<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep II Ips 158/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.158.2017

Evidenčna številka:VS00007907
Datum odločbe:14.12.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 147/2016
Datum odločbe II.stopnje:06.04.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zapuščinski postopek - dolžnosti sodišča v zapuščinskem postopku - možnost sodelovanja stranke v postopku - nepopolna smrtovnica - kdo so nujni dediči - ugotovitev dedičev - objava oklica - uveljavljanje dedne pravice - rok za uveljavljanje pravice do dediščine - zastaranje - subjektivni zastaralni rok - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - dopuščena revizija

Jedro

Tožnika, ki sta titularja dediščine, ipso iure pridobljene z zapustničino smrtjo, pred izdajo deklaratornega sklepa o prehodu premoženja na državo, ko je desetletni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD že potekel, nista imela nobene realne možnosti uresničiti pravno varstvo s (kvazi) dediščinsko tožbo. Specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožnika nista mogla zahtevati izpolnitve obveznosti, zato zastaralni rok, dokler so ovire trajale, ni mogel teči.

Smrtovnica za pokojno A. A. je bila nepopolna. Zapuščinsko sodišče se ne more zanesti na nepopolno izpolnjeno smrtovnico, ampak se morasamo prepričati (na primer s poizvedbo v matični rojstni knjigi), kdo so dediči zapustnika. Ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V sporni pravdni zadevi tožnika zahtevata, naj sodišče ugotovi, da sta dediča po pokojni A. A., vsak do 1/2 zapuščine, in da jima mora toženka izročiti dediščino tako, da jima izroči v tožbenem zahtevku opredeljene nepremičnine in izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo vknjižila lastninska pravica v korist tožnikov, vsakega do 1/16.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da bi tožnika v konkretnem primeru, ki je specifičen, saj je bil zapuščinski postopek uveden šele 18 let po smrti zapustnice, dedno pravico vse do oktobra 2010 lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku, ko je bil izdan sklep, s katerim je bila zapuščina izročena toženki.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na ugotovitev, da sta tožnika kot zakonita dediča po svoji materi zamudila objektivni rok za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino kot dediča (141. člen Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD), je bilo po njegovi oceni pravno nepomembno ugotavljanje morebitnih postopkovnih napak pri vodenju zapuščinskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani III D 1550/2009. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba opredeljevati o zatrjevanih kršitvah v tem postopku v zvezi z dopolnjevanjem nepopolne smrtovnice in izvedbo ediktalnega postopka. Glede na datum materine smrti 6. 7. 1991 sta tožnika zamudila desetletni objektivni rok za sodno uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino. S tožbo ne bi mogla uspeti niti, če bi zahtevek opirala na 224. člen ZD - tudi v primeru hujših kršitev postopka morajo prizadeti dediči tožbo vložiti v roku iz 141. člena ZD. Nepoznavanje premoženjskih razmer zapustnika ni nepremagljiva ovira za sodno uveljavljanje pravic do zapuščine in zadržanje zastaranja tožbenega zahtevka za izročitev zapuščine (360. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), če ni drugih tehtnih okoliščin, ki bi dediču preprečevale uveljavitev pravice do zapuščine. Od dediča, ki ve za zapustnikovo smrt, je razumno pričakovati, da se bo sam pozanimal o obstoju zapuščine v javnih evidencah in o možnostih za uveljavljanje dedne pravice v zapuščinskem postopku. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti. Ne gre torej za originarno, ampak derivativno pridobitev lastninske pravice.

Revizijske navedbe

4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožnika vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navajata, da smrtovnica, sestavljena ob smrti A. A., ni bila izpolnjena niti glede podatkov o potomcih zapustnice niti glede podatkov o morebitnem premoženju. Zapuščinsko sodišče je v Uradnem listu RS objavilo oklic dedičem, na katerega se ni javil nihče, zato je ugotovilo, da je zapuščina brez dedičev postala državna lastnina in jo je izročilo toženki. Z opustitvijo dolžnega ravnanja so bile tožnikoma kršene procesne pravice in pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Ediktalni postopek je namreč izpeljalo kljub temu, da smrtovnica ni bila v celoti izpolnjena, saj v njej ni navedeno niti, da zapustnica potomcev nima niti da potomce ima, temveč je ustrezna rubrika smrtovnice nedotaknjena. Sodišče bi moralo izpeljati postopek za dopolnitev smrtovnice in pridobiti manjkajoče podatke. V smrtovnici tudi ni naveden razlog, zakaj ni v celoti sestavljena, zato bi moralo sodišče od matičnega organa zahtevati pojasnilo. Celo iz zapuščinskega spisa je razvidno, da je matični organ v sestavi smrtovnice (sicer neuspešno) pozival tožnika, zato sodišče tega podatka ne bi smelo zanemariti in bi moralo samo v okviru postopka dopolnjevanja smrtovnice tožnika pozvati, da sodišču posredujeta manjkajoče podatke. Naloga sodišča je, da po uradni dolžnosti izvede zapuščinski postopek, kar predpostavlja tudi dopolnitev nepopolne smrtovnice. Sodišče mora storiti vse potrebno in kar je mogoče, da se nepopolna smrtovnica ustrezno dopolni. Šele če potrebnih podatkov ni mogoče pridobiti, pride v poštev ediktalni postopek v skladu z 206. členom ZD. S tem, ko zapuščinski postopek ni bil izveden skladno z določbami 179., 180. in 181. člena ZD, je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb zapuščinskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Postopek, v katerem sta tožnika izgubila pridobljeno lastninsko pravico na nepremičninah, tako ni potekal v skladu z zahtevami poštenega postopka. Tožnika sta za svojo pravico do zapuščine in za posestnika zapuščine izvedela 26. 3. 2014, ko ju je o tem obvestil solastnik nepremičnin B. B., ki je želel opraviti delitev solastnine in je ob tem ugotovil, da je pri solastninskem deležu 1/8, ki je bila last njegove pokojne tete A. A., vknjižena lastninska pravica v korist toženke. Subjektivni zastaralni rok po 141. členu ZD začne teči tedaj, ko dedič izve oziroma bi mogel ali moral izvedeti za konflikt pravnih položajev: materialnopravnega nosilca pravic na zapuščini na eni strani in obličnostnega položaja deklariranega dediča (toženke) na drugi strani. To pomeni, da je v predmetni zadevi rok, v katerem mora dedič zahtevati svojo zapuščino, lahko začel teči šele, ko sta tožnika izvedela, da sta dediča po pokojni A. A., in so bile nepremičnine izročene toženki. Objektivni rok zahtevati pravico kot zapustnikov dedič iz 141. člena ZD ne more izteči, še preden je začel teči subjektivni rok. Takšna razlaga je v nasprotju z namenom 141. člena ZD, ki daje pravico novemu dediču, da naknadno uveljavlja svojo pravico. Da nekdo lahko realizira pravico, mora ta pravica najprej obstajati, upravičenec mora zanjo vedeti oziroma imeti možnost zanjo izvedeti. Rok za vložitev dediščinske tožbe zato ne more preteči, preden je o spornem premoženju odločeno v zapuščinskem postopku, saj je tožbo, s katero tožnik zahteva zapuščino kot zapustnikov dedič, mogoče vlagati šele po pravnomočnosti sklepa o zaključku zapuščinskega postopka. S tem, ko je sodišče štelo, da je pravica do dediščinske tožbe zastarana, še preden je nastala in še preden sta tožnika izvedela oziroma imela možnost izvedeti za pravico in posestnika stvari zapuščine, je kršilo njuno ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Dedičema, ki nista sodelovala v zapuščinskem postopku, mora biti zagotovljeno, da svojo pravico naknadno uveljavljata v pravdi. Glede na namen kaducitete, ki je oblikovan za posebne primere, ni mogoče šteti, da bi bila pravica toženke močnejša in posledično dopusten poseg v pravico tožnikov. Pred izdajo sklepa o dedovanju tožnika nista niti teoretično imela možnosti za vlaganje zapuščinske tožbe. Ker zapuščina po načelu ipso iure dedovanja preide na dediče s samo smrtjo, sta tožnika zapuščino pridobila ob materini smrti in postala solastnika obravnavanih nepremičnin. Tako pridobljena lastninska pravica jima je bila z naknadnim sklepom o prehodu premoženja na toženko odvzeta, ne da bi bil izpeljan postopek, v katerem bi imela možnost udeležbe in sodelovanja in ne da bi za odvzeto lastninsko pravico prejela nadomestilo ali odškodnino.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 154/2016 z dne 5. 1. 2017 revizijo dopustilo glede vprašanj 1) katere dolžnosti ima zapuščinsko sodišče pred objavo oklica dedičem v Uradnem listu RS in prenosom zapuščine na kaducitetnega upravičenca; in 2) ali je bila tožnikoma v nepravilnem postopanju zapuščinskega sodišča po prejemu smrtovnice odvzeta možnost sodelovanja v zapuščinskem postopku v smislu 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 224. členom ZD.

8. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Bistvene prvine dejanskega stanja v zadevi so naslednje:

- tožnika sta hčerka in sin pokojne A. A., umrle 6. 7. 1991;

- tožnik je bil prijavitelj materine smrti, v zapuščinskem postopku III D 1550/2009 po pokojni materi pa niti on niti tožnica nista sodelovala;

- Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom III D 1550/2009 z dne 26. 9. v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom z dne 1. 2. 2011 po neuspešno izvedenem ediktalnem postopku zapuščino brez dedičev, ki je obsegala sporno nepremično premoženje, razglasilo za lastnino toženke in jo izročilo njenemu pristojnemu organu.

O trditveni podlagi spornega pravnega razmerja

10. Skladno z razpravnim načelom je sodišče vezano le na zatrjevano dejansko podlago, skladno s pravilom iura novit curia pa ni vezano na pravno kvalifikacijo, zato se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V obravnavani zadevi se tožnika izrecno sklicujeta na dediščinsko tožbo. Že v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2015 pa zatrjujeta tudi nepravilnosti, ki jih je zagrešilo zapuščinsko sodišče v zadevi III D 1550/2009, in jih konkretizirata.

O zastaranju pravice tožnikov zahtevati zapuščino

11. Vrhovno sodišče je moralo najprej preizkusiti pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da so domnevne opustitve zapuščinskega sodišča v zadevi II D 1550/2009 pravno nepomembne, ker morajo prizadeti dediči ne glede na pravno kvalifikacijo spornega pravnega razmerja (tretji odstavek 130. člena ali 224. člen ZD) tožbo vložiti v zastaralnih rokih iz 141. člena ZD, objektivni 10-letni rok iz 141. člena ZD pa je potekel že pred uvedbo zapuščinskega postopka (tožba je bila vložena 25. 3. 2015). Kajti le če so ti argumenti materialnopravno zmotni in terjatev zahtevati zapuščino ni zastarala pred uvedbo zapuščinskega postopka, tožnikoma lahko koristi ugotovitev, da jima je bila z nepravilnim sodelovanjem odvzeta možnost sodelovanja v zapuščinskem postopku.

12. Uvodoma je treba v zvezi s tem pojasniti, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v zadevi ne pridejo v poštev roki, ki jih za obnovo postopka določa ZPP (396. člen ZPP). Po oceni Vrhovnega sodišča je odločilno, da je pravda ob pogojih za obnovo postopka (224. člen ZD) institut, ki ga imajo na voljo stranke zapuščinskega postopka, tožnika, ki v tem postopku nista bila udeležena, pa nista bila stranki. Glede na tako stališče se mu ni bilo treba opredeliti do v teoriji sicer spornega vprašanja, ali zastaralni roki iz 141. člena ZD veljajo tudi za zahtevek, s katerim se uveljavlja dedna pravica po 224. členu ZD, torej ko so dani pogoji za obnovo postopka.1

13. Dedič, ki se zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena pristojnemu organu Republike Slovenije, ima pravico zahtevati, da se mu izroči zapuščina oziroma pripadajoči delež v rokih iz 141. člena tega zakona (tretji odstavek 130. člena ZD), torej proti poštenemu posestniku v subjektivnem roku enega leta, odkar je zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, in objektivnem roku desetih let, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti (prvo odstavek 141. člena ZD).

14. Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico od posestnika zapuščine. ZD, ki te tožbe posebej ne ureja, določa, da obstaja pravica zapustnikovega dediča zahtevati zapuščino in predpisuje roke za zastaranje te pravice (141. člen ZD). Dedna pravica se lahko uveljavlja v pravdi šele po končanem zapuščinskem postopku, to je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ali posebnega sklepa o izročitvi zapuščine državi, kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo dedne pravice ni odločalo ali pa je odločalo, vendar ni upoštevalo oziroma ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev.2

15. Zapuščinski postopek se ne začne zmeraj takoj po zapustnikovi smrti, temveč lahko tudi veliko pozneje. Zato je mogoče, in prav to je prvina dejanskega stanja v konkretnem primeru, v katerem je sodišče zapuščinski postopek uvedlo 18 let po smrti zapustnice, da desetletni objektivni rok za uveljavitev dednopravnega zahtevka, ki teče od zapustnikove smrti, poteče pred uvedbo zapuščinskega postopka. Obstoječe jezikovne meje določb ZD o zastaranju pravice zahtevati zapuščino kot dedič, ki jih teorija sicer kritizira kot pomanjkljive oziroma neustrezne,3 v povezavi z instituti obligacijskega prava vendarle nudijo dovolj prostora za ustavnoskladno razlago, upoštevaje vse posebnosti konkretnega primera.

16. S tem ko sili k čimprejšnji razrešitvi spornih pravnih razmerij, je institut zastaranja namenjen vzpostavitvi pravne varnosti. Po drugi strani razlaga pravil o zastaranju ne sme biti takšna, da bi njihov učinek dedičem preprečil ali jim naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do dedovanja. Sodni postopek, s katerim se uresničuje sodno varstvo, mora biti ne le formalno, ampak tudi vsebinsko učinkovit - zagotavljati mora, da bo v teh postopkih resnično zagotovljeno pravno varstvo tistemu, ki je nosilec sporne pravice materialnega prava.4 V nasprotnem primeru zastaralni rok ali pravila o začetku teka zastaranja posežejo v samo jedro pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Tožnika, ki sta titularja dediščine, ipso iure pridobljene z zapustničino smrtjo, pred izdajo deklaratornega sklepa o prehodu premoženja na toženko, ko je desetletni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD že potekel, nista imela nobene realne možnosti uresničiti pravno varstvo s (kvazi) dediščinsko tožbo. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ), zaradi katerih tožnika nista mogla zahtevati izpolnitve obveznosti, zato zastaralni rok, dokler so ovire trajale, ni mogel teči.

O dolžnosti zapuščinskega sodišča pred objavo oklica dedičem v Uradnem listu RS

17. Po ZD se zapuščinski postopek uvede po uradni dolžnosti, takoj ko sodišče na kakršenkoli način izve za smrt neke osebe ali za razglasitev nekoga za mrtvega (164. člen ZD). Tudi ko je postopek že uveden, ga vodi sodišče še naprej po uradni dolžnosti in pazi, da so pravice strank čimprej ugotovljene in zagotovljene.

18. Pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da bi tožnika dediščino lahko uveljavljala še v zapuščinskem postopku in tako sanirala nastali položaj, je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je zapuščinsko sodišče po prejemu smrtovnice postopalo pravilno ali ne. Kadar kdo umre ali je razglašen za mrtvega, mora matičar, ki je pristojen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, v tridesetih dneh od vpisa poslati smrtovnico zapuščinskemu sodišču (prvi odstavek 179. člena ZD). Če matičar ne more dobiti podatkov za smrtovnico, pošlje smrtovnico samo s tistimi podatki, s katerimi razpolaga, ter navede vzroke, zakaj ni mogel smrtovnice v celoti sestaviti in navede podatke, ki utegnejo biti sodišču koristni, da najde dediče in pokojnikovo premoženje (drugi odstavek 179. člena ZD).

19. Smrtovnica z dne 11. 12. 1991 za pokojno A. A. je bila nepopolna. Med drugim so manjkali podatki o pokojničinih otrocih in njenem premoženju, pri čemer ni bilo navedeno niti, ali pokojnica potomce ima ali ne, niti ali premoženje ima ali ne. Vzroka, zakaj smrtovnica ni v celoti izpolnjena, matičar ni pojasnil. Ob takšnem dejanskem stanju zapuščinsko sodišče ravna pravilno in v skladu s prvim odstavkom 181. člena ZD, če smrtovnico samo sestavi ali odredi, naj jo sestavi delavec zunaj sodišča, ali pa naroči matičarju, da jo sestavi oziroma dopolni. Zapuščinsko sodišče se ne more kar zanesti na nepopolno izpolnjeno smrtovnico, ampak se mora tudi samo prepričati (na primer s poizvedbo v matični rojstni knjigi), kdo so dediči zapustnika. Ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS (206. člen ZD) se lahko uporabi šele subsidiarno, če se dedičev na drug primeren način ne da ugotoviti.

20. Ker nižji sodišči trditev tožnikov nista preizkusili z vidika navedenih določb ZD in se nista opredelili do zatrjevanih opustitev sodišča v zadevi III D 1550/2009, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ob upoštevanju zgoraj opisanega načela oficialnosti v zapuščinskem postopku presodi, ali je zapuščinsko sodišče izpolnilo svoje dolžnosti pri sestavi smrtovnice, ki mu jih nalaga ZD.

21. Stroškovni izrek temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Prevladujoče je stališče, da je treba roke iz 141. člena ZD uporabiti tudi v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka. Glej V. Rijavec, Dedovanje: procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 259; K. Zupančič in V. Žnidaršič Kranjc, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 286. Drugače sodba II Ips 478/2001 z dne 5. 5. 2001.
2 To je prevladujoče stališče v pravni teoriji. Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Kranjc, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 280; V. Rijavec, Dedovanje: procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 262; B. Blagojević, Nasledno pravo u Jugoslaviji, Savremena administracija, Beograd 1979, str. 346; M. Stojanov, Hereditatis petitio, Pravnik 8-10/1984, str. 390, N. Gavella in V. Belaj. Nasljedno pravo, Narodne novine, Zagreb 2008, str. 317..
3 V. Rijavec, Dedovanje: procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 139; S. Marković, Nasledno pravo, Službeni list SFRJ, Beograd 1981, str. 479.
4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-161/10 z dne 9. 12. 2010.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 360
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 141, 141/1, 181, 181/1, 206
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 394, 394-2
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0ODUy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*