<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 417/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.417.2008

Evidenčna številka:VS3004499
Datum odločbe:09.11.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1393/2007
Senat:
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - prehod carinske postaje - rok za odpoved - zagovor

Jedro

Delodajalec se lahko seznani z odpovednim razlogom že takoj, ko je kršitev storjena, lahko pa tudi kasneje, tudi šele na zagovoru delavca.

Odpovedna razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (oba sta navedena v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi) se razlikujeta in predstavljata vsak zase samostojen odpovedni razlog, kar pomeni, da kršitev pogodbenih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni vezana na obstoj znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 101-3/07 z dne 23. 2. 2007 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 26. 2. 2007 in mu še traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo in za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila in plačati za tožnika vse davke in prispevke. Ugotovilo je, da tožnik pri svojem delu v zvezi z uporabo karte za prost prehod cestninske postaje (v nadaljevanju: proste karte) pri tunelu Karavanke ni ravnal v skladu s pravili in navodili nadrejenih, ker je z njo omogočil 27 prehodov vozilom, ki do tega niso bila upravičena. Presodilo je, da njegovo ravnanje ni imelo znakov kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) oziroma kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, zato ni podan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in tudi ne po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja zavrnilo. Strinjalo se je s presojo, da odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, saj ni bilo dokazano, da ima kršitev tožnika vse znake kaznivega dejanja. Ni pa soglašalo s presojo, da tudi razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan. Tožnik ni izpolnjeval svojih obveznosti in je v 27 primerih dopustil prost prehod cestninske postaje vozilom, ki do tega niso bila upravičena, zato je huje kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja. Ocenilo je, da je to kršitev mogoče storiti le naklepoma ali iz hude malomarnosti, zato od delodajalca ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo takemu delavcu še zaupal in mu omogočil nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil pravočasno revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, saj iz izpovedi prič izhaja, da je tožena stranka že decembra 2006 vedela za „nepravilnosti“. Ves čas je imela na razpolago izpise o prostih kartah, zato ni mogoč zaključek, da je bila z zadevo seznanjena šele ob tožnikovem zagovoru. Nadalje navaja, da ni bilo jasnih navodil o tem, kako je potrebno pregledovati proste karte. Le-teh se ni preverjalo, ampak se je praksa pregledov zaostrila šele po 8. 1. 2007, pred tem pa tudi ostali delavci, ki so ugotovili „motnje“ v zvezi z uporabo prostih kart, uporabnikov niso zavrnili in so jim omogočili nemoten prehod čez tunel. Zoper njih ni tožena stranka uvedla nobenih sankcij. Zgolj nevpisovanje motenj ne more biti takšna kršitev, za katero bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Gotovo tožniku tudi ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. To bi mu bilo mogoče očitati le, če bi bila navodila jasna in bi vedel, da ravna v nasprotju z njimi oziroma bi moral vedeti, da njegovo ravnanje ni pravilno. Priče pa so povedale, da jasnih navodil ni bilo. Po mnenju revizije tudi obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, ni dokazan. Očitane nepravilnosti so bile povezane le z eno prosto karto, tožnik pred tem nikoli ni bil kaznovan in bi se tudi v bodoče držal jasnih navodil. Ves čas je bil proti zlorabam prostih kart in je zaradi tega imel celo spore z vodjo cestninske postaje. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in nadomestitev z novo, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnik graja ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen revizijski razlog. V zvezi s pravočasnostjo podane odpovedi pa navaja, da iz obsežnih evidenc, brez poglobljene analize, ni bilo mogoče kar takoj razbrati nepravilnosti. Potrebno je bilo dodatno preiskovanje in v konkretnem primeru se je tožena stranka šele na podlagi tožnikovega zagovora prepričala, da je tožnik pri nepravilnostih sodeloval in v kakšni meri. Zato pred tem ni mogla začeti s postopkom podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti revizijski razlogi v njej izrecno navedeni in tudi konkretizirani. Revizija uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar jih ne konkretizira. Ker Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zgolj na podlagi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo (niti smelo) preizkusiti.

8. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (kadar ima kršitev znake kaznivega dejanja), je dejansko vprašanje (1). Nestrinjanje tožnika z ugotovitvijo, da se je tožena stranka šele ob zagovoru dne 12. 2. 2007 seznanila z odpovednim razlogom zato pomeni poskus uveljavitve nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Grajo dokazne ocene pomenijo tudi revizijske navedbe glede načina postopanja s prostimi kartami, glede navodil v zvezi z njimi in glede okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zato se do njih revizijsko sodišče ne opredeljuje.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Delodajalec se seznani z odpovednim razlogom lahko že takoj, ko je kršitev storjena, lahko pa tudi kasneje, tudi šele na zagovoru delavca (2). Tak je tudi sporni primer, ko se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje o tožnikovi vpletenosti v zlorabo proste karte in o razsežnosti zlorabe tožena stranka seznanila šele na zagovoru, ki ga je podal dne 12. 2. 2007. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo, da rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR ni bil prekoračen.

11. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ob ugotovitvi, da odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker ni ugotovljeno, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, po kateri delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja:

- da je bilo s prosto karto, ki je bila izdana za obdobje enega leta avstrijskemu uporabniku, zaposlenemu na cestninski postaji na avstrijski strani predora Karavanke, za vozilo z registrsko oznako VL 44EW, v 27-ih primerih omogočen prehod cestninske postaje vozilom, ki do tega niso bila upravičena,

- da je vseh 27 prehodov s sporno prosto karto vozilom, ki do tega niso bila upravičena, omogočil tožnik,

- da tožnik pri svojem delu v zvezi z uporabo proste karte ni ravnal v skladu s pravili in navodili nadrejenih,

- da je imel tožnik možnost v primeru nečitljivosti optičnih podatkov na karti preko semaforja preveriti optični zapis na karti,

- da tožena stranka od leta 1991 dalje ni spreminjala ustnih in pisnih navodil v zvezi s poslovanjem s prostimi kartami,

- da načina, ki se ga je poslužil tožnik, ne dopušča nobeno pisno navodilo ali akt tožene stranke in tudi nihče od nadrejenih tožniku tega ni dovolil,

- da bi se v skladu z navodili prehod cestninske postaje ob predložitvi sporne karte eventualno lahko omogočil le ob pogoju zabeležke „motnje“,

- da tožnik teh zabeležk ni napravil,

- da tožnik v nobenem primeru ne bi smel dopustiti prehoda cestninske postaje vozilom z italijansko registrsko številko ali celo brez registrske tablice, kar je tožnik dopustil.

12. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Presoja sodišča prve stopnje, da ta kršitev ni podana, ker ni bilo mogoče ugotoviti znakov kaznivega dejanja, je zmotna. Odpovedna razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR se razlikujeta in predstavljata vsak zase samostojen odpovedni razlog, kar pomeni, da kršitev pogodbenih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni vezana na obstoj znakov kaznivega dejanja.

13. Tožnik je kot delavec na cestninski postaji prost prehod praviloma lahko omogočil le vozilom, ki so predložila prosto karto, na kateri je bila razvidna registrska številka vozila in le v primeru, če se je registrska oznaka vozila ujemala z oznako na prosti karti. Po internem dogovoru pa je bilo izjemoma mogoče prost prehod dopustiti osebi, ki je delala na tunelu Karavanke na avstrijski strani, tudi če je vozila avtomobil, katerega registrska oznaka se ni ujemala z oznako na prosti karti. Vendar je bilo v tem primeru treba to vpisati v poseben obrazec kot „motnje“ in tudi zapisati dejansko registrsko številko vozila, ki je prešlo cestninsko postajo. Tožnik je s svojim ravnanjem omogočil vozilom, ki do tega niso bila upravičena, brezplačen prehod cestninske postaje. „Motenj“, ki so se odražale v tem, da se registrska številka vozila, ki je prešlo cestninsko postajo s prosto karto, ni ujemala s številko, na katero se je prosta karta glasila, ni zabeležil v poseben obrazec, kar je sicer bila v navedenih primerih vpeljana praksa na cestninski postaji. Pomenila je sicer odstop od pisnih pravil, vendar je bilo takšno ravnanje med delavci dogovorjeno in znano.

14. Tožnik je z dopuščanjem prostega prehoda vozilom na način, ki je bil v nasprotju z opisanim, kršil delovno obveznost. Ker je šlo za opustitev dolžnega ravnanja kar v 27 primerih in za dopustitev prehoda tudi vozilom z italijansko registrsko tablico oziroma celo brez registrske tablice, tudi po oceni revizijskega sodišča tako ravnanje pomeni hujšo kršitev, ki jo je tožnik lahko storil le naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zato je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

15. Sodišče druge stopnje je ugotovilo tudi obstoj okoliščin iz prvega odstavka 110. člena ZDR, zaradi katerih od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da bo takemu delavcu še zaupal in mu omogočil nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (kar je tožena stranka zapisala že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je odločitev materialno pravno pravilna.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): VS RS je tako odločilo že v številnih primerih: sodba VIII Ips 394/2008 z dne 9. 2. 2010, sodba VIII Ips 175/2008 z dne 11. 5. 2010, sodba VIII Ips 130/2008 z dne 8. 6. 2009, sodba VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009 itd.

Op. št. (2): Prim. sodba VIII Ips 379/2007 z dne 20. 4. 2009


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-2
Datum zadnje spremembe:
18.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5ODQx