<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 45/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.45.2008

Evidenčna številka:VS4001550
Datum odločbe:05.10.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 472/2007
Senat:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:poroštvo - bančna garancija - pogodba v korist tretjega

Jedro

Razlogi, zakaj se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, so lahko različni, praviloma izvirajo iz razmerja med dolžnikom in porokom (teorija ga imenuje tudi kritno razmerje) in so predmet njunega medsebojnega dogovora. Pravna narava tega dogovora je še najbližja pogodbi o naročilu. Vzpostavlja samo razmerje med dolžnikom in porokom, njen predmet pa je dogovor o bodoči sklenitvi poroštvene pogodbe. Če presojamo razmerja iz Pogodbe o izdaji garancije po pravilih pogodbe o naročilu, ni mogoče najti nobene podlage za to, da že na njeni podlagi tretji, s katerim naj prevzemnik naročila kot porok sklene pogodbo o poroštvu, pridobi nasproti njemu kakršnekoli lastne in neposredne pravice. Takšne pogodbe tudi ni mogoče razlagati kot pogodbe v korist tretjega. Z dogovorom o tem, da bo prevzemnik naročila prevzel jamstvo kot porok za naročnikovo obveznost, namreč naročnik, (bodoči) dolžnik zasleduje svojo korist.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati:

- 245.868,43 EUR;

- evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 58,919.911,44 SIT od 28. 8. 1997 do vključno 31. 12. 2001, preračunano po tečaju zamenjave“.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 21.831,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A.

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je po dvakrat ponovljenem sojenju v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko kot poroka.

2. Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in v pretežnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

-t ožeča stranka oziroma njena pravna prednica U. d. d. (upnik) in K. d. o. o. (dolžnik) sta dne 19. 4. 1994 sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu (kreditna pogodba), s katero je bil dolžniku odobren kredit v znesku 1.000.000,00 DEM v tolarski protivrednosti;

- tožeča stranka je svoje obveznosti iz kreditne pogodbe izpolnila;

- upravni odbor tožene stranke je dne 12. 5. 1994 sprejel sklep o odobritvi garancije v znesku 750.000,00 DEM;

- tožena stranka in dolžnik sta dne 8. 6. 1994 sklenila Pogodbo o izdaji garancije z naročnikom garancije (Pogodba o izdaji garancije), v kateri je bilo med drugim določeno, da tožena stranka izdaja garancijo, dolžnik pa od nje sprejema garancijo št. ... z dne 8. 6. 1994, v zavarovanje vračila kredita po kreditni pogodbi. Tožena stranka jamči upniku vračilo 75% glavnice kredita brez realnih obresti in ostalih stroškov kredita, kar znaša 750.000,00 DEM;

- med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena pogodba;

- dolžnik svojih obveznosti iz kreditne pogodbe kljub upnikovim pozivom ni izpolnjeval.

B.

Revizijske navedbe

7. Revident poleg številnih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje storili s tem, da sta pravno razmerje med strankama presojali po pravilih poroštva namesto po pravilih o bančni garanciji. Zmotno naj bi bilo tudi stališče, da je poroštvena obveznost tožene stranke do upnika nastala že s sklenitvijo pogodbe o izdaji garancije, ki jo je sklenila tožena stranka z dolžnikom.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje temeljita na zmotni uporabi materialnega prava. Obveznost tožene stranke naj bi temeljila na Pogodbi o izdaji garancije, ki sta jo sodišči kvalificirali kot „pogodbo o poroštvu v korist tretjega, pri čemer je poroštvena izjava vsebovana že v pogodbi“. Za bančno garancijo naj – kljub temu, da sta jo pogodbenika tako poimenovala – ne bi šlo, ker tožena stranka ni banka.

9. Revizijsko sodišče nima pomisleka glede stališča pritožbenega sodišča, da Pogodba o izdaji garancije za toženo stranko ni mogla ustvariti obveznosti za izdajo bančne garancije. Tožena stranka ni banka, zato njenih obveznosti, ne glede na to, kako sta jih stranki imenovali, ni mogoče presojati po pravilih o bančni garanciji (členi 1083 do 1087 ZOR). Obveznost, ki se jo je s Pogodbo o izdaji garancije v drugem odstavku 1. člena zavezala sprejeti tožena stranka, je obveznost poroka: jamstvo upniku za dolžnikove obveznosti.

10. Obveznost poroka ne nastane z njegovo enostransko izjavo, ampak s sklenitvijo poroštvene pogodbe. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. člen ZOR). Tudi določba 998. člena, po kateri poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno, tej izjavi ne daje samostojne veljave enostranskega pravnega posla. Določa le obvezno pisno obliko za ključni del poroštvene pogodbe.

11. Pogodba o poroštvu je nominaten kontrakt, za katerega zakon določa, kdo sta pogodbeni stranki (upnik in porok), kdo (upnik in ne tretji) in kakšna upravičenja ima na njeni podlagi (zahtevati izpolnitev obveznosti dolžnika, če ta tega ne bo storil). Pogodbe o izdaji garancije nista sklenila porok in upnik, ampak dolžnik in (bodoči) porok, zato v spornem primeru ne gre za pogodbo o poroštvu.

12. S tem, da Pogodba o izdaji garancije ni poroštvena pogodba, pa še ni odgovorjeno, ali na njeni podlagi tretji (upnik) vendarle nima kakšne lastne in neposredne pravice nasproti osebi, ki je dolžniku obljubila, da bo porok – pogodba v korist tretjega.

13. Razlogi, zakaj se porok zaveže, da bo izpolnil tujo obveznost, so lahko različni, praviloma izvirajo iz razmerja med dolžnikom in porokom (teorija ga imenuje tudi kritno razmerje) in so predmet njunega medsebojnega dogovora. Pravna narava tega dogovora je še najbližja pogodbi o naročilu. Vzpostavlja samo razmerje med dolžnikom in porokom, njen predmet pa je dogovor o bodoči sklenitvi poroštvene pogodbe. Če presojamo razmerja iz Pogodbe o izdaji garancije po pravilih pogodbe o naročilu, ni mogoče najti nobene podlage za to, da že na njeni podlagi tretji, s katerim naj prevzemnik naročila kot porok sklene pogodbo o poroštvu, pridobi nasproti njemu kakršnekoli lastne in neposredne pravice. Takšne pogodbe tudi ni mogoče razlagati kot pogodbe v korist tretjega. Z dogovorom o tem, da bo prevzemnik naročila prevzel jamstvo kot porok za naročnikovo obveznost, namreč naročnik, (bodoči) dolžnik zasleduje svojo korist.

14. Iz povedanega izhaja, da pravna podlaga, na katero je tožeča stranka opirala svoj zahtevek, ne obstaja. Na podlagi navedb tožeče stranke revizijsko sodišče tudi ni našlo kakšne druge pravne podlage, ki bi utemeljevala tožbeni zahtevek. Zato je na podlagi 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo še preostali del zahtevka.

15. Odločba o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 21.831,46 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožena stranka s plačili taks in nagrad za zastopanje. Pravico do povračila stroškov v višini 1.878.096,00 SIT (sedaj 7.837,15 eurov), ki so toženi stranki nastali v postopku do izdaje prvostopenjske sodbe z dne 12. 2. 2004, je utemeljilo sodišče prve stopnje v navedeni sodbi. Vrhovno sodišče to utemeljitev sprejema in je ne ponavlja. Po tem procesnem dejanju pa je imela tožena stranka še naslednje potrebne stroške. Takso za odgovor na pritožbo z dne 14. 6. 2004 v znesku 190.000 SIT (sedaj 792,85 eurov) in nagrado pooblaščencu za njeno sestavo (2.750 točk). Nadalje nagrado pooblaščencu za sestavo pripravljalne vloge dne 18. 9. 2006 (ne tudi za pripravljalno vlogo dne 20. 3. 2007 – ki ni prispevala k dodatni utemeljitvi njenih stališč) – 2.200 točk. Sodišče je toženki priznalo še pravico do povrnitve takse za pritožbo z dne 3. 4. 2007 (3.172 eurov) in nagrado za njeno sestavo (3.750 točk), ter nagrado za sestavo revizije (3.750 točk) in povrnitev takse za revizijo (3.172 eurov). Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 997, 998, 1082
Datum zadnje spremembe:
23.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3ODg0