<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 33/2007
ECLI:SI:VSRS:2009:III.IPS.33.2007

Evidenčna številka:VS4001303
Datum odločbe:24.03.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 845/2005
Senat:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pripoznava dolga - pomen pripoznave dolga za obstoj pripoznane obveznosti - podpis obrazca IOP (izpis odprtih postavk)

Jedro

Institut pripoznave dolga ima le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem (glej zlasti 341. in 364. člen OZ). Pripoznava dolga – kot sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja – logično ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja (uspeh tožničinega tožbenega zahtevka je bil namreč odvisen od obstoja toženkinega dolga, to je od obstoja izvršenih, pa ne plačanih del, in ne neposredno od toženkinega stališča o tem).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem v dajatvenem in stroškovnem delu ter zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženka tožnici plača tedanjih 16,763.399,80 SIT (zdaj 69.952,43 EUR) s pripadki.

Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in to sodbo potrdilo.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo. Uveljavlja „vse revizijske razloge“ in predlaga, da se njenemu tožbenemu zahtevku s spremembo sodb sodišč nižjih stopenj ugodi.

3. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP), uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o vloženi reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Ur. l. RS, št. 45/08).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iztoževano plačilo odraža dela, ki jih je tožnica opravila pri izgradnji vodovoda za toženko, našteta in ovrednotesna v dveh situacijah. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je toženka poravnala obveznost do tožnice v znesku 12,858.667,49 SIT, in sicer za tista dela po teh situacijah, ki so v skladu s pogodbo pravdnih strank štela kot opravljena (njihova vrednost je bila 8,634.667,49 SIT).

7. Videti je, da revizijski očitki v celoti izhajajo iz zmotnega materialnopravnega nazora: tožnica še v reviziji vztraja, da naj bi bila toženka pripoznala dolg. Kolikor s tem meni, da je pripoznava izvor toženkine obveznosti, je njeno mnenje pravno zmotno. Celo v primeru, da bi toženkino dejanje pomenilo pripoznavo dolga, to namreč po oceni revizijskega sodišča ne bi ustvarilo samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je bila toženkina pogodbena obveznost plačati izvršeno delo). Institut pripoznave dolga ima namreč le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem (glej zlasti 341. in 364. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pripoznava se tam nanaša na nek določen dolg. Jasno opredeljen pomen, ki prav tako ni samostojen, ima pripoznava dolga tudi pri poravnavi (kjer je v funkciji odprave negotovosti v nekem določenem razmerju; prvi odstavek 1050. člena OZ). Za to, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo odklanja (39. člen OZ). Zato (v materialnopravnem pogledu) ne drži revizijsko stališče, da je „edino in merodajno dejstvo, da je tožena stranka s potrditvijo spornih IOP-jev izrecno priznala obstoj terjatev tožeče stranke do nje in da kasnejše s strani tožene stranke podano zanikanje obstoja opisane terjatve ne vpliva na učinke pripoznane terjatve, ki so nastali s samim podpisom ter potrditvijo IOP-jev“.

8. Poudariti je treba, da pripoznava dolga – kot sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja – logično ne pomeni nujno tudi tega, da dolg v resnici obstaja (uspeh tožničinega tožbenega zahtevka je bil namreč odvisen od obstoja toženkinega dolga, to je od obstoja izvršenih, pa ne plačanih del, in ne neposredno od toženkinega stališča o tem). Poleg tega podpis izpisa, v katerem so naštete določene situacije, lahko kaže na to, da je njegov podpisnik štel, da so bila dela po situacijah izvršena, vendar še niso bila plačana, ni pa to nujno (toženka je trdila, da je podpis v njenem primeru pomenil zgolj potrditev prejema situacij, ne pa pripoznave dolga), ter je zato lahko kvečjemu indic, da so bila določena dela dejansko izvršena, pa še ne plačana. To (oboje) pa sodi k dokazni oceni; zato revizijska argumentacija o tem, kaj naj bi toženkin podpis izpisa odprtih postavk v resnici pomenil (na primer: v odvisnosti od tega, kdo je izpis za toženko podpisal, in podobno), v bistvu lahko zadeva le še pravilnost te ocene. Ker je ta del ugotovljenega dejanskega stanja, so ti revizijski razlogi onkraj meja revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna, drugih dovoljenih revizijskih razlogov pa revidentka ni konkretno uveljavljala. Zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Revidentka krije sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 341, 364
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy02MTQxNA==