<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 134/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.134.2015

Evidenčna številka:VS0017839
Datum odločbe:27.08.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2020/2008
Senat:Janez Vlaj (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), mag. Nina Betetto, Vladimir Horvat, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - pravica do izrednega pravnega sredstva - zavrženje revizije

Jedro

Po nenovelirani določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je bila v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 1.000.000,00 SIT (zdaj 4.172,92 EUR). Ker v tej zadevi ne gre za katerega od sporov iz tretjega 367. člena ZPP, v katerih je bila revizija vedno dovoljena, revizija tožnikov glede na ocenjeno vrednost spornega predmeta ni dovoljena, zato je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Sodna praksa revizijskega sodišča je v tem pogledu povsem ustaljena.

Izrek

Predlog se zavrže.

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožnikov kot nedovoljeno, ker ocenjena vrednost spornega predmeta ni presegala takratnih 1.000.000,00 SIT (zdaj 4.172,92 EUR). Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in zavrnilo pritožbo tožnikov.

2. Zoper sklep pritožbenega sodišča tožnika vlagata revizijo in kot bistveno navajata, da sta ob vložitvi tožbe v letu 1998, ko je še veljal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP-77), prav zaradi možnosti odločanja v revizijskem postopku določila vrednost spornega predmeta na takratnih 100.000,00 SIT. Prvostopenjska sodba je bila izdana šele leta 2006, kar pomeni, da je sodišče vsa pravdna dejanja opravilo na podlagi določb ZPP-77, ki so kot mejo vrednosti za dopustnost revizije določala znesek 80.000,00 SIT. Odločitev je po prepričanju tožnikov protiustavna zaradi kršitve načela zakonitosti, saj spremembe procesne zakonodaje ne morejo vplivati na že pridobljene pravice po prejšnjih predpisih. Gre za kršitev pravice do pravnega sredstva in pravice do enakosti pred zakonom. Tožnika zastopata stališče, da bi bila edina poštena ureditev tista, po kateri se dopustnost revizija presoja po pravilih v času vložitve tožbe. Tožnika predlagata, naj se njuna vloga obravnava tudi kot predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, revizija pa ni utemeljena.

4. Tožba v tej zadevi je bila vložena 13. 11. 1998, torej pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker do dne uveljavitve ZPP (dne 14. 7. 1999) ni bila izdana odločba, s katero bi se zaključil postopek pred sodiščem prve stopnje, se je postopek skladno z določbo prvega odstavka 498. člena ZPP(1) od 14. 7. 1999 dalje nadaljeval po pravilih sedaj veljavnega ZPP. Stališče revizije, da je sodišče po uveljavitvi ZPP zadevo obravnavalo po prej veljavnih postopkovnih pravilih, torej ni utemeljeno.

5. Novela ZPP, ki je začela veljati 1. 10. 2008 (v nadaljevanju ZPP-D), v prehodnih določbah, natančneje v 130. členu, določa, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele, nadaljujejo po noveliranih določbah, razen v kolikor je bila prvostopenjska sodba izdana pred začetkom veljavnosti novele ZPP-D. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v predmetni zadevi sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele ZPP-D, zato je moralo utemeljenost revizije presojati po določbah o ureditvi revizije, kot so veljale v ZPP pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

6. Po nenovelirani določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je bila v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 1.000.000,00 SIT (zdaj 4.172,92 EUR). Ker v tej zadevi ne gre za katerega od sporov iz tretjega 367. člena ZPP, v katerih je bila revizija vedno dovoljena, revizija tožnikov glede na ocenjeno vrednost spornega predmeta ni dovoljena, zato je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Sodna praksa revizijskega sodišča je v tem pogledu povsem ustaljena.(2)

7. Do vprašanja skladnosti zgoraj povzete zakonske ureditve z ustavnimi garancijami, ki jih vsebinsko uveljavljata tožnika v reviziji, se je ustavno sodišče že opredelilo.(3) Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) jamči pravico do dvostopenjskega sodnega postopka, zato je ureditev dopustnosti revizije kot izrednega pravnega sredstva v celoti prepuščena zakonodajalcu. Ne gre niti za poseg v pridobljene pravice oziroma kršitev prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov iz 155. člena URS. O nastanku pravice do revizije je namreč mogoče govoriti šele s pravnomočnostjo odločbe in ne z vložitvijo tožbe, v konkretnem primeru torej šele z dnem 29. 1. 2008. Sprememba procesne ureditve glede višine spornega predmeta kot meje za dopustnost revizije v času od vložitve tožbe do pravnomočnosti odločbe zato ne posega v pridobljene pravice ali predstavlja povratne veljavnosti predpisa. Prav tako ne gre za poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS (in s tem za poseg v pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS in v načelo pravne države iz 2. člena URS), saj namen označbe vrednosti spornega predmeta ni v pridobitvi pravice do revizije, pač v realni oceni ekonomskega pomena spora, na katero se vežejo procesne posledice. Opredelitev te vrednosti je torej odvisna zgolj od ekonomskega pomena spora in ne od tega, ali bi vrednost dosegala znesek, ki je po zakonu določen kot meja za dopustnost revizije. Ravnanje stranke, ki pri označbi vrednosti spornega predmeta ravna zgolj glede na procesne učinke in ne glede na realni ekonomski pomen spora, ne uživa ustavnega varstva z vidika navedenih ustavnih pravic.

8. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Tožnika sta predlagala, naj se njuna vloga obravnava tudi kot predlog za dopustitev revizije. Po ureditvi, ki je za odločanje o reviziji relevantna, torej pred uveljavitvijo ZPP-D, dopuščena revizija ni bila predvidena. Ker predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je sodišče zavrglo (374. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije in zavrženju predloga za dopustitev revizije.

---.---

Op. št. (1): Če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena ZPP).

Op. št. (2): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 697/2003, III Ips 120/2001.

Op. št. (3): Odločbi Ustavnega sodišča U-I-126/09 in U-I-21/02.


Zveza:

URS člen 2, 14, 22. ZPP člen 367, 367/2, 374, 498. ZPP-D člen 130.
Datum zadnje spremembe:
06.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5Mjg2
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*