<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 19290/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.19290.2017

Evidenčna številka:VS00014117
Datum odločbe:28.06.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL VI Kp 19290/2017
Datum odločbe II.stopnje:27.07.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), dr. Mile Dolenc, mag. Kristina Ožbolt, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi

Jedro

Pri Institutu odvzema premoženjske koristi gre za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.

Navedeno stališče sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist. Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kot je obravnavani, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna.

Ostali kazenski postopki ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločbe o odvzemu premoženjske koristi in pravilno uporabo načel proste presoje dokazov in iskanja materialne resnice v tem kazenskem postopku. Na podlagi drugačnih sodnih odločitev v drugih kazenskih postopkih zagovorniki zato neutemeljeno zatrjujejo kršitev ustavnih in procesnih načel v tem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 8. 5. 2017 obsojenega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen dveh let in štirih mesecev zapora, kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen petih mesecev zapora ter kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen šestih mesecev zapora. Na podlagi 53. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen treh let zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od dne 6. 10. 2016 od 9.59 ure dalje. Sodišče je na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo celotno količino zasežene prepovedane droge kokain, digitalno tehtnico, prepovedano drogo konopljo v injekcijski brizgi, manjši kapsuli rumene barve, koščke alufolije ter manjšo žlico s sledmi kokaina. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je sodišče obsojencu odvzelo zaseženi denar v skupnem znesku 400,00 EUR, v plačilo pa mu je naložilo znesek 34.970,00 EUR, kar skupaj predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov kazenskega postopka in sodne takse v višini 330,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo sodne takse v višini 350,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo obsojenčevi zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri pretežno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče z odločbo o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi po bruto metodi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. S tem je po mnenju zagovornikov sodišče kršilo tudi določbo 17. člena ZKP, ker je vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe, kršilo pa je tudi načelo enakopravnosti po 14. členu Ustave RS, saj v drugem kazenskem postopku, ki je tekel na podlagi istega historičnega dogodka zoper ostale soobtožence, sodišče ni ugotavljalo njihovega vložka v kriminalno dejavnost in njihovega dejanskega izkupička. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v odločbi o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi spremeni tako, da obsojencu odvzame premoženjsko korist po neto metodi.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru z dne 29. 12. 2017, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Uporaba bruto metode v odločbi o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi je pravilna, saj ni mogoče spregledati, da v konkretnem primeru predstavljajo stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, nakupno ceno prepovedane droge, takšna vlaganja v prepovedano dejavnost pa so že sama po sebi protipravna. Navedbe zagovornikov, da je bil obsojenec v primerjavi z drugimi soobtoženci neenakopravno obravnavan, pa so pavšalne, saj ni jasno, v primerjavi s katerimi soobtoženci in na kakšen način naj bi bil obsojenec neenakopravno obravnavan. Vrhovna državna tožilka pa ob tem poudarja, da sodba zoper ostale soobtožence še ni pravnomočna. Na podlagi navedenega predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in zagovornikom, da se o njem izjavijo. Obsojenec izjave ni podal, zagovorniki pa so vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Težišče navedb zagovornikov predstavlja očitek kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ker da je sodišče z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zagovorniki vztrajajo pri očitku, da je način odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi po bruto metodi protiustaven, nezakonit in nepravičen. Pri tem poudarjajo naravo tega ukrepa, ki ne predstavlja kazenske sankcije, temveč sui generis ukrep, katerega poglavitni namen je v vzpostavitvi prvotnega premoženjskega stanja (restituciji). Upoštevanje prvotnega premoženjskega stanja pa po mnenju zagovornikov terja uporabo neto metode in odvzem zgolj čistega presežka protipravno pridobljenega premoženja. Zagovorniki zato menijo, da bi morali sodišči nižjih stopenj od vsote kupnin, ki jo je obsojenec prejel za prodano drogo, odšteti stroške, ki jih je imel s predhodno nabavo droge.

6. S predstavljenim stališčem zagovornikov se ni mogoče strinjati. Pri obravnavanem institutu odvzema premoženjske koristi gre sicer res za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji, saj se z njim zasleduje predvsem restitucijo, torej vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca kaznivega dejanja (in druge možne storilce) ima ukrep odvzema premoženjske koristi nedvomno tudi preventiven učinek v smislu, da vpliva na njegovo vedénje, da kaznivih dejanj ne bi storil oziroma ponovil. To se kaže v luči prvega odstavka 74. člena KZ-1, po katerem nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar z drugimi besedami predstavlja uzakonitev načela, da se kriminalna dejavnost ne izplača. Ravno preventiven vidik ukrepa odvzema premoženjske koristi omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo.

7. Navedeno stališče sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode. Glede na raznovrstnost kaznivih dejanj ni mogoče vnaprej na abstraktni ravni določiti, da so vsi stroški, ki jih imajo storilci z izvršitvijo (dokončanih) kaznivih dejanj, nezakoniti. Na kakšen način in s kakšnimi stroški storilci dokončajo kaznivo dejanje, ni enoznačnega odgovora, zato tudi ni mogoče vnaprej opredeliti pravila, po kateri metodi mora biti odvzeta protipravno pridobljena premoženjska korist.1 Izjema, kjer se uporaba bruto metode izkaže kot pravilna, zakonita in navsezadnje pravična, pa so ravno primeri, kot je obravnavani, kjer je narava vložkov (stroškov, izdatkov oziroma dejanj) že sama po sebi protipravna. Takšno stališče je za utemeljitev neto metode pravilno izpostavilo že višje sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe, v kateri je poudarilo, da tisto, "kar je potrošeno", v konkretnem primeru predstavlja izvršitveno obliko nakupa droge, ki že sama zase predstavlja dokončano kaznivo dejanje. Podlago za takšno sklepanje omogoča tudi besedilo prvega odstavka 186. člena KZ-1, po katerem se kot kaznivo dejanje šteje med drugim nakup droge (kar za storilca predstavlja strošek) zaradi njene nadaljnje prodaje (s čimer storilec dokonča kaznivo dejanje).

8. Odvračanje storilcev od izvrševanja kaznivih dejanj s (pravnim) ozaveščanjem, da se kriminalna dejavnost v ekonomskem smislu ne izplača, je prav tako eno izmed temeljnih vodil in načel (kazensko)pravnega reda, ki se ga, poleg kaznovanja, kakor ga predvideva novi 45.a člen KZ-1 in na katerega se sklicujejo zagovorniki, lahko doseže tudi (in predvsem) z institutom odvzema premoženjske koristi. Ni torej sporno, da je narava obravnavanega instituta dvojna, tako restitutivna, kot tudi preventivna. Takšna dvojna narava odvzema premoženjske koristi pa ne pomeni prikrite uporabe dvojnega kaznovanja storilca kaznivega dejanja. Zagovorniki sicer pravilno izpostavljajo, da je bila obsojencu izrečena zaporna kazen, vendar v nadaljevanju neutemeljeno zatrjujejo, da tudi ukrep odvzema premoženjske koristi po vsebini in namenu predstavlja kazen. Slednja prvenstveno zasleduje povračilo za povzročeno zlo (retribucijo), medtem ko ukrep odvzema premoženjske koristi skuša vzpostaviti prvotno premoženjsko stanje in odvrniti konkretnega storilca kaznivega dejanja (in ostale možne storilce) od zasledovanja premoženjske koristi pri izvrševanju kaznivih dejanj. Kot že predstavljeno, je namen obravnavanega instituta v ozaveščanju konkretnega storilca in družbe kot celote, da se v ekonomskem smislu kriminalna dejavnost ne izplača, takšnega sporočila pa izrečena (zaporna) kazen v zasledovanju retribucije ne vsebuje. Zagovorniki se torej zavzemajo za uporabo neto metode brez izjeme, a ob takem izhodišču spregledajo njeno pomanjkljivost – odsotnost preventivne narave. Ob predpostavki izključne uporabe neto metode storilci kaznivih dejanj v nobenem primeru (torej tudi takem, kot je obravnavani, ko je predhoden nakup droge zaradi njene nadaljnje prodaje sam po sebi protipraven) z izrekom sodbe ne bi tvegali izgube svojega vložka v pridobitev protipravne premoženjske koristi. Izključna uporaba neto metode zato zagotovo ne bi bila skladna s smislom obravnavanega instituta, načelom varovanja javnega reda in načelom pravičnosti.

9. Na podlagi predstavljenih izhodišč je zato jezikovna razlaga, ki jo ponujajo zagovorniki, preozka. Zakonski pojem "koristi" po prvem odstavku 74. člena KZ-1 po mnenju zagovornikov implicira odbitje vseh stroškov storilca kaznivega dejanja in uporabo neto metode. Zagovorniki prikazujejo jezikovni smisel pravne norme v jezikovni razlagi, pri tem pa spregledajo, da jo pomensko določajo in soopredeljujejo tudi ostale uveljavljene metode razlage. Pri obravnavi kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog in pravilni uporabi metode odvzema premoženjske koristi zato šele s pomočjo namenske razlage pridemo do enakega zaključka - upoštevanja načela pravičnosti, po katerem nihče ne sme biti zaradi kaznivega dejanja obogaten. Narava vložkov (stroškov, izdatkov, potrebnih priprav in dejanj), ki so storilcu nujno potrebni za dokončanje kaznivega dejanja prodaje prepovedanih drog, je že sama po sebi protipravna in predstavlja del biti neprava, zato storilec ne more računati na njihov odštevek od celotne protipravno pridobljene premoženjske koristi.2 Temu stališču sta pravilno sledili tudi sodišči prve stopnje (8. točka obrazložitve sodbe) in druge stopnje (od 6. do 8. točke obrazložitve sodbe).

10. V luči predhodnih ugotovitev je mogoče tudi zaključiti, da je pogoj za odvzem premoženjske koristi obstoj protipravnega ravnanja, ne pa krivda storilca. Zagovorniki v zahtevi zato neuspešno skušajo prikazati, da je bilo vodilo za odvzem premoženjske koristi varovanje morale. Kot že zapisano, gre pri odvzemu premoženjske koristi za sui generis ukrep, katerega namen ni v varovanju morale, temveč v vzpostavitvi prvotnega premoženjskega stanja in odvračanju storilcev od dobičkonosnih kriminalnih dejavnosti. Odločitev o krivdi storilca in posledično izrečena kazen zato na ukrep odvzema premoženjske koristi nimata vpliva. To pomeni, da za odvzem premoženjske koristi ni nujno potrebna kazenska obsodilna sodba, s katero se ugotovi krivda storilca, temveč se lahko tak ukrep uporabi tudi v drugih primerih, ko storilec ni spoznan za krivega (sklep v izreku varnostnega ukrepa po 70.a in 70.b členu KZ-1, ali v postopku po 498.a členu ZKP) in moralni vidik sodne odločbe ne pride do izraza.3 Le v tem kontekstu velja stališče zagovornikov, da se pri odvzemu premoženjske koristi upošteva prvotno premoženjsko stanje (odločitev ad rem), ne pa storilčeve krivde (odločitev ad personam). Obsodilna sodba s krivdorekom in odločbo o kazenski sankciji zato ne predstavlja ovire za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi in njegov preventiven učinek.4

11. Predstavljeno stališče o uporabi bruto metode pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji s področja prepovedanih drog, je ustaljeno tudi v dosedanji sodni praksi, predvsem v sodbah Vrhovnega sodišča I Ips 12301/2009 z dne 10. 11. 2011 in I Ips 45450/2012 z dne 13. 11. 2014, ki ju v zahtevi citirajo tudi zagovorniki. V obeh citiranih zadevah je sodišče obravnavalo med drugim kaznivo dejanje neupravičene prodaje prepovedanih drog in s sodbo odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V razlogih sodbe je argumentirano pojasnilo, da znesek premoženjske koristi predstavlja vsoto vseh prejetih plačil za prodano drogo, ne da bi se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, odštevali, ker ti veljajo sami po sebi za protipravne. V obeh zadevah je Vrhovno sodišče ugotovilo, da s takšno odločitvijo o odvzemu premoženjske koristi ni prišlo do kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. V luči teh ugotovitev zagovorniki skušajo prikazati neenotnost sodne prakse s citiranjem starejših sodnih odločb Vrhovnega sodišča, vendar njihov podrobnejši pregled pokaže, da se problematika v zvezi z uporabo bruto metode pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji s področja prepovedanih drog, v tem ni pojavljala.5

12. Zagovorniki se neutemeljeno zavzemajo za izračun protipravne premoženjske koristi po prostem preudarku sodišča. Gre za institut, ki ga sodišče na podlagi 501. člena ZKP uporabi takrat, ko bi bilo ugotavljanje protipravne premoženjske koristi zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Obravnavani primer pa ni tak. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja namreč izhaja sedem natančno opredeljenih izvršitvenih oblik prodaje droge, na podlagi katerih je obsojenec od posameznih oseb prejel točno določene zneske kupnine (gre za točke I/c, d, e, g, m, o in r konkretnega dela izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe natančno pojasnilo, kako je izračunalo vsoto vseh zneskov protipravno pridobljene premoženjske koristi, od nje odštelo znesek odvzete gotovine, v preostanku pa obsojencu naložilo plačilo protipravne premoženjske koristi. Tudi višje sodišče je v 6. točki obrazložitve sodbe razumno odgovorilo, da iz omenjenih sedmih primerov izvršitvenih ravnanj izhajajo točni zneski, ki predstavljajo kupnino za prodano drogo in za katero je bil obsojenec obogaten. Takšen jasen opis kaznivega dejanja zato v ničemer ne predstavlja nesorazmernih težav pri matematičnem izračunu protipravne premoženjske koristi, zato ni izpolnjenih pogojev za uporabo prostega preudarka.

13. V drugem delu zahteve zagovorniki uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, konkretno 17. člena ZKP, in posledično kršitev načela enakopravnosti po 14. členu Ustave RS. Menijo, da je bil obsojenec z izdajo obsodilne sodbe neenakopravno obravnavan glede na sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 42482/2016, ki je bila na podlagi istega historičnega dogodka izdana zoper ostale soobtožence. Iz izreka citirane sodbe izhaja, da je obsojenec drogo kupil od A. M. za neugotovljeno ceno, kar po stališču zagovornikov pomeni, da je obsojenec zanjo plačal, A. M. pa je kupnino prejel. Izhajajoč iz tega so tudi ostali soobtoženci pridobili določeno protipravno premoženjsko korist, a odločbe o njenem odvzemu v izreku citirane sodbe ni, sodišče pa tudi ni obrazložilo, koliko naj bi posamezni soobtoženci vložili v kriminalno dejavnost, koliko so od nje prejeli in predvsem, kolikšen je bil njihov čisti dobiček.

14. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil kazenski postopek, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Kranju vodil pod opravilno številko I K 42482/2016, v delu zoper obsojenega D. P. zaradi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ga je sodišče na predobravnavnem naroku sprejelo, izločen. Postopek zoper obsojenega D. P. se je nadaljeval pod opravilno številko I K 19290/2017 in se zaključil z obsodilno sodbo, ki je postala pravnomočna dne 2. 8. 2017. Zagovorniki v zahtevi zato napačno prikazujejo, da se sodba Okrožnega sodišča v Kranju I K 42482/2016 nanaša tudi na obsojenega D. P. Nanj se nanaša obravnavana pravnomočna sodba I K 19290/2017, v kateri je natančno opisano kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, in obrazložena njegova vloga v kriminalni dejavnosti ter premoženjska korist, ki jo je s storitvijo kaznivega dejanja pridobil. Sodba Okrožnega sodišča v Kranju I K 42482/2016 se nanaša na soobtožena A. M. in S. B. in po podatkih spisa niti ni še pravnomočna. Predvsem pa je treba izpostaviti, da ostali kazenski postopki ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločbe o odvzemu premoženjske koristi in pravilno uporabo načel proste presoje dokazov in iskanja materialne resnice v tem kazenskem postopku. Na podlagi drugačnih sodnih odločitev v drugih kazenskih postopkih zagovorniki zato neutemeljeno zatrjujejo kršitev omenjenih ustavnih in procesnih načel v tem postopku. Z nadaljnjimi navedbami, češ da dejstva v tem kazenskem postopku, glede na odločitve v drugih postopkih, niso bila pravilno ugotovljena, pa zagovorniki po vsebini uveljavljajo razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta razlog pa je zaradi pravnomočne sodbe na podlagi sporazuma o priznanju krivde nedovoljeno uveljavljati tako s pritožbo (drugi odstavek 370. člena ZKP), kot tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojeni D. P. dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR po tarifnih številkah 7114 in 7152 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

-------------------------------
1 V določenih primerih imajo storilci z izvršitvijo dokončanega kaznivega dejanja stroške, ki so po svoji naravi lahko popolnoma zakoniti, zato razlogi pravičnosti in smotrnosti utemeljujejo uporabo neto metode. Gre predvsem za stroške v obliki plačanih davkov, pristojbin in drugih dajatev, stroške vzdrževanja in podobno. Več v: dr. Ambrož, M., Odvzem protipravne premoženjske koristi, Odvetnik, 2015, št. 70, str. 30.
2 Podrobneje o tem v: dr. Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana (2001), stran 520. Dr. Ivan Bele izrecno pritrjuje, da „se gotovo storilcu v korist ne morejo upoštevati vlaganja v storitev kaznivega dejanja, ki sicer sama po sebi veljajo za protipravna, kot na primer nakupna cena prepovedanega preprodanega mamila.“
3 Ibidem, str. 521.
4 Po noveli nemškega Kazenskega zakonika l. 1992 se tudi v tamkajšnji sodni praksi pri izračunu odvzema premoženjske koristi z uporabo bruto metode zasleduje prevencijo in storilcu odvzame vse (etwas erlangt), kar je s kaznivim dejanjem pridobil, tudi tisto, kar je porabil za prepovedano dejavnost. Komentatorji ob tem priznavajo, da ima ukrep odvzema premoženjske koristi v določenem obsegu celo naravo (denarne) kazni, zato je uporaba bruto metode vezana na ugotovitev storilčeve krivde, drugim osebam pa se premoženjska korist, tudi v luči ustavnega načela sorazmernosti, odvzema po neto metodi. Več v: dr. Fischer, T., Strafgesetzbuch mit Nebengesetzen, München, Verlag C. H. Beck, 2016, strani 723 – 726. Enako stališče zavzema tudi avstrijska sodna praksa – Fabrizy, E. E., Strafgesetzbuch samt ausgewählten Nebengesetzen, Wien, Manz, 2016, strani 89 – 90.
5 V sodbi I Ips 165/2002 z dne 11. 3. 2004 je Vrhovno sodišče obravnavalo predvsem vprašanje zamudnih obresti in odločilo, da te ne smejo biti vsebovane v posebnem pogoju izrečene pogojne obsodbe. S sodbo I Ips 438/2006 z dne 19. 4. 2007 je Vrhovno sodišče presodilo, da protipravno pridobljena premoženjska korist predstavlja protivrednost odvzetega predmeta v času storitve kaznivega dejanja, medtem ko je s sodbo I Ips 34619/2014 z dne 12. 9. 2013 Vrhovno sodišče ugotavljalo, kdaj je odvzem premoženjske koristi obligatoren. V citiranih sodbah je Vrhovno sodišče na splošni ravni opredelilo pojem protipravne premoženjske koristi kot „vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja in je pogosto določena že kot zakonski znak oziroma prepovedana (formalna) posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano, lahko pa je tudi dodatna sestavina protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanju, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna.“ Neposredno vprašanje uporabe bruto ali neto metode kot način odvzema premoženjske koristi v teh zadevah ni bilo izpostavljeno, pač pa je bilo to judicirano šele z omenjenima sodbama Vrhovnega sodišča I Ips 12301/2009 in I Ips 45450/2012. Tudi s citirano sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 zagovorniki napačno skušajo prikazati njeno vsebino. V tej ni bilo bistveno vprašanje načina odvzema premoženjske koristi, temveč vprašanje, kako se dva temeljna namena kaznovanja (povračilnost – retribucija in preprečevanje – prevencija) upoštevata pri odločanju sodišča o predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-5.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 74, 74/1, 186, 186/1, 45a.
Datum zadnje spremembe:
30.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMjE3
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*