<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba in sklep III Ips 48/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:III.IPS.48.2008

Evidenčna številka:VS4001369
Datum odločbe:22.09.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 2426/2006
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - različna dejanska in pravna podlaga - denarni tožbeni zahtevek - vrednost spornega predmeta - delno zavrženje revizije

Jedro

Tožnik ni pojasnil, kako naj bi se bilo toženkino plačilo razporedilo med njegove terjatve do nje, niti ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bilo o tem mogoče sklepati (gre zlasti za dejstva, od katerih je odvisno vračunavanje izpolnitve; lahko bi šlo tudi za dejstva, povezana s pobotom). Da torej ni znano, katera terjatev je bila že po samem tožbenem zatrjevanju plačana in katera ne (kar se sicer v prvi vrsti tiče sklepčnosti tožbe), ima usodne posledice za dovoljenost revizije. Ob upoštevanju, da se vrednost tožnikovih zahtevkov presoja ločeno, opisane pomanjkljivosti namreč onemogočajo sklepanje, da katerikoli od navedenih zahtevkov presega revizijski prag, izpod katerega ni pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki ga obsega zavrnilna sodba za plačilo 21.319,19 EUR, sicer pa se zavrne.

Revident krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006; ZUE) se z dnem uvedbe eura (EUR) kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na EUR, preračunano po tečaju zamenjave iz Uredbe Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006), v razmerju 239,640 tolarja (SIT) za 1 EUR. Skladno s četrtim odstavkom 13. člena ZUE je revizijsko sodišče vse tolarske zneske v tem postopku preračunalo v evrske.

2. Sodišče je pravnomočno zavrnilo tožbena zahtevka, naj toženka tožniku plača 5,108.931,10 SIT in 231,256.758,50 SIT (21.319,19 EUR in 965.017,35 EUR), obakrat z obrestmi.

3. Proti tej sodbi, izdani na drugi stopnji, vlaga revizijo tožnik. Oporeka materialni in procesni pravilnosti te sodbe ter predlaga njeno spremembo ali razveljavitev.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99–45/08), uveljavljene 1. 10. 2008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS št. 45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

6. Revizija ni dovoljena v delu, ki ga obsega zavrnilna sodba za plačilo 5,108.931,10 SIT; v ostalem pa ni utemeljena.

Delna nedovoljenost revizije (sodba o zahtevkih za plačilo 21.319,19 EUR)

7. Obravnavani spor izhaja iz obveznosti po pogodbi o delu, ki sta jo sklenila tožnik in pravna prednica toženke. Ob nastanku spornih pravnih razmerij v letu 1986 je imel tožnik status obrtnika po določilih tedanjega Obrtnega zakona (Ur. l. SRS št. 1/79 s spr.), sporna pogodba pa je bila sklenjena v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti. Pravna prednica toženke (v nadaljevanju poenostavljeno: toženka) je bila gospodarska družba. Na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, ki jo je treba uporabiti na podlagi drugega odstavka 501. člena ZPP ter jo v tem primeru razlagati tako, da s pojmom samostojnega podjetnika posameznika zajame tudi v bistvenem primerljivi navedeni tožnikov status, za obravnavani postopek zato veljajo pravila za gospodarske spore.

8. V gospodarskih sporih ni dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR oziroma prej 5,000.000,00 (490. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Čeprav je bila tožba v tem sporu vložena pred uveljavitvijo ZPP, se vseeno uporabi ta zakon. Ta namreč v prehodnih določbah glede dovoljenosti revizije za primere, kot je obravnavani, ni predpisal uporabe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spr.). Kakšna je bila ta mejna vrednost za revizijsko obravnavno v tej zadevi, pa je razloženo v nadaljevanju. Pri tem velja dodati, da Vrhovno sodišče samostojno presoja določbe o vrednosti spornega predmeta, odločilni za dopustnost revizije, saj ni vezano na razlago stranke ali sodišč nižjih stopenj (prim. npr. njegov sklep II Ips 193/2008 z dne 27. 3. 2008).

9. Tožnik je s tožbo sprva zahteval plačilo 27,677.599 tedanjih dinarjev (DIN); pozneje pa je svoj zahtevek postavil v obliki, v kateri je bil ta pravnomočno zavrnjen. Ob tem je trdil, da nanovo (oziroma nazadnje) zahtevanih 5,108.931,10 SIT pomeni valorizirano vrednost glavnice 19,202.194 DIN. Slednji znesek je povzel po mnenju sodnega izvedenca I. Š. (čigar zaključke je tudi sicer privzel kot lastne tožbene trditve), ki je menil, da naj bi tožniku šlo 19,202.194 DIN. Neoziraje se na to, kakšno (in ali sploh kakšno) podlago za valorizacijo je tožnik imel v materialnem pravu, je tožbo na ta način gotovo spremenil že zato, ker je svoj dotedanji zahtevek (nominalno) zvišal (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ob upoštevanju denominacije dinarja po Zakonu o spremembi vrednosti dinarja (Ur. l. SFRJ št. 83/89) in zamenjave DIN s SIT v skladu z Zakonom o uporabi denarne enotes Republike Slovenije (Ur. l. RS/I št. 17/91) bi bila namreč siceršnja vrednost dotlej iztoževane glavnice nominalno le 2.767 SIT.

10. Kljub opisani spremembi ni dvoma, da je pomenil novi tožbeni predlog vsebinsko nadaljevanje prvotne tožbe, nova je bila le valorizacija. Znesek 19,202.194 DIN, ki je služil kot osnova prevrednotesnju, naj bi očitno tudi po spremembi tožbe še naprej odražal terjatve, katerih obstoj je tožnik zatrjeval pred spremembo (le da v tistem, zmanjšanem obsegu, v katerem naj bi bile po izvedenčevem mnenju utemeljene). Struktura teh terjatev je vidna iz prvotne tožbe, ki jo je bil tožnik zastavil tako, da naj bi znesek 27,677.599 DIN predstavljal razliko med, na eni strani, zneskom 31,140.289 DIN, ki naj bi zajemal vse, kar je tožnik od toženke prejel, ter, na drugi strani, seštevkom terjatev, ki naj bi jih do toženke imel sam: 27,503.507 DIN iz naslova pogodbene vrednosti del; 20,066.193 DIN za škodo zaradi podražitve materiala zaradi prepoznega prejema avansa; 3,462.900 DIN za škodo zaradi podražitev in stroškov, nastalih zaradi tožničine prepozne zagotovitve drugih pogojev za izvršitev dela; 7,096.813 DIN iz naslova vrednosti po aneksu k pogodbi ter, v zvezi s tem aneksom, 254.400 DIN za dodatna dela in 434.075 DIN za podražitve materiala.

11. Iztoževani znesek (nazadnje, kot navedeno, 5,108.931,10 SIT) tako pravzaprav obsega več terjatev. Poleg tega ni mogoče spregledati, da sta pravna in dejanska podlaga tem terjatvam ustrezajočih zahtevkov vsakokrat različni. To pomeni, da je treba vrednost spornega predmeta, pomembno za dovoljenost revizije, v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP presojati za vsakega od teh zahtevkov posebej.

12. Ključno tako postane to, da tožnik razen navedbe, da je od toženke prejel avans v višini 60 % vrednosti pogodbenih del, ni pojasnil, kako naj bi se bilo toženkino plačilo sicer razporedilo med njegove terjatve do nje, niti ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bilo o tem mogoče sklepati (gre zlasti za dejstva, od katerih je odvisno vračunavanje izpolnitve v skladu z določbami 312. in 313. člena za ta spor aktualnega Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spr.; lahko bi šlo tudi za dejstva, povezana s pobotom, po 336. in nasl. členih istega zakona). Da torej ni znano, katera terjatev je bila že po samem tožbenem zatrjevanju plačana in katera ne (kar se sicer v prvi vrsti tiče sklepčnosti tožbe), ima usodne posledice za dovoljenost revizije. Ob upoštevanju, da se vrednost tožnikovih zahtevkov presoja ločeno, opisane pomanjkljivosti namreč onemogočajo sklepanje, da katerikoli od navedenih zahtevkov presega revizijski prag 20.864,63 EUR iz 490. člena ZPP, izpod katerega ni pravice do revizije.

13. Navedeno pa pomeni, da glede zahtevkov, zajetih v sodbi o tožbenem zahtevku 5,108.931,10 SIT (zdaj 21.319,19 EUR), revizija ni dovoljena ter jo je bilo treba zato na podlagi 377. člena ZPP zavreči, kot to izhaja iz I. točke izreka.

14. Očitki, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje enega od izvedencev (ker naj bi bilo to nestrokovno in pristransko) in da bi moralo slediti mnenju drugega (ki naj bi bilo pravilno); da naj bi o vprašanju zaključka del moralo upoštevati gradbeni dnevnik, ne pa izvedenca; ter da naj bi bil zmoten zaključek o tem, da je bil tožnik v celoti poplačan, se vsi tičejo tistega dela izpodbijane sodbe, glede katerega je bila revizija zavržena. Enako velja za grajanje načina revalorizacije in uporabe valut ter grajanje neupoštevanja gradbenih uzanc, deloma pa se na isti del izpodbijane sodbe nanaša tudi očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe. Revizijsko sodišče zato na te revizijske očitke ni odgovarjalo.

Neutemeljenost dovoljenega dela revizije (sodba o zahtevku za plačilo 965.017,35 EUR)

15. Revizijsko sodišče ni vsebinsko preizkusilo očitkov zoper procesno pravilnost izpodbijane sodbe, saj so bili ti očitki opredeljeni pomanjkljivo. Pojasnilo je le, v čem so pomanjkljivosti. Drugače bi procesne kršitve iskalo samo, v nasprotju z zapovedjo, da po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

16. Revident ob trditvah, da naj bi sodišče ignoriralo njegove predloge za „izločitev sodnika oz. sodišča“, ne pove niti tega, v kateri vlogi ali na katerem naroku naj bi bil to predlagal, da bi bilo to mogoče preveriti.

17. Presplošno revident zatrjuje tudi pomanjkanje razlogov za zavrnitev – kot je razumeti – odškodninskega zahtevka, ki se tiče domnevnega posega v njegovo dobro ime. Dalje ne pojasni niti tega, katere razloge (oziroma odgovore na katere njegove pritožbene očitke) pogreša v obrazložitvi „o nezastaranem delu“ tega zahtevka, tako da mu tudi v tem primeru ni mogoče odgovoriti.

18. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pritrjevalo sodišču prve stopnje, ki pa ni obrazložilo le tega, kar edino izpostavlja revident, da je bil njegov zahtevek delno zastaran, temveč tudi to, da tožnik ni dokazal škode (glej drugi odstavek na 11. strani sodbe sodišča prve stopnje). Zavrnitev tega tožbenega zahtevka je bila zato pravilna.

19. Nazadnje je treba pojasniti, da se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), zoper katerega pa ni revizije (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijski razlogi v tej smeri so zato brezpredmetni.

20. Revizijsko sodišče mimo neutemeljenih revizijskih očitkov ni niti samo zasledilo, da bi bilo materialno pravo uporabljeno zmotno. Zato je revizijo v tistem njenem delu, ki je dovoljen, zavrnilo (378. člen ZPP), kot to izhaja iz I. točke izreka.

21. Izrek o stroških (II. točka izreka) temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker revident ni uspel, mora stroške, ki jih je imel z revizijo, pokriti sam.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 41, 41/2, 377, 490
Datum zadnje spremembe:
25.03.2020

Opombe:

P2RvYy02MzkyNA==