<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 157/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.157.2007

Evidenčna številka:VS4001479
Datum odločbe:13.07.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 7/2006
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pogodba o delu - razdrtje pogodbe - prenehanje pogodbe po volji naročnika - obveznost naročnika - plačilo prevzemniku posla - trditveno in dokazno breme

Jedro

Vprašanje dokaznega bremena glede odtegljajev po 629. členu ZOR je Vrhovno sodišče osredotočeno obravnavalo v zadevi III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007. V tistem primeru je odločilo, da je bilo na tožeči stranki (prevzemniku) trditveno in dokazno breme glede odtegljajev. To pa zato, ker je tožena stranka – četudi zelo splošno – ugovarjala zahtevku ravno na tej podlagi. Potem, ko je tožena stranka podala (takšen) ugovor, je bila šele tožeča stranka dolžna postaviti konkretne trditve, s katerimi bi utemeljevala, da podlag za takšne odtegljaje ni bilo.

V spornem primeru pa tožena stranka ni postavila ugovorov, ki bi trditveno in dokazno breme premaknili na tožečo stranko. Ugovori, da ne dolguje nič, ker je bila pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, ob tem, ko je tožeča stranka izrecno uveljavljala tudi podlago po 629. členu ZOR, pred tožečo stranko niso postavili zahteve, da posebej utemeljuje in dokazuje, da ni podlag za odtegljaje po 629. členu ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba spremeni in se zavrne obrestni zahtevek, kolikor presega glavnico (105.887,72 eurov obresti na glavnico in 364,92 eurov na stroške izvršilnega postopka).

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A.

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani za znesek 14.493.934,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 9. 1. 1999 dalje ter za stroške izvršilnega postopka (prva točka izreka). Prisojeni znesek naj bi predstavljal neplačani del vrednosti projektantskih del (PGD in dodatna projektantska dela za III. klet objekta), ki jih je tožeča stranka opravila za toženo na podlagi pogodbe o delu. V drugi točki izreka je razveljavilo izvršilni sklep za znesek 37.078.904,00 SIT z obrestmi. Tožeča stranka naj bi ne uspela dokazati, da je opravila tudi dela, na izvedbo katerih je opirala ta del zahtevka (PZI, PID), manjša od tega, kar je zahtevala tožeča stranka, pa naj bi bila tudi vrednost izročenega PGD in opravljenih dodatnih projektantskih del za III. klet objekta.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del (prva točka izreka prvostopenjske sobe) in v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo. Delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke, tako da je prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu (druga točka izreka prvostopenjske sodbe) spremenilo in naložilo toženi stranki še plačilo zneska 45.405,08 eura (prej 10.881.000,00 SIT) z obrestmi od 9. 1. 1999. To odločitev je oprlo na določbo 629. člena ZOR: tožena stranka naj bi bila brez razlogov na strani tožeče stranke razdrla pogodbo o delu, zato tožeči stranki dolguje še preostali del pogodbeno dogovorjenega plačila za PIZ. V preostalem delu, to je za 26.197.904,00 SIT (tedaj 109.321,91 eurov) pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in za ta znesek potrdilo zavrnilni del izreka prvostopenjske sodbe, saj naj bi tožeča stranka za ta znesek ne navedla nobene pravne podlage.

3. Tožena stranka je (smiselno zoper del izreka, s katerim je bilo zahtevku ugodeno (14.493.934,00 na prvi stopnji plus 10.881.000,00 SIT na drugi stopnji, to je skupaj 25.374.934,00 SIT) vložila revizijo.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008 – ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

Tožeča stranka kot projektant in tožena stranka kot naročnik sta dne 1. 6. 1997 sklenili Pogodbo o izdelavi investicijsko tehnične dokumentacije M. (Pogodba). Tožeča stranka se je v Pogodbi zavezala izdelati celotno investicijsko tehnično dokumentacijo (projekt za gradbeno dovoljenje – PGD, projekt za izvedbo del – PZI in projekt izvedenih del – PID) za objekt M., za skupno fiksno pogodbeno ceno 300.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije;

Tožeča stranka je izdelala in izročila toženi stranki šest izvodov PGD, pripravila oziroma delno je izdelala, ne pa tudi izročila toženi stranki PZI, ni pa izdelala PID – ta se napravi potem, ko so dela izvedena, to pa se ni zgodilo;

Izdelani projekt PGD je imel določene pomanjkljivosti, vendar ne takšnih, da bi ne bil primerna podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja;

Zdravstveni inšpektorat je v izdelanem PGD ugotovil določene pomanjkljivosti, vendar tožena stranka o tem ni obvestila tožeče stranke in je ni pozvala, naj jih odpravi;

Tožena stranka je plačala avans 2.000.000,00 SIT, do končne realizacije pogodbe pa ni prišlo, ker jo je tožena stranka razdrla;

Tožeča stranka je na podlagi naknadnega dogovora za toženo stranko izdelala dodaten PGD za III. klet M.

B.

Revizijske navedbe

7. Tožena stranka uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo bili sodišči zagrešili s tem, da sta odločitev oprli na dejstva, ki so v nasprotju s tem, kar je razvidno iz listinskih dokazov in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Ključna ugotovitev, da je pogodbo razdrla tožena stranka, naj bi sploh ne bila obrazložena. V nasprotju s tem, kar je tožena stranka dejansko navedla v pritožbi, naj bi bila ugotovitev v drugostopenjski sodbi, da je tožena stranka v pritožbi sama navedla, da je bil predloženi PGD primeren za pridobitev gradbenega dovoljenja. Takšne navedbe naj bi v pritožbi ne bilo. Odločitev prvostopenjskega sodišča se opira tudi na listine, ki jih je sodišče vpogledalo v izvršilnem spisu R Ig 187/99, ta pa naj bi ne bil predložen sodišču druge stopnje. Tudi izrek izpodbijane drugostopenjske sodbe naj bi bil v nasprotju z ZPP in ZIZ. V postopku, ki je tekel na ugovor zoper sklep o izvršbi, je namreč sodišče toženi stranki naložilo plačilo določenega zneska, pristojno pa naj bi bilo le za odločanje o usodi izdanega sklepa o izvršbi: smelo bi ga le bodisi razveljaviti bodisi vzdržati v veljavi.

8. Sodišče naj bi bilo kršilo tudi materialno pravo, ker je štelo, da je bila pogodba razdrta na podlagi 629. člena ZOR. Poleg napak pri izdelavi projektov revidentka v reviziji navaja, da je tožeča stranka tudi tako zamujala z njihovo izdelavo, da je bilo očitno, da jih ne bo pravočasno končala, kar pa predstavlja podlago za razdrtje po 609. členu ZOR. Napada tudi (domnevno) stališče drugostopenjskega sodišča, da se je nanjo prevalilo dokazno breme glede obstoja in predaje PZI.

9. Na kršitev materialnega prava meri tudi graja stališča sodišča prve in druge stopnje, da s prenehanjem pogodbe prenehajo vse določbe pogodbe, razen če pogodba sama vsebuje določbe, ki urejajo situacijo oziroma razmerje pravdnih strank, če pride do njenega prenehanja. Po pogodbi naj bi namreč obveznost tožene stranke ob izdaji računa tožeče stranke dne 8. 1. 1999 še ne dospela.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

10. S trditvijo, da sta sodišči odločitev oprli na dejstva, ki so v nasprotju s tem, kar je razvidno iz nekaterih listinskih dokazov in zapisnikov o izpovedbah v postopku, revidentka ne more utemeljiti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev bi prima facie šlo, če bi sodišče v razlogih narobe povzemalo vsebino listin ali zapisnikov in na izkrivljeni vsebini gradilo svoje sklepanje. Tega pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Navaja le, da so v spisu tudi listine, katerih vsebine sodišče ne povzema, kažejo pa na drugačno dejansko stanje od ugotovljenega. Tudi takšno ravnanje sodišča bi sicer lahko predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka, vendar le, če bi stranka to, drugačno dejstvo uveljavljala in za takšno svoje stališče ponujala dokaz, ki ga sodišče ne bi izvedlo ali pa po izvedbi ne bi ocenilo njegovega pomena. Konkreten očitek revidentke leti na ugotovitev sodišča, da je Pogodbo razdrla tožena stranka, drugačno dejstvo pa naj bi bilo razvidno iz dopisa tožeče stranke z dne 13. 1. 1999. Ob tem, ko je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama navedla, da je ona razdrla pogodbo – tožeča pa temu dejstvu ni oporekala - sodišču v okviru dokazne ocene ni bilo treba presojati, kaj pomeni vsebina navedene listine. Izkaže se, da skuša z očitki o nasprotju med vsebino listin in ugotovljenim dejanskim stanjem revidentka v tem delu zamajati pravilnost oziroma popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa v revizijskem postopku ne more (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Sodišče druge stopnje se med argumenti, da je bila izročena PGD dokumentacija primerna za pridobitev gradbenega dovoljenja, res sklicuje tudi na domnevno takšno trditev tožene stranke v njeni pritožbi. Revidentka navaja, da česa takšnega v pritožbi ni nikoli trdila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sporni del pritožbe (zadnji odstavek) napisan dvoumno in se da logično korektno razumeti tudi tako, kot ga je razumelo pritožbeno sodišče: da bi se na podlagi izdelanega PGD dalo pridobiti gradbeno dovoljenje – da je bil projekt torej uporaben (čeprav ne tudi dejansko uporabljen – kar pa na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva). Tudi če je bila pritožbena navedba mišljena drugače, to ne izpodbije drugih argumentov, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje navedli za ugotovitev, da opravljeno delo na PGD ni bilo neuporabno (glej zlasti tretji odstavek na 3. strani izpodbijane odločbe).

12. Ne drži tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni imelo vpogleda v izvršilni spis R Ig 187/99 in zato ni razpolagalo z listinami, na katere se opira prvostopenjska odločitev. Na naroku 5. 9. 2002 je prvostopenjsko sodišče pozvalo tožečo stranko, naj navede, na katere listine iz navedenega izvršilnega spisa se sklicuje. Tožeča stranka je izrecno navedla te listine, sodišče prve stopnje je te listine na obravnavi prebralo, njihove kopije pa vključilo v spis v tej zadevi (priloge pod A23 do A 39).

13. Treba je pritrditi revidentkinemu opozorilu, da bi v postopku, ki se nadaljuje po ugovoru zoper sklep o izvršbi, sodišče lahko odločilo le o tem, ali (kondemnatorni del) izrek(a) sklepa o izvršbi ostane v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (in se zahtevek zavrne). S tem, ko je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 45.405,08 EUR, je kršilo določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ. Vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni vplivalo na zakonitost sodbe. Pri tem je treba upoštevati, da v tem primeru takšno napačno ravnanje sodišča ni povzročilo, da bi tožeča stranka morda imela za isto terjatev dva izvršilna naslova (kondemnatorni del izreka sklepa o izvršbi in izpodbijano sodbo). Za del terjatve, ki je bil tožeči stranki prisojen v spornem delu izpodbijane sodbe, namreč, tako kot za njen preostanek, ne obstaja več sklep o izvršbi, saj je bil ta razveljavljen.

14. Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo materialnega prava, ko je dajatveni izrek oprlo na določbo 629. člena ZOR. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama navedla, da je razdrla pogodbo. Sklicevala se je sicer na 34. člen Pogodbe in smiselno navajala razloge za razdrtje iz 608. in 620. člena, šele v reviziji pa tudi iz 609. člena ZOR. Potem ko je sodišče ugotovilo, da navedene podlage za razdrtje pogodbe niso izpolnjene, da pa je tožeča stranka zato, ker toženka ni nič plačala in ni hotela več sodelovati, prenehala izpolnjevati svoje obveznosti (dokončanje izdelave in izročitev PZI, izdelava PID, ki je možna šele po izgradnji objekta, do česar pa sploh ni prišlo), je razdrtje pogodbe pravilno kvalificiralo skladno z določbami 629. člena ZOR, po katerih je izjava tožene stranke o razdrtju lahko učinkovala.

15. Revidentov očitek, da je sodišče nanj prevalilo dokazno breme glede obstoja in predaje PZI dokumentacije, kaže, da ne razume pravilno vsebine obrazložitve drugostopenjskega sodišča. Sodišče ni premikalo dokaznega bremena glede teh dejstev. Problem (trditvenega in) dokaznega bremena je obravnavalo glede vprašanja, katera stranka mora zatrjevati in dokazovati okoliščine, ki znižujejo naročnikovo obveznost, da plača prevzemniku celotno dogovorjeno plačilo, če(tudi) pred dokončanjem posla pogodba o delu preneha po njegovi volji (stroški, ki jih prevzemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta in tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti – odtegljaji).

16. Pritožbeno sodišče je glede tega vprašanja pravilno razporedilo trditveno in dokazno breme. Pravica naročnika, da enostransko, tudi brez krivde prevzemnika posla razdre pogodbo, posega v načelo obligatornosti izpolnitve prevzetih obveznosti in načelo, da se te lahko spremenijo le s soglasno voljo strank (17. člen ZOR). Posega pa tudi v načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskem razmerju (11. člen ZOR). To je razlog, da je po zakonu naročniku naložena obveznost, da prevzemniku vseeno – kljub razdrtju pogodbe – izplača dogovorjeno plačilo. Omejitev prevzemnikove pravice do polnega plačila je ravno tako izpeljana iz splošnih načel obligacijskega prava, in sicer iz načel vestnosti, poštenja in skrbnosti pri uveljavljanju pravic (12. in 18. člen ZOR), prevzemniku pa nalaga, da je kot lojalna pogodbena stranka dolžan storiti vse, da v okviru svojih zmožnosti zmanjša pogodbeno obveznost naročnika tudi tako, da namesto dela po razdrti pogodbi sprejme drugo delo.(1)

17. Vrhovno sodišče je že izreklo, da je breme dokazovanja omejitve prevzemnikove pravice na strani tožene stranke.(2) Vprašanje dokaznega bremena glede odtegljajev po 629. členu ZOR je Vrhovno sodišče osredotočeno obravnavalo v zadevi III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007. V tistem primeru je odločilo, da je bilo na tožeči stranki (prevzemniku) trditveno in dokazno breme glede odtegljajev. To pa zato, ker je tožena stranka – četudi zelo splošno – ugovarjala zahtevku ravno na tej podlagi. Potem, ko je tožena stranka podala (takšen) ugovor, je bila šele tožeča stranka dolžna postaviti konkretne trditve, s katerimi bi utemeljevala, da podlag za takšne odtegljaje ni bilo (da torej zaradi delne razbremenitve z dokončanjem prevzetih del ni nič prihranila pri stroških in da zaradi razbremenitve tudi ni mogla iskati zaslužka drugje in se mu tudi ni namerno izogibala).

18. V spornem primeru pa tožena stranka ni postavila ugovorov, ki bi trditveno in dokazno breme premaknili na tožečo stranko. Ugovori, da ne dolguje nič, ker je bila pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, ob tem, ko je tožeča stranka izrecno uveljavljala tudi podlago po 629. členu ZOR, pred tožečo stranko niso postavili zahteve, da posebej utemeljuje in dokazuje, da ni podlag za odtegljaje po 629. členu ZOR. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi stališču izpodbijane sodbe, da je razporeditev bremena navajanja in dokazovanja lahko odvisna tudi od tega, ali prevzemnik dela sploh še ni začel opravljati – kar je bil primer pri PID, (tu se od njega že v izhodišču lahko pričakuje, da bo vsaj zatrjeval, da podlag za odtegljaje ni) ali pa je delo že v pretežni meri opravil (kar je sodišče ugotovilo glede PZI). Takšna razlaga zagotavlja sorazmerno razporeditev bremen pogodbenih strank in upošteva načela, na katerih temelji ureditev iz 629. člena ZOR (glej 16. točko te obrazložitve).

19. Utemeljen je sicer revidentkin očitek, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da po takšnem razdrtju pogodbe tudi dogovor o plačilnih rokih ne velja več. Breme za naročnika po takšnem razdrtju ne more postati težje, kot bi bilo, če bi pogodba ne bila razdrta. Zaradi takšnega razdrtja pogodbe na drugi strani prevzemnik, ki je celo upravičen do plačila, četudi mu dela obveznosti ni bilo treba izpolniti, ne more uživati še dodatnih ugodnosti (na primer zgodnejše zapadlosti svoje terjatve). Vendar takšna zmotna razlaga določbe 629. člena ZOR v tem primeru ni vplivala na pravilnost odločitve. „Dogovorjeno plačilo“, do katerega ima tožnik pravico po Pogodbi, je namreč za eno tretjino zneska zapadlo že pred izdajo spornega računa (avans 20.000,00 DEM, dvanajst obrokov po 5.000,00 DEM začenši s 15. 10. 1997 in 20.000,00 ob – predvideni – predaji PZI). Preostali znesek, 200.000,00 DEM naj bi se „pobotal“ s prevzemnikovim nakupom poslovnih prostorov v predvidenem objektu v površini 100 m2. Glede na to, da tožena stranka v predvidenih rokih ni pristopila k pridobitvi gradbenega dovoljenja in je tudi sicer prekinila vsako nadaljnje sodelovanje s tožečo stranko na projektu, bi vztrajanje pri pogodbeno dogovorjenem načinu plačila v tem delu odlagalo njeno obveznost v nedogled in lahko pomenilo celo, da pretežnega dela svoje obveznosti sploh ne bi bila dolžna poravnati. Naknadna nemožnost dogovorjenega načina plačila pa ne more pomeniti, da je obveznost s tem prenehala. Način plačila, ki je naknadno iz razlogov na strani dolžnika postal nemogoč, je treba prilagoditi novonastalim okoliščinam na način, ki bo kar najbolj upošteval prvoten pogodbeni dogovor. Dogovor o plačilu „v naravi“ v svojem bistvu vsebuje blagovno klavzulo – prevzemnik je bil s tem zavarovan pred izgubo zaradi padca vrednosti denarja. Glede na to prilagoditev plačilne modalitete za preostali del obveznosti novonastalim okoliščinam (takojšnja zapadlost nominalnega denarnega zneska obveznosti) ohranja ravnovesje v položaju pravdnih strank, kakršno je bilo vzpostavljeno v Pogodbi.

20. Pač pa je bilo z izpodbijano sodbo kršeno materialno pravo v delu, s katerim so bile tožeči stranki priznane zamudne obresti, kolikor presegajo glavnico. Terjatev tožeče stranke izvira iz obligacijskega razmerja, nastalega pred uveljavitvijo OZ. Tožnica je zahtevala tudi plačilo pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, tekočih od 9. 1. 1999 do plačila. Ob dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje prisojene obresti niso bile plačane, a je njihov seštevek že prej dosegel glavnico. Zato so te obresti nehale teči že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, z uveljavitvijo pravila (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006), da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico (376. člen OZ). Obresti so bile torej, kolikor presegajo glavnico, prisojene materialnopravno zmotno. Upoštevajoč odločbo US Up-33/05 z dne 6. 3. 2008 je VS reviziji – v okviru pooblastila iz 371. člena ZPP - delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je natekle zamudne obresti omejilo na višino glavnice. Smiselno enako velja glede obresti na stroške izvršilnega postopka.

21. V preostalem delu pa je glede na navedeno revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo drugih napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

22. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako o tem npr. sodba in sklep tega sodišča II Ips 650/94 z dne 10. 10. 1996.

Op. št. (2): Zgoraj navedena sodba in sklep.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 608, 609, 620, 629
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3MDA0