<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 166/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.166.2007

Evidenčna številka:VS4001532
Datum odločbe:10.06.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 1110/2006
Senat:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pobot - pobotna izjava - cesija - določenost pobotnega ugovora - pripoznava dolga

Jedro

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre še vedno za več samostojnih terjatev, ki so ohranile različne datume zapadlosti, obrestne mere ... Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Prav tako bi morala tožena stranka pri pobotanju navesti, katere terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Ker teh terjatev tožena stranka v pobotni izjavi ni opredelila, do pobota ni prišlo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v bistvenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 47.736.038,60 SIT glavnice s pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo terjatev v višini 59.978,81 SIT ter 742,40 SIT je zavrnilo zaradi zastaranja. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke v celoti prenehala zaradi predpravdnega pobotanja. O postavljenem ugovoru procesnega pobotanja pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke ne obstaja.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Relevantno dejansko stanje

6. Znesek, ki ga tožena stranka dolguje tožeči (na podlagi sodb sodišč nižjih stopenj) izhaja iz kreditne pogodbe št. 1, sklenjene med toženo stranko in Ljubljansko banko d.d. dne 12. 8. 1991.

7. Terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, izvira iz naslova deviznih depozitov hrvaških varčevalcev pri Ljubljansko banko d.d., glavna filiala Zagreb. Na podlagi Uredbe o spreminjanju deviznih depozitov državljanov pri bankah v javni dolg Republike Hrvaške (v nadaljevanju Uredba) so državljani Republike Hrvaške devizne vloge pri bankah s sedežem izven ozemlja Republike Hrvaške lahko prenesli na katero od bank s sedežem na Hrvaškem. Pri tem so morali podati izjavo o prenosu teh depozitov in jih izkazati z ustrezno listino (npr. s hranilno knjižico - 15. člen Uredbe). Hrvaške banke so bile dolžne prenos sprejeti in o tem obvestiti banko, zoper katero so sprejele terjatev (prvi odstavek 16. člena Uredbe). Zagrebška banka je tako prevzete terjatve do bank izven Republike Hrvaške odstopila Republiki Hrvaški s pogodbo o odstopu terjatev z dne 31. 10. 1992 (na podlagi drugega odstavka 16. člena Uredbe). Pri tem pa je terjatve v skupni vrednosti - preračunano - 31.000.000,00 DEM do Ljubljanske banke d.d., glavna filiala Zagreb obdržala Zagrebška banka in jih ni odstopila Republiki Hrvaški, temveč jih je dne 25. 11. 1992 s pogodbo o prodaji terjatev prenesla na toženo stranko. Tožena stranka je terjatve odkupila z namenom, da jih bo uveljavljala v pobot svojih neplačanih obveznosti do Ljubljanske banke in je dne 7. 4. 1993 poslala Ljubljanski banki pobotno izjavo, ki se med drugim nanaša tudi na dolg po kreditni pogodbi z dne 12. 8. 1991.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

8. Tožena stranka navaja, da je stališče sodišč nižjih stopenj glede določljivosti v pobot uveljavljane terjatve protislovno. Terjatev tožene stranke namreč po oceni sodišč nižjih stopenj ni dovolj določljiva, da bi jo bilo mogoče pobotati, hkrati pa je pobotna izjava dovolj jasna, da je imela za posledico pretrganje zastaranja terjatve tožeče stranke.

9. Po mnenju tožene stranke je v pobot uveljavljana terjatev povsem jasno določena. Višina 31.000.000,00 DEM je bila namreč sporazumno ugotovljena med Zagrebško banko in Ljubljansko banko. Določljivost terjatve naj bi izhajala tudi iz dokumentov, ki dokazujejo, kako je terjatev prešla na toženo stranko. Z natančno specifikacijo terjatev pa naj bi razpolagala Zagrebška banka. Tožena stranka meni tudi, da Uredba ni bila ovira za prenos terjatev deviznih varčevalcev na toženo stranko.

10. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

11. Na podlagi 22.b člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je premoženje Ljubljanske banke prešlo na Novo ljubljansko banko, ki se je ustanovila dne 27. 7. 1994. Nova ljubljanska banka je tako aktivno legitimirana za uveljavljanje terjatev proti toženi stranki, ki izhajajo iz pogodb, sklenjenih z Ljubljansko banko, če niso te prenehale še pred ustanovitvijo Nove ljubljanske banke.

12. Tožena stranka je v izjavi o pobotu z dne 7. 4. 1993, ki jo je poslala Ljubljanska banka, pripoznala terjatev po kreditni pogodbi št. 1 z dne 12. 8. 1991, s čimer je prišlo do pretrganja zastaranja (prvi odstavek 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). S tem ko je tožena stranka želela poravnati terjatev tožeče stranke s pobotom s svojo nasprotno terjatvijo, je jasno izrazila, da njen dolg obstaja. Pripoznanje je bilo izraženo brezpogojno. Pri tem niti ni pomembno, ali je imela tožena stranka namen pripoznati dolg in s tem pretrgati zastaranje, temveč, kako je bila izjava (objektivno) videti.(1) Obrazložitev sodišč nižjih stopenj, da je pobotna izjava dovolj jasna, da je imela za posledico pretrganje zastaranja, čeprav nasprotna terjatev tožene stranke ni določena, ni protislovna. Nedoločena je namreč nasprotna terjatev tožene stranke in ne terjatev tožeče stranke. Slednja je v izjavi o pobotu opredeljena s številko kreditne pogodbe in datumom nastanka. Tudi če pobotna izjava ni imela za posledico prenehanja terjatve tožeče stranke in nasprotne terjatve v ustrezni višini, je imela v njej izražena pripravljenost tožene stranke poravnati dolg za posledico pretrganje zastaranja.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke prenehala na podlagi pobotne izjave dne 7. 4. 1993, z obrazložitvijo, da Zagrebška banka ni mogla veljavno prenesti sporne terjatve na toženo stranko, temveč bi jo morala na podlagi Uredbe odstopiti Republiki Hrvaški. Ker naj bi ravnala v nasprotju s prisilnimi določbami Uredbe, je bil odstop ničen. Tožena stranka zato terjatve ni mogla uveljavljati v pobot, saj je sploh ni pridobila. Kot podrejeni razlog za zavrnitev pobotnega ugovora je sodišče prve stopnje navedlo, da terjatev tožene stranke ni določena oziroma določljiva.

14. Sodišče druge stopnje je za odločilni razlog zavrnitve pobotnega ugovora štelo nedoločenost terjatve tožene stranke.

15. Določba drugega odstavka 16. člena Uredbe, ki je predvidevala odstop terjatev hrvaških bank na podlagi prenesenih depozitov do bank izven Republike Hrvaške na Republiko Hrvaško, bankam ni preprečevala veljavnega odstopa terjatev kateri drugi osebi namesto Republiki Hrvaški (v konkretnem primeru toženi stranki). Gre namreč za predpis Hrvaške vlade, zaradi katerega ne more biti ničen prenos dela terjatev na toženo stranko, če se je vlada z njim izrecno strinjala. Takšno soglasje izhaja iz Pogodbe o odstopu terjatev iz naslova deviznih depozitov na Republiko Hrvaško (drugi odstavek 2. točke pogodbe).

16. Pač pa tožena stranka ni uspela dokazati, da obstaja terjatev, kakršno je ugovarjala v pobot. Zagrebška banka naj bi v pobot uveljavljano terjatev do Ljubljanska banka pridobila s cesijo, in sicer tako, da so hrvaški varčevalci kot upniki svoje devizne vloge, ki so jih imeli pri Ljubljanski banki, glavni filiali Zagreb, odstopili Zagrebško banki. Ta je o odstopu obvestila Ljubljansko banko (dolžnika), s katero sta dne 20. 10. 1992 podpisali zapisnik, v katerem sta uskladili stanje deviznih vlog po posameznih valutah. Vendar pa zapisnik nima narave pogodbe, kar skuša prikazati tožena stranka v reviziji, temveč gre za obvestilo dolžniku o prenosu terjatev na novega upnika. Ob tem se narava obveznosti Ljubljanske banke ni spremenila. Po cesiji ima namreč prevzemnik (Zagrebška banka) nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa nasproti njemu odstopniki – devizni varčevalci (prvi odstavek 440. člena ZOR). Tudi nadaljnji odstop terjatev toženi stranki ni vplival na vsebino obveznosti Ljubljanske banke. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi (Zagrebški banki) gre še vedno za več samostojnih terjatev, ki so ohranile različne datume zapadlosti, obrestne mere... Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Prav tako bi morala tožena stranka pri pobotanju navesti, katere terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Takšne jasne opredelitve terjatev, ki jih uveljavlja v pobot, ne more nadomestiti sklicevanje na to, da skupen preračunani znesek odstopljenih terjatev znaša 31.000.000,00 DEM. Zapisnika, s katerim je tožeča stranka potrdila, da na podlagi vseh prenesenih terjatev iz deviznega varčevanja dolguje (preračunano) takšen znesek, ni mogoče šteti kot podlago za nastanek nove terjatve. Ker teh terjatev tožena stranka v pobotni izjavi ni opredelila, do pobota ni prišlo. Revizijsko sodišče s tem v zvezi poudarja, da se - sicer pravilna - ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ne obstaja v pobot uveljavljana (proti)terjatev v znesku 31.000.000,00 DEM, ne nanaša na obstoj morebitnih posameznih terjatev, ki sestavljajo podlago za ugotovitev v navedenem zapisniku, da vsota teh terjatev predstavlja preračunano ravno protivrednost navedenega zneska. O (ne)obstoju posameznih terjatev do deviznih varčevalcev, ki naj bi jih bila Z. b. prenesla na toženo stranko s pogodbo o prodaji terjatev dne 25. 11. 1992, v tem postopku ni bilo odločeno.

17. Na neobstoj terjatve v obliki, v kakršni jo je uveljavljala v pobot tožena stranka, je s sklicevanjem na nedoločenost pobotnega ugovora med postopkom v svojih vlogah opozarjala tožeča stranka, prav tako pa je bila tožena stranka s takim stališčem sodišča seznanjena v sklepu višjega sodišča I Cpg 1255/2001 z dne 23. 3. 2005, na podlagi katerega je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Kljub temu tožena stranka posameznih terjatev, ki jih uveljavlja v pobot, v nadaljevanju postopka ni opredelila in je – smiselno - vztrajala pri stališču, da obstaja njena enotna terjatev v navedenem znesku. Navedbe tožene stranke, da so v pobot uveljavljane terjatve določljive, zato ne morejo biti utemeljene, saj bi jih morala določiti prav tožena stranka.

18. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pravnim sredstvom ni uspela sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 137/2006 z dne 31. 7. 2008.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 387, 387/1, 440, 440/1
Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (1991) - UZITUL - člen 22b
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3MDEz