<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 160/2007
ECLI:SI:VSRS:2009:III.IPS.160.2007

Evidenčna številka:VS4001381
Datum odločbe:22.09.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cpg 255/2006
Senat:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:najemna pogodba - zastaranje zahtevka za povračilo vlaganj v najeti poslovni prostor - neupravičena pridobitev

Jedro

Ker sta se stranki z najemno pogodbo dogovorili o najemnikovi pravici do povračila vlaganj, pogodbena podlaga v predmetnem gospodarskem sporu izključuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, toženi stranki naložilo plačilo 8.445,44 EUR (prej 2,023.866,00 SIT) s pripadki, potem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke iz naslova vlaganj. Tako je odločilo zato, ker ni upoštevalo ugovora zastaranja. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopenjsko sodbo v obravnavanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz razloga zastaranja v celoti zavrnilo.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti sodbo pritožbenega sodišča. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker pritožbeno sodišče ni uporabilo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter naj bi zmotno uporabilo 220. do 223. člen ZOR. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta pravdni stranki: (1) sklenili najemno pogodbo za (2) poslovni prostor, (3) v kateri je bilo v XI. členu določeno, (4) da je „najemnik (tožeča stranka) upravičen do vračila vloženih sredstev.“

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritrjuje Vrhovni državni tožilki, da iz 22. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002 izhaja, da je pri presoji teka zastaralnih rokov za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve v zvezi z vlaganji najemnika v nepremičnino odločilni trenutek šele prehod koristi oziroma izročitev nepremičnine najemodajalcu. Vendar pa iz citirane odločbe sledi tudi, da pridejo pravna pravila o neupravičeni obogatitvi oziroma o poslovodstvu brez naročila v poštev le v primeru, če se najemnik in najemodajalec o povračilu vlaganj v nepremičnino nista dogovorila s pogodbo (22. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002). Ker iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta se stranki z najemno pogodbo dogovorili o najemnikovi pravici do povračila vlaganj, pogodbena podlaga v predmetnem gospodarskem sporu izključuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zahteva za varstvo zakonitosti je zato v zvezi s presojo utemeljenosti ugovora zastaranja zmotno izhajala iz kvalifikacije tožbenega zahtevka kot kondikcijskega. Vrhovno sodišče Republike Slovenije prav tako ne more slediti nadaljnjemu očitku, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbe ZOR, ki urejajo poslovodstvo brez naročila (220. do 223. člen ZOR). Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi pritožbeno sodišče pri presoji o zastaranju izhajalo iz kvalifikacije tožbenega zahtevka kot gestijskega. Sicer skope razloge sodišča druge stopnje je treba razumeti v povezavi z dejansko ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da sta se pravdni stranki v najemni pogodbi dogovorili, da je „najemnik (tožeča stranka) upravičen do vračila vloženih sredstev.“

8. Ker se je po povedanem izkazalo, da razlogi, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z 291. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 210, 361, 371
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy02MzkzMg==