudi zaradi vztrajnega, neprepričljivega in protislovnega zavračanja obsojenčevih priznanj krivde. Senat namreč za zavrnitev priznanja krivde po presoji vložnika ni navedel prepričljivih razlogov, zato vložnik sklepa, da se je želel izogniti izreku predlagane sankcije. Pri tem še navaja, da je sodišče pri obrazložitvi vsakokratne zavrnitve priznanja prihajalo samo s seboj v nasprotje, s čimer je poglabljalo dvom v nepristranskost. Odvetniki Odvetniške pisarne Zečević d. o. o. potrebo po izločitvi senata v zahtevi utemeljujejo z navedbami, da je bil v konkretnem primeru sklenjen sporazum med obrambo obsojenca in tožilstvom in je obsojenec skladno s tem dogovorom tudi izpolnil določene pogoje in podal priznanje skladno s tem dogovorom. Po zavrnitvi takšnega priznanja pa bi se senat moral izločiti, saj je narava odločanja o priznanju krivde na predobravnavnem naroku povsem enaka odločanju na glavni obravnavi, zato gre za primerljiva položaja. Pri tem se sklicujejo na mnenje dr. Boštjana Polegeka, ki ga je podal v članku z naslovom Izločitev sodnika po zavrnitvi priznanja krivde“.1 Neenaka obravnava po presoji vložnikov predstavlja kršitev 22. člena Ustave, saj da ni razumnega razloga, da bi sodišče pri zavrnitvi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde v posameznih fazah postopka ravnalo drugače. Pri tem se sklicujejo tudi na Pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 9. 2017, ki sta ga pripravila dr. Katja Šugman in dr. Ciril Ribičič na temo dolžnost izločitve predsednika senata v primeru zavrnitve priznanja krivde in vplivu takšnega dejanja na višino kazenske sankcije. Opozarjajo tudi na novelo ZKP-N, ki je odpravila redakcijsko napako, ko se je določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP napačno sklicevala na 450.c namesto na 450.č člen ZKP. Ta pa določa, kako mora ravnati sodišče v primeru, ko se obdolženec o krivdi s tožilstvom sporazume, sporazum pa sodišče zavrne. Kršitev 23. člena Ustave pa utemeljujejo z obrazložitvijo, da priznanje krivde vpliva na nepristranskost izvedbe postopka, zaradi česar naj bi zakonodajalec tudi določil ta izločitveni razlog.

12. Sporazum o priznanju krivde je dogovor med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe priznal. Skleniti sporazum je pravica, ki jo stranki v kazenskem postopku uporabita po svoji prostovoljni odločitvi, vsebina sklenjenega sporazuma pa je rezultat njunega pogajanja. Obdolženec je za sklenitev sporazuma praviloma motiviran le, če bo v primeru priznanja krivde deležen milejše kazni oziroma vrste kazenske sankcije, kot bi mu jo izreklo sodišče v rednem postopku, pa tudi, da se kazenski postopek zoper njega na takšen način hitreje zaključi. Državni tožilec pa sklene sporazum o priznanju krivde, kadar oceni, da je smotrneje kot zastopati obtožbo v dolgotrajnem kazenskem postopku, ki bi se sicer lahko končal z izrekom strožje kazni, v kratkem času in z neprimerno manjšimi stroški, končati postopek in se zadovoljiti z milejšo kaznijo. Na kakšen način naj pogajanja potekajo, zakon ne določa. To je prepuščeno strankama, njuni taktiki in presoji okoliščin v vsaki konkretni kazenski zadevi. Sporazum mora biti skladno s četrtim odstavkom 450.a člena ZKP sklenjen v pisni obliki, podpisan s strani obeh strank in zagovornika, priloži pa se k obtožnici, če je sklenjen kasneje, pa takoj, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave. Zato sporazuma ni dopustno sklepati v nadaljnji fazi postopka. Neformalnih dogovarjanj pa zakon ne ureja. Sodišče v pogajanjih med tožilcem in obrambo ne sodeluje in tudi ne sme sodelovati. Sodišče presoja le veljavnost sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, in sicer na predobravnavnem naroku. Če stranki skleneta sporazum po že opravljanem predobravnavnem naroku, do začetka glavne obravnave, pa odloča o njem sodišče še pred predstavitvijo obtožnice.2

13. V obravnavani zadevi pisni sporazum o priznanju krivde ni bil sklenjen oziroma k obtožbi, vloženi dne 17. 8. 2015, ni bil priložen, ravno tako sodišču ni bil predložen kasneje. Le na takšen sporazum pa je sodišče vezano in o njem odloča skladno s 450.č členom ZKP. Zato so neutemeljene trditve v zahtevah, ki temu nasprotujejo in enačijo pogajanja in dogovore glede priznanja krivde med tožilstvom in obrambo s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde. Sodišče ne more presojati „neformalnih“ dogovorov med tožilstvom in obrambo, temveč lahko presoja le pisni sporazum in obtoženčevo priznanje krivde. Obramba obsojenega J. trdi, da se je s tožilstvom „neformalno“ pogajala o priznanju krivde, sporazum pa ni bil sklenjen, za kar pa tožilstvo po navedbah zagovornika obsojenega J. naj ne bi imelo razumnih razlogov. V dokaz pogajanj s tožilstvom je obramba ob vložitvi pritožbe zoper sodbo v spis vložila tudi zapisnik, sestavljen pred Specializiranim državnim tožilstvom Republike Slovenije z dne 9. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je tožilstvo navedlo, da bo v zvezi z dotedanjimi pogajanji in dogovorjeno kazensko sankcijo dve leti in tri mesece vikend zapora, ob predpostavki, da bo predhodno poravnan s pooblaščenko oškodovanke dogovorjen znesek škode, v primeru priznanja krivde po 330. členu ZKP predlagala enako sankcijo. V tej predlagani sankciji pa je upoštevana tudi olajševalna okoliščina, da bo zaradi priznanja postopek bistveno krajši, zato predlog pride v poštev zgolj v začetni fazi postopka, takoj po podanih zagovorih. Iz zapisnika tako ne izhaja, da bi se tožilstvo z obsojenim J. pogajalo o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde. Tudi sicer pa se sporazum o priznanju krivde lahko sklene le ob pristanku obeh strank sporazuma, ki ob sklenitvi zasledujeta vsaka svoje interese. Če s pogajanji sporazum ni dosežen, stranki tega v pisni obliki ne skleneta in v tem smislu predhodna pogajanja strank ne zavezujejo k dejanski sklenitvi sporazuma. Tožilcu zakon tudi ne nalaga obveznosti, da mora za primer priznanja krivde obtoženca predlagati milejšo kazensko sankcijo kot bi jo predlagal po koncu postopka. V obravnavanem primeru iz zapisnika pogajanj z dne 9. 6. 2016, ki ga je v spis vložila obramba, izhaja, da je tožilka obtožencu zagotovila, da bo predlagala kazen zapora dve leti in tri mesece, ki se bo izvrševala ob koncu tedna, če bo G. J. poravnal dogovorjeni del škode oškodovani družbi in krivdo na glavni obravnavi takoj po zagovorih obtožencev priznal. Takšen predlog je tožilka na dveh narokih tudi podala in s tem očitno sledila dogovoru kot izhaja iz zapisnika pogajanj. Upoštevajoč navedeno vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da tožilstvo ni imelo razloga, da z obsojenim J. ni sklenilo sporazuma o priznanju krivde, ne utemelji zatrjevanih kršitev pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave. Z navedbami, da tožilstvo neutemeljeno ni sklenilo sporazuma o priznanju krivde in je bil zato obsojenec z vidika procesnih pravic spravljen v slabši položaj, pa vložnik ne utemelji, zakaj in v čem naj bi bil obsojenec v slabšem položaju, ker senat ni bil izločen in v katerih konkretnih procesnih pravicah naj bi bil obsojenec zato prikrajšan. Dejstvo, da obsojenec s tožilstvom ni sklenil pisnega sporazuma, pa samo po sebi tudi ne pomeni, da je bil postopek nepošten ali da je bil kršen 22. člen Ustave.

14. Kot navedeno, pisni sporazum o priznanju krivde v obravnavani zadevi ni bil sklenjen, je pa tožilka na narokih za glavno obravnavo dne 22. 9. 2016 in dne 17. 11. 2016 po obrazložitvi sprememb obtožnice podala kaznovalni predlog za primer priznanja krivde obsojenega J. Ta pa je po podanih predlogih krivdo tudi priznal, vendar pa je sodišče ni sprejelo. Glede veljavnosti izločitvenega razloga po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP v primeru zavrnitve priznanja krivde na glavni obravnavi je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 zavzelo stališče, da se navedeni izločitveni razlog v tem primeru ne razteza na fazo glavne obravnave. V navedeni sodbi je pojasnilo, da je v zasnovi slovenskega kazenskega postopka predobravnavni narok tista vmesna faza postopka, za katero je predvideno, da se obdolženec na njej izjavi o krivdi. Kot avtonomni subjekt kazenskega postopka pa lahko obdolženec krivdo prizna tudi kasneje, bodisi v posledici sklenjenega sporazuma z državnim tožilcem (450.č člen ZKP) ali pa na podlagi lastne odločitve v fazi glavne obravnave, kar ureja 330. člen ZKP. Jezikovna razlaga 330. člena ZKP pa razkriva, da navedena določba posebej ureja le situacije, ko sodišče obtoženčevo priznanje krivde sprejme, ne pa tudi primerov, ko za sprejem niso izpolnjeni zakonski pogoji. Pri tem ne gre za pravno praznino, saj zakonska ureditev v primeru priznanja krivde, za sprejem katerega niso podani zakonski pogoji, predvideva dokončanje kazenskega postopka po določbah, kot veljajo za glavno obravnavo v rednem kazenskem postopku.

15. Vložniki opozarjajo, da lahko sodišče sporazum o priznanju krivde presoja tudi na glavni obravnavi in trdijo, da se v tem primeru uporablja določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Zato bi moralo sodišče enako postopati tudi glede priznanja krivde, podanega na glavni obravnavi, saj gre po vsebini za enako situacijo. Takšno stališče vložnikov je napačno. Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je namreč potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije.3 Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi.

16. Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna.

17. Predobravnavni narok je vmesna faza postopka pred razpisom glavne obravnave in po pravnomočnosti obtožnice. Namen te faze je v izvedbi skrajšanih oziroma poenostavljenih oblik kazenskega postopka ter ekonomičen potek glavne obravnave. Ta faza je namenjena izjavi obtoženca o krivdi glede kaznivega dejanja, ki ga je obtožen. Zgrajena je na konceptu, da se mora obtoženec že pred razpisom glavne obravnave izjaviti o krivdi, predlagati izločitev dokazov in podati dokazne in druge predloge, za katere je smotrno, da se o njih odloči pred glavno obravnavo.4 Na predobravnavnem naroku sodišče odloči, ali bo o predmetu obtožbe odločalo v poenostavljenem postopku brez glavne obravnave ali na glavni obravnavi z izvajanjem dokazov. Z novelo ZKP-K se je spremenil pomen, ki ga ima priznanje krivde za nadaljnji kazenski postopek. Novi procesni instituti (sporazum o priznanju krivde, predobravnavni narok in narok za izrek kazenske sankcije) omogočajo, da se v primeru obtoženčevega priznanja krivde lahko kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni oprave glavne obravnave. Že iz navedenega je razvidno, da je predobravnavni narok ločena faza kazenskega postopka, ki je namenjena izjavi obtoženca o krivdi, pri čemer v primeru priznanja krivde sodišče (v tej fazi postopka) odloči, ali bo odločalo brez glavne obravnave ali na glavni obravnavi z izvajanjem dokazov.

18. Kot izhaja iz Uvodnih pojasnil Zakona o kazenskem postopku ZKP z novelo ZKP-K,5 je glavni namen izločitvenega razloga po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP vpliv, ki ga na sodnikovo odločitev glede priznanja krivde lahko ima dejstvo, da v primeru sprejema priznanja krivde zadevo enostavneje in hitreje konča (brez oprave glavne obravnave). Ta razlog pa sodniku omogoča, da čim bolj kritično presodi, ali so glede obdolženčevega priznanja krivde izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da ga spozna za krivega in mu izreče kazensko sankcijo. Iz navedenega namena zakonske določbe je razbrati, da zagotavlja nepristranskost odločanja na predobravnavnem naroku, ko sodnik odloča, ali bo priznanje krivde sprejel, ali ga bo zavrnil in izvedel glavno obravnavo, ne zagotavlja pa nepristranskosti odločanja sodišča v nadaljnjem postopku, ko je sodnik že odločil, da bo izvedel glavno obravnavo in potencialno dolg dokazni postopek. Tudi zavrnitev priznanja na predobravnavnem naroku pa glede na navedeni namen izločitvenega razloga ne izkazuje, da je sodnik pri sprejemu takšne odločitve ravnal pristransko.6

19. Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde in v končni posledici tudi onemogočilo dokončanje postopka v posamezni zadevi, ko bi obtoženec podajal priznanja krivde, za sprejem katerega pa ne bi bili podani zakonski pogoji. Pri primerjavi med odločanjem o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in na glavni obravnavi tudi ni nepomembna okoliščina, da na prvem odloča sodnik posameznik, na glavni obravnavi pa gre praviloma za senatno sojenje. Ob navedenem očitana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave,7 ker določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne zajema tudi primerov, ko je priznanje krivde zavrnjeno v fazi glavne obravnave, ni podana.

20. Iz obrazložitve spremembe 39. člena ZKP, iz zakonodajnega gradiva k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP,8 sicer izhaja, da je namen izločitve sodnika v tem, da bi predsednik senata presojo vsebine priznanja in sklenjenega sporazuma opravil nepristransko in zato nadaljnji postopek ne bi nikakor vplival nanj, in ker s takšno presojo že zavzame stališče do obtoženčevih navedb v zvezi z drugimi dokazi v spisu. Tudi v pravnem mnenju, ki ga je v spis vložila obramba obsojenega G. J., pisca mnenja navajata, da je senat z zavrnitvijo priznanja že zavzel stališče do obtoženčevih navedb v zvezi z drugimi dokazi v spisu. Vendar se s tako opredeljenim namenom izločitvenega razloga po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP in s podanim stališčem v pravnem mnenju ni mogoče povsem strinjati. Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje. V nobenem smislu se namreč sodnik ne opredeljuje do vsebine obtožbe, ko zavrne priznanje, ker ugotovi, da obtoženec ne razume narave in posledic danega priznanja ali da priznanje ni dano prostovoljno, da ni jasno in popolno. Tudi pri presoji, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu oziroma ali je obtožba zadostno podprta s spisovnimi dokazi, sodišče praviloma niti ne presoja celovito vseh dokazov v spisu, saj priznanje lahko zavrne že zaradi neobstoja enega od elementov kaznivega dejanja ali zaradi ocene o nedokazanosti enega od odločilnih dejstev.9 Kar pa je bistveno, sodnik v nobenem od teh primerov samodejno ne prejudicira krivde obtoženca, saj sodišče z zavrnitvijo priznanja krivde odloči, da je potrebno za odločitev o obtoženčevi krivdi izvesti dokazni postopek. S takšno odločitvijo samo po sebi sodišče končne odločitve v ničemer ne prejudicira, ravno nasprotno. Vrednotenje posameznih dokazov ves čas postopka je normalen in neizbežen del sodnikovega dela, ki poteka, ne glede na to, ali obtoženec krivdo prizna ali ne. Pomembno za sodnika z vidika njegove nepristranskosti pa je, da se do konca dokaznega postopka do zadeve ne opredeli do te mere, da postane neutemeljeno nenaklonjen ugotavljanju in razčiščevanju pravno relevantnih dejstev v zadevi. Ob navedenem gre zaključiti, da se morebitna okrnitev nepristranskosti, ki se izraža ali je povezana ravno z zavrnitvijo priznanja krivde, lahko zagotavlja z odklonitvenim razlogom po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ne more pa takšna okoliščina predstavljati absolutnega izločitvenega razloga, saj to izrecno v zakonu ni določeno, ravno tako pa takšna razlaga vsebinsko ni utemeljena, saj zavrnitev priznanja krivde samo po sebi ne kaže na pristranskost sodnika, ki je priznanje zavrnil.

21. V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča, ki sledi praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka.10 Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je oblikovalo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih.11 Nepristranskost sodnika je torej zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti).12 Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je tako treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, tj. po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko. Sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.

22. Na pristranskost odločanja torej kaže tudi vnaprejšnje prejudiciranje kasnejše odločitve o krivdi oziroma okoliščine, iz katerih je razvidno, da ima sodnik pred zaključkom dokaznega postopka dokončno izoblikovano mnenje o kazenski odgovornosti obtožencev, zaradi česar ni zainteresiran za izvajanje dokazov, ki te teze ne potrjujejo. Kot je že navedeno pa zavrnitev priznanja krivde samo po sebi ne pomeni prejudiciranja kasnejše odločitve in ne kaže na vnaprej ustvarjeno mnenje sodišča o predmetu odločanja. Tudi ko sodišče priznanje krivde zavrne, ker zbrani dokazi ne potrjujejo obtožbenega očitka, to samo po sebi v ničemer ne kaže na to, da bi imel sodnik dokončno izoblikovano mnenje o krivdi obtoženca, zaradi katerega ne bo dostopen za nove dokaze, temveč kaže predvsem nasprotno, da mora sodnik za odločitev o zadevi izvesti še dokazni postopek. Tudi v obravnavanem primeru sodišče po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo priznanja krivde in podanimi razlogi za njihovo zavrnitev ni prejudiciralo svoje odločitve. Senat se ni opredelil do krivde obsojenca ali soobsojenke, temveč le glede zadostnosti dokazov za odločanje o krivdi obsojenca.13

23. S posplošenimi navedbami v zahtevi, da se je sodišče pri presoji priznanja krivde obsojenega J. vnaprej opredelilo do obtožbenih očitkov, iz katerih pa ne izhaja, iz katerih konkretnih navedb ali procesnih dejanj sodišča naj bi bilo razvidno, da je sodišče imelo vnaprej izoblikovano stališče o predmetu odločanja, vložniki tudi ne utemeljijo zatrjevanih kršitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in 23. člena Ustave. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika dr. Mihe Šošića v zahtevi, da je zaradi vztrajnega, neprepričljivega in protislovnega zavračanja obsojenčevih priznanj krivde podan odklonitveni razlog za izločitev sodnikov oziroma članov sodnega senata po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, saj da je bil namen zavrnitve priznanj v izognitvi izreku predlagane sankcije. Zavrnitev priznanja krivde, četudi so izpolnjeni pogoji za njen sprejem, sama po sebi ne more predstavljati okoliščine, ki bi utemeljevala razumen dvom v nepristranskost sodnega senata, ki je priznanja zavrnil. Z nestrinjanjem s predmetno procesno odločitvijo sodišča in pavšalnim zatrjevanjem, da se sodišče ni strinjalo s predlagano kazensko sankcijo, kar naj bi bil razlog za zavrnitev priznanja, pa vložnik tudi ne utemelji subjektivno izraženega dvoma v nepristranskost senata, ki je priznanje zavrnilo, tako, da bi bilo mogoče na tej podlagi zaključiti, da je dvom v nepristranskost tudi objektivno utemeljen. Z zavrnitvijo priznanja krivde sodišče v splošnem varuje interese obtoženca kot šibkejše stranke, da ta ne bi bil obsojen po obtožbi, ki ni podprta z dokazi ali za dejanje, katerega ni storil, ter mu z zavrnitvijo zagotavlja njegova jamstva v postopku, ki se jim je sicer s priznanjem odpovedal. Tudi v konkretnem primeru je sodišče po zavrnitvi priznanja krivde obsojencu zagotavljalo vse procesne pravice, izvedlo je obsežen in celovit dokazni postopek, v katerem mu je bila zagotovljena pravica do obrambe in kontradiktornega postopka.

24. Obsojenčevi zagovorniki v obeh zahtevah nasprotujejo utemeljenosti razlogov, zaradi katerih je senat zavrnil priznanje krivde obsojenega J., saj menijo, da so ti neprepričljivi in protislovni in opozarjajo, da sodišče o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja tudi ni izprašalo obsojenca, pri čemer se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019. S takšnim ravnanjem sodišča zato obsojencu ni bilo omogočeno, da si s priznanjem krivde zagotovi znižanje kazenske sankcije, saj je sodišče s kršitvijo zakonske ureditve glede priznanja krivde obsojencu izreklo bistveno višjo kazen kot je bila dogovorjena s tožilstvom. Zaradi takšnega postopanja obsojenčevi zagovorniki sodišču očitajo kršitev pravic obsojenca do poštenega postopka in do enakega varstva pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Ker je sodišče izreklo višjo kazen kot jo je za primer priznanja krivde predlagalo tožilstvo, zagovorniki sodišču prve stopnje očitajo prekoračitev zakonskega upravičenja pri izrekanju kazenske sankcije in s tem kršitev po 5. točki 372. člena ZKP.

25. Iz podatkov spisa je razvidno, da je prvo priznanje krivde obsojeni G. J. podal na drugem naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2016, ko je tožilka obrazložila prvo spremembo obtožbe in podala kaznovalni predlog za primer priznanja krivde s strani G. J. Navedla je, da je G. J. po dogovoru z oškodovancem že poravnal škodo v višini 30.079,92 EUR, ki je oškodovani družbi nastala zaradi predčasnih prekinitev depozitov. Predlagala je izrek kazni dve leti in tri mesece zapora, ki naj se izvrši na alternativni način z zaporom ob koncu tedna. Senat je priznanje zavrnil z obrazložitvijo, »da spremenjena obtožba G. J. očita tudi, da je hotel povzročiti premoženjsko škodo oškodovani družbi, pri čemer v opisu kaznivega dejanja v obtožbi niso navedene okoliščine, da je obtoženec ravnal tudi s takšnim namenom, takšne okoliščine pa da tudi ne izhajajo iz do tedaj zbranega dokaznega gradiva«. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje s to zavrnitvijo priznanja krivde, ko je ocenilo, da kvalifikatorna okoliščina namena povzročitve premoženjske škode za obsojenega J. ni konkretizirana v opisu in dokazno podprta, ravnalo v obsojenčevo korist. Enako ugotavljata tudi pisca Pravnega mnenja Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 9. 2017, ki ga je obsojenčeva obramba vložila v spis, ko navajata, da je sodišče preprečilo, da bi obsojenec priznal širši opis dejanja kot je po oceni sodišča izhajal iz dokaznega gradiva. Na abstraktnem nivoju je namreč očitek, v katerem se storilcu očitata dve alternativno določeni kvalifikatorni okoliščini namesto ene, hujši, zato je redukcija očitka, do katere je prišlo tudi v izpodbijani sodbi sodišča, bila obsojencu v korist.

26. Drugo priznanje krivde je obsojeni J. podal na naroku za glavno obravnavo z dne 17. 11. 2016, za tem, ko je tožilstvo obtožbo spremenilo (izpustilo očitek o namenu G. J. povzročiti premoženjsko škodo oškodovani družbi) in jo dopolnilo z enakim kaznovalnim predlogom za primer priznanja krivde kot ga je podalo na naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2016.14 Dodatno je tožilstvo še pojasnilo, da obsojenec do tedaj še ni bil obsojen, da je zaposlen, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je urejena osebnost. Priznanje krivde obsojenega G. J. je senat zavrnil z obrazložitvijo, »da je struktura obtožbe v delu, v kateri se očita kaznivo dejanje G. J., takšna, da opisuje njegovo ravnanje, obenem pa navaja tudi dejanja pomoči B. P. in D. Š. Glede tistega dela opisa, ki se nanaša na povzetek pomoči kaznivega dejanja B. P., to je, »da je kot ekonomska upravičenka družbe A. odprla račun pri V., na katerega je bila nakazana protipravna korist«, je senat ugotovil, da to dejstvo glede na zagovor obsojenke, da tega računa ni odprla in je v tej zvezi predlagala izvedbo dokazov, ni ugotovljeno s tolikšno gotovostjo, da bi sodišče lahko priznanje krivde po obtožbi v tem delu sprejelo. Tudi to dejstvo je sestavni del opisa G. J. očitanega kaznivega dejanja in glede ugotavljanja tega dejstva se bo senat moral opredeliti do predlaganih dokazov in šele ob končanem postopku ugotavljati, kako je s tem dejstvom, ki se zatrjuje tudi v delu obtožbe, ki se nanaša na G. J.«.

27. Iz obrazložitve zavrnitve drugega priznanja krivde obsojenega G. J. je razvidno, da je sodišče priznanje krivde zavrnilo izključno zaradi razlogov, ki so na strani soobtožencev oziroma, zaradi ocene o nezadostni dokazanosti ravnanj, ki so se očitala soobtožencem. Iz takšne obrazložitve zavrnitve priznanja a contrario izhaja, da bi sodišče priznanje sprejelo, če bi bil opis dejanja takšen, da bi se nanašal le na obsojenega G. J. oziroma, da bi se obsojenemu J. očitala samo njegova ravnanja. Sodišče pa je po izvedbi celovite kontradiktorne glavne obravnave in vsebinski presoji obtožbe, pritrdilo očitkom tožilstva zoper obsojenega G. J. v enakem obsegu kot mu je bil očitan z obtožbo, spremenjeno na naroku dne 17. 11. 2016, po kateri je obsojenec krivdo priznal. Iz navedenih procesnih in materialnih okoliščin obravnavane zadeve in razlogov za zavrnitev drugega priznanja krivde, ki jih je sodišče pojasnilo na samem naroku in v 5. točki izpodbijane sodbe, po presoji Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da so se pri drugem priznanju krivde dejansko stekli pogoji za njen sprejem.

28. Obsojenec je kaznivo dejanje in krivdo zanj priznal in bi, če bi bilo priznanje sprejeto, to pospešilo tek postopka, kar je smisel in namen instituta priznanja krivde. Obremenitve soobtožencev pa priznanje krivde v okviru instituta priznanja krivde ne zahteva, temveč se obtoženec v okviru tega instituta izreče o krivdi glede njemu očitanega kaznivega dejanja. Glede na navedene specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.

29. Sodišče je bilo zato s predlogom tožilstva za izrek kazenske sankcije v primeru priznanja krivde s strani G. J. glede na opisane specifične okoliščine konkretne zadeve omejeno. Po šestem odstavku 285.č člena ZKP namreč sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega na podlagi njegovega priznanja krivde, ne sme izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal tožilec. Navedeno omejitev bi moralo sodišče ob uporabi analogije intra legem, katere uporaba v procesnem pravu je ustavno skladna in je tudi namenjena zagotavljanju načela enakosti, upoštevati tudi v konkretnem primeru. Zgolj tako bi bilo obsojencu zagotovljeno spoštovanje ustavne pravice do enakega varstva pravic. Sodišče je s tem, ko je v obravnavani kazenski zadevi kljub temu, da je obsojenec krivdo za očitano kaznivo dejanje po spremenjeni obtožbi v celoti priznal, pri čemer njegovega priznanja ni sprejelo zaradi okoliščin, ki niso bile na obsojenčevi strani in nanje tudi ni imel nikakršnega vpliva, obsojencu izreklo strožjo kazensko sankcijo od tiste, ki je bila predlagana s strani tožilstva za primer priznanja krivde, prekoračilo pravico glede izrečene kazenske sankcije kot jo ima sodišče po zakonu. S tem, ko je sodišče kaznovalni predlog tožilstva za primer priznanja krivde prekoračilo, pa je kršilo 5. točko 372. člena ZKP.

30. Po presoji Vrhovnega sodišča pa z obravnavanim postopanjem obsojencu, poleg ugotovljene kršitve v zvezi z izrekom kazenske sankcije, niso bile kršene druge pravice, ki bi jih bilo z odločbo Vrhovnega sodišča mogoče sanirati (npr. trajanje postopka). Ker je edina kršitev, ki jo je v tej fazi postopka mogoče sanirati, odločitev o kazenski sankciji, je Vrhovno sodišče to kršitev odpravilo tako, da je pravnomočno sodbo glede obsojenega G. J. samo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji in mu izreklo predlagano kazen dve leti in tri mesece zapora, ki se na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu.

B -2.

Glede zahtev zagovornikov obsojene B. P.

31. Tudi obsojena B. P. in njeni zagovorniki v zahtevi trdijo, da bi se moral senat po zavrnitvi priznanja krivde iz nadaljnjega sojenja izločiti. Menijo, da sodišče v takšni situaciji ne more nepristransko odločati in da je narava odločanja o priznanju krivde na predobravnavnem naroku enaka kot na glavni obravnavi. V tej zvezi kot nepravilno in nezakonito označujejo stališče tako prvostopenjskega kot višjega sodišča. Poudarjajo, da je bistvena narava odločanja sodišča o priznanju krivde, ki se v ničemer ne razlikuje glede na fazo postopka, v kateri pride do priznanja krivde. Navajajo, da se mora sodišče, da bi sploh lahko odločilo o priznanju krivde, pri čemer opravi vsebinsko kontrolo obtoženčevega priznanja, vnaprej opredeliti do obtožbenih očitkov, še posebej če priznanje krivde enega izmed več soobtožencev zajema tudi del opisa dejanja, ki se v obtožbi očita tudi drugim soobtožencem. Namen določbe 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP pa je v zagotovitvi nepristranskosti sojenja, ko se sodnik zaradi odločanja o sprejemu priznanja krivde obtoženca že vnaprej opredeli do zbranih dokazov in krivde obtožencev. Pri tem pa ne obstoji razumen razlog za različno urejanje situacije, ko obdolženec poda priznanje na začetku glavne obravnave od situacije, ko to stori na predobravnavnem naroku. Zaradi zagotovitve pravic iz 22., 23. in 14. člena Ustave je potrebno izločitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP uporabiti tudi v obravnavani situaciji. V nasprotnem primeru o obtožbi odloča sodnik, ki ni in ne more biti nepristranski (tako subjektivno kot objektivno). Iz sodb pa ni razvidno, kaj naj bi bil razlog za različno obravnavanje bistveno podobnih položajev. Sodišče je s tem, ko je ocenilo, da zbrano dokazno gradivo ne podpira enega očitka obtožbe, to je namen obtoženca, da povzroči premoženjsko škodo, že zavzelo stališče glede vsebine priznanja in se s tem vnaprej opredelilo do zbranega procesnega gradiva in s tem tudi do krivde obtoženih G. J. in B. P. Tudi obsojena B. P. v zahtevi trdi, da je očitno, da je sodišče z zavrnitvijo priznanja krivde že zavzelo stališče do vsebine priznanja in glavne stvari in se vsebinsko opredelilo do zbranih dokazov. Sodišču zaradi neizločitve članov senata očita kršitev po 23. členu Ustave in kršitev 6. točke prvega odstavka ter 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP.

32. Vrhovno sodišče je že v okviru odgovora na navedbe v zahtevah zagovornikov obsojenega J. obširno pojasnilo, da zavrnitev priznanja krivde na glavni obravnavi ni razlog za izločitev sodnika po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, temveč se morebitna pristranskost odločanja sodnika oziroma senata, ki je povezana z zavrnitvijo priznanja krivde, lahko uveljavlja le v okviru odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Vrhovno sodišče se zato glede navedb vložnikov v zahtevi, s katerimi nasprotujejo takšnemu stališču, v celoti sklicuje na razloge, ki so podani v odgovoru na enake navedbe zagovornikov obsojenega J. Pri tem gre le dodati, da nepristranskost senata glede presoje krivde soobsojenke, ki krivde ni priznala, zgolj zaradi priznanja krivde soobsojenca niti ne more biti okrnjena, saj je obsojenka v enaki situaciji, kot če priznanja obsojenega J. ne bi bilo.15

33. Kot je že navedeno v okviru odgovora na v bistvenem enake navedbe, ki jih je v zahtevah podala obramba obsojenega J., zavrnitev priznanja krivde na glavni obravnavi ne predpostavlja in sama po sebi v ničemer ne kaže na pristranskost odločanja sodnika, ne pri sprejemanju te odločitve, ne glede nadaljnjega sojenja. Senat je v konkretnem primeru zavrnil drugo priznanje krivde iz razloga, ker je opis dejanja obsojenega J. vseboval tudi dejanja pomoči P. in D. Š., pri čemer kaznivega dejanja B. P. ni priznala. Na predobravnavnem naroku pa je predlagala izvedbo razbremenilnih dokazov glede dejstva, ki je bilo zato sporno, oziroma po oceni sodišča ni bilo podprto z zadostnimi dokazi, da bi lahko sprejelo priznanje krivde tudi glede obstoja tega dejstva. S takšno ugotovitvijo sodišče, kot je že pojasnjeno, krivde glede obsojenega J. ni prejudiciralo, temveč je nasprotno ugotovilo, da določena relevantna dejstva v zadevi niso podprta z dokazi v spisu. S tem se sodišče ni opredeljevalo do vseh dokazov v spisu, predvsem pa ne do krivde obsojenega J., še manj pa do krivde obsojene P. Tudi z ugotovitvijo, da dokazno gradivo v spisu ne podpira očitka v obtožbi, to je namena povzročitve premoženjske škode, sodišče ni ugotovilo, da je določen očitek v obtožbi utemeljen, temveč nasprotno, da dokazno ni podprt. Ob navedenem se kot neutemeljene izkažejo tudi sicer posplošene trditve obsojenke in njenih zagovornikov, da je sodišče z zavrnitvijo priznanja krivde že zavzelo stališče do vsebine priznanja in glavne stvari in se vsebinsko opredelilo do zbranih dokazov. Že po naravi stvari se z zavrnitvijo priznanja krivde sodišče ne izreka o obstoju krivde, temveč presodi, da za sprejem niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP.

34. Vložniki trdijo, da sodišče odločilnih dejstev v zadevi ni ugotovilo z zahtevanim dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma, s čimer je kršilo domnevo nedolžnosti obsojenke, ki ji jo zagotavlja 27. člen Ustave, načelo in dubio pro reo ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodbama prve in druge stopnje tudi očitajo, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih. V utemeljitev očitkov povzemajo zagovor obsojenke, ki je izpovedala, da ne pozna D. Š. in G. J. ter da jo je A. R., s katerim je bila v intimnem razmerju, obvestil, da jo je imenoval za direktorico družbe A. in da jo je brez obvestila odstavil s tega mesta ter jo v mesecu maju 2013 napotil na banko po denar s prošnjo, da ga izroči N. P. Vložniki navajajo, da sodišče ni ugotovilo medsebojne povezanosti in komunikacije med obsojenko, G. J. in D. Š. Kljub temu pa je štelo za dokazan obtožbeni očitek, da je obsojenka D. Š. posredovala podatke o odprtju transakcijskega računa družbe A. pri V. in lažne podatke o oznaki verodostojne listine in višini terjatve, da je vložil predlog za izvršbo. Iz obrazložitve v 53. točki sodbe sodišča prve stopnje po presoji vložnikov o tem očitku ni mogoče zanesljivo in z gotovostjo sklepati, temveč izvedeni dokazi kažejo prav nasprotno. Obsojenki namreč dejanska vloga v družbi A. posredovanja teh podatkov odvetniku ni omogočala, z njimi tudi ni bila seznanjena in jih ni imela v posesti. Tega tudi ne potrjuje noben izveden listinski ali personalni dokaz. Sodišču očitajo, da se do zagovora obsojenke ni ustrezno opredelilo, da se je zgolj pavšalno sklicevalo na izobrazbo obsojenke, ravno tako se ni ustrezno opredelilo do vloge A. R. in tudi ne do rezultatov hišne preiskave, opravljene pri njem. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložniki očitajo tudi sodišču druge stopnje, ker da se ni opredelilo do navedenih očitkov oziroma se je do njih opredelilo povsem pavšalno in nekonkretizirano, s čimer ni zadostilo jamstvom iz 22. člena Ustave. Hkrati pa vložniki trdijo, da so zaključki sodišča druge stopnje v 117. točki sodbe, s katerimi pritrjuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, neutemeljeni.

35. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v točkah 47 do 57, je sodišče vlogo obsojene B. P. pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti utemeljilo z ugotovitvami, da je obsojenka dne 11. 2. 2013 odprla bančni račun družbe A. (v nadaljevanju A.), katere direktorica in družbenica (s 100 % deležem) je določen čas bila (od 17. 4. 2012 do 25. 3. 2013), pri banki V. v Liectensteinu (v nadaljevanju V.), na katerem je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, da je na ta račun prejela denar na podlagi nedovoljene izvršbe, oziroma izvršbe za terjatev, ki ni obstajala, ter da je denar s tega računa prenakazala na račun družbe T. na podlagi navidezne pogodbe, nekaj pa dvignila v gotovini. V pogodbi o uporabi elektronskih bančnih storitev je bil naveden naslov elektronske pošte ..., na katerega je banka obsojenki dne 11. 7. 2013 poslala tudi sporočilo, da so ji bile posredovane informacije gospoda R., da ni več direktorica družbe. Zaključek, da je podatke o računu družbe A. in podatke ter listine za predlagano izvršbo D. Š. posredovala ravno obsojenka, je sodišče naredilo še na podlagi ugotovitve, da je bila D. Š. poleg dokumentacije v zvezi z izvršbo zasežena tudi listina, s katero je banka V. dne 5. 3. 2013 obsojenki sporočila, kateri računi so odprti za družbo A. in ugotovitve, da so ravnanja obsojenke sovpadala tako časovno kot po vsebini (izvršba je bila predlagana v skoraj enaki višini kot je bilo sredstev na računu oškodovane družbe) z ravnanji obsojenega J. glede priprave sredstev na računu oškodovane družbe. Sodišče je ocenilo, da takšnega zaključka ne more omajati ugotovitev, da prometni podatki zaseženih telefonov ne izkazujejo medsebojne povezanosti obsojenke z obsojenim J. in D. Š., pri čemer za izvršitev kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja niti ni bilo nujno, da bi se pomočnik osebno poznal s storilcem, saj zadošča, da je obsojenka vedela, k čemu njeno ravnanje prispeva. Ugotovljena pa je bila zelo pogosta komunikacija obsojenke s pokojnim P.,16 ki je bil upravičeni imetnik premoženja na računu družbe T., kamor je bil nato nakazan denar, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe položaja. Na podlagi komunikacije med D. V. in N. P. je sodišče tudi ugotovilo, da je bila ta povezana z obiskom Liechtensteina s strani obsojenke in N. P., katera sta tistega dne na računih družb A. in T. opravila transakcije. Obsojenka je tega dne tudi zaprla račun. Sodišče je pri presoji obsojenkine krivde opozorilo še na dobo odprtja računa (od 11. 2. 2013 do 7. 6. 2013) in odsotnost vsake druge transakcije na njem. Kot izhaja iz obrazložitve nadaljnjih ravnanj obsojenke, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pranja denarja, je obsojenka denar, nakazan na račun družbe A., prenakazala naprej na račun družbe T., in sicer dne 21. 5. 2013 znesek 850.000 EUR, dne 27. 5. 2013 je dvignila znesek 58.000 EUR, dne 7. 6. 2013 pa je prenakazala še znesek 8.300 EUR in račun zaprla. Sodišče pa je v 56. točki sodbe ocenilo še obsojenkin zagovor, v katerem je tako kot v obravnavanem pravnem sredstvu poskušala A. R. prikazati kot odgovornega in njo zgolj kot podrejeno izvrševalko njegovih ukazov, ki ni vedela za izvrševanje kaznivega dejanja. Sodišče je njen zagovor zavrnilo, ker iz dokazov v spisu izhaja, da je ravno obsojenka odprla račun in tudi opravila transakcije, katere je lahko opravila le ona in nihče drug, pri čemer tudi ni šlo za opravo le ene transakcije. Sodišče je tudi poudarilo, da je obsojenka po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, zato po oceni sodišča ni mogla imeti tako naivne vloge do A. R. kot jo skuša prikazati v zagovoru, pri čemer bi se vsak povprečno razgledan človek vprašal za posledicami in razlogi svojega ravnanja, še bolj pa oseba, ki je pravno izobražena.

36. Na pritožbene navedbe, s katerimi so zagovorniki obsojenke izpodbijali pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, je izčrpno odgovorilo tudi višje sodišče v točkah 103 do 118 izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje podalo celovito dokazno oceno listinskih dokazov, ki jo je podalo v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi, ki se nanašajo na odločilna dejstva in okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je storil obsojeni J. Višje sodišče je pritrdilo pravilnosti ugotovitve odločilnih dejstev, ki so jih zagovorniki izpodbijali s pritožbo. Tako je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je račun družbe A. pri banki V. odprla obsojenka, da je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na tem računu oziroma njegova ekonomska upravičenka. Navedlo je, da je poleg časovne usklajenosti ravnanj obsojencev pomembna tudi ocena listin, povezanih s predlagano izvršbo, zaseženih Š., in bančna dokumentacija, ki jo je posredovala banka V. Pritrdilo je tudi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je vso potrebno dokumentacijo in listine ter podatke o novo odprtem računu Š. posredovala obsojena P. Glede pritožbenih navedb o neobrazloženosti sodbe v zvezi z najdenimi predmeti pri hišni preiskavi, izvedeni pri A. R., je sodišče ugotovilo, da obsojenkini zagovorniki v pritožbi niso konkretizirali, katera dejstva naj bi iz tega dokaza izvirala in kakšen vpliv naj bi imela na zaključke sodbe. Glede obsojenkinega zagovora, da s kaznivimi dejanji nima nič, je še navedlo, da je ta ovržen z dejstvom, da ji je banka V. dne 5. 3. 2013 sporočila informacije o odprtih računih pri tej družbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami o upravičenjih obsojenke na računu, ki ga je odprla za družbo A., pa je višje sodišče še navedlo, da je P. račun odprla v slamnati družbi A., ki ni poslovala, denar pa je prenakazala na podlagi navidezne posojilne pogodbe z družbo T. za znesek 850.000,00 EUR17 kot dolgoročno posojilo, pa čeprav je bila tudi družba T. le navidezna, nedelujoča (slamnata) družba. Ta navidezna pogodba z družbo A. pa je bila sklenjena dan po tem, ko je Š. na svoj fiduciarni račun 13. 5. 2013 prejel znesek 863.162,53 EUR iz rubeža sredstev oškodovane družbe. Že pritožbeno sodišče je tudi poudarilo, da je potrebno sodbo upoštevati oziroma jo presojati kot celoto in ne le posameznih izsekov iz sicer obširne dokazne ocene, ki se v razlogih povezuje tudi z oceno, ki se nanaša na obsojenega J.

37. Iz obrazložitve sodišč prve in druge stopnje je razvidno, da je sodišče pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja vloga obsojene P. pri kaznivem dejanju zlorabe položaja, ugotovilo predvsem na podlagi dokumentacije, ki jo je pridobilo od banke V., podatkov o zakonitih zastopnikih in družbenikih družbe A. in tudi družbe T., listin, zaseženih D. Š., pri čemer je te dokaze presojalo v povezavi z ugotovljenimi ravnanji obsojenega J. Na podlagi celovite presoje vseh dokazov je sodišče ocenilo, da je obsojenki očitek iz obtožbe glede pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti dokazan. Pri tem je sodišče argumentirano zavrnilo tudi njen zagovor, v katerem je svojo vlogo poskušala prikazati kot nepomembno, ko naj bi vse storila v popolni nevednosti glede dejanskega pomena svojih ravnanj, ki naj bi jih dejansko vodil A. R. oziroma naj bi brez vprašanj izvrševala njegova navodila. Glede na vse dokaze je sodišče presodilo, da ugotovitev, da prometni podatki zaseženih telefonov ne izkazujejo medsebojne povezanosti obsojenke z obsojenim J. in D. Š., na zaključke sodišča ne morejo vplivati. Pri tem je sodišče ugotovilo tudi, da je bila obsojenka v zelo pogosti komunikaciji z N. P., ta pa je bil prijatelj D. Š. Vložniki v zahtevi tudi poudarjajo, da ni bila ugotovljena povezava obsojenke s poslovanjem oškodovane družbe in družb F. d. d. ter G., pri čemer pa ne pojasnijo, v čem naj bi bilo to dejstvo odločilno. Obsojenki se ni očitala povezanost s poslovanjem oškodovane družbe ali družb, ki naj bi bile predhodne upravičenke do terjatve, za katero je sodišče ugotovilo, da je fiktivna. Bistvo očitka pod točko I/2 izreka sodbe je v tem, da je obsojenka kot takrat edina zakonita zastopnica družbe A. odprla račun pri banki V., na katerem je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, da je D. Š. posredovala podatke o računu in podatke za vložitev predloga za izvršbo z namenom, da v korist te družbe in v škodo družbe E., d. d. vloži predlog za izvršbo, to pa z namenom, da bo na račun, na katerem je bila ona ekonomska upravičenka, nakazan denar iz neupravičene izvršbe, pri čemer je vedela, da do tega denarja ni bila upravičena. Zato morebitna povezanost obsojenke s poslovanjem oškodovane družbe in družb, ki naj bi si med seboj prenašale terjatev, ki je bila dejansko fiktivna, tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotovitev prispevka obsojenke pri obravnavanem kaznivem dejanju zlorabe položaja ni bistvena.

38. Glede na ugotovljeno obrazloženo dokazno presojo sodišča prve stopnje glede pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih je zaključilo, da je ravno obsojenka posredovala potrebne dokumente za vložitev neutemeljene izvršbe D. Š. in obrazloženo zavrnitev zagovora obsojenke, ni utemeljen očitek zagovornikov obsojene P. v zahtevi, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede očitkov vložnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vloge A. R. in do izsledkov hišne preiskave, opravljene pri njem, pa gre ugotoviti, da vložniki v zahtevi (enako kot v pritožbi) ne pojasnijo, v čem naj bi bila vloga A. R. pri kaznivem dejanju, ki ga je storila B. P., sploh relevantna in v čem naj bi se kazala relevantnost izsledkov hišne preiskave pri njem. Sodišče pa se mora v sodbi opredeliti do dokazov, ki so za odločitev o zadevi pravno relevantni. Po oceni sodišča prve stopnje ti izsledki hišne preiskave pri A. R. očitno za presojo kazenske odgovornosti obsojene P. niso bili pravno pomembni, ravno tako ne njegova vloga. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča očitek neobrazloženosti sodbe tudi v tem delu neutemeljen. Do zatrjevane podrejenosti obsojenke A. R. pa se sodišče je opredelilo.

39. Vložniki sodišču druge stopnje tudi očitajo pavšalno in nekonkretizirano opredelitev do ostalih pritožbenih očitkov, pri čemer pa sami ne pojasnijo, na kateri konkretni pritožbeni očitek naj sodišče druge stopnje ne bi „zadostno“ odgovorilo, zato tega očitka ni mogoče presojati. Z navedbami, da dokazi kažejo nasprotno, da torej obsojenka D. Š. ni posredovala podatkov za vložitev neutemeljene izvršbe, ker obsojenki dejanska vloga v družbi A. posredovanja teh podatkov odvetniku ni omogočala in da je tudi zaključek sodišča druge stopnje, ki sodišču prve stopnje pritrjuje, neutemeljen, pa vložniki nasprotujejo dokaznemu zaključku sodišča, ki ga je sodišče, kot že navedeno, zadostno obrazložilo. Nasprotovanje takšnemu zaključku pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je podalo celovito dokazno oceno in za dokazni zaključek, da je ravno obsojenka posredovala odvetniku dokumente za vložitev predloga za izvršbo, podalo tudi razumne razloge. Z nasprotovanjem takšnemu zaključku z navedbami, do katerih sta se sodišči prve in druge stopnje v okviru dokazne ocene oziroma ugotavljanja in presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja tudi opredelili, pa vložniki ne utemeljijo očitka o kršitvi domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo, temveč zgolj izpodbijajo dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in s tem pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

40. Kršitev pravice do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave in kršitve 22., 23. in 27. člena Ustave vložniki očitajo zaradi zavrnitve več dokaznih predlogov obrambe obsojenke. Glede dokaznega predloga za postavite izvedenca grafologa trdijo, da bi se s tem dokazom lahko ugotovilo, da na pooblastilu družbe A. odvetniku Š. ni podpisa obsojenke, s tem pa bi se potrdil njen zagovor, da odvetniku ni posredovala podatkov za izvršbo, da za družbo A. ni sklepala kakršnihkoli poslov in da je bilo njeno imenovanje na položaj zgolj formalnost in posledica manipulacije A. R. Z opravo poizvedbe o načinu registracije pooblaščenih oseb pri C. naj bi se potrdilo, da je bila obsojenka brez svoje vednosti ali privolitve postavljena za direktorico in družbenico družbe A. s čimer bi bil potrjen tudi njen zagovor v zvezi z odnosom z R. oziroma možnost njenega vedenja, za kaj gre. Z odreditvijo izvedenstva za pregled A. R. zaseženih elektronskih naprav bi se utegnila najti koda, ki tistemu, ki jo ima v posesti, omogoča, da vnaša določene osebe v registre družb brez njegovega vedenja in privolitve. Z branjem 22. strani rokovnika, zaseženega A. R., bi se dokazovala povezava med njim in N. P. Kršitev zatrjujejo tudi zaradi neizvedbe dokaznega predloga po branju zapisnika o zavarovanju elektronskih naprav in preiskavi elektronskih naprav, ki so bile zasežene A. R., pri čemer v zahtevi ne konkretizirajo, kaj naj bi se s tem dokazom ugotavljalo. Vložniki menijo, da ocena sodišča prve stopnje, da že drugi izvedeni dokazi omogočajo oceno o vlogi obsojene B. P., predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojenka sama v zahtevi še dodaja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo njene dokazne predloge, ker je štelo, da je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno, kršilo tudi domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vložniki pri tem nasprotujejo ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je bil način registracije za obsojenki očitani kaznivi dejanji nebistven, ker se obsojenki ne očita zgolj odprtje bančnega računa, temveč tudi posredovanje dokumentov Š., o obstoju katerih sodišče sklepa tudi iz obsojenkinega položaja v družbi A. Zato je bil po presoji vložnikov način obsojenkinega imenovanja na položaj direktorice in družbenice družbe A., bistven v predmetni zadevi.

41. Dokazne predloge za opravo poizvedb o načinu registracije pooblaščenih oseb za zastopanje pri C., za postavitev izvedenca za preiskavo elektronskih naprav, zaseženih A. R. in postavitev izvedenca grafologa je obramba obsojenke predlagala na predobravnavnem naroku dne 3. 5. 2016. Pri tem je pojasnila, da je bilo v registru družb možno spreminjati podatke s pomočjo elektronske kode brez vedenja oseb, ki so bile vpisane v register. Izvedenec bi preveril, ali zasežene elektronske naprave vsebujejo to avtentično kodo, prejeto od C., grafolog pa, ali je pisava na pooblastilu odvetniku D. Š. obsojenkina. Na naroku za glavno obravnavo dne 22. 12. 2016 je zagovornik še predlagal, da se zaradi potrditve zagovora B. P. glede na prebrani zapisnik o zasegu predmetov pri A. R. prebere še listine, ki so bile zasežene ob hišni preiskavi A. R., in izhajajo iz zapisnika o zasegu. Med temi listinami se nahajajo tudi dopisi, iz katerih brez dvoma izhaja, da je A. R. dobival t. i. kode za avtentifikacijo za različna podjetja, med drugim tudi za podjetje A., ki se nahaja v prilogi A1271. Navedel je še, da se v spisu nahaja tudi fotokopija rokovnika, ki je bil zasežen A. R. (priloga A2281 spisa), iz katere na strani 22 izhaja lastnoročni zapis „kartice A.“, na hrbtni strani pa „N. P. A. P. Obramba je predlagala, da se prebere zapisnika o zavarovanju in preiskavi elektronskih naprav, ki so bile zasežene A. R., ker je prepričana, da bo na njih najdena tudi koda, ki je A. R. omogočila, da je brez vednosti ali privolitve B. P. za nekaj dni postavil za direktorico oziroma družbenico družbe A. Na naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2017 je nato sodišče izvedlo dokaz z branjem listin, ki so bile zasežene A. R. ob hišni preiskavi, ki jih je prejel od C., iz katerih izhaja, da je dobival t. i. kode za avtentifikacijo za različne družbe (potrdilo z dne 28. 3. 2013 in 22. 3. 2013 o tem, da je prejel kodo za družbo A. in še za druge družbe). Sodišče je pozvalo obrambo obsojene P., da pojasni, katera dejstva in okoliščine bi se dokazovala z branjem rokovnika, zaseženega A. R., pri čemer gre za lastnoročni zapis „kartice A.“, na drugi strani pa „N. P. A. P.“. Obramba je pojasnila, da bi se s tem dokazom dokazovale povezave med A. R. in družbo A. ter med R. in pokojnim P. ocenjevati pa jih je potrebno v sklopu drugih dokazov, ki so bili najdeni pri hišni preiskavi, saj je šele tako mogoče ustvariti širšo sliko o vlogi in povezanosti A. R. s to družbo, in sicer zaradi ugotovitve, da je bil dejansko A. R. tisti, ki je dejansko razpolagal s tem podjetjem, z njim upravljal. To pa potrjuje lastnoročni zapis A. R. v zvezi s tem podjetjem v zaseženem rokovniku in to potrjuje okoliščina, da je očitno razpolagal z določenimi karticami tega podjetja, kar B. P. nikoli ni. Ona nikoli ni razpolagala s karticami in ni imela prav nobene drugačne vloge v tem podjetju kot jo je opisala v zagovoru.

42. Sodišče je dokazne predloge obrazloženo zavrnilo na naroku dne 19. 1. 2017, ko je predsednica senata tudi navedla, da je izvedena večina dokazov in bo na prvem naslednjem naroku predvidoma dokazni postopek končan. Ta je bil nato zaključen na tretjem sledečem naroku dne 16. 3. 2017. Do zavrnitve dokaznih predlogov se je sodišče prve stopnje opredelilo v 9. točki izpodbijane sodbe. Navedlo je, »da bi bila izvedba dokaznih predlogov, s katerimi bi se ugotavljalo razpolaganje A. R. z avtentično kodo za družbo A., odveč, saj je sodišče že z branjem R. zaseženih listin ugotovilo, da je C. pošiljala t.i. avtentične kode za različne družbe. S preiskavo računalnika morebitno ugotovljeno spreminjanje podatkov v registru družb pa samo zase ne bi potrjevalo zlorabe kod oziroma vnosa podatka v zvezi z določeno osebo v register družbe brez soglasja le te. Predvsem pa so navedbe obsojenke, ki jih je podala pri zaslišanju v predkazenskem postopku, izkazovale njeno vedenje, da je direktorica družbe A.« Dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa je sodišče zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da obtožba obsojenki ni očitala, da bi ona podpisala pooblastilo odvetniku Š. Predlog glede branja rokovnika A. R. pa je zavrnilo z obrazložitvijo, »da je že izvedlo dokaze glede povezav R. s P., drugi dokazi pa so omogočali oceno o vlogi B. P. Kolikor se je dokazni predlog navezoval na uporabo kartic, pa ni bil razumljiv«. Višje sodišče je glede zavrnitve dokaznih predlogov še navedlo, »da način registracije družb za obtoženki očitana kazniva dejanja ni bistven, ker je sodišče ugotovilo, da se je obsojenka osebno zglasila v banki V. in tam odprla račun, iz njega izvajala transakcije in ga kasneje tudi zaprla. Ker sodišče ni verjelo obtoženki, da je bila tako naivna in s strani R. izkoriščena oseba, kot se je skušala prikazati v zagovoru, ampak je ugotovilo njeno aktivno ravnanje pri izvršitvi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju, ki ga je storil G. J. in pri kaznivem dejanju pranja denarja, je bila tudi iz tega razloga utemeljena zavrnitev predlaganih dokazov«.

43. Vrhovno sodišče je v več odločbah18 presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstva iz 29. člena Ustave, skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave tvorijo širši pojem poštenega postopka. Navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist stoji na drugi strani nasproti dolžnost substanciranja dokaznih predlogov. Obramba je namreč dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, biti morajo torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Sodišče pa v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so pomembni za pravilno razsojo. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.19

44. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, čemur je argumentirano pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze obrambe obsojene P. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča s predlaganimi dokazi ne bi bilo mogoče potrditi zlorabe avtentičnih kod oziroma vnosa podatka v zvezi s konkretno določeno osebo v register družbe brez soglasja le te. Z drugimi dokazi pa je že bilo ugotovljeno, da je C. A. R. pošiljala t.i. avtentične kode za različne družbe. Glede na očitke in ugotovitve sodišča, da je obsojenka vedela, da je direktorica družbe A., ob ugotovitvi, da je v tej vlogi odprla bančni račun za družbo A. pri banki V. in s protipravno premoženjsko koristjo tudi razpolagala tako, da jo je v večjem delu prenakazala na drugo slamnato podjetje, delno pa dvignila v gotovini, pri čemer sodišče ni verjelo obsojenki, da je bila s strani R. izkoriščena, kot je skušala prikazati v zagovoru, ampak je ugotovilo njeno zavestno aktivno ravnanje pri izvršitvi kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja in pranja denarja, se izkaže okoliščina, na kakšen način je bila obsojenka postavljena na položaj direktorice in družbenice družbe A., za nebistveno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je takšen položaj, ne glede na to, kako je do njega prišla, izrabila na način, kot izhaja iz izreka sodbe. Glede na ugotovitev sodišča, da je na pooblastilu odvetniku D. Š. z dne 8. 3. oz. 8. 4. 2012 (priloga A1097 spisa) za zastopanje v predmetnem izvršilnem postopku kot zastopnik družbe A. naveden W. M. in da se obsojeni P. ni očitalo, da bi pooblastilo podpisala ona, je tudi dokaz z grafologom, ki bi ugotovil, če je pod tem imenom podpisana ona, za obravnavano zadevo nerelevanten. Pri tem pa ni mogoče pritrditi sklepanju obrambe, da dejstvo, da pooblastila ni podpisala obsojenka, dokazuje, da dokumentov za vložitev predloga za izvršbo odvetniku ni posredovala ona. Sodišče ni ugotovilo, kdo naj bi oseba W. M. bila, ugotovilo pa je, da ta oseba ni navedena med zakonitimi zastopniki družbe A. v registrskih podatkih družbe. Kot izhaja iz obeh izpodbijanih sodb je sodišče povezavo med R. in P. ugotovilo na podlagi analize telefonske komunikacije med njima. Vložniki pa v zahtevi ponovno trdijo, da bi se z branjem 22. strani rokovnika, zaseženega A. R., dokazovala ta povezava, pri čemer pa ne konkretizirajo, kakšna drugačna povezava od že ugotovljene naj bi se s tem dokazom ugotovila in kako bi to lahko relevantno vplivalo na ugotovitve sodišča glede obsojenkine odgovornosti za kaznivi dejanji, ki (med drugim) temelji na dokazih o njenem odprtju bančnega računa in razpolaganju s sredstvi na njem, oziroma s protipravno premoženjsko koristjo in tudi njenih neposrednih povezavah s pokojnim P. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in obrazložitev dokaznega predloga zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta dokazni predlog ni bil materialnopravno relevanten in z njegovo zavrnitvijo sodišče ni kršilo pravice obsojenke do obrambe. Glede na fazo postopka, v kateri je sodišče odločilo o zavrnitvi dokaznih predlogov in utemeljitev, ki je upoštevala v tisti fazi izvedene dokaze in s tem ugotovljeno dejansko stanje, tudi ni mogoče pritrditi očitkom vložnikov, da se je sodišče vnaprej nedovoljeno opredelilo do predmeta odločanja, s čimer tudi v tej zvezi vložniki nakazujejo na očitek pristranskosti sodišča, ki pa ni utemeljen.

45. Obsojenka v zahtevi sodišču očita kršitev pravice do obrambe še iz razloga, ker ji naj ne bi bil dan zadosten in primeren čas za pripravo obrambe in to brez utemeljenih razlogov po vsakokratni spremembi obtožnice s strani Specializiranega državnega tožilstva. Obsojenka pa pri tem ne pojasni, na katere konkretne spremembe obtožbe se očitek nanaša in zakaj konkretno je v posameznem primeru potrebovala dodaten čas za pripravo obrambe. V zvezi z zahtevo obrambe obsojene P. za preložitev naroka za glavno obravnavo dne 27. 11. 2016, je sodišče prve stopnje tako na samem naroku kot v sodbi (točka 6 sodbe) pojasnilo, zakaj po oceni sodišča to ni bilo potrebno.20 Kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, je to sodišče pritrdilo utemeljitvi predsednice senata, da zaradi spremembe obtožbe, ki sta jo obtoženi J. in njegov zagovornik razumela, ni bilo potrebno preložiti naroka, da bi se na to spremembo pripravila tudi soobtožena P. in Š., saj se nanju ni nanašala, poleg tega je bila sprememba opisa na prvi pogled jasna in zaradi te spremembe očitki naslovljeni na druga dva soobtoženca niso bili v ničemer spremenjeni. Takšno stališče nižjih sodišč sprejema tudi Vrhovno sodišče. Razlogov, zakaj naj bi bilo takšno argumentirano stališče nižjih sodišč napačno, pa obsojenka v zahtevi ne pojasni, zato Vrhovno sodišče takšnega očitka v večjem obsegu ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

46. Vložniki sodišču očitajo, da je z razširitvijo očitka v opisu dejanja, da je bila obsojenka dejanski ekonomski upravičenec družbe A., v škodo obsojenke poseglo v opis kaznivega dejanja, s čimer je kršilo pravice obsojenke iz 22., 23. in 27. člena Ustave, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložniki nasprotujejo stališču sodišča druge stopnje, da je sodišče s takšnim dodatkom v zvezi z lastnostjo obsojenke pri odpiranju računa v banki V. le bolj nazorno opredelilo z drugo sopomenko. Očitek, da je bila obsojenka dejanski ekonomski upravičenec družbe A., je po presoji vložnikov drugačen od očitka, da je obsojenka bila edina pooblaščena za razpolaganje s finančnimi sredstvi na računu družbe A. S takšnim opisom je obsojenko postavilo v neenakopraven položaj nasproti državnemu tožilcu in je sodišče dejansko prevzelo vlogo tožilca, ko je samo dopolnjevalo konkretni del opisa dejanja iz obtožbe, s čimer je skušalo vzpostaviti obsojenkin motiv za storitev očitanega kaznivega dejanja.

47. V opisu dejanja v izreku sodbe je navedeno, da je obsojenka kot edina dejanska ekonomska upravičenka oziroma kot edina zakonita zastopnica družbe A. odprla račun pri banki V., na katerem je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na računu. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja (50. točka), da je bil imetnik predmetnega računa družbe A. gospodarski upravičenec B. P., kar je sodišče ugotovilo na podlagi odgovora Deželnega sodišča Kneževine Liechtenstein na zaprosilo za mednarodno pravno pomoč, s katerim je to posredovalo zaprošene podatke banke V. Sodišču je bila s strani banke posredovana tudi listina, poimenovana „ugotovitev identitete dejanskega ekonomskega upravičenca“, iz katere je razvidno, da je ekonomski upravičenec sredstev imetnika računa družbe A. B. P., rojena ..., s poklicem pravnik in direktor družbe A. in s 100 % deležem v družbi. Kot izhaja iz 57. točke obrazložitve sodbe, je sodišče v izreku sodbe glede na izvedeni dokazni postopek navedbo v zvezi z lastnostjo obsojenke pri odpiranju računa pri banki V. dopolnilo z navedbo, da je bila obsojenka dejanski ekonomski upravičenec, saj tako izhaja iz listin v zvezi z odpiranjem računa, pridobljenih v okviru mednarodne pravne pomoči. Pri tem je še dodalo, da sodišče ni moglo ugotoviti, kaj je imelo za banko pri odpiranju računa bistven pomen, ali okoliščina, da je bila ekonomska upravičenka ali zakonita zastopnica, zato je navedlo poleg lastnosti zakonite zastopnice še navedeno drugo lastnost. Sodišče druge stopnje pa je v tej zvezi navedlo, da je sodišče z dopolnitvijo obtožbe v zvezi z lastnostjo obsojenke pri odpiranju računa v banki V. še bolj nazorno opredelilo z drugo sopomenko. Bistveno je, da je bila obsojenka oseba, ki je bila upravičena odpreti račun družbe A. pri banki V.

48. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je banka V. opredelila obsojenko kot ekonomsko upravičenko družbe A. in je bila ta ugotovljena lastnost za banko potencialno bistvena za to, da je obsojenka lahko odprla račun v imenu te družbe in je bila določena tudi kot upravičenka do razpolaganja s sredstvi na tem računu. V tem obsegu je zato pomena obeh lastnosti obsojenke mogoče enačiti, saj je tudi glede na celoten opis kaznivega dejanja razvidno, da se očitek obsojenki nanaša na razpolaganje s sredstvi na tem računu in ne z morebitnimi drugimi sredstvi družbe. Za obravnavano kaznivo dejanje je namreč bistveno ravno to, da je bila obsojenka edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na predmetnem računu banke V., ne pa tudi okoliščina, ali bi obsojenka lahko razpolagala z drugimi sredstvi družbe. Po presoji Vrhovnega sodišča zato dopolnitev opisa dejanja z dodano lastnostjo obsojenke kot izhaja iz podatkov banke in se očitno nanaša samo na lastnost obsojenke v zvezi s predmetnim bančnim računom, ne pomeni vsebinske razširitve očitka v škodo obsojenke. Neutemeljen je pri tem tudi očitek, da je bil s tem dodatkom opisan obsojenkin motiv za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, saj je bila celotna premoženjska korist pridobljena z nakazilom na račun, na katerem je bila edina pooblaščenka za razpolaganje obsojenka, zato njena siceršnja upravičenja v razmerju do premoženja družbe, četudi bi to obstajalo, niso relevantna.

49. Sodišču druge stopnje vložniki v zvezi z odgovorom na predmetni pritožbeni očitek očitajo arbitrarnost zaključkov, ko to ugotavlja, da R. ni vedel, da je obsojenka odprla račun v tej banki in da naj bi obsojenka dne 14. 5. 2013 sklenila navidezno posojilno pogodbo z družbo T.. za znesek 850.000 EUR kot dolgoročno posojilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pri odgovoru na predmetni pritožbeni očitek res navedlo, da je na to, da je bila obsojenka ekonomska upravičenka družbe A., sklepati iz dejstva, da R. ni vedel, da je odprla račun v tej banki in da je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na tem računu. Navedlo je tudi, da je obsojenka dne 14. 5. 2013 sklenila navidezno pogodbo z družbo T. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo le, da je posojilna pogodba med družbo A. in T. z dne 14. 5. 2013 navidezna in da naj bi s to pogodbo družba A. družbi T. odobrila dolgoročno posojilo v znesku 850.00,00 EUR, da bo znesek sredstev nakazan na račun posojilojemalca, ki ga bo ta sporočil, in da je zadnji dan za dvig sredstev 31. 5. 2013. Ni pa sodišče ugotovilo, da bi to navidezno pogodbo podpisala obsojenka kot to ugotavlja sodišče druge stopnje. Glede dopisa A. R. banki V. pa je sodišče prve stopnje na strani 18 sodbe navedlo, da je izvedlo dokaz z branjem dopisa A. R., naslovljenega na banko V. z dne 3. 7. 2013 in dne 8. 7. 2013, ki je bil pridobljen v okviru mednarodnopravne pomoči, iz katerega izhaja, da je bilo odprtje račun „nepravno,“ in da si je P. skupaj z drugimi navedenimi želela protipravno pridobiti sredstva z računa. Tudi v tej zvezi sodišče prve stopnje ni zaključilo, da A. R. ni vedel za odprtje tega računa. Vendar pa glede na navedeno, da je pomen ekonomskega upravičenca v obravnavani zadevi očitno omejen na predmetni bančni račun, takšni novi sklepi sodišča druge stopnje za presojo predmetne očitane kršitve niso relevantni in zato ne predstavljajo odločilnih dejstev. Glede na navedeno očitana kršitev 22. člena Ustave in kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

50. Sodišču prve stopnje obsojena B. P. in njeni zagovorniki očitajo, da ni ustrezno obrazložilo in dokazalo subjektivnega odnosa obsojenke do storjenih kaznivih dejanj. Pri tem se sklicujejo na sodbi I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 in I Ips 59865/2010 – 102 z dne 30. 1. 2014. Prvostopenjsko sodišče je po presoji vložnikov na obsojenkin namen sklepalo in ga obrazložilo zgolj z dejstvom domnevnega razpolaganja s prejetim denarjem, kar pa za konkretizacijo subjektivnega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja pranja denarja ne zadošča. V izpodbijani sodbi je ostal neobrazložen in nekonkretiziran obsojenkin namen, da s pranjem prikrije izvor denarja. Sodišče naj bi s tem kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, 22. in 28. člen Ustave, ker opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja in v sodbi niso konkretizirana dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obsojenkinem namenu glede prikritja izvora denarja.

51. Kot opozarjajo vložniki v zahtevi, je bistvo kaznivega dejanja pranja denarja, da se s pranjem zakrije ali poskusi zakriti izvor denarja ali premoženja, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, česar vsega se mora storilec zavedati in glede zakritja izvora v to vsaj privoliti. Bistven je storilčev odnos do učinkov razpolaganja z denarjem, in sicer da s pranjem prikrije ali poskusi prikriti izvor tega denarja. Storilčev krivdni odnos je torej v tem, da hoče zakriti izvor premoženja oziroma otežiti njegovo odkrivanje, ali pa se vsaj zaveda, da bo njegovo ravnanje takšno posledico povzročilo in v to pristane. Pri tem ni treba, da je subjektivni odnos opisan že v izreku sodbe, morajo pa biti opisana tista objektivna dejstva, ki taka ravnanja navzven, v objektivnem smislu, opredeljujejo. Subjektivni odnos storilca, iz katerega je razviden namen (ali vsaj zavedanje in privolitev v zakritje izvora denarja) teh objektivno ugotovljenih dokazanih ravnanj pa mora biti ustrezno obrazložen v razlogih sodbe.21

52. Iz opisa kaznivega dejanja pranja denarja izhaja, da je obsojenka denar, ki je bil od dne 16. 5. 2013 do dne 31. 5. 2013 nakazan na račun, na katerem je bila edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi, za katerega je vedela, da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, saj je bila pri njegovi storitvi udeležena kot pomagačka in je vedela, da ne ona, ne družba A. do tega denarja nista upravičeni, sprejela in ga od 21. 5. 2013 do 7. 6. 2013 prenakazala na račun družbe T., pri čemer je večji del prenakazala nekaj dni po nakazilu denarja, delno pa ga je dvignila v gotovini ter nato bančni račun dne 7. 6. 2013 tudi zaprla. Na ta način pa je z razpolaganjem z denarjem in razdrobitvijo sledi za denarjem zavestno sodelovala pri zakritju izvora denarja. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje konkretno pri obrazložitvi naklepa navedlo (točka 61 sodbe), da se je obsojenka zavedala protipravnosti svojega dejanja pri sprejemu denarja na račun družbe A. in razpolaganja s tako prejetim denarjem, saj je kot storilka pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B vedela, da denar izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenka se je zavedala, da je izvor denarja, ki se sprejme na taki podlagi, prikrit, saj daje vtis zakonito pridobljenega denarja. S tako prejetim denarjem pa je obsojenka tudi razpolagala z namenom nadaljnjega prikritja izvora, tako da ga je večino prenesla na račun druge družbe, za kar pa naj bi tudi obstajala pravna podlaga v posojilni pogodbi med družbama, ki pa je bila zgolj navidezna. Zato je obsojena P. tudi pri tem dejanju ravnala z direktnim naklepom. Kot izhaja iz 58. do 60. točke obrazložitve sodbe, je obsojenka denar nekaj dni po nakazilu prenakazala na račun družbe T., odprt pri isti banki, del pa ga je dvignila v gotovini in takoj zatem račun zaprla. Ta denar je bil tudi z računa T. v večjem delu dvignjen, del pa porabljen za nakup 140 delnic Roche Holding in 130 enot srebra ETH ZBK A. Glede na prenakazilo sredstev iz računa A. na račun T.. in poslovanje z računom slednje družbe, glede na navideznost pogodbe med njima in telefonske stike med P. in P. je sodišče zaključilo, da sta kaznivo dejanje pranja denarja storila v sostorilstvu. Višje sodišče je glede naklepa obsojenke še poudarilo, da je bančni račun odprla samo zato, da so nanj prispela sredstva, s katerimi je bila pridobljena protipravna premoženjska korist, ki jo je z nadaljnjimi razpolaganji oprala. Vse elemente kaznivega dejanja pranja denarja je za obsojenko sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, tudi ravnanje v sostorilstvu z N. P., ker družba A. družbi T. ni bila ničesar dolžna, terjatev, za katero je bila predlagana izvršba, ni obstajala, listine niso bile pristne, zato je nedvomno bilo obsojenki znano, od kod izvira denar in za kaj ga plasira naprej in da je pri obeh kaznivih dejanjih, torej tudi pri pranju denarja, ravnala z direktnim naklepom.

53. Iz povzetega opisa kaznivega dejanja pranja denarja in povzete obrazložitve tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da je naklep obsojenke, da zakrije izvor denarja, zadostno konkretiziran v izreku sodbe, dodatno pa obrazložen v obrazložitvi. Iz navedenega namreč jasno izhaja, da je obsojenka denar, za katerega je vedela, da izhaja iz kaznivega dejanja, sprejela na račun, ki ga je odprla izključno s tem namenom, ga kmalu po nakazilu na podlagi navidezne pogodbe prenakazala na drug račun, na katerem je bil pooblaščen za razpolaganje N. P., s katerim je bila obsojenka v zelo pogostih kontaktih in je z njim dne 7. 6. 2013 tudi odšla na banko V., kjer je na račun družbe T. prenakazala še zadnji znesek in račun zaprla. Delno pa je denar v vmesnem času z računa dvignila, pri čemer ni znano, kaj je z njim storila. Pri tem pa je obsojenka vedela, da na ta način prikriva izvor denarja in je s tem namenom denar tudi sprejela na račun in z njim nadalje razpolagala.

C.

54. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega G. J. utemeljeni v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazenski sankciji. Vrhovno sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevama delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Sicer pa pri presoji navedenih zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zato ju je v tem delu, v skladu z določbo 425. člena ZKP, zavrnilo.

55. V zahtevah za varstvo zakonitosti obsojene B. P. in njenih zagovornikov pa uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, deloma pa so bile zahteve vložene iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

56. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojena B. P. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je po tarifnih številka 7115, 7119 in 7301 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžna plačati sodno takso v višini 4.000 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

-------------------------------
1 Pravna praksa, št. 7-8/2013, str. 18 – 20.
2 Glej tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku, ZKP z novelo ZKP-K, Uvodna pojasnila, Ljubljana 2012, str. 31 – 38; in Ana Testen: Neformalna pogajanja o priznanju krivde: pregled sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6-7/2015, str. 1144 – 1155.
3 Tako tudi mag. Štefan Horvat, nav. delo (ZKP z novelo ZKP-K), str. 31 – 38.
4 Poročevalec državnega zbora, št. 282, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), prva obravnava, EVA/št. dokumenta 2010-2011-0009 | 00720-9/2011/8, str. 5.
5 mag. Štefan Horvat, nav. delo, str. 73.
6 Tudi dr. Boštjan Polegek v članku z naslovom „Izločitev sodnika po zavrnitvi priznanja krivde“, Pravna praksa, št. 7-8/2013, str. 18 – 20,ugotavlja, da glede na obrazložitev predlagatelja novele obvezna izločitev sodnika v primeru iz 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne zagotavlja nepristranskega sojenja po izločitvi, temveč sodnikovo nepristransko odločitev o tem, ali naj na predobravnavnem naroku sprejme ali zavrne priznanje krivde oziroma sporazum o priznanju krivde. Z vidika obdolženca zavrnitev njegovega priznanja krivde ne pomeni nobenega posega v njegovo pravico do nepristranskega sodišča, saj se mu z izvedbo glavne obravnave nudi pravica do sodnega odločanja, ki se ji je sam odpovedal, novi sodnik pa je prav tako seznanjen z obdolženčevim poprejšnjim priznanjem krivde. Zgolj zaradi zavrnitve priznanja krivde tudi ne more biti sporna sodnikova nepristranskost z vidika tožilca, ki ima vso možnost dokazati utemeljenost obtožbe enako, kot če obdolženec krivde ne bi priznal. Glede izločitve sodnika, če obtoženec krivdo prizna na glavni obravnavi, avtor meni, da jezikovna razlaga 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP vodi k stališču, da je izločitev obvezna le v primeru zavrnitve priznanja na predobravnavnem naroku. Pri tem pa ugotavlja, da je narava odločanja o priznanju krivde enaka ne glede na fazo postopka, zlasti če obdolženec krivdo prizna pred izvajanjem dokazov. Vendar pa bi bilo to zelo nesmotrno, zlasti če je dokazni postopek delno že izveden. V tem primeru izločitveni razlog nima podlage v zagotavljanju nepristranskosti sodnika, temveč le ovira prosto sodnikovo odločitev o sprejemljivosti priznanja krivde, če se od njega hkrati zahteva, da postopek vodi brez zavlačevanja, sprememba razpravljajočega sodnika pa bi povzročila nov začetek glavne obravnave. V utemeljenih primerih se lahko izločitev sodnika tudi v tej situaciji zahteva na podlagi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki za zagotavljanje pravice do nepristranskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem povsem zadošča.
7 Iz ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. Načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev.
8 Prva obravnava novele ZKP-K, EVA 2010-2011-0009, str. 56.
9 Pri tem pa sodišče dokaze presoja posredno, saj neposredno še niso bili izvedeni.
10 Primerjaj na primer odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-92/96 z dne 21. marca 2002 in Up-57/2014 z dne 26. januarja 2017.
11 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. septembra 2016.
12 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-346/04 z dne 11. oktobra 2006.
13 Tudi dr. Boštjan Polegek v članku Novi standardi sodniške nepristranskosti v kazenskem postopku, Pravna praksa, št. 11/2017, str. 16 – 18, podaja mnenje, da v primeru zavrnitve priznanja krivde ni podan odklonitveni razlog za izločitev sodnika, saj je zavrnitev priznanja le vmesna procesna odločitev, ki krivde ne prejudicira in se bo utemeljenost obtožbe z izvedbo dokazov šele presojala.
14 Pri tem je konkretizirano predlagalo tudi, da naj se na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1B predlagana kazenska sankcija izvrši tako, da obsojenec še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu.
15 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020.
16 Od 30. 8. 2012 do 30. 7. 2013 je bilo vzpostavljenih 329 zvez na liniji P.-P. in 57 zvez na liniji P.-P.
17 Višje sodišče je sicer navedlo, da je navidezno pogodbo z družbo T. podpisala obsojenka, vendar kot na drugem mestu zahteve utemeljeno opozarjajo zagovorniki obsojenke, navedenega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljajo, ravno tako sodišče druge stopnje v sodbi ni utemeljilo, iz katerih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, naj bi to izhajajo.
18 Tako tudi sodbi I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in številne druge.
19 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008 in druge.
20 Sprememba obtožbe se je nanašala na kaznivo dejanje pod tč. I./1., očitano G. J., spremembo pa je državna tožilka na obravnavi pojasnila, pri tem pa navedla, da se očitek s spremembo zožuje, saj se obtožencu očita le naklepna pridobitev protipravne premoženjske koristi. Glede na tako spremembo po oceni predsednice senata soobdolžencema in njunima zagovornikoma ni bil potreben poseben rok za seznanitev s spremembo obtožbe.
21 Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 59294/2010 – 1806 z dne 18. 6. 2015 in I Ips 59865/2010-102 z dne 30. 1. 2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1-6, 39/2-3, 285.c, 285.č, 285.č/6, 330, 371, 371/1-2, 371/2, 372, 372-5, 450.a, 450.a/4, 450.c, 450.c/1, 450.č, 450.č/1.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 23, 29.
Datum zadnje spremembe:
18.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMzIy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*