<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sklep III Ips 24/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.24.2008

Evidenčna številka:VS4001420
Datum odločbe:09.02.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 716/2006
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije - nedenarni tožbeni zahtevek - vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne odločbe - izračun spornega deleža - delna ničnost posojilne pogodbe - zavrženje revizije - gospodarski spor

Jedro

Primeren kriterij za opredelitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, bi bilo v obravnavanem primeru razmerje med denarno pogodbeno obveznostjo iz naslova vrnitve posojila po sporni posojilni pogodbi, opredeljeno vključno z ničnimi pogodbenimi klavzulami (100 %; to je znesek 62.581,03 EUR), in razliko med to obveznostjo in pogodbeno obveznostjo tožene stranke po sodbi sodišča druge stopnje. Ta razlika namreč izvira iz delne ničnosti pogodbe, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje; ta razlika pa je prav zato, ker izvira iz izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, primerno izhodišče za opredelitev deleža za izračun vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delom sodbe, ki je relevanten za revizijski postopek, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugotovilo, da so nična tista pogodbena določila (in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve), ki omogočajo posojilodajalcu, da prejme več obresti, kot bi jih lahko glede na dogovorjeno obrestno mero.

3. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila ugotovljena delna ničnost posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, je tožena stranka vložila revizijo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj revizijo zavrne.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če (i) vrednost spornega predmeta (ii) glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (iii) ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo o dovoljenosti revizije, če gre za nedenarni tožbeni zahtevek, je (praviloma) tista, ki je bila navedena v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Ker pa je za presojo o dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta (le) glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je treba odgovoriti na vprašanje, ali pravilo iz drugega odstavka 44. člena ZPP opredeljuje vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo o dovoljenosti revizije, tudi v tistih primerih, v katerih je bilo z izpodbijanim delom sodbe sodišča druge stopnje nedenarnemu tožbenemu zahtevku le delno ugodeno. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je bilo na to vprašanje odgovorjeno v sklepu II Ips 618/2001 z dne 29. 8. 2002. V tem sklepu je bilo zavzeto stališče, da se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je odločilna za dovoljenost revizije, v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu (izraženem v ulomku ali odstotkih) od ocenjene ali določene (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP) vrednosti spornega predmeta.

8. V obravnavanem gospodarskem sporu je sodišče druge stopnje očitno presodilo, da je bil v tožbenem zahtevku, ki se je glasil na ničnost pogodbe (in sporazuma o zavarovanju terjatve) v celoti, vsebovan tudi zahtevek, ki se je glasil le na njuno delno ničnost po 105. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim delom sodbe tako delno ugodilo tožbenemu zahtevku. In ker je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na takšno oceno pa se nato vežejo procesne posledice,(1) za uporabo 490. člena ZPP v obravnavanem primeru (enako kot v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 618/2001) ne more biti odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta 32.684,74 EUR (prej 7.832.571,37 SIT), ki je lahko upoštevala ekonomski interes le glede celotnega tožbenega zahtevka. Glede slednjega (za tožečo stranko) iz tožbenih trditev sledi, da je enak izračunu še dolgovanega zneska, ki ga je naredila tožeča stranka, iz naslova obveznosti po sporni posojilni pogodbi. Med pravdnima strankama je bil izračun še dolgovanega zneska sicer sporen, a za odločitev o dovoljenosti revizije to ni bistveno. Bistveno pa je, da tožena stranka ni ugovarjala tako ocenjeni vrednosti spornega predmeta v tožbi na ničnost (celotne) pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve. Prav dejstvo, da tožena stranka ni ugovarjala ocenjeni vrednosti spornega predmeta, pa govori v prid presoji, da mora biti v tožbi ocenjena vrednost spornega predmeta v obravnavanem primeru izhodišče za izračun vrednosti spornega predmeta glede izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje.

9. Primeren kriterij za opredelitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je odločilna za dovoljenost revizije, bi bilo v obravnavanem primeru razmerje med denarno pogodbeno obveznostjo iz naslova vrnitve posojila po sporni posojilni pogodbi, opredeljeno vključno z ničnimi pogodbenimi klavzulami (100 %; to je znesek 62.581,03 EUR), in razliko med to obveznostjo in pogodbeno obveznostjo tožene stranke po sodbi sodišča druge stopnje. Ta razlika namreč izvira iz delne ničnosti pogodbe, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje; ta razlika pa je prav zato, ker izvira iz izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, primerno izhodišče za opredelitev deleža za izračun vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Samo po sebi se razume, da bo ta delež večji, če bo omenjena razlika večja. Ker pa revizija ni dovoljena že, če se upošteva razlika med 46.015,46 EUR (III. točka posojilne pogodbe, to je zneskom glavnice brez pogodbenih obresti) in med zneskom glavnice skupaj z obrestmi (vključno z „delno ničnimi obrestmi“) v višini 62.581,03 EUR (IV. točka posojilne pogodbe), to je znesek 16.565,57 EUR (16.565,57 EUR : 62.581,03 EUR = 0,26 X 32.684,74 EUR = 8.651,84 EUR), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kolikšna je pogodbena obveznost tožeče stranke po sodbi sodišča druge stopnje (to je glavnica skupaj z obrestmi, ki „niso nične“). Tako izračunana vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe (8.651,84 EUR) ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Revizija zato ni dovoljena (490. člen ZPP). Vrhovno sodišče jo je zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

10. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zaradi česar po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka pa do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičena zato, ker stroškov za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): 7. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-478/03-4 z dne 14. 4. 2005


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 44, 44/2, 44/3, 377, 490
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy02NTcxMQ==