<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 142/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.142.2009

Evidenčna številka:VS4001439
Datum odločbe:02.04.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 935/2008
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:bančni depozit - zavarovanje s sredstvi na bančnem depozitu - pooblastilo - neupoštevanje prepoznih navedb - dokazovanje - dokazno pomembna in odločilna dejstva - navajanje dejstev po prvem naroku za glavno obravnavo

Jedro

Sodišče druge stopnje utemeljeno ni sprejelo „opravičila nekrivde tožene stranke za nepravočasno podan ugovor, češ da sta ji šele predložitev Dodatka št. 5 s strani tožeče stranke in vpogled v kazenski spis omogočila ugovor, da gre pri vseh dodatkih k depozitni pogodbi za predrugačene listine. Tudi če je tožena stranka šele naknadno zvedela za to okoliščino, pa to še ne pomeni, da višini tožbenega zahtevka ni mogla konkretizirano ugovarjati že prej. Tožena stranka je bila namreč po depozitni pogodbi zavezanka za vračilo depozita in bi že kot skrbna dolžnica, kaj šele kot banka, ... vsak trenutek morala vedeti, koliko depozitnih sredstev in kdaj jih je tožeča stranka pri njej položila ter koliko znaša njen dolg“.

Čeprav se zdi, da stranke že pojmovno ni mogoče kriviti za pozno komentiranje dokazil nasprotne stranke, če so bila že ta predložena pozno, pa je treba upoštevati, da se tudi v takšnem primeru verodostojnost dokazil problematizira zaradi njenega pomena za zaključek o obstoju dejstva, ki naj bi izhajal iz dokazila. Zato, več možnosti, ko je imela stranka za opredelitev glede obstoja pravno odločilnega dejstva (toženka bi se bila kot banka glede višine sredstev na tožničinem računu, za katerega je skrbela, gotovo mogla zlahka opredeliti), bolj utemeljena je strožja presoja, ali naj jo bremena iz drugega odstavka 286. člena ZPP odveže zgolj pozna predložitev nekega dokazila s strani njene procesne nasprotnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije revizijske stroške, tožeči stranki pa mora v 15 dneh povrniti 2.478,60 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (že četrto), v skladu s katero mora toženka plačati tožnici 4,790.061,30 EUR in ji povrniti 22.374,81 EUR pravdnih stroškov. Sodišči sta navedeni znesek tožnici prisodili zato, ker sta priznali njeno terjatev iz bančnega depozita, ki ga je odprla pri toženki; nista pa sledili toženkini obrambi, da naj bi smela deponirana sredstva porabiti iz zavarovanja, ki ga je kot dodatek k depozitni pogodbi v imenu tožnice (in v korist tretjega, družbe P., d. o. o.) dogovorila tožničina delavka T. K., ker sta ugotovili, da je tožnica za ta dogovor ni pooblastila.

2. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, toženka vlaga revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj, podrejeno pa odreditev novega sojenja bodisi pred sodiščem druge stopnje (po razveljavitvi njegove sodbe) bodisi pred sodiščem prve stopnje (po razveljavitvi sodb sodišč obeh stopenj), toda v vsakem primeru pred novim senatom oziroma sodnikom.

3. Tožnica na revizijo odgovarja s predlogom, da se zavrne.

4. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99–45/08), uveljavljene 1. 10. 2008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS št. 45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ni pravilno revidentkino stališče, da je v tej zadevi odločilna pravna kvalifikacija spornega zavarovanja (kljub dejstvu, da so ji sodišča v seriji odločb iz dosedanjega sojenja, vključno v izpodbijani sodbi, posvetila precej pozornosti). To vprašanje se je namreč zaostrilo ob uporabi določbe četrtega odstavka 91. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po katere zapisu sodeč je posamično pooblastilo potrebno za sklenitev poroštvene, ne pa tudi zastavne pogodbe (zanjo naj bi zadostovalo že splošno pooblastilo). Čemu od obojega je zavarovanje, kritično za toženkino obrambo, bliže, pa je bilo lahko pomembno le, dokler je bilo negotovo, ali je upravičenost T. K. za zastopanje tožnice temeljila bodisi na posamičnem bodisi na splošnem pooblastilu. Ves pomen je namreč to razlikovanje izgubilo po zaključkih sodišča prve stopnje, da navedena tožničina delavka za zavezovanje tožnice k dajanju zavarovanja ni imela nikakršnega pooblastila (o neobstoju posebnega pooblastila glej predzadnji odstavek na neoštevilčeni peti strani prve sodbe; o neobstoju splošnega pooblastila pa zadnji odstavek na isti strani in njegovo nadaljevanje na začetku naslednje strani, kjer je pojasnjeno pravilno stališče, nasprotno tistemu z 9. strani revizije, po katerem naj bi „iz individualne pogodbe T. K. (A 10) izhaja[lo], da ji je bilo dano tudi pooblastilo za zadolževanje tožeče stranke ...“). Ker je tako, vprašanje pravne kvalifikacije spornega zavarovanja ne more biti pomembno, posledično pa so neutemeljeni vsi z njim povezani revizijski očitki (te revidentka utemeljuje v točkah 2.1– 2.6 revizije).

7. Očitek z začetka točke 3 revizije, da naj bi sodbi sodišč nižjih stopenj v delu o obstoju „pooblastil/a“ T. K. ne zadostili metodam, predpisanim z 8. členom ZPP, se v nadaljevanju te točke revizije utemeljuje pretežno z nasprotovanjem ugotovljenemu dejanskemu stanju. Od tam navedenega ne drži, da je obstoj „pooblastil/a“ T. K. dokazno bremenil tožnico. To breme je izhodiščno nosila toženka, ki (ker) je na zatrjevanju obstoja teh dejstev gradila svojo obrambo, medtem ko v reviziji ni nobene utemeljitve, zakaj naj bi to izhodišče v tem primeru ne veljalo (ni na primer zatrjevano, da bi bile podane okoliščine, ki bi denimo prevalile dokazno breme, ipd.). Sicer pa ne presegajo ravni neposredne polemike z ugotovljenim dejanskim stanjem revizijske navedbe, da so nekateri v tem sporu predloženi dodatki k osnovni pogodbi očitno predrugačeni ter da je toženka obstoj pooblastil T. K. dokaz(ov)ala s kopijo posamičnega pooblastila oziroma s pomočjo pravil o edicijski dolžnosti. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ti očitki niso bili upoštevni.

8. Nadalje se neutemeljeno očita, da naj bi sodišče druge stopnje potrdilo nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki kot prepoznih ni upoštevalo toženkinih ugovorov zoper višino (natančneje bi bilo: zoper nekatera dejstva, ki opredeljujejo višino) tožbenega zahtevka, kateri (katerim) bi bila toženka lahko nasprotovala „v prvotnem postopku“ (s čimer je sodišče prve stopnje imelo v mislih – kot to izhaja iz obrazložitve s konca predzadnje strani in z vrha zadnje strani njegove sodbe – toženkino nenasprotovanje še v pritožbi zoper drugo prvostopenjsko sodbo, VII Pg 249/98 z dne 24. 1. 2001), vendar ji (jim) ni. Iz sodbe sodišča druge stopnje namreč izhaja, da toženka višini vse do naroka 20. 9. 2006, torej vse do tretjega sojenja, ni določno nasprotovala (13. točka obrazložitve njegove sodbe).

9. Revidentka več očitkov namenja domnevno nepravilni oceni o prepoznosti njenih ugovorov v zvezi z višino tožbenega zahtevka, kakor tudi domnevno nepravilni oceni o prejšnji nespornosti tega dejstva (sklopa dejstev, dejanskega kompleksa).

10. V tem delu obrazložitve je zato treba najprej pojasniti, kaj v tej zadevi višina tožbenega zahtevka pomeni. Po ugotovitvah revizijskega sodišča iz tožbe izhaja, da višino (glavnice) opredeljujejo (vsaj) tile elementi: a) tožničino nakazilo protivrednosti 340.120,60 DEM na račun, odprt pri toženki; b) poznejše tožničino nakazilo „še drugih sredstev“; c) toženkina razpolaga s tožničinih 39,676.042,20 SIT na dan 4. 1. 1992; č) katerih tedanja protivrednost znaša 1,062.933,00 DEM; d) tožničino upravičenje po pogodbi o denarnem depozitu zahtevati vrnitev sredstev na dan 6. 4. 1992; e) katerih (1,068.000,00 DEM) protivrednost po tečaju na ta dan znaša 54,164.034,38 SIT; in – kot vezni člen za razumevanje razlike med odtegnjenih 39,676.042,20 SIT in iztoževanih 54,164.034,38 SIT – še pozneje med postopkom ugotovljeni f) dogovor o valutni klavzuli.

11. Revidentka najprej trdi, da je sodišče tožnico na naroku 22. 11. 1994 pozvalo, naj „predloži tudi dokaze, s katerimi bo dokazala dejstvo, da je tožeča stranka nakazala toženi stranki znesek, kot ga vtožuje“. Ta „dokazni sklep“ naj nikdar ne bi bil spremenjen. Sodišči nižjih stopenj naj bi bili zato „razveljavili procesna dejanja strank in sodišča“ ter s tem storili kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka istega člena.

12. Procesnih nepravilnosti revizijsko sodišče ne išče samo (371. člen ZPP), zato jih mora utemeljiti revident, pri čemer pa ni mogoče preizkusiti očitka o kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj ta vsebinsko vedno zadeva kršitve drugih procesnih določb, od katerih pa revidentka nobene jasno ne izpostavi.

13. Kriterij kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je možnost preizkusa sodbe. To možnost lahko prepreči nasprotje razlogov sodbe o odločilnih dejstvih. Navedeni revizijski očitek je – kot je videti – gnan z naslednjo logiko: ob upoštevanju, da iztoževani znesek ustreza denarnim sredstvom, ki jih je toženka vzela s tožničinega računa, je za višino tožbenega zahtevka v prvi vrsti odločilno, koliko sredstev je bilo vzetih; koliko jih je bilo pred tem vplačanih, pa ima nasproti temu vlogo izključujočega dejstva(1): obe dejstvi povezuje predpostavka (v odsotnosti drugih informacij povsem razumna), da več sredstev, kot je bilo vplačanih, toženka ni mogla vzeti. S tega vidika zgoraj citirani poziv sodišča prve stopnje na začetku postopka, naj tožnica predloži dokaze o dejanskem obsegu vplačil, sicer res sporoča tedanje stališče sodišča, da je to dejstvo pomembno in da zanj ni bilo (dovolj) dokazov. Vendar pa to s poznejšo prisojo zahtevanega zneska v polni višini ni nujno v nasprotju. Ker je postopek dinamičen, je sodišče svojo prvotno oceno pozneje spremenilo(2). To je smelo storiti (če bi šlo za „pravi“ dokazni sklep, pa ne gre, saj v njem ni navedbe dokazil, sodišče niti nanj po izrecni določbi četrtega odstavka 287. člena ZPP ne bi bilo vezano). Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi zato bila podana le, če bi sodišče v obrazložitev svoje sodbe (ta je pač statična) zapisalo protislovne razloge, da je bilo dvignjenega več kot je bilo kdajkoli vplačanega. To pa se ni zgodilo in se niti ne trdi, izpodbijano sodbo pa je tudi sicer mogoče preizkusiti.

14. Revidentka neposredno pred pravkar obravnavanimi očitki (na več načinov, ki pa se strnejo v naslednji očitek) zatrjuje, da je bila prikrajšana za možnost, da se izjavi o višini tožbenega zahtevka. V splošnem bi bil toženkin očitek utemeljen, če bi izkazala, da je zaradi ravnanja sodišča bodisi opustila navesti kakšno pravno pomembno dejstvo ali v zvezi z njim predlagati kakšen dokaz bodisi da je ostala kakšna takšna njena procesna aktivnost spregledana. Prvega ne zatrjuje; glede slednjega pa je že sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo, da je bil ugovor višini iz odgovora na tožbo presplošen.

15. Glede slednjega tudi ni utemeljen očitek o spregledu toženkinih navedb in dokaznih predlogov v vlogi z dne 19. 9. 2000, pod točko VI. Tamkajšnje trditve namreč (po ugotovitvah revizijskega sodišča) pojasnjujejo povezanost (in kavzo) poslovanja pravdnih strank z družbo P., d. o. o. Toženka je tam zatrjevala, da naj bi tožnica za položena sredstva v vrednosti 340.000 DEM pridobila vrednost enega milijona DEM – vendar pa tega ni trdila zato, ker bi oporekala obstoju poznejših vplačil, temveč zato, ker si je prizadevala izpodbiti dogovor o valutni klavzuli (z nasprotno tožbo, ki je bila naknadno zavržena). To gradivo torej ni bilo namenjeno nasprotovanju utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, zato ga v zvezi z višino tudi ni mogoče šteti za spregledano. Poleg tega se v tej točki obrazložitve obravnavni revizijski očitek uveljavlja povsem neodvisno od zgoraj (v 8. točki te obrazložitve) povzetega stališča sodišča prve stopnje, da toženka v pritožbi zoper sodbo z dne 24. 1. 2001 (ugodilno sodbo poznejšega datuma od zgornjih navedb) ni ugovarjala višini. Revizijsko sodišče se tudi iz tega razloga v tem delu strinja z zgoraj (na istem mestu) povzeto oceno sodišča druge stopnje, da toženkino pravočasno nasprotovanje višini ni bilo določno. Navedeno pomeni, da niti v tem delu ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. V zvezi z revizijskim grajanjem ocene o prepoznosti ugovorov zoper utemeljenost tožbenega zahtevka po višini in njihovega posledičnega neupoštevanja, zaradi česar naj bi bila toženka ob možnost izjavljanja, revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da iz zadnje sodbe sodišča prve stopnje le splošno izhaja, na katere ugovore se to nanaša („nove navedbe in trditve in zahteve po predložitvi listin tožene stranke v tem postopku“ – prvi odstavek na zadnji strani njegove sodbe). Po dopolnitvi sodišča druge stopnje (13. točka izpodbijane sodbe) gre za toženkine trditve z naroka 20. 9. 2006 (na katerem je toženka oporekala, da bi bila tožnica deponiranih 9,026.000,00 SIT kdajkoli povečala z nadaljnjimi vplačili). Vendar pa v reviziji ni trditev, zakaj naj bi bila ocena o prepoznosti ugovora glede obstoja poznejših vplačil zmotna, to je, ni trditev, zakaj naj bi toženka tega ugovora brez svoje krivde ne mogla pravočasno uveljavljati (drugi odstavek 286. člena ZPP in drugi odstavek 362. člena ZPP).

17. Revizijsko sodišče nazadnje ocenjuje, da sodišče druge stopnje utemeljeno ni sprejelo „opravičila nekrivde tožene stranke za nepravočasno podan ugovor, češ da sta ji šele predložitev Dodatka št. 5 s strani tožeče stranke in vpogled v kazenski spis omogočila ugovor, da gre pri vseh dodatkih k depozitni pogodbi za predrugačene listine. Tudi če je tožena stranka šele naknadno zvedela za to okoliščino, pa to še ne pomeni, da višini tožbenega zahtevka ni mogla konkretizirano ugovarjati že prej. Tožena stranka je bila namreč po depozitni pogodbi zavezanka za vračilo depozita in bi že kot skrbna dolžnica, kaj šele kot banka, ... vsak trenutek morala vedeti, koliko depozitnih sredstev in kdaj jih je tožeča stranka pri njej položila ter koliko znaša njen dolg“ (15. točka obrazložitve izpodbijane drugostopenjske sodbe).

18. Čeprav se zdi, da stranke že pojmovno ni mogoče kriviti za pozno komentiranje dokazil nasprotne stranke, če so bila že ta predložena pozno, pa je treba upoštevati, da se tudi v takšnem primeru verodostojnost dokazil problematizira zaradi njenega pomena (ta verodostojnost je dokazno pomembno dejstvo) za zaključek o obstoju dejstva, ki naj bi izhajal iz dokazila (slednje dejstvo naj bi bilo pravno pomembno, pravno odločilno(3)). Zato, več možnosti, ko je imela stranka za opredelitev glede obstoja pravno odločilnega dejstva (toženka bi se bila kot banka glede višine sredstev na tožničinem računu, za katerega je skrbela, gotovo mogla zlahka opredeliti), bolj utemeljena je strožja presoja, ali naj jo bremena iz drugega odstavka 286. člena ZPP odveže zgolj pozna predložitev nekega dokazila s strani njene procesne nasprotnice (v tej zadevi gre za zgoraj omenjene dodatke k depozitni pogodbi, ki naj bi bili predrugačeni). Tudi po oceni revizijskega sodišča ta ocena ne more biti drugačna od tiste (zgoraj citirane) na drugi stopnji.

19. Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker revizijsko sodišče tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar pazi po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločba o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker revidentka ni uspela, mora sama kriti svoje revizijske stroške, nasprotnici pa mora povrniti stroške revizijskega odgovora. Tožnici za odvetniške stroške pripada 4.500 točk, kar pomnoženo z 0,459 EUR za točko in povečano za 20-odstotni davek na dodano vrednost znaša 2.478,60 EUR.

---.---

Op. št. (1): J. Zobec v L. Ude in A. Galič: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem“, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 339.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je po vsem sodeč zaključilo, da glede višine zadostuje dokaz, ki ga je tožnica ponudila glede odvzema sredstev. Tako je njegove zaključke moralo razumeti sodišče druge stopnje (14. točka obrazložitve njegove zadnje oz. izpodbijane sodbe) in tudi sodišče prve stopnje se (na dnu predzadnje strani svoje sodbe) sklicuje na svojo predprejšnjo sodbo VII Pg 249/98 z dne 24. 1. 2001, v kateri je na 6. strani takšno razumevanje potrjeno: „Znesek 39,676.042,20 SIT, ki ga je tožena stranka iz tega računa iz naslova depozita pobrala tožeči stranki ... (saldo glavnic A 5).“

Op. št. (3): Prim. J. Zobec, na istem mestu kot v op. 1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 286, 286/2, 286/4, 339, 339/2-8, 339/2-14, 362, 362/2
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 91, 91/4
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ0NzE5