<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 129/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.129.2007

Evidenčna številka:VS4001454
Datum odločbe:02.04.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 195/2006
Senat:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:odkup neplačanih terjatev iz poslov z Irakom - dokazovanje upravičenosti do terjatev - izjava končnega dolžnika o obstoju terjatev - komisijsko razmerje

Jedro

Pri obravnavanih poslih, ko »je s končnim tujim kupcem – M. v svojem imenu in za račun tožeče stranke pogodbeno razmerje sklenila ZDPR«, je šlo za komisijsko razmerje kot izvedeno obliko mandatnega razmerja. ZDPR je namreč nasproti drugim nastopala v svojem imenu in na račun organizacij združenega dela – proizvajalk proizvodov s posebnim namenom. Zato je tožeča stranka dejansko imela terjatev do ZDPR, s katero je bila v pravnem razmerju, vendar pa le v obsegu terjatev, ki si jih je ZDPR pridobila nasproti tretjemu („končnemu tujemu kupcu – M.“), s katerim je opravila posle za organizacijo združenega dela – proizvajalko proizvodov s posebnim namenom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe o odkupu neplačanih terjatev, izvirajočih iz poslov v Iraku, Siriji, LR Angoli in Kuvajtu, ter na izročitev državnih obveznic, glasečih se na skupni znesek 16,253.710,87 EUR.

2. Sodišče druge stopnje pa je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ali sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizije.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Uporabljeni predpisi.

6. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila tudi sodba sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Ur. l. RS, št. 45/2008).

7. Določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), uveljavljene 1. 1. 2002, na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je sporno obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ (1.060. člen OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001).

Pravno nasledstvo.

8. Tožeča stranka je po vložitvi revizije obvestila revizijsko sodišče o »pravnem nasledstvu«, to je o »prenosu dela premoženja [družbe F. d.d.], na katerega se nanaša pričujoči postopek, na novo nastalo družbo E., d.d.«. Da je navedena družba nastala z »oddelitvijo dela premoženja družbe F. d.d., izhaja tudi iz izpisov iz sodnega/poslovnega registra.

9. Do navedene oddelitve je prišlo na podlagi delitvenega načrta iz junija 2007, torej po pravnomočnosti izpodbijane sodbe in posledično prenehanju litispendence v tem sporu (prvi odstavek 190. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati »pravnega nasledstva« na strani tožeče stranke.

Razlogi revizijskega sodišča.

10. Za meritorno odločitev naj bi bilo bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka izpolnila pogoje iz Navodila o vrsti dokumentacije, načinu in roku za njeno predložitev Banki Slovenije zaradi ugotovitve stanja terjatev do Iraka, Kube in LR Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Ur. l. RS, št. 60/1992; v nadaljevanju Navodila). V zvezi z njim pa »besedilo na hrbtni strani potrdila ZDPR z dne 28. 6. 1991 (A19 in A19a), ki je po vsebini takšno, da temu potrdilu dejansko ni mogoče priznati narave predpisane izjave končnega dolžnika v smislu 5. točke Navodila« (tretji odstavek obrazložitve na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), besedilo, katerega predzadnji odstavek naj bi se »v prevodu« glasil: »Uskladitev terjatev med I. E. in SDPR-om se preverijo, t.j. poravnajo se zneski, ki jih je odobrila Centralna banka Irak na posebne račune za odložene terjatve« (10. točka obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Vezanost na ustavo in zakon.

11. Pri opravljanju sodniške funkcije so sodniki vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Vendar to ne pomeni, da pri sojenju ne smejo uporabiti podzakonskih predpisov, na primer Navodila. Pomeni pa, da sodnik pri sojenju ne sme uporabiti podzakonskega predpisa, če meni, da ni v skladu z ustavo ali zakonom (exceptio illegalis). Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko sodišče sproži ustrezen postopek pred ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost konkretnega predpisa; ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu II Ips 1065/2007 z dne 31. 1. 2008). Toliko manj pa je to dolžno storiti, če samo ugotovi, da gre za zakonit podzakonski predpis.

Obveznost odkupa terjatev.

12. Določna obveznost tožene stranke, da mora odkupiti neplačane terjatve podjetij s sedežem v Republik Sloveniji iz poslov v Iraku in terjatve iz poslov, ki so bili realizirani preko Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (v nadaljevanju ZDPR) izvira (že) iz prvega odstavka 3. člena Zakona o odkupu terjatev do Iraka, Kube in LR Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (v nadaljevanju ZOTIKA), kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi III Ips 74/97 z dne 4. 9. 1997, medtem ko iz prvega odstavka 9. člena ZOTIKA izhaja obveznost sklenitve pogodbe o odkupu terjatev.

Dokumentiranje terjatev, ki so predmet odkupa.

13. ZOTIKA ne določa vrste dokumentacije, ki jo je treba priložiti zahtevku, zaradi ugotovitve stanja terjatev, ki so predmet pogodbe o odkupu terjatev, temveč v tem pogledu (v drugem odstavku 7. člena) napotuje na Navodilo. Stranka, ki zahteva odkup terjatev, mora namreč s predložitvijo dokumentov iz 5. in 6. točke Navodila izkazati upravičenost do terjatev in obstoj terjatev, ki so predmet pogodbe o odkupu. Gre za dokumentacijo, ki izkazuje utemeljenost in obstoj terjatev (tudi njihovo višino), ki so predmet odkupa s pogodbo (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena ZOTIKA). Ker v postopku odkupa ne gre za sodni postopek, formalno sicer ne gre za dokaze, gre pa vsebinsko, saj se z dokumentacijo dokumentirajo navedbe v zahtevku za odkup terjatev (drugi odstavek 7. člena ZOTIKA v zvezi s 1. točko Navodila).

Izjava končnega dolžnika o obstoju terjatev.

14. Iz 5. točke Navodila izhaja, da je eden od (kumulativno predpisanih) dokumentov, s katerimi bi tožeča stranka zadostila zahtevi (pogoju) o dokumentiranju obstoja terjatev(1), »izjava končnega dolžnika [oziroma izplačilne banke ali banke garanta] o obstoju terjatev«. Gre za izjavo »o obstoju terjatev« iz poslov, ki so bili realizirani preko ZDPR (prvi odstavek 1. člena ZOTIKA), terjatev za izvoženo blago in opravljene storitve ter izvedena investicijska dela (2. člen ZOTIKA), konkretno terjatev iz naslova kupnine za Iraku prodano vojaško opremo.

15. Tožeča stranka je sicer predložila potrdilo SDPR o stanju terjatev na temelju izvoza v Irak (prilogo A19, v prevodu A19a), ki pa ne ustreza predpisanemu potrdilu, saj izkazuje »le pogojno uskladitev terjatev« (10. točka obrazložitve na 3. strani uvodoma navedene sodbe sodišča druge stopnje). Pogojno (zaradi dodatnega preverjanja), »ker ZDPR tožeči stranki potrjuje obstoj terjatev slednje v razmerju med njima le v obsegu, v katerem je odobrila njene terjatve v razmerju do tujega (končnega) kupca Centralna banka Irak« (10. točka obrazložitve na 3. strani uvodoma navedene sodbe sodišča druge stopnje).

16. Ker v zvezi s poprej navedenim iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da »iz potrdila ZDPR z dne 28. 6. 1991 ne izhaja, da je v njem navedeno stanje terjatev usklajeno tudi s končnim kupcem M.« (zadnji odstavek obrazložitve na 5. strani njegove uvodoma navedene sodbe), ter da »za terjatve iz poslov z I. ni izkazana predložitev predpisanega potrdila končnega dolžnika o stanju terjatev in tudi ne predpisanega potrdila pristojnega ministrstva v državi dolžnika« (drugi odstavek obrazložitve na 6. strani njegove uvodoma navedene sodbe), revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišč nižjih stopenj, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja iz 5. točke Navodila za odkup terjatev do Iraka.

17. Enako je sodišče prve stopnje (že v prvem postopku) ugotovilo za terjatve do LR Angole, Kuvajta in Sirije (in ne morda Kube, kot je sodišče prve stopnje to pomotoma zapisalo v svoji drugi sodbi, v tretjem odstavku obrazložitve na njeni 4. strani).

18. Zaključka, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja iz 5. točke Navodila za odkup terjatev do Iraka, glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni mogoče izpodbi(ja)ti z drugačnim utemeljevanjem dokazne ocene oziroma s prikazovanjem drugačnega uspeha dokazovanja s strani tožeče stranke. Niti z njenim sklicevanjem na napačnost prevoda dela besedila predzadnjega odstavka potrdila SDPR o stanju terjatev na temelju izvoza v Irak, in sicer besed »usaglašena potraživanja«. »Če Potrdilo z dne 28. 6. 1991 ne ustreza zahtevi iz 5. točke Navodila, ker ne vsebuje izjave končnega dolžnika o obstoju terjatve, [namreč] ni logično, da bi isto Potrdilo izkazovalo obstoj terjatev na dan 30. 6. 1992(2)« (17. točka obrazložitve na 5. strani uvodoma navedene sodbe sodišča druge stopnje). Ker je izjava končnega dolžnika o obstoju terjatev (5. točka Navodila) potrebna zaradi ugotovitve stanja terjatev (1. točka Navodila), revizijsko sodišče v navedenem pogledu pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje.

Kršitev pravil postopka.

19. Sodišče druge stopnje naj bi prekršilo pravila postopka, ker ni upoštevalo predloženega listinskega dokaza, in sicer »dopisa podjetja Y. z dne 29. 11. 2005« (priloge A33). Vendar pa ta očitek ni utemeljen, saj tožeča stranka v pritožbi ni izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti na prvem naroku za novo (drugi odstavek 362. člena ZPP) glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Sicer pa je dolžnost tožeče stranke, da navede vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in da predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena, 212. člen in prvi odstavek 286. člena ZPP), medtem ko je naloga sodišča, da odloči o tem, kateri dokazi naj se (po njegovi materialnopravni presoji) izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev.

21. Sodišče druge stopnje naj bi prekršilo pravila postopka tudi zato, ker naj bi bili razlogi njegove sodbe o upoštevnih pravnih razmerjih v zvezi s sklenjenimi posli glede vojaške opreme notranje protislovni. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Pri obravnavanih poslih, ko »je s končnim tujim kupcem – M. v svojem imenu in za račun tožeče stranke pogodbeno razmerje sklenila ZDPR« (predzadnji odstavek obrazložitve na 5. strani uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje), je namreč šlo za komisijsko razmerje kot izvedeno obliko mandatnega razmerja, kar sta pravilno pravno kvalificirali tudi sodišči nižjih stopenj. ZDPR je namreč nasproti drugim nastopala v svojem imenu in na račun organizacij združenega dela – proizvajalk proizvodov s posebnim namenom (drugi odstavek 4. člena Uredbe o poslovanju Zvezne direkcije za promet in rezerve proizvodov s posebnim namenom in o uporabi njenih sredstev (Ur. l. SFRJ, št. 55/1975) ter 7. člen Zakona o Zvezni direkciji za promet proizvodov s posebnim namenom (Ur. l. SFRJ, št. 11/1991)).

22. Zato je tožeča stranka dejansko imela terjatev do ZDPR, s katero je bila v pravnem razmerju, vendar pa le v obsegu terjatev, ki si jih je ZDPR pridobila nasproti tretjemu (»končnemu tujemu kupcu – M.«), s katerim je opravila posle za »I. E.« (tretji odstavek 780. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). »Ker [pa] tožeča stranka ni predložila naknadnega potrdila ZDPR, iz katerega bi izhajalo, kakšno stanje je bilo … ugotovljeno po … preverjanju stanja pri Centralni banki Iraa« (zadnji odstavek obrazložitve na 5. strani uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje), dejansko ni izkazala stanja terjatev, ki so bile predmet spornega odkupa.

Revizija ni utemeljena.

23. Uveljavljana revizijska razloga po vsem navedenem nista podana. Zato je revizijsko sodišče, potem ko je odgovorilo na vse (po njegovi pravni oceni) bistvene revizijske navedbe, neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) – I. točka izreka.

24. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije revizijske stroške – II. točka izreka.

---.---

Op. št. (1): Drugi (kumulativno predpisani) dokument, s katerim bi tožeča stranka zadostila zahtevi (pogoju) o dokumentiranju obstoja terjatev je »potrdilo pristojnega ministrstva v državi dolžnika«.

Op. št. (2): To je datum iz prvega odstavka 3. člena ZOTIKA. Republika Slovenija namreč odkupi terjatve po tem zakonu po njihovem stanju na dan 30. junija 1992.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 780, 780/3
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 125
Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 3
Zakon o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (1992) - ZOTIKA - člen 2, 3, 3/1, 7, 7/2, 9, 8/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Navodilo o vrsti dokumentacije, načinu in roku za njeno predložitev Banki Slovenije zaradi ugotovitve stanja terjatev do Iraka, Kube in LR Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (1992) - točka 1, 5, 6
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ1MzMw