<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 34/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.34.2008

Evidenčna številka:VS4001441
Datum odločbe:09.03.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cpg 186/2007
Senat:
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:regresni zahtevek - delež posameznega solidarno odgovornega odškodovalca v škodi - specializirani prevoznik - odgovornost šole - šolski izlet - teža krivde in teža posledic - železniška nesreča - zastaranje

Jedro

Regresno upravičenje po 208. členu ZOR ne izvira iz plačila tuje odškodninske obveznosti, temveč iz plačila lastne odškodninske obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato za presojo o ugovoru zastaranja pravilno uporabili 371. člen ZOR.

Neposredni vzrok za poškodbo je bil udarec oškodovanca v okenski okvir z glavo ob umikanju v notranjost vlaka. Ta oškodovančeva reakcija je bila izzvana z nevarno situacijo, v kateri se je znašel, ko ga je oplazil predmet, ki je stal ob progi, očitno na razdalji, ki je omogočala stik potnika s premikajočo vlakovno kompozicijo. Sunkovito umikanje oškodovanca v notranjost vlaka je tako posledica nevarnosti, ki izvira iz značilnosti železniškega prometa, sam škodni dogodek pa je zato železniška nesreča.

Delavke tožene stranke so bile enako kot oškodovanec (le) potnice na vlaku, tožeča stranka pa je (bila) specializirani prevoznik. Le slednji so bile kot prevoznici poznane (ali pa bi ji morale biti poznane) vse razsežnosti nevarnosti za potnike zaradi odpiranja oken in nagibanja ven na območju opravljanja del.

Upoštevaje pri tem, da je bila reakcija mladoletnega oškodovanca izzvana z nevarno situacijo, ki izhaja iz sfere (dejavnosti) tožeče stranke, drugi odstavek 208. člena ZOR pa nalaga, da sodišče upošteva tudi težo posledic, ki so sledile iz delovanja posameznega dolžnika, revizijsko sodišče ocenjuje, da je delež tožene stranke v obravnavani škodi 20 odstotkov, delež tožeče stranke pa 80 odstotkov.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se glasi:

»1. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 27.973,93 EUR (prej 6.703.674,20 SIT) in zakonske zamudne obresti

- od 660.677,10 SIT od 8. 1. 2004 dalje do plačila

- od 48.036,76 SIT od 25. 11. 2002 dalje do plačila

- od 3.596.102,82 SIT od 20. 1. 2004 dalje do plačila in

- v znesku 10.010,25 EUR (prej 2.398.857,52 SIT).

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.«

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 5.119,03 EUR za stroške tega postopka v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo (1) regresnemu tožbenemu zahtevku in (2) tožbenemu zahtevku na plačevanje rente S. F. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki 55.947,87 EUR, S. F. pa po 56,88 EUR mesečno do vsakega petega dne v mesecu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s porazdelitvijo odgovornosti za škodni dogodek, v katerem je bil poškodovan S. F., v razmerju 60 odstotkov (tožeča stranka) proti 40 odstotkom (tožena stranka). Porazdelitev odgovornosti je oprlo na drugi odstavek 208. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje zavrnilo. To presojo je utemeljilo z obogatitveno naravo regresnega zahtevka in, skladno tej presoji, uporabo splošnega zastaralnega roka pet let.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke. Odgovornost za škodni dogodek je med pravdni stranki porazdelilo v razmerju 40 odstotkov (tožeča stranka) proti 60 odstotkom (tožena stranka). Temu ustrezno je zvišalo denarno obveznost tožene stranke. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo. Tako je odločilo, ker je enako kot sodišče prve stopnje presodilo, da ni utemeljen ugovor zastaranja. Odločitev o plačevanju rente S. F. je utemeljilo z drugim odstavkom 188. člena ZOR. Pritožbene razloge v prid porazdelitvi odgovornosti v razmerju 90 odstotkov (tožeča stranka) proti 10 odstotkom (tožena stranka) je sodišče druge stopnje zavrnilo s sklicevanjem na razloge za delno utemeljenost pritožbe tožeče stranke.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

Zahtevek na plačevanje rente S. F.

7. Po prvem odstavku 208. člena ZOR lahko »solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, [] zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj.« Predpostavka regresnega zahtevka iz prvega odstavka 208. člena ZOR je že opravljeno plačilo odškodnine oškodovancu, za tak zahtevek pa je aktivno legitimiran tisti izmed solidarno (odškodninsko) odgovornih oseb, ki je plačilo izvršil. V okvir regresnega zahtevka iz prvega odstavka 208. člena ZOR tako že pojmovno ne sodi zahtevek na plačilo oškodovancu. Obveznosti plačila le enega izmed solidarno odgovornih povzročiteljev škode oškodovancu, ki so že bili pravnomočno obsojeni na plačilo odškodnine, ne utemeljuje niti 188. člena ZOR. Ta določba ureja (le) oblikoodškodnine v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja oškodovanca (in posebnosti s tem v zvezi). Določba 188. člena ZOR zato ne more biti podlaga za (delno) razbremenitev enega izmed solidarnih dolžnikov odškodninske obveznosti v razmerju med njimi in s tem za spremembo vsebine solidarnosti, katere bistvo je, da vsak izmed solidarnih dolžnikov upniku odgovarja za celotno obveznost (prim. prvi odstavek 414. člena ZOR).

8. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek (med drugim) utemeljevala z dejstvom plačila odškodnine 139.869,83 EUR (prej 33.518.371,04 SIT) oškodovancu Silvu Ferku in s trditvijo, da »tekoče mesečno nakazuje« istemu oškodovancu rento. S plačilom 139.869,83 EUR je tožeča stranka po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje izpolnila obveznost iz pravnomočne sodbe (to je sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 190/2000 z dne 31. 5. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 1912/98 z dne 4. 1. 2000 in Okrožnega sodišča v Mariboru P 410/96 z dne 21. 9. 1998), po kateri sta bili k plačilu odškodnine S. F. nerazdelno zavezani obe pravdni stranki. Z isto sodbo sta pravdni stranki nerazdelno zavezani tudi k plačevanju rente. Ker pa takšna solidarna obveznost plačevanja rente ne utemeljuje zahtevka enega izmed solidarnih dolžnikov, naj sodišče (znova) naloži drugemu izmed solidarnih dolžnikov plačevanje rente oškodovancu (prim. 7. točko obrazložitve), tožbeni zahtevek v tem delu ne more biti utemeljen. Revident tako pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava.

Ugovor zastaranja

9. Res gre v obravnavanem primeru za regresni zahtevek. Vendar pa regresno upravičenje po 208. členu ZOR ne izvira iz plačila tuje odškodninske obveznosti, temveč iz plačila lastne odškodninske obveznosti iz pravnomočne sodbe. S plačilom odškodnine oškodovancu solidarni odškodninsko odgovorni dolžnik zato ni vstopil v položaj oškodovanca (prim. 300. člen ZOR), razmerje med posameznimi solidarnimi dolžniki pa z dejstvom plačila tudi ni pridobilo značilnosti odškodninskega razmerja. Sodišči prve in druge stopnje sta zato za presojo o ugovoru zastaranja pravilno uporabili 371. člen ZOR.

10. Zadeva Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Sl 584/76 z dne 2. 2. 1977 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 3/77, stran 23) ni analogna obravnavani. Enako velja za primer Vrhovnega gospodarskega sodišča Hrvaške Pž 2597/58 z dne 3. 6. 1986 (pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Hrvaške 31/86, stran 128). Prvi primer se namreč nanaša na originarno odškodninsko terjatev zdravstvene skupnosti, kot pravilno povzema revident, drugi primer pa na razmerje med skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter povzročiteljem škode, ne pa na razmerje med solidarno zavezanimi povzročitelji škode.

Presoja o deležu tožene stranke v škodi

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, (1) da se je S. F. (ob škodnem dogodku 2. 6. 1988 star nekaj manj kot 14 let) poškodoval, ko se je med vožnjo z vlakom nagibal skozi okno, pri tem pa ga je oplazila ob progi stoječa opozorilna metlica, zaradi česar je umaknil glavo nazaj in se ob tem udaril v okenski okvir. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi še: (2) da je do poškodbe prišlo na območju, kjer so se opravljala obnovitvena dela na železnici, zaradi česar je bila vožnja upočasnjena, otroci, udeleženci šolskega izleta, pa so zato postali bolj nemirni, (3) da se je tožeča stranka zavedala povečane nevarnosti zaradi morebitnega nagibanja skozi okno na območju, kjer je opravljala dela, (4) da je na nevarnost opozarjala z opozorilnimi tablami v kupejih, po zvočnikih, ustno pa so na nevarnost opozarjali še sprevodniki, (5) da bi tožeča stranka lahko preprečila odpiranje oken z namestitvijo ustreznih tehničnih ovir v posameznih kupejih in (6) da je vedela, da so v nekaterih kupejih potniki otroci – udeleženci izleta, saj je organizirala izlet; (7) učence so sicer svarile tudi učiteljice pri toženi stranki – spremljevalke na šolskem izletu, ki pa kljub temu, (8) da so vedele, da je bil S. F. problematičen in svojeglav otrok in da je celo v navzočnosti učiteljic ravnal po svoje (učiteljica J. K. je bila razredničarka S. F.), (9) niso bile v kupeju z njim, temveč so le občasno kontrolirale stanje v kupejih, kjer so se vozili otroci - udeleženci izleta.

12. Neposredni vzrok za obravnavano poškodbo je bil udarec oškodovanca v okenski okvir z glavo ob umikanju v notranjost vlaka (prim. dejanske ugotovitve pod (1) 11. točke te obrazložitve). Ta oškodovančeva reakcija je bila izzvana z nevarno situacijo, v kateri se je znašel, ko ga je oplazil predmet, ki je stal ob progi, očitno na razdalji, ki je omogočala stik potnika s premikajočo vlakovno kompozicijo. Sunkovito umikanje oškodovanca v notranjost vlaka je tako posledica nevarnosti, ki izvira iz značilnosti železniškega prometa, sam škodni dogodek pa je zato železniška nesreča (prim. 18. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu, Ur. l. SFRJ, št. 2/1974). Z odgovornostjo za (ta) vzrok (173. in 174. člen ZOR) je bila utemeljena odškodninska odgovornost tožeče stranke v pravnomočno zaključeni odškodninski zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru P 410/96 (v nadaljevanju odškodninska zadeva). Tovrstne nevarnosti, ki so neizogibni del železniškega prometa, tožeči stranki niso neznane. Da se jih je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do poškodbe, tožeča stranka še posebej zavedala, sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje (prim. dejanske ugotovitve pod (3) 11. točke te obrazložitve).

13. V sodni praksi je zaradi značilnosti železniškega prometa presoja preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti (prim. pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 22. in 23. 6. 1993, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča 1/93, stran 11, obr.). Ta kriterij se je izoblikoval za presojo o oprostitvi objektivno odgovornega oškodovalca (prim. drugi in tretji odstavek 177. člena ZOR). Ker revizijsko sodišče ne najde razloga, da bi izhodišče za morebitne opustitve objektivno odgovornega oškodovalca presojali drugače, ko gre za njegov položaj v regresnem razmerju do drugega, sicer krivdno odgovornega oškodovalca, je merilo skrajne skrbnosti uporabilo kot izhodišče tudi v konkretnem primeru.

14. Tožeča stranka je specializirani prevoznik v železniškem prometu. Zato mora predvideti tudi nepremišljena, lahkomiselna in neodgovorna ravnanja potnikov,(1) še posebej otrok, pa čeprav je skrb zanje med vožnjo z vlakom zaupana tudi drugim potnikom. Ker je tožeča stranka vedela, v katerih kupejih se bodo vozili otroci, in bi lahko preprečila odpiranje oken, ni mogoče reči, da je ravnala s skrajno skrbnostjo pri prizadevanju, da bi preprečila nagibanje otrok skozi okno med vožnjo.

15. Poškodovani udeleženec izleta je bil star nekaj manj kot 14 let. Zaradi ugotovljenih vedenjskih lastnosti (prim. dejanske ugotovitve pod (8) 11. točke obrazložitve) je potreboval več nadzora, kot bi bilo to običajno za otroke njegove starosti,(2) ki jim v načelu ne gre kar odrekati sposobnosti za samostojnost pri vožnji z vlakom. Na presoji, da so potrebni skrbnejši nadzor spremljevalke na izletu (delavke tožene stranke) opustile, je bila utemeljena solidarna odškodninska odgovornost tožene stranke v odškodninski zadevi. Vendar pa so bile delavke tožene stranke enako kot oškodovanec (le) potnice na vlaku, tožeča stranka pa je (bila) specializirani prevoznik. Le slednji so bile kot prevoznici poznane (ali pa bi ji morale biti poznane) vse razsežnosti nevarnosti za potnike zaradi odpiranja oken in nagibanja ven na območju opravljanja del. Teža krivde za očitano opustitev tožeče stranke na eni strani in teža krivde tožene stranke na drugi strani zato ne govori v prid stališču, da bi bil delež tožene stranke v obravnavani škodi večji kot delež tožeče stranke. Upoštevaje pri tem, da je bila reakcija mladoletnega oškodovanca izzvana z nevarno situacijo, ki izhaja iz sfere (dejavnosti) tožeče stranke, drugi odstavek 208. člena ZOR pa nalaga, da sodišče upošteva tudi težo posledic, ki so sledile iz delovanja posameznega dolžnika, revizijsko sodišče ocenjuje, da je delež tožene stranke v obravnavani škodi 20 odstotkov, delež tožeče stranke pa 80 odstotkov.

16. Revident tako pravilno opozarja tudi na zmotno uporabo 208. člena ZOR.

17. Tožeča stranka je po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje S. F. plačala skupaj 139.869,68 EUR – prej 33.518.371,04 SIT (3.303.385,50 SIT dne 8.1.2004; 240.183,80 SIT dne 25. 11. 2002; 17.980.514,14 SIT dne 20. 1. 2004 in 11.994.287,60 SIT dne 30. 3. 2000). Skladno z 20 % deležem v škodi (drugi odstavek 208. člena ZOR), mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 27.973,93 EUR (prej 6.703.674,20 SIT) in pripadajoče zakonske zamudne obresti od 660.677,10 SIT od 8.1.2004 dalje do plačila, od 48.036,76 SIT od 25.11.2002 dalje do plačila, od 3.596.102,82 SIT od 20. 1. 2004 dalje do plačila. Regresna terjatev iz naslova plačila 11.994.287,60 SIT je po sodbah sodišč prve in druge stopnje zapadla dne 30. 3. 2000. Odtlej pa do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/2007) dne 22. 5. 2007 so obresti presegle glavnico. Zato mora tožena stranka za zakonske zamudne obresti od 10.010,25 EUR (prej 2.398.857,52 SIT, kar je 20 % od 11.994.287,60 SIT) plačati znesek 10.010,25 EUR (prej 2.398.857,52 SIT).

18. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč dne 2.3.2006 z odločbo št. U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ), kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče reviziji tudi v tem delu ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za pripadajoče zamudne obresti od zneska 10.010,25 EUR (prej 2.398.857,52 SIT) v delu, v katerem presega 10.010,25 EUR (prej 2.398.857,52 SIT).

19. Sprememba sodbe sodišča druge stopnje temelji na prvem odstavku 380. člena ZPP.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo stroškovnega dela izpodbijanih sodb. Pri tej odločitvi je revizijsko sodišče upoštevalo razmerje med uspehom tožeče in tožene stranke (20% tožeča stranka, 80 % tožena stranka) in odmero teh stroškov, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje (7.125,50 EUR stroški tožeče stranke, 20 % od 7.125,50 EUR = 1.425,10 EUR; 3.675,30 EUR stroški tožene stranke, 80 % od 3.675,30 EUR = 2.940,24 EUR). Po pobotanju je tožeči stranki naložilo plačilo 1.515,14 EUR za stroške prvostopenjskega postopka. Za stroške pritožbenega postopka mora tožeča stranka toženi plačati 1.445,96 EUR (688,50 EUR za odvetniške stroške in 1.118,96 za sodno takso, skupaj 1.807,46 EUR, 80 % od 1.807,46 EUR = 1.445,96 EUR). Za stroške revizijskega postopka mora tožeča stranka toženi stranki plačati 2.157,93 EUR (1.018,98 EUR za odvetniške stroške in 1.678,44 EUR za stroške za sodno takso, skupaj 2.697,42 EUR, 80 % od 2.697,42 EUR = 2.157,93 EUR). Skupna obveznost tožeče stranke iz naslova povračila pravdnih stroškov toženi stranki je tako 5.119,03 EUR.

---.---

Op. št. (1): Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 588/97 z dne 24. 6. 1998.

Op. št. (2): Glede vsebine (običajno) potrebnega nadzorstva šole v prometu prim. obrazložitev sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 36/2003 z dne 8. 1. 2004: »Pouk, vzgoja in varstvo se prilagajajo vsakokratni starosti otroka. Zato so pouk, vzgoja in varstvo sedemletnega otroka drugačni kot dvanajstletnega otroka. Toliko star otrok mora biti na področju udeležbe v cestnem prometu vsaj do določene stopnje samostojen. Prav tej samostojnosti je namenjen pouk o cestnoprometnih predpisih v nižjih razredih in izvedba tečajev za izpite iz kolesarjenja. Zato se nadzorstvo učencev višjih razredov v cestnem prometu ne organizira na enak način kot pri prvošolcih. Otroci višjih razredov osnovne šole večkrat v okviru pouka obiskujejo galerije, muzeje, predstave, živalski vrt itd. v kraju šolanja in se razred z učiteljem dobi na dogovorjenem mestu izven šole. Tak dogovor omogoča dosežena samostojnost otrok v cestnem prometu. Otroci samostojno hodijo v šolo na razne krožke izven rednega pouka, na tečaje, v glasbeno šolo itd., seveda pa tudi samostojno hodijo k rednemu pouku v šolo in iz nje. Zahteva prvega sodišča, da bi morala druga toženka nadzorovati in kontrolirati učence petega razreda na poti k telovadbi od šole do bazena (oziroma zahteva pritožbenega sodišča, da bi morala biti pot od šole do bazena organizirana), je torej prestroga in zato materialnopravno zmotna.«


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 173, 174, 188, 188/2, 208, 208/1, 208/2, 371, 414, 414/1
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ0NzIx