<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 235/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.235.2008

Evidenčna številka:VS4001568
Datum odločbe:26.10.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cpg 318/2007
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zamudna sodba - sklepčnost tožbe - sklenitev pogodbe - pogodba o naročilu - izjava volje - pasivna legtimacija

Jedro

Neločljivi in sestavni del izjave volje, ki ima lahko v pravu pravne posledice, je njena opredeljenost v pogledu vloge njenega izjavitelja, če to terjajo okoliščine primera. To izhaja že iz splošnega pravila, da je pogodba sklenjena, ko se (i) pogodbeni stranki (ii) sporazumeta (iii) o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), ki predpostavlja določnost izjave volje tudi v pogledu, za koga naj ima konkretna izjava volje pravne učinke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu. Nosilni razlog zavrnilne (neprave zamudne) sodbe sodišča prve stopnje je bil nesklepčnost tožbe v delu, v katerem se nanaša na drugega toženca. Celotni kontekst tožbenih trditev namreč po razumevanju sodišča prve stopnje opredeljuje, da je drugi toženec v spornem pogodbenem razmerju nastopal v vlogi direktorja prve toženke ne pa v vlogi fizične osebe. Tožbeni zahtevek iz naslova odstopa od pogodbe o naročilu zato proti drugemu tožencu po presoji sodišča prve stopnje ne more biti utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je razumelo tožbene trditve o vlogi drugega toženca v zatrjevanem pogodbenem razmerju enako kot sodišče prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka. V reviziji je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena drugemu tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je denarni tožbeni zahtevek utemeljevala s pravico do ustreznega dela plačila, ki gre prevzemniku naročila v primeru odstopa od pogodbe v razmerju do naročnika. S tem v zvezi se je tožeča stranka sklicevala na 782. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja takšno pravico prevzemnika naročila. Samo po sebi se razume, da odstop od pogodbe o naročilu predpostavlja, da je bila pogodba o naročilu (prej) sklenjena. Prav na sklenitev te pogodbe se je tožeča stranka tudi sklicevala v tožbi. Tožeča stranka bi zato morala, da bi po materialnem pravu utemeljila zahtevek do ustreznega plačila po 782. členu OZ, navesti dejstva, ki bi opredelila nastanek pogodbenega razmerja med tožečo stranko in B. K. (drugim tožencem). To ji, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni uspelo.

8. Očitek B. K. v I. točki tožbe, da »ni uredil, da se podpiše pogodba s prvotoženo stranko,« ne utemeljuje pasivne legitimacije B. K. Drugačno stališče v I. točki tožbe je materialnopravno zmotno. B. K. bi namreč lahko uredil podpis pogodbe med tožečo stranko in prvo toženko - gospodarsko družbo - le v vlogi zakonitega zastopnika slednje (arg. 32. člen Zakona o gospodarskih družbah). Očitek opustitve podpisa pogodbe s prvo toženko bi bil po materialnem pravu tako lahko naslovljen edino na B. K. kot direktorja prve tožnice (da je direktor prve toženke, je bilo zatrjevano v tožbi). V tej vlogi pa je bil B. K. organ prve toženke, ki nima samostojne pravne subjektivitete. Očitek opustitve tako pravno ni pomemben za utemeljitev pasivne legitimacije B. K.; ni pa nepomemben za razumevanje tožbenih trditev o vlogi B.K. v spornem razmerju.

9. Nadaljnja tožbena trditev, da je B. K. »ves čas priprave projektov govoril v prvi osebi,« izključuje, da je B. K. v tej komunikaciji izražal posebej voljo B. K. kot fizične osebe in posebej voljo B. K. kot zakonitega zastopnika prve toženke. V kontekstu zgoraj omenjenega tožbenega očitka, ki se edini v tožbi dotika vloge B. K. v spornem razmerju, povzete trditve o dejstvu izražanja volje v spornem razmerju negirajo pravilnost pravnega sklepanja, izraženega v I. točki tožbe, da je bil B. K. »dejanski naročnik tako zase kot tudi za prvotoženo stranko«. Če se B. K. namreč v tožbi očita, da ni podpisal pogodbe za prvo toženko, trditev (v tožbi) o njegovem izražanju volje (v prvi osebi) v času priprave projektov ni mogoče razumeti drugače kot trditev o izjavi volje zakonitega zastopnika prve toženke. Iz navedenega skledi, da tožeča stranka v tožbi ni podala trditev o dejstvih, ki bi utemeljile nastanek pogodbenega razmerja med njo in B. K. Tožba z zahtevkom iz naslova odstopa od pogodbe proti B. K. zato ni sklepčna.

10. Revizijsko sodišče ob tem pojasnjuje, da izražanja fizične osebe v prvi osebi ni mogoče kar razcepiti na poljubno število izjav volje različnih pravnih subjektov, tako da bi vsaka izmed tako ustvarjenih izjav volje za vsakega izmed teh subjektov lahko imela pravne posledice. Neločljivi in sestavni del izjave volje, ki ima lahko v pravu pravne posledice, je njena opredeljenost v pogledu vloge njenega izjavitelja, če to terjajo okoliščine primera. To izhaja že iz splošnega pravila, da je pogodba sklenjena, ko se (i) pogodbeni stranki (ii) sporazumeta (iii) o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), ki predpostavlja določnost izjave volje tudi v pogledu, za koga naj ima konkretna izjava volje pravne učinke. Zato je zmotno pravno stališče, izraženo v tožbi, da je izražanje B. K. v prvi osebi v opisani situaciji lahko imelo pravne posledice tako za B. K. kot tudi za družbo M. d. o. o.

11. Vlagatelj revizije ne more biti uspešen s pojasnilom, da je v I. točki tožbe zatrjeval, da se je drugi toženec »osebno zavezal tožeči stranki, da bo sklenjen posel (mandatno razmerje) uspešno in da bo posel zaključen.« Enako velja za nadaljnjo revizijsko trditev, da se je drugi toženec sam kot fizična oseba »zavezal k uspehu sklenjenega posla.« Pravo namreč razlikuje med naročiteljem kot stranko pogodbe o naročilu, na katero se nanaša obveznost iz 782. člena OZ, in osebo, ki jamči, garantira upniku za (nek) uspeh ali uspešno izpolnitev (očitno druge osebe – dolžnika). Ker v tožbi tožeča stranka zahtevka na plačilo sorazmernega dela po 782. členu OZ niti ni utemeljevala z izjavo volje B. K. o njegovem osebnem jamstvu za uspeh sklenjenega posla, so povzete revizijske trditve tudi nedovoljena revizijska novota.

12. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 15, 782
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 318/3
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4OTUx