<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 469/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.469.2009

Evidenčna številka:VS3004854
Datum odločbe:10.05.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 62/2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izplačilo v denarju - povračilo za stroške prehrane med delom - zagotovitev toplega obroka
Objava v zbirki VSRS:DZ 2011-2013

Jedro

Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju: ne v celoti ne samo deloma.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo zneska 798,57 EUR iz naslov razlike za stroške prehrane med delom v obdobju od 1. 9. 2003 do 31. 12. 2004. Ugotovilo je, da je bila pri toženi stranki organizirana prehrana na delu na sedežu družbe. Cena obroka malice je znašala 580,00 SIT. Tožena stranka je tožnici do avgusta 2003 pri plači nakazovala razliko stroškov za prehrano, od 1. 9. 2003 naprej pa ne več. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo določbo 130. člena ZDR ter v spornem obdobju veljavno Kolektivno pogodbo za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 67/95), vključno z njeno razlago (Ur. l. RS, št. 23/2004). Namen zakonske določbe je povrnitev stroškov, ki jih ima delavec za prehrano med delom in te stroške mu je v predpisani oziroma dogovorjeni višini delodajalec dolžan povrniti. Če ima delodajalec organizirano prehrano med delom, mora delavec ob zaužitju obrok plačati, kar izhaja tudi iz razlage kolektivne pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 6/2009 z dne 30. 9. 2009 dopustilo revizijo glede vprašanja obveznosti delodajalca za izplačilo razlike stroškov za prehrano med delom v denarju, če je prehrana med delom organizirana.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno sledilo razlagi KPL, ki jo je sprejela Komisija za razlago KPL dne 18. 2. 2003 in 3. 3. 2004 (Ur. l. RS, št. 23/2004). To razlago gre dejansko razumeti tako, da je delodajalec dolžan delavcu plačati razliko v denarni obliki, če je znesek za organizirano prehrano nižji od zneska, določenega v kolektivni pogodbi. Vendar taka razlaga odstopa od sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 613/2006 z dne 16. 11. 2006, kjer se je sodišče sklicevalo na zgodovinsko razlago in odločitev argumentiralo tudi z razlago prvega odstavka 45. člena SKPGD (Ur. l. RS, št. 67/1995). V citirani zadevi je bilo sodišče seznanjeno s sporno razlago. Tožena stranka vztraja, da je obveznost povrnitve stroškov prehrane med delom izpolnila v celoti, ko je delavcem zagotovila organizirano prehrano. Delodajalec ni zavezan plačevati več od višine stroška, ki delavcu dejansko nastane v zvezi z malico med delom. Namen povračila stroškov za prehrano ni v neposrednem plačilu v denarni obliki, ampak zagotovitev prehrane delavcu. V skladu s tako razlago je tudi sedaj veljavna določba 57. člena KPL. Sklicuje se tudi na vsebinsko enako odločitev v zadevi Pdp 358/2008, ki se sicer sklicuje na drugo kolektivno pogodbo.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da ne zakon ne kolektivna pogodba ne predvidevata, da bi bil delodajalec prost svoje obveznosti, v kolikor bi delavcu iz lastnih sredstev zagotovil prehrano. Delodajalec nima pravice odločiti, da bo namesto povračila stroškov za prehrano, delavcu nudil prehrano v lastni režiji. Dejanski stan pri odločitvi v zadevi Pdp 358/2008 je neprimerljiv. V zadevi Pdp 613/2006 pa je sodišče odločilo, da bi bila taka odločitev dopustna le, če bi se to tako uredilo v kolektivni pogodbi.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). V primeru dopuščene revizije pa sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Predmet revizijske presoje je tako le vprašanje obveznosti delodajalca iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom v primeru, ko svojim delavcem le-to organizira za ceno, ki je za delavca nižja kot pa znaša predpisana višina tega povračila: ali je delavcem v takem primeru dolžan plačati razliko v denarju.

9. Revizija glede na časovne meje zahtevka, zameji tudi pravno podlago za revizijsko presojo na tiste predpise in kolektivne pogodbe, ki so veljali v spornem obdobju. To so ZDR, Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 – SKPGD) in Kolektivna pogodba za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 67/95 – KPL).

10. ZDR v prvem odstavku 130. člena določi obveznost delodajalca, da zagotovi (mora zagotoviti) delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom. Višine povračila zakon ne določa, ampak v drugem odstavku 130. člena napotuje na določitev višine s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, če s to ni določena pa na določitev z izvršilnim predpisom. Načina, na katerega delodajalec zagotovi povračilo za prehrano med delom, ZDR ne določa, predvsem ne tako, da bi moralo biti samo v denarni obliki.

11. SKPGD v 1. točki 52. člena določi obveznost za zagotovitev povračila stroškov za prehrano za dneve prisotnosti na delu in tudi za delavce, ki delajo najmanj s polovičnim delovnim časom, učence, vajence in študente na praksi ter, da se znesek povračil določi na dan in da se usklajuje s porastom življenjskih stroškov. Znesek povračila je bil določen v tarifni prilogi.

12. KPL ima v 53. členu podobno določbo kot SKPGD, čeprav je v bistvu le prepisana nekoliko drugačna določba 45. člena prej veljavne SKPG. Razlika pa je pri določitvi višine s tarifno prilogo: ne določi zneska, ampak se sklicuje na višino zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93, 43/94, 62/94, 7/95, 5/98 in 50/2001).

13. Nobena od navedenih kolektivnih pogodb ne ureja primerov, ko delodajalec zagotavlja prehrano med delom svojim delavcem na organiziran način, bodisi sam bodisi preko zunanjih izvajalcev v svojih prostorih. Pravnih pravil za take primere tako ni ne v zakonu ne v KPL. Ima pa jih na primer Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96), ki je bila pravna podlaga za odločitev v zadevi Pdp 358/2008, in v 69. členu take situacije izrecno ureja.

14. Že iz tega, da gre za povračila stroškov v zvezi z delom izhaja, da naj bi šlo za povračila tistih stroškov, ki dejansko nastanejo in v dejansko nastali višini. To bi v primeru organizirane prehrane lahko pripeljalo le do logičnega zaključka, da delavec v zvezi s prehrano med delom ni imel nobenih stroškov, torej tudi ni podlage za njihovo povračilo. Če delavec ne bi izkoristil take možnosti, ne bi mogel zahtevati „povračila“ stroškov za prehrano v denarju, razen v izjemnih primerih, kot je na primer potreba po dietni ali posebni prehrani (v zvezi s tem tudi citirana sodba v zadevi Pdp 358/2008). Tak zaključek temelji na predpostavki, da je delodajalec svojo obveznost za povračilo stroškov za prehrano med delom v celoti izpolnil na ta način, da je delavcu zagotovil prehrano na svoje stroške – da torej delavec stroškov s tem nima.

15. V primeru pa, ko delodajalec ne organizira prehrane za svoje delavce, je prav tako edino logičen zaključek, da jim je dolžan izplačati znesek povračila za prehrano med delom v denarju. V tem primeru sicer lahko pride do tega, da delavec ta sredstva porabi za drug namen in ne za prehrano med delom – da torej dejansko ni imel nobenih stroškov za to. Vendar tudi v takem primeru delodajalec ni dolžan (upravičen) in ne preverja, ali je delavec svojo pravico (ne pa tudi dolžnost) do prehrane med delom izkoristil ali ne. Razlika je le v tem, da v primeru organizirane prehrane delavec ne bi bil upravičen do zneska povračila, v primeru neorganizirane prehrane pa bi ta znesek prejel.

16. V obravnavanem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje odločili, kot da gre za situacijo, ki je na prvi pogled nekje vmes: delavci naj bi za plačilo organizirane prehrane porabili manj, kot pa znaša znesek povračila stroškov za prehrano, ki je določen s KPL. Dejansko pa gre za odločitev, ki temelji na istem izhodišču: delavec je v vsakem primeru upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom v predpisanem znesku, le način oziroma oblika izplačila je različna. Kadar delodajalec prehrane ne organizira sam, izplača povračilo v denarju. Kadar organizira prehrano in je strošek za to enak ali višji kot znesek povračila, delavcu ne bi bil dolžan izplačati ničesar. Kadar pa organizira prehrano in je strošek za to nižji, kot je znesek povračila, naj bi bil razliko delavcu dolžan izplačati v denarju.

17. Vprašanje je, kakšen je namen obravnavane pravice delavca (1): zagotovitev prehrane med delom ali plačilo za stroške za prehrano. Če je namen zagotovitev prehrane med delom, je ta namen gotovo najbolje in neposredno dosežen z zagotavljanjem ustrezne prehrane na delu. Če pa bi bil namen le plačilo stroškov za prehrano, gre bolj za dodatek k plači kot neke vrste soprispevek delodajalca za stroške, ki jih ima delavec za prehrano med delom, povsem neodvisno od tega, ali je delavec sploh imel in v kakšni višini kakšne dejanske stroške za prehrano. Do uveljavitve ZDR je bila pravica do povrnitve stroškov za prehrano med delom materija kolektivnih pogodb (oziroma še prej drugih aktov, ne pa zakona). Kot pravilno opozarja tudi revizija, je bil zgodovinsko gledano temeljni namen zagotavljanje prehrane, ne pa dodatno plačilo za prehrano med delom. Tako je tudi še po razlagi 45. člena SKPG iz leta 1993 delodajalec svojo obveznost za povračilo stroškov za prehrano med delom izpolnil, če je delavcem zagotovil topli obrok.

18. Ne iz SKPGD ne iz ZDR ne izhaja, da bi se navedeni temeljni namen – zagotavljanje prehrane med delom – spremenil. Predvsem pa ZDR, SKPGD in tudi KPL določajo le znesek povračila oziroma način njegovega ugotavljanja in določanja. Noben od navedenih predpisov ne ureja, kako na pravico delavca do „povračila stroškov za prehrano med delom“ vpliva okoliščina, da delavcem prehrano zagotavlja na svoje stroške delodajalec. Zagotavljanje prehrane dejansko pomeni dvoje: dosežen je namen, da ima delavec zagotovljeno prehrano med delom in delavec za to nima nobenih stroškov, ki bi jih bilo treba povrniti.

19. Po razlagi KPL je delavec upravičen do povračila v višini, kot je določena s KPL, delavcu pa nalaga poravnavo stroškov prehrane, ki jo organizira delodajalec. Tudi nova KPL z določbo, da se topli obrok upošteva v celoti, v tem delu določa podobno. V celoti gledano je razlago KPL mogoče razumeti tudi tako, da gre delavcu znesek povračila za prehrano med delom v celoti v denarju, prehrano (topli obrok), ki jo organizira delodajalec za svoje delavce, pa mora delavec plačati – po ceni, ki jo določi delodajalec, ali ki jo delodajalec dogovori z zunanjim, pogodbenim izvajalcem. To pa pomeni, da se namen in narava povračila spreminjata: namen ni več zagotovitev prehrane med delom in ne gre za povračilo stroškov, ki jih delavec dejansko ima. Povračilo stroškov v zvezi z delom se glede stroškov za prehrano med delom spremeni v dodatek za prehrano (ne glede na dejanske stroške delavca), organizirana prehrana pa v predvsem komercialno dejavnost delodajalca za njegove delavce. Taka narava in namen pa iz določbe 130. člena ZDR ne izhajata.

20. Namen določbe 130. člena ZDR je povračilo stroškov, ki jih ima delavec za ustrezno prehrano med delom. Če delavec teh stroškov nima, ni kaj povrniti. V primerih, ko delodajalec na organiziran način zagotavlja svojim delavcem ustrezno prehrano med delom, je povsem jasno, da delavci stroškov za to nimajo. Na ta način je delodajalec v celoti (po)kril te stroške delavcem. Samo v primeru, ko delavci iz utemeljenih razlogov ne morejo koristiti organizirane prehrane (zdravstveni, dietni razlogi, ne nazadnje tudi verski, ipd.), jim je delodajalec dolžan povrniti te stroške v denarni obliki. Torej tako, kot je to dolžan v primeru, ko prehrane med delom ne organizira. V teh primerih se sicer v praksi ne ugotavlja, ali so delavci ta sredstva res porabili za namen, za katerega so ga prejeli, pač pa se to domneva.

21. V zvezi z odločitvami v primerljivih zadevah, na katere se sklicujeta stranki v reviziji in odgovoru nanje, pa je ugotoviti naslednje. Dejanske situacije v vseh zadevah so sicer deloma različne, toda v bistvenih okoliščinah so enake: delodajalec je v vseh treh primerih organiziral prehrano delavcem med delom, delavci pa so zahtevali plačilo povračila v denarju (v celoti ali le deloma). Tudi zakonska podlaga je v vseh treh primerih enaka (130. člen ZDR), v zadevi Pdp 613/2006 pa je enaka tudi kolektivna pogodba (KPL).

22. V zadevi Pdp 358/2008 je sodišče ugotovilo, da je delodajalec zagotavljal tudi ustrezno dietno prehrano, zaradi česar delavec do povračila stroškov za prehrano (v denarju) ni upravičen. Sodišče je za zavrnitev tožbenega zahtevka imelo podlago v določbah Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije. V zadevi Pdp 613/2006 pa je sodišče sprejelo v izhodišču enako odločitev, čeprav KPL take izrecne določbe nima: ker je bila delavcu prehrana v okviru organizirane prehrane na racionalen način zagotovljena, delavec ni upravičen do povračila v denarju.

23. Po presoji revizijskega sodišča tudi brez posebne ureditve v kolektivni pogodbi že zgodovinska in logična razlaga 130. člena ZDR privede do istega rezultata. V primerih, ko delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju: ne v celoti ne samo deloma. Pri tem ni bistveno, kakšne stroške je imel z organiziranjem prehrane delodajalec. Pravica do povračila stroškov za prehrano med delom je pravica delavca, ki jo delodajalec zagotovi z izplačilom v denarju ali na drug ustrezen način. Če to stori tako, da delavec stroškov za prehrano med delom nima, v 130. členu ZDR ni podlage za kakršnokoli izplačilo v denarju. S kolektivno pogodbo določena višina povračila se upošteva le v primerih, ko delodajalec ne organizira ustrezne prehrane med delom. Le v takem primeru je dolžan plačati delavcu povračilo v denarju.

24. Ker je bilo glede na navedeno materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

25. Ker tožnica z zahtevkom ni uspela, krije sama svoje stroške postopka (152. člen ZPP). Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi (kar sicer ni predmet revizije). Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP sklenilo, da tudi tožena stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje, revizijskih stroškov pa ni priglasila.

---.---

Op. št. (1): Glej o tem tudi na primer Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 629-630.


Zveza:

ZDR člen 130. SKPgd člen 52. Kolektivna pogodba za lesarstvo (1995) člen 53.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1MTEy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*