<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 75/2010
ECLI:SI:VSRS:2010:IV.IPS.75.2010

Evidenčna številka:VS2005296
Datum odločbe:21.09.2010
Senat:
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:stvarna pristojnost - postopek o prekršku - organi za odločanje o prekršku - redni sodni postopek - hitri postopek - izrekanje kazenskih točk v prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja - seštevek kazenskih točk

Jedro

Kriterij za ugotavljanje pristojnosti za odločanje o prekršku je predpisana in ne izrečena stranska sankcija.

Izjeme iz drugega odstavka 52. člena ZP-1 je potrebno razlagati restriktivno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ribnica je storilki L.R. z uvodoma navedenim plačilnim nalogom zaradi prekrškov po drugem odstavku 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 in po točki c) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 izrekel enotno globo 1370 evrov in enotno stransko sankcijo 19 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilka je glede prvih dveh prekrškov zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper pravnomočni plačilni nalog zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim in prvim odstavkom 129.a člena ZP-1 in v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 52. člena ZP-1. V obrazložitvi navaja, da v obravnavanem primeru ni bil dovoljen hitri postopek, ker ima izrek enotne sankcije 19 kazenskih točk enak učinek, kakor če bi bila takšna stranska sankcija izrečena za en prekršek (5. alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1). Da hitri postopek ni dovoljen, po mnenju vložnika dokazuje tudi določba drugega odstavka 129. a člena ZP-1, po kateri sodišče ne sme v skrajšanem postopku izreči kazenskih točk v številu, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Če tega ne sme sodišče, je po argumentu a minori ad maius to še toliko manj dovoljeno prekrškovnemu organu.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilki in njenemu zagovorniku, ki se o zahtevi nista izjavila.

B.

4. Prekrškovni organ je z izpodbijanim plačilnim nalogom 29. 9. 2008 storilki zaradi prekrška po drugem odstavku 44. člena ZVCP-1 izrekel globo 300 evrov in 4 kazenske točke, za prekršek po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 je izrekel globo 500 evrov in 6 kazenskih točk in za prekršek po točki c) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 globo 570 evrov in 9 kazenskih točk.

5. Vložnik zahteve navaja, da v konkretnem primeru hitri postopek ni bil dovoljen zato, ker je seštevek kazenskih točk, izrečenih za prekrške v steku, dosegel število 18, zaradi česar se storilki izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Nobene razlike naj ne bi bilo med primeri, ko voznik z enim prekrškom doseže 18 kazenskih točk, in primeri, ko takšno število doseže s stekom prekrškov. Takšno stališče zahteve ni pravilno.

6. O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča (prvi odstavek 45. člena ZP-1). Določbe 52. člena ZP-1 razmejujejo pristojnost med prekrškovnimi organi in sodišči (stvarna pristojnost). Gre za pravila o pristojnosti, ki se nanašajo na posamezen prekršek in določajo, kateri organ je pristojen za odločanje o prekršku. Pri tem je splošno pravilo, da se o prekrških odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom (prvi odstavek 52. člena ZP-1). V drugem odstavku tega člena so navedene zgolj izjeme od tega pravila, torej situacije, ko hitri postopek ni dovoljen. Med drugim hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk (besedilo 5. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, veljavno v času storitve prekrškov).

7. Izjeme iz drugega odstavka 52. člena ZP-1 je potrebno razlagati restriktivno. Takšno stališče zastopa tudi Ustavno sodišče (npr. odločba P-23/05 z dne 24.11.2005). Temeljna usmeritev Zakona o prekrških je poenostavitev in pospešitev postopka o prekrških ter spoštovanje načela učinkovitosti in odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 72/2007 zapisalo, da bi bil nasprotno tem temeljnim usmeritvam zakona raztezanje določbe 5. alineje drugega odstavka 52. člena na primere, ko voznik doseže število kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, s seštevkom kazenskih točk, izrečenih za prekrške v steku. Takšne razlage tudi ne dopušča jezikovna razlaga besedila te določbe, po kateri hitri postopek ni dovoljen za prekrške, za katere je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk. Kriterij za ugotavljanje pristojnosti je torej predpisana, in ne izrečena stranska sankcija.

8. Procesno predpostavko (stvarne) pristojnosti je potrebno ugotavljati za vsak posamezni prekršek, ki se obravnava. Kolikor prekrškovni organ ugotovi, da so za določeni prekršek izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo hitrega postopka, mora v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZP-1 postopek izvesti in odločiti o prekršku. Šele če ugotovi, da ni dovoljen hitri postopek, ker velja katera od izjem iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, ravna po tretjem odstavku 51. člena ZP-1 in vloži obdolžilni predlog pri pristojnem organu. Ni razloga, da enak postopek ne bi veljal v primeru steka prekrškov. Prekrškovni organ mora najprej za vsak posamezni postopek ugotoviti, ali je stvarno pristojen za odločanje o prekršku. Če ugotovi, da je pristojen, izvede hitri postopek in izda odločbo o prekršku. Na stvarno pristojnost ne more vplivati ugotovitev, do katere lahko pride prekrškovni organ šele po izvedenem hitrem postopku, ko sešteje kazenske točke, določene za posamezne prekrške, in izreče takšno število kazenskih točk, da voznik doseže ali preseže število točk, zaradi katerega se mu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Hitri postopek takrat ni zgolj uveden, ampak je v njem že izdana odločba (v konkretnem primeru plačilni nalog). Ugotavljanja stvarne pristojnosti ni možno vezati na fazo postopka, ki je kasnejša kot faza izdaje odločbe o prekršku.

9. Vložnik ob tem sicer opozarja na določbe o skrajšanem sodnem postopku (129.a člen ZP-1), v katerem ne more sodišče izreči sankcije kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu (tretji in četrti odstavek 22. člena ZP-1) izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta analogija za obravnavano vprašanje ni ustrezna, saj gre v konkretnem primeru za vprašanje o stvarni pristojnosti za odločanje v postopku o prekršku, ne pa za vprašanje koherentnosti zakonske ureditve, ki za odločanje o prekršku predvideva različne vrste postopka. Ob tem je potrebno upoštevati tudi načelo enakosti, ki zahteva, da se na enak način obravnavajo vsi primeri, ki so v bistvenem enaki. To načelo bi bilo kršeno, če bi sprejeli vložnikovo stališče. Vrhovno sodišče namreč ne najde razloga, ki bi upravičeval razlikovanje med primeri, kjer je o več prekrških odločeno z isto odločbo prekrškovnega organa, in primeri, ko je o več prekrških odločeno z več odločbami, na primer, ko storilec v nekaj dneh zaporedoma stori več prekrškov, o vsakem od njih odloči pristojni prekrškovni organ s plačilnim nalogom, storilec pa s seštevkom izrečenih stranskih sankcij doseže ali preseže 18 kazenskih točk.

10. Prekrškovni organ je glede na navedeno ravnal v skladu z zakonom, ko je zaznane prekrške obravnaval v hitrem postopku in izdal plačilni nalog. Ker za hitri postopek ni predpisano zaslišanje kršitelja pred izdajo odločbe o prekršku, v konkretnem primeru ni podana z zahtevo uveljavljana kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, niti ne gre za relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1, saj niso bile kršene določbe prvega in drugega odstavka 129. a člena ZP-1 in 5. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1.

11. Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZP-1-UPB3 - člen 45, 51, 52, 52/2-5, 129a, 155
Datum zadnje spremembe:
20.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5MDM0