<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 257/2004
ECLI:SI:VSRS:2008:X.IPS.257.2004

Evidenčna številka:VS1010712
Datum odločbe:04.12.2008
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 625/2002
Področje:DAVKI - STEČAJNO PRAVO
Institut:izvršba po začetku postopka prisilne poravnave - prispevki za socialno varnost in davek od osebnih prejemkov - privilegirane terjatve - pojem plače - bruto ali neto znesek - država kot privilegiran upnik

Jedro

Z izplačilom plače nastane obveznost plačila davkov in prispevkov, povezanih s tem izplačilom, pod pojmom plače pa je v obravnavnem primeru šteti bruto plače in ne neto plače, kot to zagovarja tožnik. To stališče pa je v skladu tudi z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri pojem plače v zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske. Zato imajo tudi davki in prispevki iz naslova plač in nadomestila plač po 1. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL naravo privilegiranih terjatev in na tej podlagi tudi država status privilegiranega upnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo tožene stranke z dne 13.2.2002, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila pritožbo, ki jo je tožena stranka vložila zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, z dne 25.10.2001. S tem sklepom je bila zoper toženo stranko uvedena prisilna izterjava neporavnanih obveznosti v višini 24.287.898,20 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 1.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za prisilno izterjavo dolga iz denarnih sredstev tožeče stranke, ki je od 15.10.2001 dalje na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku prisilne poravnave. Terjani znesek se nanaša na prispevke za socialno varnost in davek od osebnih prejemkov, ki jih je dolžan poravnati izplačevalec osebnih prejemkov, in se v obravnavanem primeru nanašajo na plače za september 2001 (torej gre za obdobja zadnjih treh mesecev pred začetkom postopka prisilne poravnave), ki so bile izplačane 10.10.2001. Po drugem odstavku 130. Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99) je dolžan izplačevalec osebnih prejemkov plačati davke (ter prispevke na podlagi 223. člena ZDavP) v šestih dneh po izplačilu osebnih prejemkov, ki pa na dan izdaje prvostopnega sklepa, niti dne 16. 10. 2001, niso bili plačani, zato je od naslednjega dne obveznost prisilno izterljiva. V taki situaciji je dolžnik za plačilo spornega dolga v skladu z določbami ZDavP nedvomno tožeča stranka in je po mnenju sodišča v tem primeru mogoče uporabiti določbo četrtega odstavka 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99), ki napotuje na drugi odstavek 160. člena, saj se kot upnik pojavlja davčni organ, ki je po 40. členu ZDavP dolžan zoper dolžnika, ki zapadlega dolga ni plačal, uvesti postopek prisilne izterjave. Gre nesporno za davčne obveznosti, vezane na že izplačane (neto) plače, po predložitvi REK-1 obrazca, ki je na podlagi prvega odstavka 44. člena ZDavP izvršilni naslov. Plače po 160. členu ZPPSL predstavljajo bruto plačo in zato še neplačana razlika med bruto in neto plačo predstavlja del terjatve iz naslova plač po 1. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL. Ta določba pa po presoji sodišča prve stopnje ne navaja zgolj delavcev kot upnikov, temveč vse upnike iz naslova bruto plač, in tako v delu, ki se nanaša na davčno obveznost, tudi na državo oziroma Davčno upravo Republike Slovenije.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz istih razlogov kot tožbo, in sicer zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, ker meni, da sodišče prve stopnje in oba upravna organa napačno interpretirajo četrti odstavek 36. člena zakona ZPPSL, ki ne govori o terjatvah, ampak o upnikih. Drugi odstavek 160. člena ZPPSL pa kot upnike očitno misli delavce - zaposlene, ne pa države ali kakšnih drugih organizacij. Vsebina 160. člena ZPPSL je določitev privilegiranih terjatev, ki se v stečaju poplačajo v celoti kot stroški stečajnega postopka. Iz terjatev, ki jih navaja drugi odstavek 160. člena ZPPSL, je treba sklepati, da je zakonodajalec pri tem imel v mislih kot upnike delavce, saj gre očitno za privilegiranje terjatev, ki so socialne narave. Upniki teh terjatev pa so lahko samo zaposleni, ne pa država ali kakšna druga organizacija. Določbe četrtega odstavka 36. člena in drugega odstavka 160. člena ZPPSL pa so izjeme od splošnih pravil v teh členih, zato jih je treba razlagati ozko, ne pa razlago razširjati z analogijami. To pomeni, da se četrti odstavek 36. člena ZPPSL strogo nanaša na upnike iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, ti upniki pa so strogo samo upniki terjatev, določenih v drugem odstavku 160. člena ZPPSL, ki pa ne navaja davkov in prispevkov. Zakon torej govori o neizplačanih plačah, ki jih obravnava kot privilegirane terjatve delavcev, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave. Upravitelj lahko opravi izplačilo teh terjatev le na podlagi sklepa senata, upnik teh terjatev so torej lahko samo delavci. V postopku prisilne izterjave dolga pa je upnik Republika Slovenija, ne pa delavec oziroma delavci. Očitno je torej, da ne gre za situacijo, ki bi bila identična situaciji po 160. členu ZPPSL, zato upnik neupravičeno zahteva prisilno izterjavo dolga od davčnega zavezanca. Zaradi napačno uporabe materialnega prava predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Po presoji vrhovnega sodišča je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi in predhodno v izpodbijanih odločbah upravnih organov pravilno uporabljeno. Četrti odstavek 36. člena ZPPSL, po katerem se prvi in drugi odstavek tega člena ne nanašata na upnike iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, smiselno določa, da se učinki začetka postopka prisilne poravnave ne nanašajo na izvršbe v poplačilo oziroma zavarovanje tistih terjatev upnikov, na katere tudi potrditev prisilne poravnave ne vpliva (drugi odstavek 60. člena ZPPSL). Po 1. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL pa se ne glede na prvi odstavek tega člena, po katerem se dolgovi dolžnika izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno, če z zakonom ni drugače določeno, plače in nadomestila plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom uvedbe stečajnega postopka poravnajo kot stroški stečajnega postopka. Z izplačilom plače pa tudi po stališču vrhovnega sodišča nastane obveznost plačila davkov in prispevkov, povezanih s tem izplačilom, oziroma je pod pojmom plače v obravnavanem primeru šteti bruto plače in ne netto plače kot to zagovarja tožnik. To stališče pa je v skladu tudi z ustaljeno prakso vrhovnega sodišča, po kateri pojem plače v zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske. Zato imajo tudi davki in prispevki iz naslova plač in nadomestila plač po tej točki 160. člena ZPPSL naravo privilegiranih terjatev in na tej podlagi tudi država status privilegiranega upnika.

Ker v obravnavanem primeru uveljavljani revizijski razlogi niso podani, niti niso podane kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZPPSL člen 36, 36/4, 60, 60/2, 160, 160/2-1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMjI0OA==